uporaba tuje stvari v svojo korist – uporabnina – dobroverni posestnik – pravni položaj nedobrovernega posestnika
Toženec, ki je začasno neodplačno uporabljal stanovanje po dogovoru z zapustnico, ni več v položaju dobrovernega posestnika od trenutka, ko ga je novi lastnik – dedič pozval k plačilu najemnine.
ZDSS-1 člen 19, 72, 72/1. ZPIZ-2 člen 171, 171/1. ZPP člen 111, 111/4, 112, 112/1.
zavrženje tožbe - sodno varstvo - rok za vložitev tožbe - materialni prekluzivni rok
Tožnik je vložil tožbo po izteku 30-dnevnega roka od vročitve dokončnega upravnega akta, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo (ZDSS-1 člen 72/1 in ZPIZ-2 člen 171/1).
Materialno napačno je naziranje pritožbe, da je bila tožba vložena pravočasno, če je bila vložena pri nepristojnem organu. Vloga vezana na rok se šteje, za pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se rok izteče (112. člen ZPP). Pristojno sodišče je v tem primeru Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, ne pa tožena stranka. Če je bila vloga, ki je vezana na rok, izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, pa prispe k pristojnemu sodišču po izteku roka, se šteje, da je bila pravočasno vložena ob določenih okoliščinah na strani tožeče stranke (8. odstavek 112. člena ZPP). V danem primeru tožnik vloge ni poslal nepristojnemu sodišču, temveč kljub izrecnemu napotilu v izpodbijani dokončni odločbi tožene stranke toženi stranki sami. V kolikor tožeča stranka šteje, da je bilo ravnanje tožene stranke z nepravočasnim odstopom vloge pristojnemu sodišče nepravilno, to samo po sebi ne sanira nepravočasnosti tožbe tožnika.
invalidnost III. kategorije - pravica do dela s krajšim delovnim časom
Pri tožniku je zaradi posledic poškodbe izven dela podana III. kategorija invalidnosti. Poleg fizičnih omejitev, ki so bile ugotovljene že v predsodnem postopku, so potrebne še dodatne omejitve in sicer lahko tožnik delo opravlja v prostorih, kjer so v bližini sanitarije ter je mogoča osebna higiena. Potrebna pa je tudi časovna razbremenitev, saj tožnik lahko opravlja delo le s polovico polnega delovnega časa, torej po 4 ure dnevno. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
obseg zapuščine – odpoved dediščini – vsebina odpovedi dediščini – odpoved neuvedenemu dedovanju – dedna izjava – postopek, če ni premoženja ali so samo premičnine – zapuščinska obravnava – oprava zapuščinske obravnave
Sodišču ni bilo treba razpisati zapuščinske obravnave, saj zapustnica ni zapustila nepremičnega premoženja, dedič, ki je bil upravičen dedovati, pa naroka ni zahteval.
ZMEPIZ člen 23, 23/1, 43, 46, 46/1, 50 ZPIZ-1 člen 7, 7/3, 13, 178.
načelo formalne legalitete - vpis delovne dobe v delovno knjižico - vpis v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ
Upnik ima pravico, da uveljavi in tudi prisilno izterja priznanje statusa zavarovanca, za čas, ko ni bil obvezno zavarovan na nobeni pravni podlagi, če je s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je v tem času pravna podlaga obstajala, prijave v zavarovanje pa ni bilo. Prav to (vpis delovne dobe v delovno knjižico, ki ga je s spremembo delovnopravne zakonodaje nadomestil vpis v matično evidenco zavarovancev pri Zavodu) je bilo dolžniku za upnika s pravnomočno sodbo tudi naloženo.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006188
KZ-1 člen 46, 46/1, 158, 160.
kaznivo dejanje žaljive obdolžitve - resničnost žaljivih dejstev kot izključitveni razlog - kaznivo dejanje razžalitve - subjektivna žaljivost za prizadeto osebo - kazen zapora
Po ustaljeni sodni praksi (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Ips 115/2008 z dne 8.1.2009) je razlika med razžalitvijo in žaljivo obdolžitvijo v zmožnosti dokazovanja določenega objektivnega in subjektivnega stanja ali dejstva, ki je subjektivno sicer žaljivo za prizadeto osebo. Trditev o neumnosti in o resnih osebnostnih motnjah to gotovo je, saj laično vzeto predstavlja umsko in vedenjsko prizadetost oseb, ki so zaradi teh lastnosti tako ali drugače stigmatizirani v okolju. Kadar pa je ta zatrjevana le posplošeno, ne da bi bila trditev o osebnostnih motnjah podkrepljena s konkretnimi dejstvi potem dokaz resničnosti niti ni smiseln.
Prvi odstavek 130. člena ZDR, ki je veljal v spornem obdobju, je določal, da je delavec upravičen do povračila stroškov v zvezi z delom in sicer stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Tožnica ni bila na službenem potovanju, je pa delo opravljala na terenu in na podlagi delovnih nalogov. Zato je tožnica upravičena do potnih stroškov, ki jih je imela, ko se je po terenu vozila s svojim avtomobilom in do stroškov prehrane, ki so presegali znesek regresa za prehrano, če je bila na terenu več kot polni delovni čas.
ZDR člen 52, 52/1, 52/1-3, 54. ZPP člen 343, 343/4.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - transformacija - razlog za sklenitev - začasno povečan obseg dela - nedovoljena pritožba
Tožena stranka je po pravnomočni sodbi, s katero je bilo ugotovljeno, da tožnici pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati spornega dne, tožnico prijavila za nazaj v obvezna zavarovanja ter jo reintegrirala. Nato je tožnici odpovedala pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Odpoved je postala dokončna in pravnomočna. Sodišče prve stopnje je glede na postavljen zahtevek tožnice, da jo je tožena stranka dolžna reintegrirati od spornega dne dalje, s priznanjem vseh pravic iz delovnega razmerja in s pozivom nazaj na delo, pravilno zaključilo, da je tožena stranka zahtevek tožnice tekom sodnega postopka že realizirala in zavrnilo tožbeni zahtevek. Zato pritožba tožene stranke zoper zavrnilno sodbo ni dovoljena. Pritožba je nedovoljena, če pritožnik nima pravnega interesa za pritožbo (četrti odstavek 343. člena ZPP).
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog
V pristojnosti sodišča prve stopnje je, da ugotavlja, ali se je obseg dela tožnika zaradi poslovnih odločitev delodajalca (menjava sistema ogrevanja in ohlajanja, obratovanje strojnih inštalacij in sistema odpadnih voda) res zmanjšal v takšnem obsegu, da tožnikovo delo ni več potrebno. Tožena stranka namreč v odpovedi pogodbe o zaposlitvi te poslovne odločitve izrecno navaja kot razlog za zmanjšanje obsega tožnikovega dela. Tožnik je pri toženi stranki opravljal širok spekter nalog, predvsem elektroinštalacijska dela, dela povezana z vzdrževanjem ogrevanja in ohlajanja pa so predstavljala le majhen delež celotnega njegovega dela. Zato tožena stranka ni uspela dokazati utemeljenosti poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj potreba po delu, ki ga je opravljal tožnik, ni prenehala.
Tožnica ni več zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela in nima preostale delovne zmožnosti. Zato je tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, utemeljen.
Spisovno gradivo izkazuje, da storilec na dan izdaje izpodbijanega sklepa ni imel več veljavnega vozniškega dovoljenja, saj mu je bila s sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru EPVD 148/2014, z dne 17. 12. 2014, ki je postal pravnomočen 30. 12. 2014, preklicana odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, odložena storilcu s sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru EPVD 148/2014, z dne 11. 11. 2014 (ta sklep Okrajnega sodišča v Mariboru torej ni v nobeni povezavi s sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru PR 928/2014, z dne 4. 11. 2014, o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja storilcu, kot to napačno izpostavlja pritožba). Zaradi navedenega je odločitev prvostopnega sodišča z izpodbijanim sklepom vsebinsko pravilna, ker niso podani pogoji za začasen odvzem vozniškega dovoljenja storilcu v skladu s 113.a členom ZP-1.
Komisija za preizkus ocene ne bi smela vrniti zahteve za preizkus ocene na prvo stopnjo oziroma naložiti delodajalcu, da javnega uslužbenca ponovno oceni, temveč je bila dolžna sama določiti oceno tožnika. Peti odstavek 17.a člena ZSPJS namreč določa, da je odločitev komisije dokončna, kar pomeni, da komisija za preizkus ocene mora odločiti o oceni tako, da oceno ali spremeni ali oceno potrdi (meritorna odločitev), ne pa da razveljavi odločitev odgovorne osebe ter oceno razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje. To pravno stališče potrjuje določba šestega odstavka 17.a člena ZSPJS, ki določa, da je veljavna ocena tista, ki jo določi komisija, torej gre lahko le za meritorno odločitev, kar pa v konkretnem primeru ni bilo.
Zoper oceno komisije lahko javni uslužbenec uveljavlja sodno varstvo v skladu z zakoni, ki urejajo delovna razmerja (7. odstavek 17.a člena ZSPJS). Ker je šlo pri toženi stranki za napačno ravnanje komisije za preizkus ocene tožene stranke, je imel tožnik pravni interes za vodenje predmetnega spora, saj mu pravni interes za izpodbijanje sklepa dajeta določili petega in šestega odstavka 17.a člena ZSPJS.
ZST-1 člen 1, 1/3, 11, 11/4, 12, 12/1. ZPP člen 7, 108, 108/5, 180, 278, 355.
predlog za oprostitev plačila sodnih taks – nepopolna vloga – poziv na dopolnitev nepopolnega predloga – zavrženje predloga – smiselna uporaba določil ZPP – trditve o pravnoodločilnih dejstvih – razpravno načelo – izjava o premoženjskem stanju
V predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse mora prosilec navesti dejstva, ki so za odločitev pomembna. Če le-ta niso zatrjevana, predlog ni sposoben za obravnavanje. V izjavi o premoženjskem stanju, pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo posredovani podatki, so dokaz, ki ga sodišče lahko preveri s pridobivanjem podatkov iz javnih evidenc, ali pa nanje opre svojo odločitev.
povrnitev stroškov v nepravdnem postopku – krivdno načelo
V nepravdnem postopku zaradi ureditve razmerij med solastniki interes nasprotnega udeleženca, ki sicer obstaja – da bi se razmere pri uporabi solastne nepremičnine uredile – ni bil uresničen. Neuspešna (zavrnjena) zahteva za sodno varstvo je okoliščina, zaradi katere uporaba določila o tem, da udeleženci krijejo vsak svoje stroške postopka, ne pride v poštev. Odločiti je potrebno po krivdnem načelu – udeleženec, ki stroške povzroči po svoji krivdi ali nastanejo po naključju, ki se je njemu primerilo, jih je dolžan drugemu udeležencu povrniti.
postopek z izrednimi pravnimi sredstvi – pooblaščenec – odvetnik – pravniški državni izpit – obnova postopka – predlog za obnovo postopka – nova dejstva in dokazi – pogoj nekrivde – procesna skrbnost
V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, kamor spada tudi odločanje o pritožbi (kot rednem pravnem sredstvu), vloženi zoper sklep o obnovi, lahko stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, sama pa le, če ima opravljen pravniški državni izpit.
Pri oceni zadostnosti procesne skrbnosti je nedvomno treba izhajati iz povprečnega posameznika, kar pomeni dajanje prednosti objektivnemu vidiku pred subjektivnim, vendar ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera. Navedeno je bilo vodilo tudi sodišču prve stopnje pri njegovi presoji, ki je zato pravilna.
čas in kraj sklenitve pogodbe – neupravičena pridobitev – pravila vračanja – kdaj se ne more zahtevati vrnitev – izdatek za drugega – asignacija – razmerje med prejemnikom nakazila in nakazancem – nakazančev sprejem – ugovori nakazanca – pogodba o odstopu terjatve
Asignatar pridobi pravico zahtevati izpolnitev nakazila od asignata šele takrat, ko prejme njegovo izjavo o sprejemu nakazila, asignat pa pri izpolnitvi nima ugovorov iz temeljnega razmerja z asignantom.
Določila 191. člena OZ v razmerju med pravdnima strankama ni mogoče uporabiti, saj tožnica spornega zneska ni plačala toženki, ampak ga je, kot trdi, plačala zanjo.
ZPP člen 8, 181, 181/2, 189, 285, 339, 339/2, 339/2-12. SPZ člen 217, 218.
ugotovitev neobstoja služnosti in prepoved njenega izvrševanja – ugotovitev obstoja služnosti in prepoved poseganja vanjo – priposestvovanje stvarne služnosti – negativna ugotovitvena tožba – pozitivna ugotovitvena tožba – nasprotna tožba – litispendenca – bistvena kršitev določb pravdnega postopka – pravni interes za ugotovitveno tožbo – sklepčnost tožbe – nasprotovanje izvajanju služnosti – materialno procesno vodstvo – dejstvo – dokazovanje dejstev – različna izpovedba o nezatrjevanih dejstvih
Ne glede na to, da tožnika z zahtevkom uveljavljata ugotovitev neobstoja služnosti, toženec pa ugotovitev njenega obstoja, sta zahtevka identična, saj sta medsebojno izključujoča. Dokler pravda teče, se o istem zahtevku ne more začeti nova pravda med istimi strankami. Če se taka pravda začne, sodišče zavrže tožbo (189. člen ZPP).
SPZ sicer tožbe na ugotovitev neobstoja služnosti ne ureja, vendar pa to ne pomeni, da ni dopustna. Po 2. odstavku 181. člena ZPP se lahko ugotovitvena tožba vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi ali če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja. Da se s konkretno ugotovitveno tožbo zahteva ugotovitev neobstoja pravice, je na dlani, tožnika pa sta (v delu, ki se nanaša na ugotovitev neobstoja služnosti po obstoječi poti) izkazala tudi pravni interes za njeno vložitev: navedla sta, da je med pravdnimi strankami tekel motenjski spor, v katerem je toženec trdil, da ima po tej poti pravico stvarne služnosti. Pravni položaj tožnikov je zato negotov, saj toženec vztraja, da stvarna služnost obstaja.
Predmet dokazovanja so le dejstva, ki sta jih stranki predhodno zatrjevali in so med njima sporna, ne pa dejstva, o katerih sta morda (različno) izpovedali, a predhodno niso bila zatrjevana. Glede na to, da so nekatere trditve premalo konkretizirane oziroma nejasne, bo moralo sodišče prve stopnje z ustreznim materialno procesnim vodstvom (285. člen ZPP), ki ga doslej ni izvedlo, poskrbeti za njihovo konkretizacijo oziroma dodatna pojasnila, nato pa bo, v kolikor bi se to izkazalo za potrebno, moralo dokazni postopek tudi dopolniti z novimi ali z ponovitvijo že izvedenih dokazov.