ZFPPIPP člen 34, 34/2, 151, 151/1, 212, 212/1, 213, 213/1. OZ člen 9, 346, 349, 349/1, 355, 355/1, 355/1-6.
zastaranje terjatev upravnikov – vpliv prisilne poravnave na terjatve upravnikov
34. in 151. člen ZFPPIPP se ne nanašata na sodno uveljavljanje terjatev po potrditvi prisilne poravnave.
Terjatev, ki jo vtožuje tožeča stranka, se nanaša na tekoče stroške, povezane z uporabo poslovnega prostora, v katerem tožena stranka opravlja svojo dejavnost. Kot takšna predstavlja navadno terjatev, ki ne spada v nobeno izmed skupin, naštetih v 213. členu ZFPPIPP.
Odgovor na vprašanje, ali gre res za spremembo tožbe, je odvisen od presoje, ali gre dejansko za naknadno eventuelno kumulacijo tožbenih zahtevkov, ali pa gre samo za navidezno kumuliranje. Če gre za navidezno uveljavljenje dveh zahtevkov, potem ni spremembe tožbe. Zanjo niti ne bi šlo v primeru, če tako imenovani podrejeni tožbeni zahtevek pomeni zmanjšanje glavnega tožbenega zahtevka. Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče pri naknadnem eventuelnem kumuliranju tožbenih zahtevkov, da gre za navidezno kumuliranje in posledično, da ne gre za spremembo tožbe.
Tožeča stranka je tožbeni zahtevek le popravila znotraj enega samega tožbenega zahtevka, takšna poprava pa je pravočasna, saj ni šlo za objektivno spremembo tožbe, ki bi sicer nase vezala vse pravne posledice vložitve tožbe. Pravilna formulacija istega zahtevka ni sprememba tožbe. V nasprotnem primeru bi sodišče odreklo stranki pravno varstvo samo zaradi formalno nepravilno oblikovanega tožbenega zahtevka, pri čemer je bila tožba, katere cilj je udeležba (manjšinskih) delničarjev na dobičku, pravočasno vložena. Tako gre le za en tožbeni zahtevek, ki ga je tožnica po spremembi sodne prakse o oblikovanju zahtevkov v skladu z določbo 399. člena ZGD-1 med samim postopkom zgolj popravila.
Lahko da je bila primerna in koristna odločitev (in po presoji skrbnega gospodarstvenika celo nujna), da družba ne bo delila vsega razpoložljivega dobička zaradi zatrjevanih pogajanj z bankami upnicami. Vendar pa se tudi nujni ukrepi načelno lahko opravijo brez posega v pravico delničarjev, da bodo prikrajšani za zakonsko določeni minimum pravice do udeležbe na dobičku.
SZ-1 člen 94, 103. ZPP člen 123, 123/2, 124, 124/4, 213, 321, 328.
odpoved najemne pogodbe – krivdni odpovedni razlogi – neplačevanje najemnine – izpraznitev stanovanja – vsebina zapisnika o glavni obravnavi – ugovori strank – izdaja in razglasitev sodbe – očitna pisna pomota – datum izdaje sodbe
Ker je neplačevanje najemnine po 103. členu SZ-1 krivdni odpovedni razlog, se toženka ne more uspešno upirati odpovedi najemne pogodbe in tožničini zahtevi za izselitev ter izpraznitev stanovanja in njegovo vrnitev, niti zahtevi za plačilo zapadle neplačane najemnine.
Prvostopenjsko sodišče je pravilno zavrnilo predlagano začasno odredbo, saj je ugotovilo, da želi z njo tožnik urediti nekaj, kar ni predmet zahtevka v tej pravdi.
Tožnik kot nov dokaz v predlogu za obnovo postopka po 10. točki 394. člena ZPP neutemeljeno uveljavlja zaslišanje določene priče. Že v prejšnjem postopku dokazni predlog ni bil ustrezno postavljen, prav tako tožnik ni izkazal, da brez svoje krivde tega dokaza ni mogel predlagati že prej. Pavšalna, z ničemer izkazana navedba predloga, da je tožnik tega kontrolorja iskal skoraj tri leta in da ga je končno našel šele pred vložitvijo predloga za obnovo postopka, ne izkazuje tega, da tožnik tega dokaza brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že v prejšnjem postopku.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožnik je ob sklenitvi delovnega razmerja toženi stranki prikazal, kot da se bo na delo vozil iz oddaljenega kraja in ni povedal, da dejansko živi v kraju zaposlitve. Opustitev obvestila delodajalca o dejstvu, da delavec dejansko prebiva na drugem naslovu, kot je tisti, za katerega prejema povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, pomeni hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 2. alinee prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo tožničinih premoženjskih in socialnih razmer, ko je sprejelo odločitev, da se plačilo sodne takse le odloži in ne tudi zmanjša. Standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje se presoja po merilih, ki jih določa ZBPP, kar pomeni, da mesečni dohodek ne sme presegati dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka na osebo. Prejemki tožničine družine na člane ne dosegajo dvakratnika minimalnega dohodka, kar je podlaga ne le za odložitev obveznosti plačila sodne takse, temveč tudi za njeno zmanjšanje. Pri tem je potrebno upoštevati, da tožnica prejema nadomestilo za čas brezposelnosti, kar je časovno omejen prejemek in bo s časom ugasnil. Zaradi navedenega so ob pogojih za odložitev plačila sodne takse do izdaje odločbe sodišča prve stopnje podani tudi pogoji za njeno znižanje.
postopek osebnega stečaja – predlog za odpust obveznosti – pravnomočna zavrnitev predloga – pravni interes za ponovno izvedbo postopka osebnega stečaja – namen izvedbe postopka osebnega stečaja
Namen izvedbe postopka osebnega stečaja je enakomerno in istočasno poplačilo upnikov stečajnega dolžnika z navadnimi terjatvami. V okviru začetega postopka osebnega stečaja pa je dolžniku omogočena sanacija njegovega insolventnega stanja z izvedbo postopka za odpust obveznosti ob predpostavki, da dolžnik resno in odgovorno ter aktivno deluje v prizadevanju pridobitve sredstev za poplačilo njegovih upnikov v času trajanja preizkusne dobe. Materialnopravno pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da dolžnik ne more predlagati odpusta obveznosti za tiste terjatve, glede katerih je bil dolžnikov predlog že pravnomočno zavrnjen. O odpustu teh obveznosti je bilo torej že pravnomočno odločeno, dolžnica pa je zapravila zakonsko možnost odpusta obveznosti za vse tiste terjatve, ki so nastale do začetka postopka osebnega stečaja. Drugačno stališče bi dopuščalo možnost izigravanja instituta odpusta obveznosti stečajnega dolžnika.
Ker pritožnica ni izpodbijala ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da se pretežni del njenih obveznosti nanaša na terjatve, glede katerih je sodišče že v postopku St 1507/2010 zavrnilo njen predlog za odpust obveznosti in da nima nobenega premoženja, pritožnica ne bo mogla doseči zgoraj opisanega namena izvedbe postopka osebnega stečaja (niti delnega poplačila upnikov niti odprave insolventnosti). To pa pomeni, da nima pravnega interesa za (ponovno) izvedbo postopka osebnega stečaja.
Ker so preživninske zmožnosti toženca precej večje od preživninskih zmožnosti tožničine matere, pri kateri tožnica tudi živi, je sodišče prve stopnje neutemeljeno razporedilo preživninsko breme med preživninska zavezanca tako, da je toženec dolžan kriti 60% tožničinih potreb, tožničina mati pa 40%.
Tožniku (ravnatelju) je tožena stranka vročila sklep o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi 188. člena ZUJF, ki določa, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati javnemu uslužbencu, ki izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine na podlagi 1. odstavka 36. člena v povezavi z določbami ZPIZ. Rok iz ZUJF ni prekluzivni rok, da bi lahko delodajalec izgubil pravico podati sklep o prenehanju delovnega razmerja. Zato izdaja sklepa po določilih 188. člena ZUJF po poteku roka ne povzroči njegove nezakonitosti.
potrdilo o pravnomočnosti – potrdilo o izvršljivosti – predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti – fikcija vročitve – sprememba naslova – dejansko prebivališče
Fikcija vročitve sodnega pisanja v smislu 142. člena ZPP stranki ni mogoča na naslov, kjer se ta stranka dejansko ne nahaja, in za pravilnost fikcije vročitve ne zadostuje zgolj nemožnost sklepanja sodišča, da se je stranka z danega naslova odselila.
plačilo razlike plače - plača - obveznost plačila - plačilo za delo - vojska
Pripadnika stalne sestave se lahko razporedi na formacijsko dolžnost, za katero se zahteva enak ali eno stopnjo višji čin, kot je njegov osebni čin (drugi odstavek 98.a člena ZObr). Tožnikov osebni čin je nadporočnik, zato ni nedopustno, da ga je tožena stranka z izpodbijano odločbo razporedila na formacijsko dolžnost častnika, ki se opravlja v nazivu nadporočnika, kar je tudi tožnikov osebni čin.
Tožniku je bila plača za sporno obdobje obračunana v skladu z odločbo, s katero mu je bila določena plača za formacijsko dolžnost, na katero je bil razporejen in ki jo je tudi dejansko opravljal. Tožnik v spornem obdobju ni opravljal dela na drugi formacijski dolžnosti, kot pa je bil nanjo razporejen, zato tožnikov zahtevek za plačilo razlike v plači ni utemeljen.
URS člen 22. ZIZ člen 178, 178/4, 181, 181/1, 183, 189. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
sklep o domiku - kršitev pravil prodaje - sprememba vrednosti nepremičnine - predlog za ponovno ugotovitev vrednosti nepremičnine - javna dražba - prodajni narok - ugotovitev drugačne vrednosti nepremičnine na naroku za javno dražbo - pravica do enakega varstva pravic - načelo kontradiktornosti - pravica do izjave
Na zakonitost tretje javne dražbe ne vpliva dejstvo, da je vložil prvi upnik predlog za ponovno ugotovitev vrednosti nepremičnine in cenitev pet mesecev pred izdajo odredbe za tretjo javno dražbo.
Sodišče prve stopnje je v odredbi o prodaji pravilno navedlo vrednost nepremičnine, ki je bila ugotovljena s sklepom sodišča z dne 21. 10. 2008, ki je postal pravnomočen 25. 2. 2009, in ne vrednosti, kot izhaja iz predloga prvega upnika za ponovno ugotovitev vrednosti nepremičnine.
Na naroku za tretjo javno je sodišče dražbo razpravljalo o ponovni ugotovitvi vrednosti nepremičnine, tako da je imel šesti upnik na naroku možnost, da se opredeli do predloga prvega upnika za ponovno ugotovitev vrednosti nepremičnine. Šesti upnik se tega naroka ni udeležil, zato sodišče ni kršilo načela kontradiktornosti, ko mu ni vročilo predloga prvega upnika za ponovno ugotovitev vrednosti nepremičnine. Z vročitvijo odredbe o prodaji mu je, upoštevajoč tudi stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije v odločbi opr. št. Up 419/10 z dne 2. 12. 2010, omogočilo izvajanje njegove pravice do izjave.
ZFPPIPP člen 35, 42, 42/1, 442, 442/1, 442/1-1, 442/2, 442/3. ZGD-1 člen 514.
odpravnina - izbris družbe iz sodnega registra - zahtevek za plačilo terjatev - spregled pravne osebnosti - odškodninska odgovornost članov poslovodstva - odgovornost družbenikov
Tožnik v obravnavani zadevi zahteva plačilo denarnih terjatev do nekdanjega delodajalca - izbrisane družbe od prve toženke kot družbenika ter drugega in tretjega toženca kot članov poslovodstva na podlagi prvega do tretjega odstavka 442. člena ZFPPIPP, v skladu s katero izbris iz sodnega registra ne vpliva na pravico upnika izbrisane pravne osebe, da zahteva plačilo terjatev do izbrisane družbe od drugih družbenikov na podlagi pravil o spregledu pravne osebnosti in povrnitev škode od članov poslovodstva ali organa nadzora izbrisane družbe. Tožnik v okviru trditvene podlage ni navedel nobenih dejstev, s katerimi bi utemeljeval uporabo instituta spregleda pravne osebnosti, niti ni zatrjeval, da družbenik izbrisane pravne osebe odgovarja po pravilih o spregledu pravne osebnosti. Zato tožnik neutemeljeno zahteva plačilo obveznosti od prve toženke.
Predpostavka za odškodninsko odgovornost članov poslovodstva po prvem odstavku 42. člena v zvezi z drugim odstavkom 442. člena ZFPPIPP je podana v primeru, ko poslovodstvo pred začetkom postopka izbrisa ni opravilo dejanj iz 35. do 39. člena oziroma je ravnalo v nasprotju s prepovedmi iz 34. člena tega zakona. Sklicevanje tožnika, da drugi in tretji toženec nista opravila nobenih dejanj oziroma sta opustila dejanja v navedenih členih, je presplošno. Tožnik res ni dolžan dokazovati negativnih dejstev, vendar pa mora pri opustitvenih ravnanjih navesti, katera dolžna ravnanja sta drugi in tretji toženec opustila.
ničnost in izpodbojnost sklepov skupščine d.o.o. - sklic skupščine d.o.o. - skupno zastopanje - sklepčnost skupščine
Sklic skupščine, ki ga je sicer v širšem smislu šteti med posle vodenja, je namenjen predvsem funkcioniranju družbe kot take in zato gre v ožjem smislu za samostojen korporacijski akt in ne za akt vodenja poslov.
Ob taki pravni naravi sklica skupščine in ob smiselni uporabi drugega odstavka 295. člena ZGD-1, ki drugače kot za vodenje družbe ter zastopanje in predstavljanje, pri katerih je za primer, če gre za veččlansko upravo, predpisano soglasno sprejemanje odločitev (tretji odstavek 265. člena ZGD-1) in skupno zastopanje (drugi odstavek 266. člena ZGD-1), kolikor statut ne določa drugače, izrecno določa, da o sklicu skupščine odloči poslovodstvo z navadno večino in drugačne ureditve ne dopušča, lahko skupščino skliče tudi v primeru skupnega zastopanja vsak izmed poslovodij posamično.
Za razliko od ureditve za delniško družbo po ZGD-1, kjer kvorum za veljavno odločanje ni predpisan in je določanje kvoruma povsem prepuščena statutarni ureditvi, je v družbi z omejeno odgovornostjo določen zakonski kvorum, ki pa ga sme družbena pogodba določiti drugače.
Pri ugotavljanju sklepčnosti je potrebno ločiti med pravico prisostvovanja na skupščini od pravice glasovanja na skupščini. Skupščini lahko prisostvujejo in se jih upošteva pri ugotavljanju kvoruma, družbeniki, katerih glasovalna pravica je omejena. Gre za ločeni pravici, pri čemer je sklepčnost skupščine predpogoj za uresničevanje glasovalne pravice. Če skupščina ni sklepčna, družbeniki ne morejo pravno veljavno odločati.
Postavlja se pravno vprašanje ali je tožena stranka, ki je z dopisom z dne 29. 7. 2013, sporočila, da bo v primeru, če se bo skupščina kljub pozivu, da naj se prekliče, izvedla, primorana sprožiti ustrezne sodne postopke, zaradi uveljavljanja ničnosti skupščinskih sklepov, bila dolžna zagotoviti sklepčnost skupščine zgolj zato, da bi na skupščini napovedala, da bo uveljavljala izpodbojnost sprejetih sklepov.
Pritožbeno sodišče meni, da takšne dolžnosti družbenik nima, saj je prisostvovanje na skupščini del pravice v okviru pravice upravljanja, ki jo ima družbenik v družbi in to pravico izkoristi ali ne, pa zaradi tega ne more trpeti škodljivih posledic, ker je že zakon sam predvidel za takšne primere možnost, da se v družbeni pogodbi določi naknadni dan zasedanja (tretji odstavek 510. člena ZGD-1) ali pa zunaj skupščinsko odločanje (drugi odstavek 507. člena ZGD-1).
Ker pa je za uveljavljanje izpodbojnosti skupščinskih sklepov, ki so sprejeti na nesklepčni skupščini, potrebno po 397. členu ZGD-1 napovedati izpodbijanje, tožeča stranka namreč ob pravilnem vabljenju na skupščino nima pravne dobrote, da bi smela uveljavljati izpodbojnost skupščinskih sklepov, brez napovedi izpodbijanja.
V prej navedeni situaciji je že pojmovno nemogoče,da bi pravilno vabljena tožeča stranka kot družbenica napovedala izpodbijanje na skupščini, zato je po stališču pritožbenega sodišča pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je dolžnost napovedi izpodbijanja, ki veže tudi družbenika družbe z omejeno odgovornostjo tožeča stranka s izpolnila že z dopisom z dne 29. 7. 2013 in da je s tem izpolnjena pravna predpostavka za vložitev izpodbojne tožbe.
Po stališču pritožbenega sodišča nedvomno v konkretnem primeru tožeča stranka ni mogla ravnati drugače, kot da je napovedala izpodbijanje skupščinskih sklepov izven zasedanja in je potrebno takšen način uveljavljanja izpodbijanja šteti za zakonit1, ker gre pri družbi z omejeno odgovornostjo za posebne situacije, ki jih zakon ni v celoti uredil in že v okviru zgolj smiselne uporabe določb o izpodbijanju, ki veljajo za delniške družbe, je dopustna drugačna razlaga za družbe z omejeno odgovornostjo, za katere smo že ugotovili, da velja velika avtonomija urejanja medsebojnih razmerij.
Inšpekcijski postopek ni razlog za prekinitev postopka za razdelitev solastne nepremičnine. Ne ZNP ne SPZ ne postavljata pogoja, da mora biti predmet delitve v prostor umeščen skladno z upravnimi dovoljenji. Sodišče razdeli nepremičnino v stanju, v kakršnem je.
ZDR člen 82, 82/2, 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1. KZ-1 člen 257, 257/3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic - dokazno breme
Tožnik je v spornem času uporabil službeno vozilo v prostem času oziroma za neslužbene namene, ko vozila ni imel odrejenega z razporedom dela ali s potnim nalogom. Tožnikova kršitev ima vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena KZ-1, zato je obstajal utemeljen razlog po 1. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
odškodnina zaradi kršitve materialne avtorske pravice – odmera odškodnine glede na subjektivno vrednost – pretium affectionis – zahtevki
Iz določbe 4. odstavka 168. člena OZ jasno izhaja, da lahko sodišče odmeri odškodnino glede na vrednost, ki jo je imela stvar za oškodovanca, le v primeru, če je bila stvar namenoma uničena ali poškodovana. Za tako situacijo pa v konkretnem primeru ne gre, saj tožeča stranka ni (niti) zatrjevala, da bi tožena stranka tožniku uničila ali poškodovala kakšno njegovo stvar, temveč je zatrjevala, da je tožena stranka s tem, ko je brez tožnikovega dovoljenja objavila fotografije njegove poroke na spletnem portalu, nezakonito posegla v njegovo materialno avtorsko pravico.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0013487
ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1. ZPrCP člen 3.
vmesna sodba - odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - motorne sani - posebna prevozna sredstva - zavarovalnica
Tožnik (žičničar - strežnik) je spornega dne skupaj s sodelavcem z motornimi sanmi pregledoval progo na smučišču. Med vožnjo so motorne sani zdrsnile nazaj na stran proge in padle v globel, pri čemer je tožnik iz njih izskočil, začel drseti po snegu, nakar je zadel smreko in se poškodoval. Tožnik je v konkretnem primeru, ko je v zadnjem hipu odskočil iz premikajočih se sani, storil vse, da bi nesrečo preprečil oz. vsaj zmanjšal posledice, zato mu ni mogoče očitati soprispevka k nastali škodi.
Prvo (delodajalec) in drugotožena (zavarovalnica) stranka sta imeli glede uporabe motornih vozil sklenjeno zavarovanje civilne odgovornosti po zavarovalni polici, katere sestavni del so tudi Splošni pogoji. Vendar Splošni pogoji v svojih določbah ne opredeljujejo pojma kopensko motorno vozilo, kar pomeni, da je potrebno uvrstiti motorne sani med posebna prevozna sredstva po snegu oz. drugi drseči površini. To pa ni značilnost kopenskih motornih vozil, ki so namenjena predvsem za vožnjo po asfaltni ali peščeni površini. Zato po določbi 8. točke 3. odstavka 3. člena Splošnih pogojev ni izključena odgovornost drugotožene stranke za škodo, nastalo v tožnikovem primeru.