Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo o pritožbi vloženi zoper sklep Psp 27/2024 z dne 20. 3. 2024 odločiti Vrhovno sodišče RS. V primeru pritožbe zoper sodbo oziroma zoper sklep gre za redno pravno sredstvo, ki se vloži zoper sodne odločbe izdane na prvi stopnji (prvi odstavek 333. člena ZPP). Zoper sodbo pritožbenega sodišča pa so možna zgolj izredna pravna sredstva. Tožnica je vložila pritožbo (redno pravno sredstvo) zoper sklep pritožbenega sodišča opr. št. Psp 27/2024 z dne 20. 3. 2024. Ker zoper sklep pritožbenega sodišča pritožba ni dovoljena, jo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo. ZPP namreč v prvem odstavku 343. člena med drugim določa, da nedovoljeno pritožbo zavrže s sklepom predsednik senata sodišča prve stopnje brez naroka.
Sodišče je dejstvo ali je bila v relevantnem obdobju podana tožničina izguba delazmožnosti ugotavljalo s pomočjo sodnega izvedenca medicine dela, prometa in športa. Na podlagi ugotovitev sodnega izvedenca, da pri tožnici ni utemeljenih zdravstvenih razlogov, ki bi vplivali na izgubo delazmožnosti, je sodišče pravilno odločilo, da pri tožnici ne gre za izgubo delazmožnosti.
Neutemeljen je pritožbeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ker sodišče pri presoji tožničine pridobitne nezmožnosti ni pravilno ugotovilo dejstva, da tožnica v času smrti svojega moža ni delala, da je bila v tistem času v šoku in stresu ter da je ostala sama mlada vdova z nepreskrbljenimi otroci. Tožničino takratno pridobitno nezmožnost za delo sodišče, ne bi moglo ugotoviti z zaslišanjem tožnice, kot to zmotno zatrjuje tožnica.
URS člen 33. ZIZ člen 3, 32, 32/1, 171, 208, 208/4.
obseg izvršbe - denarna terajtev - prisilna izterjava terjatev dolžnika - načelo sorazmernosti - zasebna lastnina - dolžnikovo premoženje - predmet izvršbe - izvršba na nepremičnino - prodaja nepremičnine na javni dražbi - vračilo kupnine - sporno razmerje med stranko in sodiščem
Namen izvršbe je prisilno poplačilo terjatev upnika do dolžnika, ki je ta kljub obstoju izvršilnega naslova ni prostovoljno izpolnil. Prisilni poseg na dolžnikovo premoženje je torej dopusten le v obsegu, kot je potrebno za poplačilo upnika. V nasprotnem primeru bi šlo za prekomeren poseg v ustavno pravico do zasebne lastnine dolžnika. To pravilo ZIZ upošteva tudi pri ureditvi nepremičninske izvršbe, ko sodišču nalaga, da po prodaji dolžnikove nepremičnine in poplačilu vseh upnikov morebitni presežek kupnine, ki ostane na računu sodišča, vrne dolžniku. V takem položaju torej dolžnik nedvomno ima denarno terjatev do sodišča iz naslova vračila presežka kupnine, pri čemer je takšna denarna terjatev del dolžnikovega premoženja.
Predmet izvršbe za poplačilo denarne terjatve je lahko vsaka dolžnikova stvar ali premoženjska oziroma materialna pravica, kolikor ni z zakonom izvzeta iz izvršbe oziroma, če ni izvršba na njej z zakonom omejena. Za denarno terjatev dolžnika do sodišča iz naslova vračila kupnine zakon nikjer ne določa, da bi bila izvršba nanjo nedopustna. Tudi ni odločilno, da razmerje med sodiščem in dolžnikom ni civilnopravno razmerje. Veljavna izvršilno pravna ureditev namreč upnikov ne omejuje na način, da bi lahko prisilno posegli le na stvari ali premoženjske oziroma materialne pravice, ki bi izvirale iz civilnopravnih razmerij.
ZPP člen 108, 180, 180/1. ZIZ člen 21, 21/1. ZDR-1 člen 126, 126/2, 127, 127/1.
dodatek za delovno dobo - obrestni zahtevek - modifikacija tožbenega zahtevka - določenost tožbenega zahtevka - izvršljivost tožbenega zahtevka - priznanje pravic iz delovnega razmerja - pravnomočen izvršilni naslov
S prvotno tožbo je tožnica zahtevala plačilo dodatka za delovno dobo v skupnem bruto znesku 2.576,25 EUR in zakonske zamudne obresti od 19. dne v mesecu glede razlike v plači preteklega meseca, do plačila. Ker takšen obrestni zahtevek ni bil določen in izvršljiv (niso bile znane mesečne razlike v plači, na katere se nanaša obrestni zahtevek), je sodišče prve stopnje na podlagi 108. člena ZPP tožnico utemeljeno pozvalo k odpravi te pomanjkljivosti. Tožnica je tožbeni zahtevek ustrezno modificirala tako, da je za vsak mesec vtoževanega obdobja opredelila zahtevane bruto zneske in pripadajoče zakonske zamudne obresti, pri čemer je vrednost spornega predmeta ostala enaka.
Po mnenju pritožbe za tožbeni zahtevek iz tega spora že obstaja pravnomočen izvršilni naslov, saj je bilo s sodbo Pd 80/2019 v zvezi s Pdp 785/2019 toženki naloženo, da za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (od 9. 12. 2017 do 30. 6. 2019) tožnici prizna vse pravice iz delovnega razmerja, predvsem pa ji obračuna osnovno plačo v višini 1.155,27 EUR bruto in ji izplača ustrezen neto znesek z obrestmi od 19. dne v naslednjem mesecu, do plačila. Pritožbena navedba ni utemeljena. Kar se tiče izreka citirane sodbe v delu, ki se nanaša na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, je prvostopenjsko sodišče pravilno obrazložilo, da ne predstavlja ustreznega izvršilnega naslova. V skladu s prvim odstavkom 180. člena ZPP mora tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev. Smiselno podobna je določba prvega odstavka 21. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; Ur. l. RS, št. 51/1998 in nadaljnji), ki predpisuje, da je izvršilni naslov primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti. Tem določbam tožbeni predlog za "priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja" (in sodba, s katero je takšnemu tožbenemu predlogu ugodeno) ne ustreza, saj ni jasno niti na katero vrsto terjatve se nanaša (regres za letni dopust, stroški v zvezi z delom, osnovna plača, dodatek k plači itd.) niti kolikšna je višina terjatve.
URS člen 25. OZ člen 344, 347. ZPP člen 214, 214/1, 214/2, 243, 339, 339/1, 339/2, 339/2-12, 339/2-14, 339/2-15,. ZDR-1 člen 9, 9/1, 10, 10/3, 32, 144, 146, 148. ZZDej člen 52. ZS člen 3, 3/1. Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (2009) člen 6, 6/4.
dodatek za nadurno delo - zastaranje zamudnih obresti - referenčno obdobje - kolektivni delovni spor - splošni akt delodajalca - vezanost sodišča na ustavo in zakon - neenakomerno razporejen delovni čas
Tudi v tem individualnem delovnem sporu je bilo sodišče prve stopnje glede na navedbe strank in zahtevek tožnika dolžno presoditi, ali je Organizacijsko navodilo, ki sicer s pravnomočno sodbo in sklepom X Pd 248/2019 ni bilo odpravljeno (ex tunc, za nazaj), pač pa le razveljavljeno (ex nunc, za naprej), v primerjavi z zakonskimi določbami tožniku odvzelo določene pravice ali ne. Ker je pravilno ugotovilo, da je Organizacijsko navodilo toženke posegalo v zakonske pravice tožnika, saj je bila ureditev toženke v nasprotju z namenom referenčnega obdobja v okviru instituta neenakomerno razporejenega delovnega časa, je temu avtonomnemu pravnemu viru utemeljeno odreklo veljavo (tudi za čas pred njegovo pravnomočno razveljavitvijo).
Če je že obdolženec pošiljal svojo vlogo v obliki elektronskega sporočila oziroma elektronske pošte, bi moral svojo vlogo tudi podpisati z elektronskim podpisom, ki je enakovreden lastnoročnemu podpisu. Ker tega tudi po pozivu sodišča prve stopnje ni storil, bi moral v roku treh dni, ki ga je določilo sodišče v dopisu z dne 7. 5. 2024, sodišču bodisi poslati po pošti s priporočeno poštno pošiljko ali pa osebno dostaviti natisnjeno elektronsko vlogo z lastnoročnim podpisom.
ZSICT člen 45. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 39, 39/3, 40, 40/1, 42, 42/1, 42/2, 45, 47, 47/5, 49, 49/3, 49/4, 51. ZIZ člen 38.
cenitev vrednosti nepremičnine - zahtevnost mnenja oziroma cenitve - cenilno poročilo - dodatna dokumentacija - stroški in nagrada sodnega cenilca - stroški za čas potovanja na ogled
Cenilec se neupravičeno zavzema za uskladitev plačila po 51. členu Pravilnika. Pravilno in skladno s stališči sodne prakse je stališče sodišča prve stopnje, da višine plačila za opravljeno cenitev ni mogoče uskladiti neposredno z uporabo zgoraj citirane določbe zgolj na podlagi podatkov Statističnega urada RS o letni stopnji rasti cen življenjskih potrebščin. Iz besedila te določbe takšnega pooblastila sodišču ni mogoče razbrati. V zadnjem stavku 51. člena Pravilnika uporabljena besedna zveza "od uveljavitve zadnjega zvišanja," po stališču pritožbenega sodišča potrjuje stališče sodišča prve stopnje, da ta določba Pravilnika predstavlja splošno napotilo oziroma pooblastilo ministru. Ta pa lahko v skladu s četrtim odstavkom 45. člena ZSICT uveljavi zvišanje s spremembo Pravilnika.
Cenilec nima pravice do plačila za uporabo plačljive aplikacije (Arvio), s pomočjo katere je za potrebe cenitve opravil pregled opravljenih transakcij z nepremičninami. Glede na navedbe pritožbe je opravljene transakcije z nepremičninami mogoče pregledati zgolj z uporabo plačljive aplikacije. Pridobivanje podatkov o opravljenih transakcijah z nepremičninami predstavlja osnovo za izdelavo cenitve po metodi primerljivih prodaj, plačljiva aplikacija pa je, glede na navedbe cenilca, temeljno orodje, ki ga cenilec potrebuje, da sploh lahko opravlja dejavnost cenilca. Povrnitve stroškov, ki jih ima z opremo oziroma delovnimi sredstvi, ki mu omogočajo, da sploh lahko opravlja cenilsko delo, pa cenilec ne more zahtevati v okviru zahteve za povrnitev materialnih stroškov, nastalih v zvezi z izdelavo posamezne konkretne cenitve in ti stroški ne predstavljajo materialnih stroškov, do povrnitve katerih je cenilec upravičen na podlagi določb 49. člena Pravilnika.
Utemeljeno je pritožbeno zavzemanje cenilca, da bi mu sodišče prve stopnje na podlagi petega odstavka 47. člena Pravilnika moralo priznati nagrado za izdelavo dveh pisnih cenitev. Drži namreč, da je cenilec v okviru istega cenitvenega poročila izdelal cenitvi dveh samostojnih in medsebojno ločenih sklopov nepremičnin, ki vsak zase predstavljata zaključeno celoto in sta neodvisna drug od drugega.
postopek osebnega stečaja - uporaba pravil o stečajnem postopku nad pravno osebo - prenos premoženja - prenos premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti - denar
Uporaba devetega odstavka 374. člena ZFPPIPP v postopku osebnega stečaja ni izrecno izključena (5. točka drugega odstavka 383. člena ZFPPIPP). Vendar je pravilno materialno pravno stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno pri vprašanju smiselne uporabe te zakonske določbe v postopku osebnega stečaja upoštevati posebno značilnost tega postopka. Ta je v tem, da fizična oseba, drugače kot pravna oseba, po koncu stečajnega postopka ne preneha in je še naprej nosilec pravic in obveznosti.
Prenos na Republiko Slovenijo je smiseln v postopku stečaja nad pravno osebo iz razloga, ker le-ta po njegovem končanju preneha obstajati in zato ne more biti več imetnica nobene vrste premoženja. Prav iz tega razloga so z namenom končanja postopka stečaja nad pravno osebo v 374. členu ZFPPIPP določeni upravičenci za prevzem tistega njenega premoženja, ki ga v stečajnem postopku ni mogoče razdeliti med upnike. Ker bo v obravnavanem primeru stečajni dolžnik po končanem postopku osebnega stečaja še naprej nosilec pravic in obveznosti, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da ni primerno, da bi se denarno dobroimetje, ki je ostalo pri končni razdelitvi v tako majhnem znesku, da bi z njegovo razdelitvijo upnikom nastali nesorazmerni stroški, preneslo v dobro Republike Slovenije.
navzočnost na naroku - predlog za preložitev naroka - opravičen izostanek - pravica do zaslišanja
Pritožnik je v predlogu za preložitev naroka izkazal da je v Italiji na prestajanju kazni. Kazen sicer prestaja na domačem naslovu v Republiki Italiji, vendar se brez posebnega soglasja ne sme oddaljiti iz tega naslova, poleg tega pa je moral izročiti tudi osebne dokumente. Povedano pomeni, da brez dokumentov niti ne more v Republiko Slovenijo, sodišče prve stopnje pa ni (uradno) preverilo, ali sploh obstaja možnost, da bi pristojni italijanski organ dal storilcu dovoljenje za odhod v drugo državo. Glede na povedano je sodišče kršilo postopek, ker storilca ni zaslišalo, saj je bil njegov izostanek upravičen, o razlogu za izostanek je bilo sodišče tudi pravočasno obveščeno. V opisani situaciji bi sodišče moralo ugoditi predlogu za preložitev in samo zaprositi italijanske organe, ali dovolijo prihod storilca v Slovenijo (ali pa počakati do izteka kazni), oziroma bi njegovo zaslišanje lahko opravilo s pomočjo videokonference.
Prekrškovni organ tako v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da gre za diametralno nasprotje tega, kar je policist povedal in kar je sodišče prve stopnje zapisalo v sodbi. Utemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo 133. člen ZP-1, ker sodba ne temelji na dokazih in dejstvih, ki so bila ugotovljena v postopku, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka o prekršku po 2. odstavku 155. člena in je glede na predstavljeno nedvomno lahko vplivala na pravilnost izpodbijane sodbe.
omejitev dedovanja premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu - odpoved zahtevku
Pritožba ima sicer prav, da se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do predloga Občine X z dne 16. 4. 2021, da se omejitev dedovanja po 128. členu ZD izvede zgolj na določenih stvareh in pravicah. Zaradi zagotavljanja strankine pravice do izjave je to kršitev saniralo sodišče druge stopnje, ki pojasnjuje, da zakonska podlaga, da bi lahko prišlo v okviru 128. člena ZD do omejitve dedovanja le na določene pravice oziroma stvari, ne obstaja, zato sodišče prve stopnje sklepa o dedovanju s tako vsebino ne bi smelo izdati.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00078284
KZ-1 člen 38, 240, 240/1, 240/2. ZKP člen 358, 372, 372-2. ZGD-1 člen 263, 263/1.
zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - pomoč pri kaznivem dejanju - kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - udeležba pri kaznivem dejanju - izvršitvena ravnanja - konkretiziranost opisa kaznivega dejanja
Opis kaznivega dejanja, da je iz njega mogoče razbrati, ali vsebuje vse znake očitanega kaznivega dejanja kot historičnega dogodka, mora vsebovati vse odločilna dejstva in okoliščine, ki določeno kaznivo dejanje konkretizirajo. Obtoženemu A. A. se očita udeležba v ožjem pomenu sodelovanja pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti (pomoč). Kaznivost te udeležbe pa je odvisna od dejanja glavnega storilca (t.i. akcesornost udeležbe). To pomeni, da udeležbeno dejanje kazenskopravno oživi, postane kaznivo šele v odvisnosti od tega, ali je glavni storilec (v konkretnem primeru B. B.) izvršil, uresničil zakonski dejanski stan kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti.
Pomoč v kazenskopravnem smislu v objektivnem pogledu predstavlja ravnanje pomagača oziroma njegov prispevek v obliki aktivne ali pasivne pomoči k dejanju glavnega storilca, pri čemer mora biti dejanje glavnega storilca opisano oziroma konkretizirano do te stopnje, da je mogoče že iz samega opisa dejanja oziroma izvršitvenega ravnanja storilca ugotoviti, ali pomagačevo ravnanje dejansko predstavlja prispevek, podporo, olajšanje in podobno. Prav tako mora biti konkretizirano pomagačevo ravnanje, da je mogoče ugotoviti ali to ravnanje dejansko predstavlja podporo ali olajšanje h kaznivemu dejanju glavnega storilca. Dejanja pomoči po subjektivni strani pomenijo samo sodelovanje pri tujem, ne pri lastnem kaznivem dejanju. Krivda pomagača je lahko samo naklepna. Pri pomoči mora biti naklep "dvojen", zajeti mora tako samo ravnanje pomoči kot dejanje glavnega storilca.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - regulacijska začasna odredba - ugovorni postopek - težko nadomestljiva škoda - trditveno in dokazno breme
Glede na to, da je tožnica tista, ki jo regulacijska začasna odredba močno ščiti še pred pravnomočno odločitvijo v rednem postopku, bi morali biti njeni argumenti in dokazi o škodi do dokazne stopnje verjetnosti močnejši in prepričljivejši od toženčevih, v kolikor bi želela izdano začasno odredbo ohraniti v veljavi. Kljub temu tožnica v ugovornem postopku glede škode ni ponudila nobenih dodatnih in prepričljivejših navedb in dokazov od toženca, na podlagi katerih bi bil mogoč zaključek, da je njeno stališče verjetnejše oziroma ima večjo težo kot toženčev ugovor. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, določenih ugovornih navedb ni niti prerekala.
Zatrjevano zmanjšanje vrednosti premoženja podjetja predstavlja premoženjsko škodo, ki ni tiste vrste škoda, ki bi bila sama po sebi težko nadomestljiva. Ta škoda se v okviru preizkusa obstoja pogojev za izdajo regulacijske začasne odredbe zato upošteva le, če bi bila za tožnico eksistenčnega pomena. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni trdila, da v obravnavanem primeru obstajajo takšne okoliščine, ki po njenem mnenju utemeljujejo, sodišču pa omogočijo presojo, da bi zatrjevano premoženjsko škodo težko nadomestila.
Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa še vedno ne izhajajo ustrezni in razumljivi razlogi o tem, na podlagi česa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da naj bi obdolženec v času, ko zaradi duševne motnje - demence ni mogel razumeti pomena svojega dejanja in ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja, drugemu z namenom, da bi ga ustrahoval in vznemiril, resno zagrozil, da bo napadel njegovo telo in dejanje storil z drugim sredstvom in na način, da se lahko telo hudo poškoduje ter proti dvema osebama s tem, da je v Kavaličih (a) dne 10. 11. 2018 proti F. F. in E. E. z namenom, da ju ustrahuje in vznemiri, vrgel kamen ter E. E. rekel, da bo plačala, (b) dne 6. 11. 2018 proti F. F. z namenom, da ga ustrahuje in vznemiri, vrgel več kamnov, od katerih so bili trije v velikosti večje pesti, in (c) dne 7. 11. 2018 proti F. F. z namenom, da ga ustrahuje in vznemiri, z večjo silo vrgel več kamnov, ob tem pa F. F. vselej kričal, da bo plačal, zaradi česar sta se F. F. in E. E. počutila vznemirjena in prestrašena, kamen pa je sredstvo, s katerim se lahko telo hudo poškoduje. Sodba ne vsebuje prepričljivih razlogov o tem, koliko kamnov naj bi obdolženec vrgel v posameznem dogodku, kakšni naj bi bili ti kamni v posameznem dogodku, zakaj naj bi besede obdolženca namenjene oškodovancema, da "bosta plačala" predstavlja grožnjo in na podlagi česa je mogoče šteti, da so bili kamni sredstvo, s katerim se lahko telo hudo poškoduje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSM00078659
ZZK-1 člen 33, 34, 35, 36, 37, 38, 149, 149/3, 243. SPZ člen 13, 23, 49, 213, 214, 215, 226, 234. ZPP člen 8, 181, 181/3, 339,339/2, 339/14-2. OZ člen 59, 59/2, 60, 60/2, 81, 81/1.
služnostna pogodba - neprava stvarna služnost - tožba na ugotovitev neobstoja stvarne služnosti - vmesni ugotovitveni tožbeni zahtevek - jezikovna razlaga pogodbe - ničnost pogodbe - neizpolnitev odložnega pogoja - overitev podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu - neveljavnost pooblastila za sklenitev pogodbe - neveljavnost vpisa v zemljiško knjigo
Pri vmesnem ugotovitvenem zahtevku ni potrebno, da stranka posebej izkazuje pravni interes, ker pri vmesnem ugotovitvenem zahtevku pogoji prejudicialnosti nadomeščajo procesno predpostavko pravnega interesa.
Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo materialnopravne določbe Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) v zvezi z nepravo stvarno služnostjo, ki je ustanovljena na podlagi pravnega posla - služnostne pogodbe (213. do 215., 226. in 234. člen SPZ).
Do izpolnitve odložnega pogoja nikoli ni prišlo, prav tako pa je slednji postal nemogoč, saj Zakon o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (v nadaljevanju ZSPDSLS-1) sklenitev novega najemnega razmerja ne predvideva.
Če se odložni pogoj ne izpolni, pogodba med strankama ne začne veljati in zato med njima ne nastanejo nobene pravice in obveznosti.
Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v OZ (drugi odstavek 82. člena OZ).
Namen izbrisne tožbe ni odprava formalnih pomanjkljivosti zemljiškoknjižnega postopka. Ta je pridržana ustreznim pravnim sredstvom v zemljiškoknjižnem postopku. Varstvu materialnopravne neveljavnosti vknjižbe je predvideno v pravdnem postopku z vložitvijo izbrisne tožbe.
Ničnost zavezovalnega pravnega posla predstavlja materialnopravno neveljavnost in s tem podlago za izbrisno tožbo.
Pravni temelj pridobitve stvarne pravice na podlagi pravnega posla je razpolagalni pravni posel (zemljiškoknjižno dovolilo).
Podpis na zemljiškoknjižnem dovolilu mora biti overjen (23. člen SPZ).
Z overitvijo podpisa namreč notar potrdi, da je stranka vpričo njega lastnoročno podpisala listino ali da je podpis, ki je že na listini, vpričo njega priznala za svojega (prvi odstavek 64. člena Zakona o notariatu - v nadaljevanju ZN).
Razpolagalno upravičenje odsvojitelja je predpostavka za začetek učinkovanja zemljiškoknjižnega dovolila v tem pomenu, da kot sestavina razpolagalnega pravnega posla povzroči pridobitev stvarne pravice s polnimi učinki v razmerju do vseh z vpisom stvarne pravice v korist pridobitelja v zemljiško knjigo na njegovi podlagi.
ZIZ člen 38, 38/5, 71, 71/1, 71/1-7, 71/2, 71/2-4.
predlog dolžnika za odlog izvršbe - odgovor upnika - poziv sodišča - izvršilni stroški - kriterij potrebnosti stroškov - pravilna uporaba materialnega prava - dolžnost povrnitve stroškov - trditvena podlaga
Sodišče prve stopnje se je materialno pravno opredelilo pri svoji odločitvi le na trditve dolžnika v predlogu, ne pa na trditve upnika v odgovoru na predlog.
Odločitev o predlogu je odvisna samo od pravilne uporabe materialnega prava glede na podana pravno nerelevantna dejstva dolžnika v predlogu, kot v v tem primeru, ko dolžnik po stališču sodišča prve stopnje že enega od obeh kumulativno zahtevanih pogojev za odlog izvršbe po 7. točki prvega odstavka 71. člena ZIZ ni izkazal, prav tako pa ne posebno upravičenih razlogov. Upniku v takem primeru ne glede na poziv sodišča ni potrebno odgovarjati na predlog in razlagati pravilno uporabo materialnega prava, saj sodišče glede na presojo podane trditvene podlage dolžnika po uradni dolžnosti samo pazi na pravilno uporabo materialnega prava. Posledično drži presoja sodišča prve stopnje, da upnik s svojo izjavo ni v ničemer pripomogel k pravilni odločitvi sodišča prve stopnje.
spor majhne vrednosti - potrdilo o oddani pošiljki - prepozna pritožba - rok za pritožbo
Pritožnica ne more uspeti s pritožbenimi trditvami, da nasprotuje uporabi krajšega osemdnevnega roka, saj se neutemeljeno sklicuje na tridesetdnevni pritožbeni rok iz prvega odstavka 333. člena ZPP. Rok za vložitev pritožbe v tem sporu, ki je gospodarski spor majhne vrednosti, je osem dni.
ZST-1 člen 11, 11/1, 11/2, 11/5, 11/6, 12a, 12a/1. ZSVarPre člen 8, 8/1, 14. ZBPP člen 13.
pogoji za oprostitev plačila sodne takse - dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka - preživnina - osnovni znesek minimalnega dohodka
Tožnik napačno šteje, da bi moralo sodišče pri odločanju o oprostitvi plačila sodnih taks upoštevati izvršbe, ki mu zmanjšujejo dohodek. Skladno z ZSVarPre je edini odhodek, ki se upošteva pri izračunu dohodka prosilca, preživnina.
motenje posesti - izvrševanje posesti - samovoljno in protipravno motilno ravnanje - ekonomski interes - posestno stanje
Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo. Tako odločitev je oprlo na ugotovitev, da dejanje toženca (odstranitev robnikov in betoniranje tal) ni bilo motilno. Tožnica lahko na sporni del še vedno odmetava sneg in tja odlaga razne stvari. Tudi smetnjake (ki jih na ta del ni postavljala), lahko po tem delu še vedno pelje. Motilno ni niti to, da tožnica ne more več odstranjevati plevela.
DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSK00084343
ZZZDR člen 51, 59, 59/1. SZ člen 117, 117/1. OZ člen 190.
skupno premoženje zakoncev - izpodbijanje domneve o enakih deležih zakoncev - višina dohodkov enega od zakoncev - prispevek zakonca - obseg skupnega premoženja - posebno premoženje zakonca - ožji družinski član imetnika stanovanjske pravice - privolitev imetnika stanovanjske pravice - povrnitev vlaganj v nepremičnino - ugotavljanje povečane vrednosti nepremičnin - nečista denarna terjatev - valorizacija terjatev
Po določbi prvega odstavka 117. člena SZ je bil lastnik dolžan imetniku stanovanjske pravice, z njegovo pisno privolitvijo pa tudi njegovemu ožjemu družinskemu članu, prodati stanovanje pod ugodnimi pogoji tega zakona. Tisti, ki lahko po določbi tega člena nastopajo kot kupci lastninjenih stanovanj, sodijo po samem zakonu v krog originarnih upravičencev. Ko je tožničina mati kot bivša imetnica stanovanjske pravice podala pisno privolitev, je tožnica zaradi originarne pravice do privatizacijskega odkupa stanovanja pridobila lastninsko pravico.