odškodnina zaradi kršitve materialne avtorske pravice – odmera odškodnine glede na subjektivno vrednost – pretium affectionis – zahtevki
Iz določbe 4. odstavka 168. člena OZ jasno izhaja, da lahko sodišče odmeri odškodnino glede na vrednost, ki jo je imela stvar za oškodovanca, le v primeru, če je bila stvar namenoma uničena ali poškodovana. Za tako situacijo pa v konkretnem primeru ne gre, saj tožeča stranka ni (niti) zatrjevala, da bi tožena stranka tožniku uničila ali poškodovala kakšno njegovo stvar, temveč je zatrjevala, da je tožena stranka s tem, ko je brez tožnikovega dovoljenja objavila fotografije njegove poroke na spletnem portalu, nezakonito posegla v njegovo materialno avtorsko pravico.
2. odstavek 71. člena SZ-1 določa, da če obveznosti do tretje osebe niso poravnane v celoti za vse etažne lastnike, mora upravnik tretji osebi posredovati (za vložitev tožbe potrebne) podatke o etažnem lastniku, ki ni plačal svojega dela obveznosti. Iz te določbe izhaja, da je obveznost upravnika v posredovanju podatkov, pri čemer sankcija za kršitev te obveznosti v tej zakonski določbi ni predvidena. Tretji mora zahtevek za plačilo stroškov uveljavljati neposredno od etažnega lastnika.
oprostitev plačila sodnih taks - delna oprostitev plačila sodnih taks - delež oprostitve - predlog stranke - presoja sodišča - hipoteka na idealnem deležu - možnost unovčenja
V primeru, ko stranka zahteva oprostitev plačila sodne takse v celoti, lahko sodišče njenemu predlogu ugodi le delno po lastni presoji, upoštevaje vse relevantne okoliščine primera. O manj, kot stranka zahteva, je mogoče odločiti tudi brez izrecnega strankinega predloga.
Idealni solastni deleži tožnice in njenega zakonca so obremenjeni s hipotekami, zaradi česar ne obstaja realna možnost za unovčenje tega premoženja za plačilo sodne takse.
Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča sicer pravilno ugotovilo, da tožnik sodno takso zmore plačati, kar izhaja iz predložene izjave o premoženjskem stanju, vendar pa je o (obročnem) plačilu takse odločalo, ne da bi prej razveljavilo svoj predhodni sklep o taksni oprostitvi in je tako odločalo o že razsojeni stvari.
Na manjšem delu poledeneli pločnik (tudi) v konkretnem primeru ne predstavlja nevarne stvari, hoja po takšnem pločniku tudi ne nevarne dejavnosti, saj pri redni rabi in običajni pazljivosti nevarnost za uporabnike ni neobičajno povečana.
Občina ne more izvajanja dejavnosti, ki je javna služba (čiščenje javnih površin), prisilno prevaliti na posameznike (lastnike zgradb in zemljišč ob pločnikih). Če sodnik meni, da podzakonski predpis, ki bi ga moral uporabiti pri sojenju, ni v skladu z ustavo ali z zakonom, tega akta ne sme uporabiti.
Uredba o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede člen 5, 5/1, 5/2.
plačilo razlike plače - razvrstitev v plačni razred - položajni dodatek - vojak
Tožnik je v vtoževanem obdobju opravljal delo formacijske dolžnosti, na katero je bil razporejen. Do spremembe formacijske dolžnosti tožnika je prišlo zato, ker se je specializirana formacijska dolžnost, na katero je bil razporejen pred spornim ukazom oziroma odločbo, ukinila. Za novo formacijsko dolžnost, na katero je bil tožnik razporejen, je bil določen 32. začetni plačni razred, 35. plačni razred pa mu je bil z odločbo določen ob upoštevanju napredovanj. Ker je bil tožniku z izpodbijano odločbo določen pravilni plačni razred, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo del njegovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na odpravo odločb tožene stranke o določitvi njegovega plačnega razreda in na obračun ter izplačilo razlik v plači med 35. in 36. plačnim razredom.
Tožnik ni spadal med pripadnike Slovenske vojske, ki so bili upravičeni do položajnega dodatka na podlagi člena 5/1 Uredbe o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede, saj v spornem obdobju ni bil razporejen na položajno dolžnost poveljnika ene od enot, opredeljenih v tej določbi. Tožnik do položajnega dodatka ni upravičen niti na podlagi člena 5/2 Uredbe o uvrstitvi, saj v vtoževanem obdobju ni izpolnjeval pogojev, ki jih za pridobitev tega položajnega dodatka določba predvideva. Tožnik je imel v enoti, katere načelnik je bil, manj kot pet pripadnikov Slovenske vojske, ta enota pa tudi ni bila oblikovana kot delovna, začasna, bojna ali operativna enota, kar je bil pogoj za priznanje položajnega dodatka po drugem stavku člena 5/2 Uredbe o uvrstitvi. Zato tožnik do položajnega dodatka ni bil upravičen.
ZFPPIPP člen 34, 34/2, 151, 151/1, 212, 212/1, 213, 213/1. OZ člen 9, 346, 349, 349/1, 355, 355/1, 355/1-6.
zastaranje terjatev upravnikov – vpliv prisilne poravnave na terjatve upravnikov
34. in 151. člen ZFPPIPP se ne nanašata na sodno uveljavljanje terjatev po potrditvi prisilne poravnave.
Terjatev, ki jo vtožuje tožeča stranka, se nanaša na tekoče stroške, povezane z uporabo poslovnega prostora, v katerem tožena stranka opravlja svojo dejavnost. Kot takšna predstavlja navadno terjatev, ki ne spada v nobeno izmed skupin, naštetih v 213. členu ZFPPIPP.
Odgovor na vprašanje, ali gre res za spremembo tožbe, je odvisen od presoje, ali gre dejansko za naknadno eventuelno kumulacijo tožbenih zahtevkov, ali pa gre samo za navidezno kumuliranje. Če gre za navidezno uveljavljenje dveh zahtevkov, potem ni spremembe tožbe. Zanjo niti ne bi šlo v primeru, če tako imenovani podrejeni tožbeni zahtevek pomeni zmanjšanje glavnega tožbenega zahtevka. Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče pri naknadnem eventuelnem kumuliranju tožbenih zahtevkov, da gre za navidezno kumuliranje in posledično, da ne gre za spremembo tožbe.
Tožeča stranka je tožbeni zahtevek le popravila znotraj enega samega tožbenega zahtevka, takšna poprava pa je pravočasna, saj ni šlo za objektivno spremembo tožbe, ki bi sicer nase vezala vse pravne posledice vložitve tožbe. Pravilna formulacija istega zahtevka ni sprememba tožbe. V nasprotnem primeru bi sodišče odreklo stranki pravno varstvo samo zaradi formalno nepravilno oblikovanega tožbenega zahtevka, pri čemer je bila tožba, katere cilj je udeležba (manjšinskih) delničarjev na dobičku, pravočasno vložena. Tako gre le za en tožbeni zahtevek, ki ga je tožnica po spremembi sodne prakse o oblikovanju zahtevkov v skladu z določbo 399. člena ZGD-1 med samim postopkom zgolj popravila.
Lahko da je bila primerna in koristna odločitev (in po presoji skrbnega gospodarstvenika celo nujna), da družba ne bo delila vsega razpoložljivega dobička zaradi zatrjevanih pogajanj z bankami upnicami. Vendar pa se tudi nujni ukrepi načelno lahko opravijo brez posega v pravico delničarjev, da bodo prikrajšani za zakonsko določeni minimum pravice do udeležbe na dobičku.
ZFPPIPP člen 35, 42, 42/1, 442, 442/1, 442/1-1, 442/2, 442/3. ZGD-1 člen 514.
odpravnina - izbris družbe iz sodnega registra - zahtevek za plačilo terjatev - spregled pravne osebnosti - odškodninska odgovornost članov poslovodstva - odgovornost družbenikov
Tožnik v obravnavani zadevi zahteva plačilo denarnih terjatev do nekdanjega delodajalca - izbrisane družbe od prve toženke kot družbenika ter drugega in tretjega toženca kot članov poslovodstva na podlagi prvega do tretjega odstavka 442. člena ZFPPIPP, v skladu s katero izbris iz sodnega registra ne vpliva na pravico upnika izbrisane pravne osebe, da zahteva plačilo terjatev do izbrisane družbe od drugih družbenikov na podlagi pravil o spregledu pravne osebnosti in povrnitev škode od članov poslovodstva ali organa nadzora izbrisane družbe. Tožnik v okviru trditvene podlage ni navedel nobenih dejstev, s katerimi bi utemeljeval uporabo instituta spregleda pravne osebnosti, niti ni zatrjeval, da družbenik izbrisane pravne osebe odgovarja po pravilih o spregledu pravne osebnosti. Zato tožnik neutemeljeno zahteva plačilo obveznosti od prve toženke.
Predpostavka za odškodninsko odgovornost članov poslovodstva po prvem odstavku 42. člena v zvezi z drugim odstavkom 442. člena ZFPPIPP je podana v primeru, ko poslovodstvo pred začetkom postopka izbrisa ni opravilo dejanj iz 35. do 39. člena oziroma je ravnalo v nasprotju s prepovedmi iz 34. člena tega zakona. Sklicevanje tožnika, da drugi in tretji toženec nista opravila nobenih dejanj oziroma sta opustila dejanja v navedenih členih, je presplošno. Tožnik res ni dolžan dokazovati negativnih dejstev, vendar pa mora pri opustitvenih ravnanjih navesti, katera dolžna ravnanja sta drugi in tretji toženec opustila.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – neuspešno opravljeno poskusno delo - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti
Sodišče prve stopnje je izhajalo z zmotnega stališča, da tožena stranka tožniku v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi smela očitati konkretnih napak in nepravilnosti, ker bi to lahko bil le predmet odpovedi iz razloga nesposobnosti po 3. alineji 1. odstavka 88. člena ZDR, ne pa razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela. Zaradi takšnega zmotnega stališča sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali so očitki, navedeni v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, resnični.
Tudi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela velja splošna določba 2. odstavka 86. člena ZDR o tem, da mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti odpovedni razlog ter opozoriti delavca na pravno varstvo in na njegove pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Pisna obrazložitev ni ustrezna, če je v njej navedeno le, da je odpoved podana zaradi negativne ocene poskusnega dela, temveč mora biti bodisi v odpovedi bodisi v oceni poskusnega dela tudi dovolj konkretno navedeno, zakaj je bilo poskusno delo negativno ocenjeno.
postopek osebnega stečaja – odpust obveznosti – preizkusna doba – nove okoliščine
Zgolj navedba dejstev, ki so odločilna za presojo dolžine preizkusne dobe v postopku odpusta obveznosti ni dovolj in mora dolžnik predložiti tudi dokaze o obstoju teh dejstev. Pritožbeno sodišče zato nedokazanega dejstva poškodbe leve rame kot dodatne okoliščine za določitev preizkusne dobe ni moglo upoštevati.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0013487
ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1. ZPrCP člen 3.
vmesna sodba - odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - motorne sani - posebna prevozna sredstva - zavarovalnica
Tožnik (žičničar - strežnik) je spornega dne skupaj s sodelavcem z motornimi sanmi pregledoval progo na smučišču. Med vožnjo so motorne sani zdrsnile nazaj na stran proge in padle v globel, pri čemer je tožnik iz njih izskočil, začel drseti po snegu, nakar je zadel smreko in se poškodoval. Tožnik je v konkretnem primeru, ko je v zadnjem hipu odskočil iz premikajočih se sani, storil vse, da bi nesrečo preprečil oz. vsaj zmanjšal posledice, zato mu ni mogoče očitati soprispevka k nastali škodi.
Prvo (delodajalec) in drugotožena (zavarovalnica) stranka sta imeli glede uporabe motornih vozil sklenjeno zavarovanje civilne odgovornosti po zavarovalni polici, katere sestavni del so tudi Splošni pogoji. Vendar Splošni pogoji v svojih določbah ne opredeljujejo pojma kopensko motorno vozilo, kar pomeni, da je potrebno uvrstiti motorne sani med posebna prevozna sredstva po snegu oz. drugi drseči površini. To pa ni značilnost kopenskih motornih vozil, ki so namenjena predvsem za vožnjo po asfaltni ali peščeni površini. Zato po določbi 8. točke 3. odstavka 3. člena Splošnih pogojev ni izključena odgovornost drugotožene stranke za škodo, nastalo v tožnikovem primeru.
Inšpekcijski postopek ni razlog za prekinitev postopka za razdelitev solastne nepremičnine. Ne ZNP ne SPZ ne postavljata pogoja, da mora biti predmet delitve v prostor umeščen skladno z upravnimi dovoljenji. Sodišče razdeli nepremičnino v stanju, v kakršnem je.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0082919
ZM člen 15, 67. OZ člen 217. ZPP člen 437, 437/1.
sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine – verodostojna listina – menica – predložitev originala menice – poroštvo
Predložitev menice je materialna predpostavka za utemeljenost zahtevka na plačilo menične vsote.
Tožena stranka je na naroku za glavno obravnavo ugovarjala ustreznosti verodostojne listine (menice), na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi. S tem je smiselno zatrjevala, da ni bilo zakonskih pogojev za izdajo sklepa o izvršbi. Po prvem odstavku 437. člena ZPP mora sodišče, če ugotovi, da je takšen ugovor utemeljen, sklep o izvršbi s sklepom razveljaviti in po pravnomočnosti tega sklepa začeti z obravnavanjem glavne stvari.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožnik je ob sklenitvi delovnega razmerja toženi stranki prikazal, kot da se bo na delo vozil iz oddaljenega kraja in ni povedal, da dejansko živi v kraju zaposlitve. Opustitev obvestila delodajalca o dejstvu, da delavec dejansko prebiva na drugem naslovu, kot je tisti, za katerega prejema povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, pomeni hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 2. alinee prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
vrnitev v prejšnje stanje – upravičen vzrok za zamudo – zakrivljena zamuda – čas oddaje vloge na pošto - skrbnost
V predlogu za vrnitev v prejšnje stanje in pritožbi izpostavljeno dejstvo zamude vložitve pritožbe zaradi programa Pošte Slovenije, ki je kot čas oddaje pošiljke zavedel 23. 5. 2014 ob 00:00 uri, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more biti upravičen vzrok za zamudo, ki s strani tožene stranke ni bil zakrivljen. Tožena stranka v utemeljitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje ne navaja nobenih izrednih razmer na Pošti, ki bi ji kljub pravočasnemu prihodu onemogočale tudi pravočasno oddajo pošiljke. Zgolj sklicevanje na program Pošte v zvezi z evidentiranjem časa oddaje oziroma sprejema poštnih pošiljk v okviru rednega in nemotenega poslovanja Pošte zato ne more biti opravičljiv razlog za zamudo. Iz obrazloženega izhaja, da tožena stranka ni ravnala z zadostno skrbnostjo, da bi zagotovila pravočasnost vložitve pritožbe, zamudo pri oddaji pritožbe na pošto je sama zakrivila.
URS člen 22. ZIZ člen 178, 178/4, 181, 181/1, 183, 189. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
sklep o domiku - kršitev pravil prodaje - sprememba vrednosti nepremičnine - predlog za ponovno ugotovitev vrednosti nepremičnine - javna dražba - prodajni narok - ugotovitev drugačne vrednosti nepremičnine na naroku za javno dražbo - pravica do enakega varstva pravic - načelo kontradiktornosti - pravica do izjave
Na zakonitost tretje javne dražbe ne vpliva dejstvo, da je vložil prvi upnik predlog za ponovno ugotovitev vrednosti nepremičnine in cenitev pet mesecev pred izdajo odredbe za tretjo javno dražbo.
Sodišče prve stopnje je v odredbi o prodaji pravilno navedlo vrednost nepremičnine, ki je bila ugotovljena s sklepom sodišča z dne 21. 10. 2008, ki je postal pravnomočen 25. 2. 2009, in ne vrednosti, kot izhaja iz predloga prvega upnika za ponovno ugotovitev vrednosti nepremičnine.
Na naroku za tretjo javno je sodišče dražbo razpravljalo o ponovni ugotovitvi vrednosti nepremičnine, tako da je imel šesti upnik na naroku možnost, da se opredeli do predloga prvega upnika za ponovno ugotovitev vrednosti nepremičnine. Šesti upnik se tega naroka ni udeležil, zato sodišče ni kršilo načela kontradiktornosti, ko mu ni vročilo predloga prvega upnika za ponovno ugotovitev vrednosti nepremičnine. Z vročitvijo odredbe o prodaji mu je, upoštevajoč tudi stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije v odločbi opr. št. Up 419/10 z dne 2. 12. 2010, omogočilo izvajanje njegove pravice do izjave.
Sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo tožničinih premoženjskih in socialnih razmer, ko je sprejelo odločitev, da se plačilo sodne takse le odloži in ne tudi zmanjša. Standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje se presoja po merilih, ki jih določa ZBPP, kar pomeni, da mesečni dohodek ne sme presegati dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka na osebo. Prejemki tožničine družine na člane ne dosegajo dvakratnika minimalnega dohodka, kar je podlaga ne le za odložitev obveznosti plačila sodne takse, temveč tudi za njeno zmanjšanje. Pri tem je potrebno upoštevati, da tožnica prejema nadomestilo za čas brezposelnosti, kar je časovno omejen prejemek in bo s časom ugasnil. Zaradi navedenega so ob pogojih za odložitev plačila sodne takse do izdaje odločbe sodišča prve stopnje podani tudi pogoji za njeno znižanje.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – STANOVANJSKO PRAVO
VSL0082902
ZPP člen 205, 205/2, 207, 207/2, 208, 208/1. OZ člen 468, 468/1. SZ-1 člen 5, 5/4. ZVKSES člen 20, 20/2, 20/2-2.
prodajna pogodba – stvarne napake prodane stvari – odgovornost za stvarne napake – odprava napak – sodno uveljavljenje zahtevka – izguba pravic – bančna garancija – uvedba stečajnega postopka po opravi vseh procesnih dejanj
Bančna garancija je instrument zavarovanja oz. zaščite pred riziki neizpolnitve obveznosti glavnih dolžnikov. Koristniku garancija predstavlja verodostojno obljubo in mu zagotavlja enostaven dostop do denarnega nadomestila za kritje morebitne škode, ki bi mu lahko nastala zaradi neizpolnitve dolžnikove obveznosti. S plačilom garancije pridobi upnik to, kar sta mu bila dolžna banka garant iz naslova izdane garancije in glavni dolžnik po osnovni pogodbi, saj istega zneska ne more dvakrat uspešno terjati, če za to ni posebej upravičen, ne da bi bil s tem (neupravičeno) obogaten.
Tožeča stranka je notarju zelo natančno specificirala svojo zahtevo za unovčenje bančne garancije - določno je navedla napako in njeno sanacijo stroškovno opredelila. Ker pa je v tožbi ponovno zahtevala odpravo istih napak (oz. povračilo stroškov njihove odprave), bi morala podati zelo jasno specifikacijo porabe sredstev iz naslova unovčene bančne garancije, kar bi v nadaljevanju omogočilo toženi stranki opredelitev tako glede napak kot tudi glede zneskov. Tožeča stranka ima namreč pravico zahtevati le odpravo napake, ki je bančna garancija kot sredstvo zavarovanja stroškovno ni pokrila.