obseg zapuščine – odpoved dediščini – vsebina odpovedi dediščini – odpoved neuvedenemu dedovanju – dedna izjava – postopek, če ni premoženja ali so samo premičnine – zapuščinska obravnava – oprava zapuščinske obravnave
Sodišču ni bilo treba razpisati zapuščinske obravnave, saj zapustnica ni zapustila nepremičnega premoženja, dedič, ki je bil upravičen dedovati, pa naroka ni zahteval.
invalidnost III. kategorije - pravica do dela s krajšim delovnim časom
Pri tožniku je zaradi posledic poškodbe izven dela podana III. kategorija invalidnosti. Poleg fizičnih omejitev, ki so bile ugotovljene že v predsodnem postopku, so potrebne še dodatne omejitve in sicer lahko tožnik delo opravlja v prostorih, kjer so v bližini sanitarije ter je mogoča osebna higiena. Potrebna pa je tudi časovna razbremenitev, saj tožnik lahko opravlja delo le s polovico polnega delovnega časa, torej po 4 ure dnevno. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
OZ člen 459. ZPP člen 214, 214/2, 236, 236/6, 286.b.
stvarne napake - neprerekana dejstva - pisna izjava priče - zaslišanje priče
Stranka je v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine resda predlagala dokaz z zaslišanjem omenjene priče, vendar pa kasneje, ko je prejela pisno izjavo omenjene priče, ki jo je sodišče prve stopnje tudi prebralo na naroku za glavno obravnavo, ni več zahtevala, da sodišče prve stopnje tudi neposredno zasliši omenjeno pričo. Zaradi tega po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni bilo dolžno omenjeno pričo tudi neposredno zaslišati, upoštevaje ob tem tudi okoliščino, da tožena stranka v zvezi s stvarnimi napakami na blagu v postopku na prvi stopnji ni podala nobenih konkretnih navedb.
ZIZ člen 226, 226/1, 226/2, 226/3. ZPP člen 411, 411/1, 411/3.
spori iz razmerij med starši in otroki - začasna odredba - denarna kazen - izvršba - izterjava denarne kazni
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se dolžnik ni ravnal po začasni odredbi, saj otroka, s katerim je imel stik, ni pripeljal na dom matere, zato je tudi kršil začasno odredbo, zaradi kršitve pa so nastopili pogoji iz 2. točke sklepa z dne 8. 10. 2014.
Tožnik (invalid III. kategorije) zaradi psihične bolezni ni več zmožen za delo, na katerega je razporejen. Še vedno pa je v polnem delovnem času zmožen za drugo psihično lahko in nezahtevno delo z omejitvami. Zato tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik sposoben za delo brez kakršnihkoli omejitev, ni utemeljen.
Prvi odstavek 130. člena ZDR, ki je veljal v spornem obdobju, je določal, da je delavec upravičen do povračila stroškov v zvezi z delom in sicer stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Tožnica ni bila na službenem potovanju, je pa delo opravljala na terenu in na podlagi delovnih nalogov. Zato je tožnica upravičena do potnih stroškov, ki jih je imela, ko se je po terenu vozila s svojim avtomobilom in do stroškov prehrane, ki so presegali znesek regresa za prehrano, če je bila na terenu več kot polni delovni čas.
nadure - delo preko polnega časa - plača - plačilo za delo
Tožena stranka ima prav, da je delavec upravičen do plačila dodatka za nadurno delo samo v primeru, da mu takšno delo delodajalec odredi. V konkretni zadevi je bilo tožniku nadurno delo odrejeno (tožnik je opravljal prevoze v tujini po navodilu tožene stranke, ki mu je odrejala destinacije njegovih poti in časovni okvir, v katerem morajo biti te poti opravljene). Dejstvo, da tožniku niso bile nadure odrejene pisno oz. izrecno ustno, ne more iti na njegovo škodo.
V primeru, kadar je delavcu odrejeno opravljanje nadurnega dela, ki presega zakonske omejitve, je delavec upravičen do izplačila vseh nadur, saj za prekoračitev dovoljene kvote nadur ni odgovoren in ga zato ne morejo zadeti škodljive posledice.
Izjava z dne 7. 11. 1988 ni ustrezen pravni naslov za dokaz dobrovernosti tožnikov, ki jo zahteva prvi odstavek 217. člena SPZ za priposestvovanje. Vsebina izjave je jasna in iz nje izhaja, da M. S. dovoljuje tožnikoma gradnjo poti po svojem travniku in s tem jima posledično dovoljuje pot preko svojega zemljišča. Takšno dovoljenje lastnika predstavlja prekarij, ki pa ne dokazuje dobre vere tožnikov, ki je potrebna za priposestvovanje.
ZObr člen 92, 92/1. ZDR člen 6. URS člen 49. ZDR-1 člen 54, 55, 56.
obstoj delovnega razmerja - vojska - pogodba o zaposlitvi za določen čas - prepoved diskriminacije
Po določbi prvega odstavka 92. člena ZObr lahko z ministrstvom sklene pogodbo o zaposlitvi, kdor izpolnjuje pogoje za poklicno opravljanje vojaške službe, pri čemer se zagotavlja enake možnosti za moške in ženske in sicer kot kandidat za podčastnika in častnika oziroma vojaškega uslužbenca za nedoločen čas ali določen čas do 10 let, ki se lahko podaljšuje za enako časovno obdobje, za vojaka pa do 10 let in se lahko podaljšuje za enako časovno obdobje, vendar ne dlje kot do 45. leta starosti. Iz zakonske dikcije izhaja, da se pogodba lahko podaljšuje. Predvidena je torej možnost in ne obveznost podaljšanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi.
Sklepanje pogodb s tožečo stranko (vojakom) in sicer tri zaporedne pogodbe za določen čas za isto delo (prvi dve za po 5 let in zadnja za 6 mesecev), nima za posledico, da bi se štelo, da je bilo sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas v smislu določb 54., 55. in 56. člena ZDR-1.
ZDR člen 54. ZJU člen 68, 68/1, 68/1-2, 68/1-3, 69.
pogodba o zaposlitvi za določen čas – zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas - nadomeščanje začasno odsotnega delavca
Za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas je obstajal zakonit razlog za sklenitev, to je nadomeščanje začasno odsotne javne uslužbenke. Obstajal je tudi zakonit razlog za sklenitev druge pogodbe o zaposlitvi za določen čas za obdobje treh mesecev (to je začasno povečan obseg dela). Zato tožbeni zahtevek, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da še traja in da je tožnica pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas, ni utemeljen.
Ravnanja tožene stranke, ki je tožniku (zdravniku) očitala, da je opravil premajhno število ambulantnih pregledov v primerjavi z ostalimi zdravniki, ni mogoče opredeliti kot trpinčenje.
S tem, ko je tožena stranka od tožnika zahtevala, da se udeleži sestankov vizit in strokovnih kolegijev, ni protipravno ravnala in povzročila trpinčenja tožnika, saj gre za delovne obveze, ki jih ima delodajalec pravico naložiti delavcem, tudi če ne gre za izrecno zapisane naloge iz opisa del in nalog posameznega delovnega mesta. Glede na to, da so se ostali zdravniki udeleževali vseh strokovnih sestankov, kolegijev in vizit, se tožnik ne more sklicevati, da mu ni bil znan pravilnik, ki bi mu to nalagal, saj je šlo za utečen delovni proces.
Organizacija dela je v pristojnosti delodajalca. V kolikor delodajalec oceni, da bi bili zaradi odsotnosti določenega delavca prekomerno obremenjeni vsi ostali, ki so delali na določenem oddelku in je bil to razlog za neodobritev odsotnosti tožnika, torej zaradi potrebe delovnega procesa, toženi stranki ni mogoče očitati diskriminacije oziroma šikaniranja.
Ob neizpodbijani ugotovitvi, da ni bilo mogoče ugotoviti, kolikšen delež tožnikovih nepremičnin je uporabljal vsak od tožencev, bi moralo sodišče prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 393. čl. OZ sprejeti zaključek, da so toženci svojega bivanja v tožnikovih nepremičninah, le-te uporabljali po enakih delih. Taka delitev pa ne pomeni solidarne obveznosti, temveč na enake dele razdeljeno obveznost vsakega od uporabnikov plačati tožniku le tisto korist, ki jo je sam imel od uporabe tožnikovih nepremičnin.
Kar zadeva povrnitve lastnih sredstev, ki jih je tožnik vložil v obnovo terase v višini 27.300,00 EUR s pp, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ima tožnik sporno teraso, ki se nahaja pred tožnikovim gostinskim lokalom Gostilna I., v posesti in zato koristi od teh vlaganj uživa sam. Tožnikov verzijski zahtevek, s katerim od tožene stranke zahteva povrnitev vlaganj, za katere je povečal vrednost tuje nepremičnine, je iz tega razloga tudi po oceni pritožbenega sodišča preuranjen, saj glede na to, da ima tožnik sporno teraso še vedno v posesti in uporabi na podlagi veljavne zakupne pogodbe, do prehoda koristi od prikrajšanca na okoriščenca še ni moglo priti.
NEPRAVDNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – STVARNO PRAVO – ODZ
VSL0076284
SPZ člen 69, 70. OZ člen 1003 – 1011, 1060. ODZ paragraf 1175 – 1216.
agrarna skupnost - družbena pogodba - societas - delitev nepremičnin
Agrarna skupnost je v civilnopravnem smislu družbena pogodba (societas), zato je treba za odločitev o razdelitvi nepremičnin, ki so v solasti članov agrarne skupnosti, uporabiti določbe družbene pogodbe, subsidiarno pa OZ oziroma ODZ (odvisno od tega, kdaj je bila družbena pogodba sprejeta). Pred odločitvijo o delitvi pa mora sodišče ugotoviti, ali in v kakšni obliki lahko sploh pride do delitve nepremičnin v primeru izstopa/izključitve le enega od članov agrarne skupnosti, kar je med drugim povezano tudi z nadaljnjim obstojem veljavnostjo družbene pogodbe v primeru odstopa/izključitve enega družbenika.
ZFPPIPP člen 382, 382/1, 399. KZ-1 člen 82, 82/4, 82/4-2.
namen postopka osebnega stečaja – pravni interes za postopek osebnega stečaja oziroma za odpust obveznosti – ovire za odpust obveznosti – kaznivo dejanje – pogoji za izbris obsodbe iz kazenske evidence – zavrženje predloga stečajnega dolžnika za začetek postopka osebnega stečaja
Odpust obveznosti predstavlja zakonsko urejen institut, katerega materialnopravne posledice lahko dolžnik doseže zgolj v pridruženem postopku znotraj postopka osebnega stečaja. Zato je dolžniku, ki je predlagal začetek postopka osebnega stečaja in hkrati predlog za odpust obveznosti, potrebno priznati pravni interes za vodenje postopka osebnega stečaja tudi v primeru, ko obseg njegovega premoženja ne bi zadoščal za vsaj delno poplačilo njegovih upnikov. Sodišče je zato upravičeno, da ob formalnem preizkusu predloga za začetek postopka osebnega stečaja preizkuša, ali je izkazan takšen pravni interes v smislu pravne koristi dolžnika od vodenja postopka osebnega stečaja. Del takšnega preizkusa je tudi preizkus, ali so podane morebitne ovire za odpust obveznosti iz 399. člena ZFPPIPP. Ob tem ne gre spregledati, da je samo vodenje stečajnega postopka vezano z visokimi stroški, ki jih mora zagotavljati Republika Slovenije iz proračunskih virov. Zato je sodišče v primeru, ko ni izkazanega premoženja na strani dolžnika, dolžno iz dosegljivih podatkov preizkusiti, ali bo dolžnik dejansko imel kakšno pravno korist od pričetega postopka osebnega stečaja.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sodno varstvo - rok za vložitev tožbe - zavrženje tožbe - odpravnina
Rok 30 dni za vložitev tožbe iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi teče od dneva, ko je izpodbijana odpoved delavcu vročena. Tožniki so tožbo vložili po izteku tega roka, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo.
Tožnica do varstvenega dodatka po ZSVarPre ni upravičena, ker ne izpolnjuje pogojev, ki jih določa ta zakon (člen 49). Tožnica namreč ni dokazala, da izpolnjuje prvega od kumulativno določenih pogojev, to je, da je starejša od 63 let oz., da je trajno nezaposljiva ali trajno nezmožna za delo, saj je bila na dan odločanja prvostopenjskega organa stara 55 let, glede izpolnjevanja pogoja trajne nezaposljivosti oz. trajne nezmožnosti za delo pa ni predložila nobenega dokaza.