predlog za zavarovanje s predhodno odredbo – izdaja predhodne odredbe zoper fizično osebo – kriteriji za presojo utemeljenosti predloga – verjeten izkaz objektivne nevarnosti za izterjavo
Pri izdaji predhodne odredbe zoper fizično osebo ni mogoče sklepati na verjetno ogroženost uveljavitve terjatve upnika na podlagi istih kriterijev kot pri presoji predloga za izdajo predhodne odredbe zoper pravno osebo. V primeru zavarovanja s predhodno odredbo zoper fizično osebo je zadosten pogoj za izdajo predhodne odredbe verjetno izkazana objektivna nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena, izkaz navedene predpostavke pa ni omejen na izkaz delovanja dolžnika, niti koga drugega (subjektivni vidik). Pri izdaji predhodne odredbe zoper dolžnika - fizično osebo se torej ne zahteva izkaza vzroka, ki bo privedel do posledice - bodoče nevarnosti uveljavitve terjatve (konkretno: izkaza ravnanj dolžnika, zaradi katerih bo izterjava terjatve verjetno onemogočena ali precej otežena), temveč zadostuje verjeten izkaz bodoče objektivne nevarnosti za bodočo izterjavo.
Uredba o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede člen 5, 5/1, 5/2.
plačilo razlike plače - razvrstitev v plačni razred - položajni dodatek - vojak
Tožnik je v vtoževanem obdobju opravljal delo formacijske dolžnosti, na katero je bil razporejen. Do spremembe formacijske dolžnosti tožnika je prišlo zato, ker se je specializirana formacijska dolžnost, na katero je bil razporejen pred spornim ukazom oziroma odločbo, ukinila. Za novo formacijsko dolžnost, na katero je bil tožnik razporejen, je bil določen 32. začetni plačni razred, 35. plačni razred pa mu je bil z odločbo določen ob upoštevanju napredovanj. Ker je bil tožniku z izpodbijano odločbo določen pravilni plačni razred, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo del njegovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na odpravo odločb tožene stranke o določitvi njegovega plačnega razreda in na obračun ter izplačilo razlik v plači med 35. in 36. plačnim razredom.
Tožnik ni spadal med pripadnike Slovenske vojske, ki so bili upravičeni do položajnega dodatka na podlagi člena 5/1 Uredbe o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede, saj v spornem obdobju ni bil razporejen na položajno dolžnost poveljnika ene od enot, opredeljenih v tej določbi. Tožnik do položajnega dodatka ni upravičen niti na podlagi člena 5/2 Uredbe o uvrstitvi, saj v vtoževanem obdobju ni izpolnjeval pogojev, ki jih za pridobitev tega položajnega dodatka določba predvideva. Tožnik je imel v enoti, katere načelnik je bil, manj kot pet pripadnikov Slovenske vojske, ta enota pa tudi ni bila oblikovana kot delovna, začasna, bojna ali operativna enota, kar je bil pogoj za priznanje položajnega dodatka po drugem stavku člena 5/2 Uredbe o uvrstitvi. Zato tožnik do položajnega dodatka ni bil upravičen.
vrnitev v prejšnje stanje – upravičen vzrok za zamudo – zakrivljena zamuda – čas oddaje vloge na pošto - skrbnost
V predlogu za vrnitev v prejšnje stanje in pritožbi izpostavljeno dejstvo zamude vložitve pritožbe zaradi programa Pošte Slovenije, ki je kot čas oddaje pošiljke zavedel 23. 5. 2014 ob 00:00 uri, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more biti upravičen vzrok za zamudo, ki s strani tožene stranke ni bil zakrivljen. Tožena stranka v utemeljitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje ne navaja nobenih izrednih razmer na Pošti, ki bi ji kljub pravočasnemu prihodu onemogočale tudi pravočasno oddajo pošiljke. Zgolj sklicevanje na program Pošte v zvezi z evidentiranjem časa oddaje oziroma sprejema poštnih pošiljk v okviru rednega in nemotenega poslovanja Pošte zato ne more biti opravičljiv razlog za zamudo. Iz obrazloženega izhaja, da tožena stranka ni ravnala z zadostno skrbnostjo, da bi zagotovila pravočasnost vložitve pritožbe, zamudo pri oddaji pritožbe na pošto je sama zakrivila.
Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča sicer pravilno ugotovilo, da tožnik sodno takso zmore plačati, kar izhaja iz predložene izjave o premoženjskem stanju, vendar pa je o (obročnem) plačilu takse odločalo, ne da bi prej razveljavilo svoj predhodni sklep o taksni oprostitvi in je tako odločalo o že razsojeni stvari.
ničnost in izpodbojnost sklepov skupščine d.o.o. - sklic skupščine d.o.o. - skupno zastopanje - sklepčnost skupščine
Sklic skupščine, ki ga je sicer v širšem smislu šteti med posle vodenja, je namenjen predvsem funkcioniranju družbe kot take in zato gre v ožjem smislu za samostojen korporacijski akt in ne za akt vodenja poslov.
Ob taki pravni naravi sklica skupščine in ob smiselni uporabi drugega odstavka 295. člena ZGD-1, ki drugače kot za vodenje družbe ter zastopanje in predstavljanje, pri katerih je za primer, če gre za veččlansko upravo, predpisano soglasno sprejemanje odločitev (tretji odstavek 265. člena ZGD-1) in skupno zastopanje (drugi odstavek 266. člena ZGD-1), kolikor statut ne določa drugače, izrecno določa, da o sklicu skupščine odloči poslovodstvo z navadno večino in drugačne ureditve ne dopušča, lahko skupščino skliče tudi v primeru skupnega zastopanja vsak izmed poslovodij posamično.
Za razliko od ureditve za delniško družbo po ZGD-1, kjer kvorum za veljavno odločanje ni predpisan in je določanje kvoruma povsem prepuščena statutarni ureditvi, je v družbi z omejeno odgovornostjo določen zakonski kvorum, ki pa ga sme družbena pogodba določiti drugače.
Pri ugotavljanju sklepčnosti je potrebno ločiti med pravico prisostvovanja na skupščini od pravice glasovanja na skupščini. Skupščini lahko prisostvujejo in se jih upošteva pri ugotavljanju kvoruma, družbeniki, katerih glasovalna pravica je omejena. Gre za ločeni pravici, pri čemer je sklepčnost skupščine predpogoj za uresničevanje glasovalne pravice. Če skupščina ni sklepčna, družbeniki ne morejo pravno veljavno odločati.
Postavlja se pravno vprašanje ali je tožena stranka, ki je z dopisom z dne 29. 7. 2013, sporočila, da bo v primeru, če se bo skupščina kljub pozivu, da naj se prekliče, izvedla, primorana sprožiti ustrezne sodne postopke, zaradi uveljavljanja ničnosti skupščinskih sklepov, bila dolžna zagotoviti sklepčnost skupščine zgolj zato, da bi na skupščini napovedala, da bo uveljavljala izpodbojnost sprejetih sklepov.
Pritožbeno sodišče meni, da takšne dolžnosti družbenik nima, saj je prisostvovanje na skupščini del pravice v okviru pravice upravljanja, ki jo ima družbenik v družbi in to pravico izkoristi ali ne, pa zaradi tega ne more trpeti škodljivih posledic, ker je že zakon sam predvidel za takšne primere možnost, da se v družbeni pogodbi določi naknadni dan zasedanja (tretji odstavek 510. člena ZGD-1) ali pa zunaj skupščinsko odločanje (drugi odstavek 507. člena ZGD-1).
Ker pa je za uveljavljanje izpodbojnosti skupščinskih sklepov, ki so sprejeti na nesklepčni skupščini, potrebno po 397. členu ZGD-1 napovedati izpodbijanje, tožeča stranka namreč ob pravilnem vabljenju na skupščino nima pravne dobrote, da bi smela uveljavljati izpodbojnost skupščinskih sklepov, brez napovedi izpodbijanja.
V prej navedeni situaciji je že pojmovno nemogoče,da bi pravilno vabljena tožeča stranka kot družbenica napovedala izpodbijanje na skupščini, zato je po stališču pritožbenega sodišča pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je dolžnost napovedi izpodbijanja, ki veže tudi družbenika družbe z omejeno odgovornostjo tožeča stranka s izpolnila že z dopisom z dne 29. 7. 2013 in da je s tem izpolnjena pravna predpostavka za vložitev izpodbojne tožbe.
Po stališču pritožbenega sodišča nedvomno v konkretnem primeru tožeča stranka ni mogla ravnati drugače, kot da je napovedala izpodbijanje skupščinskih sklepov izven zasedanja in je potrebno takšen način uveljavljanja izpodbijanja šteti za zakonit1, ker gre pri družbi z omejeno odgovornostjo za posebne situacije, ki jih zakon ni v celoti uredil in že v okviru zgolj smiselne uporabe določb o izpodbijanju, ki veljajo za delniške družbe, je dopustna drugačna razlaga za družbe z omejeno odgovornostjo, za katere smo že ugotovili, da velja velika avtonomija urejanja medsebojnih razmerij.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – STANOVANJSKO PRAVO
VSL0082902
ZPP člen 205, 205/2, 207, 207/2, 208, 208/1. OZ člen 468, 468/1. SZ-1 člen 5, 5/4. ZVKSES člen 20, 20/2, 20/2-2.
prodajna pogodba – stvarne napake prodane stvari – odgovornost za stvarne napake – odprava napak – sodno uveljavljenje zahtevka – izguba pravic – bančna garancija – uvedba stečajnega postopka po opravi vseh procesnih dejanj
Bančna garancija je instrument zavarovanja oz. zaščite pred riziki neizpolnitve obveznosti glavnih dolžnikov. Koristniku garancija predstavlja verodostojno obljubo in mu zagotavlja enostaven dostop do denarnega nadomestila za kritje morebitne škode, ki bi mu lahko nastala zaradi neizpolnitve dolžnikove obveznosti. S plačilom garancije pridobi upnik to, kar sta mu bila dolžna banka garant iz naslova izdane garancije in glavni dolžnik po osnovni pogodbi, saj istega zneska ne more dvakrat uspešno terjati, če za to ni posebej upravičen, ne da bi bil s tem (neupravičeno) obogaten.
Tožeča stranka je notarju zelo natančno specificirala svojo zahtevo za unovčenje bančne garancije - določno je navedla napako in njeno sanacijo stroškovno opredelila. Ker pa je v tožbi ponovno zahtevala odpravo istih napak (oz. povračilo stroškov njihove odprave), bi morala podati zelo jasno specifikacijo porabe sredstev iz naslova unovčene bančne garancije, kar bi v nadaljevanju omogočilo toženi stranki opredelitev tako glede napak kot tudi glede zneskov. Tožeča stranka ima namreč pravico zahtevati le odpravo napake, ki je bančna garancija kot sredstvo zavarovanja stroškovno ni pokrila.
postopek osebnega stečaja – predlog za odpust obveznosti – pravnomočna zavrnitev predloga – pravni interes za ponovno izvedbo postopka osebnega stečaja – namen izvedbe postopka osebnega stečaja
Namen izvedbe postopka osebnega stečaja je enakomerno in istočasno poplačilo upnikov stečajnega dolžnika z navadnimi terjatvami. V okviru začetega postopka osebnega stečaja pa je dolžniku omogočena sanacija njegovega insolventnega stanja z izvedbo postopka za odpust obveznosti ob predpostavki, da dolžnik resno in odgovorno ter aktivno deluje v prizadevanju pridobitve sredstev za poplačilo njegovih upnikov v času trajanja preizkusne dobe. Materialnopravno pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da dolžnik ne more predlagati odpusta obveznosti za tiste terjatve, glede katerih je bil dolžnikov predlog že pravnomočno zavrnjen. O odpustu teh obveznosti je bilo torej že pravnomočno odločeno, dolžnica pa je zapravila zakonsko možnost odpusta obveznosti za vse tiste terjatve, ki so nastale do začetka postopka osebnega stečaja. Drugačno stališče bi dopuščalo možnost izigravanja instituta odpusta obveznosti stečajnega dolžnika.
Ker pritožnica ni izpodbijala ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da se pretežni del njenih obveznosti nanaša na terjatve, glede katerih je sodišče že v postopku St 1507/2010 zavrnilo njen predlog za odpust obveznosti in da nima nobenega premoženja, pritožnica ne bo mogla doseči zgoraj opisanega namena izvedbe postopka osebnega stečaja (niti delnega poplačila upnikov niti odprave insolventnosti). To pa pomeni, da nima pravnega interesa za (ponovno) izvedbo postopka osebnega stečaja.
Ker so preživninske zmožnosti toženca precej večje od preživninskih zmožnosti tožničine matere, pri kateri tožnica tudi živi, je sodišče prve stopnje neutemeljeno razporedilo preživninsko breme med preživninska zavezanca tako, da je toženec dolžan kriti 60% tožničinih potreb, tožničina mati pa 40%.
Podizvajalec ima na podlagi 631. člena OZ zahtevek do naročnika le iz vsote, ki jo v tistem trenutku naročnik dolguje podjemniku, torej iz vsote, ki jo je toženka dolgovala S. d. d. v trenutku zahtevka. Toženka pa ni dolgovala ničesar podjemniku S. d. d. dne 17. 1. 2011, ko je tožnica toženko pozvala k plačilu oziroma dne 2. 2. 2011, ko je bil vložen predlog za izvršbo, saj je dne 31. 12. 2010 podjemniku S. d. d. izplačala še zadnji del plačila, s čimer je dokončno izpolnila svojo pogodbeno obveznost. Tožnica torej na podlagi 631. člena OZ ne bi mogla več uveljavljati svoje terjatve zoper toženko, tudi če bi se izkazalo, da je bila družba S. Z. d. d. - v stečaju eden izmed glavnih izvajalcev (torej podjemnik in tožnica njen sodelavec), kar pa se, kot že rečeno, ni.
URS člen 22. ZIZ člen 178, 178/4, 181, 181/1, 183, 189. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
sklep o domiku - kršitev pravil prodaje - sprememba vrednosti nepremičnine - predlog za ponovno ugotovitev vrednosti nepremičnine - javna dražba - prodajni narok - ugotovitev drugačne vrednosti nepremičnine na naroku za javno dražbo - pravica do enakega varstva pravic - načelo kontradiktornosti - pravica do izjave
Na zakonitost tretje javne dražbe ne vpliva dejstvo, da je vložil prvi upnik predlog za ponovno ugotovitev vrednosti nepremičnine in cenitev pet mesecev pred izdajo odredbe za tretjo javno dražbo.
Sodišče prve stopnje je v odredbi o prodaji pravilno navedlo vrednost nepremičnine, ki je bila ugotovljena s sklepom sodišča z dne 21. 10. 2008, ki je postal pravnomočen 25. 2. 2009, in ne vrednosti, kot izhaja iz predloga prvega upnika za ponovno ugotovitev vrednosti nepremičnine.
Na naroku za tretjo javno je sodišče dražbo razpravljalo o ponovni ugotovitvi vrednosti nepremičnine, tako da je imel šesti upnik na naroku možnost, da se opredeli do predloga prvega upnika za ponovno ugotovitev vrednosti nepremičnine. Šesti upnik se tega naroka ni udeležil, zato sodišče ni kršilo načela kontradiktornosti, ko mu ni vročilo predloga prvega upnika za ponovno ugotovitev vrednosti nepremičnine. Z vročitvijo odredbe o prodaji mu je, upoštevajoč tudi stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije v odločbi opr. št. Up 419/10 z dne 2. 12. 2010, omogočilo izvajanje njegove pravice do izjave.
OZ člen 198, 378, 378/2. ZUE člen 13. ZPP člen 359.
neupravičena pridobitev – uporaba solastne stvari – obogatitev – uporabnina – sprememba valute – zamudne obresti – obrestna mera zamudnih obresti za obveznosti izražene v tuji valuti – prepoved reformatio in peius
Stališče, da mora za utemeljenost zahtevka na plačilo uporabnine toženec nepremičnino tudi dejansko uporabljati oziroma v njej živeti, je zmotno.
Do 1.1.2007 ni bilo posebnega zakona, ki bi določal obrestno mero zamudnih obresti za obveznosti, izražene v tuji valuti, zato je treba zanje uporabiti 8% letno obrestno mero iz drugega odstavka 378. člena OZ.
Tožnik je pripravljalno vlogo z dne 11. 3. 2013 poslal sodišču dovolj zgodaj, da jo je bilo mogoče pred narokom vročiti nasprotni stranki. Ker je pripravljalna vloga kratka in po vsebini ni zelo zahtevna, pa bi bilo možno nanjo odgovoriti tudi na naroku dne 20. 3. 2013 ali vsaj do naslednjega naroka, ki je bil preložen iz drugih razlogov in se je vršil dne 22. 5. 2013 (naslednji pa 10. 7. 2013), iz česar je mogoče sklepati, da dopustitev vloge ne bi zavlekla spora. Zato je sodišče prve stopnje s sprejemom sklepa, da ne bo sprejelo nobene pisne pripravljalne vloge, zlasti pa s tem, da sporne pisne vloge tožnika ni upoštevalo, bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni pravilno uporabilo določbe 4. in 5. odstavka 286. a člena ZPP.
Po določbi 2. odstavka 214. člena ZPP se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da so dejstva, ki jih je tožeča stranka navajala v svojih obsežnih pripravljalnih vlogah, s strani tožene stranke neprerekana oziroma priznana. Iz poteka celotnega postopka, odgovora na tožbo, pripravljalne vloge in navedb tožene stranke na narokih za glavno obravnavo, izhaja, da je tožena stranka bodisi izrecno bodisi konkludentno oporekala zlasti tožnikovim trditvam o šikani, diskriminaciji in mobingu oziroma o razlogih za podano odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Glede dejstev, o katerih se tožena stranka ni izrecno izjavljala, pa je mogoče ugotoviti, da namen zanikanja teh dejstev izhaja iz njenih siceršnjih navedb, zato jih ni mogoče šteti za priznana.
Tožena stranka je v obravnavani pravdi uveljavljala ugovor zaradi pobota, uveljavljala je pravdno oziroma procesno pobotanje, saj je trdila, da ima zoper tožečo stranko nasprotno terjatev, ki jo je uveljavljala v pobot s terjatvijo tožeče stranke. Ker je svoj zahtevek uveljavljala šele v pravdi s pobotnim ugovorom, je tako njena terjatev v času odločanja še obstojala in je sodišče prve stopnje zaradi njenega pobotnega ugovora moralo ugotoviti obstoj terjatve tožeče stranke, kakor tudi obstoj terjatve tožene stranke in ju pobotati. Po stališču pravne doktrine pa nastopi pravdno pobotanje z učinkom ex nunc - torej terjatvi prenehata šele, ko ju sodišče pobota.
Na manjšem delu poledeneli pločnik (tudi) v konkretnem primeru ne predstavlja nevarne stvari, hoja po takšnem pločniku tudi ne nevarne dejavnosti, saj pri redni rabi in običajni pazljivosti nevarnost za uporabnike ni neobičajno povečana.
Občina ne more izvajanja dejavnosti, ki je javna služba (čiščenje javnih površin), prisilno prevaliti na posameznike (lastnike zgradb in zemljišč ob pločnikih). Če sodnik meni, da podzakonski predpis, ki bi ga moral uporabiti pri sojenju, ni v skladu z ustavo ali z zakonom, tega akta ne sme uporabiti.
ZDR člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1. KZ-1 člen 220. ZDR-1 člen 118.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje poškodovanje tuje stvari - neprištevnost - sodna razveza - sprememba predpisa
Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku po 1. alineji člena 111/1 ZDR, je nezakonita zato, ker tožnik v času spornega ravnanja (tožnik je v pisarni vodje obrata pričel z razbijanjem in uničevanjem pohištva, računalnika, televizorja, stenskih slik in ostalega inventarja, s čimer je izpolnil znake kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari), zaradi zdravstvenih razlogov (osebnostna motenost s paranoidnimi in shizoidnimi potezami, spornega dne pa je prišlo tudi do kratkotrajne akutne psihotične motnje - reaktivne psihoze), ni bil prišteven.
Pri odločanju o sodni razvezi nezakonito odpovedane pogodbe o zaposlitvi se uporabljajo določbe zakona, ki je veljal v času odločanja o sodni razvezi (ZDR-1).
Tožnik kot nov dokaz v predlogu za obnovo postopka po 10. točki 394. člena ZPP neutemeljeno uveljavlja zaslišanje določene priče. Že v prejšnjem postopku dokazni predlog ni bil ustrezno postavljen, prav tako tožnik ni izkazal, da brez svoje krivde tega dokaza ni mogel predlagati že prej. Pavšalna, z ničemer izkazana navedba predloga, da je tožnik tega kontrolorja iskal skoraj tri leta in da ga je končno našel šele pred vložitvijo predloga za obnovo postopka, ne izkazuje tega, da tožnik tega dokaza brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že v prejšnjem postopku.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0082919
ZM člen 15, 67. OZ člen 217. ZPP člen 437, 437/1.
sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine – verodostojna listina – menica – predložitev originala menice – poroštvo
Predložitev menice je materialna predpostavka za utemeljenost zahtevka na plačilo menične vsote.
Tožena stranka je na naroku za glavno obravnavo ugovarjala ustreznosti verodostojne listine (menice), na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi. S tem je smiselno zatrjevala, da ni bilo zakonskih pogojev za izdajo sklepa o izvršbi. Po prvem odstavku 437. člena ZPP mora sodišče, če ugotovi, da je takšen ugovor utemeljen, sklep o izvršbi s sklepom razveljaviti in po pravnomočnosti tega sklepa začeti z obravnavanjem glavne stvari.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0013487
ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1. ZPrCP člen 3.
vmesna sodba - odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - motorne sani - posebna prevozna sredstva - zavarovalnica
Tožnik (žičničar - strežnik) je spornega dne skupaj s sodelavcem z motornimi sanmi pregledoval progo na smučišču. Med vožnjo so motorne sani zdrsnile nazaj na stran proge in padle v globel, pri čemer je tožnik iz njih izskočil, začel drseti po snegu, nakar je zadel smreko in se poškodoval. Tožnik je v konkretnem primeru, ko je v zadnjem hipu odskočil iz premikajočih se sani, storil vse, da bi nesrečo preprečil oz. vsaj zmanjšal posledice, zato mu ni mogoče očitati soprispevka k nastali škodi.
Prvo (delodajalec) in drugotožena (zavarovalnica) stranka sta imeli glede uporabe motornih vozil sklenjeno zavarovanje civilne odgovornosti po zavarovalni polici, katere sestavni del so tudi Splošni pogoji. Vendar Splošni pogoji v svojih določbah ne opredeljujejo pojma kopensko motorno vozilo, kar pomeni, da je potrebno uvrstiti motorne sani med posebna prevozna sredstva po snegu oz. drugi drseči površini. To pa ni značilnost kopenskih motornih vozil, ki so namenjena predvsem za vožnjo po asfaltni ali peščeni površini. Zato po določbi 8. točke 3. odstavka 3. člena Splošnih pogojev ni izključena odgovornost drugotožene stranke za škodo, nastalo v tožnikovem primeru.
tajni podatki - varovanje tajnih podatkov - ustavna odločba - pravica do sodnega varstva
Do uveljavitve drugačne zakonske ureditve mora (razpravljajoči) sodnik posameznik ali predsednik senata sodišča, ki odloča o zadevi, s sklepom odločiti o tem, kako bo varoval tajne podatke. Določiti mora način in pogoje za seznanitev s tajnimi podatki.
Sodišče prve stopnje je tajne podatke, označene z oznako „INTERNO“, obravnavalo v delih sodbe, ki ima 26 strani, pri čemer je 7 strani le oštevilčilo, zato stranke niso mogle vedeti, kakšne razloge vsebuje sodba, celotno sodbo in sklep pa je kuvertiralo z označbo „INTERNO“, čeprav celotna sodba, vključno z navedbo tožnika in tožene stranke, ne more biti označena kot „INTERNO“. S to označbo so lahko označeni le posamezni deli odločitve, kar v konkretnem postopku ni bilo upoštevano.