Ob neizpodbijani ugotovitvi, da ni bilo mogoče ugotoviti, kolikšen delež tožnikovih nepremičnin je uporabljal vsak od tožencev, bi moralo sodišče prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 393. čl. OZ sprejeti zaključek, da so toženci svojega bivanja v tožnikovih nepremičninah, le-te uporabljali po enakih delih. Taka delitev pa ne pomeni solidarne obveznosti, temveč na enake dele razdeljeno obveznost vsakega od uporabnikov plačati tožniku le tisto korist, ki jo je sam imel od uporabe tožnikovih nepremičnin.
uporaba tuje stvari v svojo korist – uporabnina – dobroverni posestnik – pravni položaj nedobrovernega posestnika
Toženec, ki je začasno neodplačno uporabljal stanovanje po dogovoru z zapustnico, ni več v položaju dobrovernega posestnika od trenutka, ko ga je novi lastnik – dedič pozval k plačilu najemnine.
V 4. odstavku 122. člena ZFPPIPP je določena neizpodbojna domneva, da se je stranka ali druga oseba seznanila z vsebino sodne odločbe, vloge druge stranke ali z drugim pravnim dejanjem iz 1. odstavka tega člena najkasneje s potekom osmih dni po objavi tega pravnega dejanja.
Petnajstdnevni rok po 1. odstavku 127. člena ZFPPIPP teče za osebe, ki se seznanijo z vsebino sodne odločbe po 4. odstavku 122. člena ZFPPIPP, od objave sklepa.
sklenitev najemne pogodbe po razvezi zakonske zveze – določitev najemnika neprofitnega stanovanja – nepravdni postopek – predlog
O sporu bivših zakoncev glede vprašanja, kdo bo ostal najemnik stanovanja po razvezi zakonske zveze, odloči sodišče v nepravdnem postopku. Za predlog zato zadošča zgolj opis razmerja, o katerem naj sodišče odloči, navedba dejstev, ki so pomembna za odločitev, in dokazov za ugotovitev teh dejstev. Predlagateljica torej ni bila dolžna podati izrecnega zahtevka in sodišče nanj tudi ne bi bilo vezano, če bi bil ta postavljen.
Prvi odstavek 130. člena ZDR, ki je veljal v spornem obdobju, je določal, da je delavec upravičen do povračila stroškov v zvezi z delom in sicer stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Tožnica ni bila na službenem potovanju, je pa delo opravljala na terenu in na podlagi delovnih nalogov. Zato je tožnica upravičena do potnih stroškov, ki jih je imela, ko se je po terenu vozila s svojim avtomobilom in do stroškov prehrane, ki so presegali znesek regresa za prehrano, če je bila na terenu več kot polni delovni čas.
ZDR člen 116, 116/3, 161, 162, 162/1, 162/1-3. ZDR-1 člen 161, 161/1.
neizkoriščen letni dopust - nadomestilo - odškodnina - regres za letni dopust - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - bolniški stalež - sprememba predpisa
Sodišče prve stopnje je pri presoji, koliko dopusta in kolikšen regres za leto 2013 pripada tožnici, upoštevalo določbe ZDR, veljavnega do 11. 4. 2013. Zavzelo je pravilno stališče, da je v konkretnem primeru bistveno, da je tožnica pravico do celotnega letnega dopusta za leto 2013 pridobila še v času veljave ZDR, ne glede na to, da ji je delovno razmerje prenehalo že po uveljavitvi ZDR-1. Tožnica je bila pri toženi stranki brez prekinitve zaposlena od 1. 7. 1996 do 31. 8. 2013, kar pomeni, da je pred uveljavitvijo ZDR-1 (ta je pričel veljati 12. 4. 2013) pridobila pravico do letnega dopusta za leto 2013 in s tem tudi pravico do celotnega regresa za letni dopust.
Ker je tožnica pravico do regresa za letni dopust za leto 2013 pridobila hkrati s pravico do letnega dopusta za leto 2013, tožena stranka pa je tožnici izplačala le 8/12 regresa, je sodišče prve stopnje tožnici pravilno priznalo tudi razliko do celotnega regresa za leto 2013.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - administrativni stalež - zavrženje tožbe
Določba zadnjega stavka 244. člena POZZ, ki se glasi: „če imenovani zdravnik ne ugotovi razlogov za zadržanost od dela, velja ta ugotovitev za naprej“, pride v poštev v tistih primerih, ko osebni zdravnik zaradi nenadnega in nepričakovanega poslabšanja zdravstvenega stanja zaradi iste bolezni oziroma stanja, za katerega je imenovani zdravnik oziroma zdravstvena komisija ugotovila, da ni več utemeljena, ugotovi začasno zadržanost od dela, imenovani zdravnik pa se s tako ugotovitvijo ne strinja. V takem primeru gre za izjemo, ko je za odločanje o začasni zadržanosti od dela pristojen imenovani zdravnik, to pa lahko ugotavlja tudi osebni zdravnik, ki pa mora zavarovanca še isti dan napotiti na obravnavo k imenovanemu zdravniku. Imenovani zdravnik lahko potrdi ugotovitev osebnega zdravnika, če pa ne ugotovi razlogov za zadržanost od dela, velja ta ugotovitev za naprej. V danem primeru osebni zdravnik ni odločil in tudi ni bil pristojen za odločanje o začasni zadržanosti tožnice od dela zaradi iste bolezni oziroma zdravstvenega stanja po spornem datumu niti ni tožnice napotil isti dan na obravnavo k imenovanemu zdravniku. Zaradi (formalnih) napak osebnega zdravnika zavarovanec ne more pridobiti pravic, za katere ni dejanske podlage.
Tožnica se zoper odločbi, s katerima je bilo odločeno, da je od določenega dne dalje dalje zmožna za delo, ni pritožila, zato je potrebno tožbo v tem delu zavreči.
NEPRAVDNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – STVARNO PRAVO – ODZ
VSL0076284
SPZ člen 69, 70. OZ člen 1003 – 1011, 1060. ODZ paragraf 1175 – 1216.
agrarna skupnost - družbena pogodba - societas - delitev nepremičnin
Agrarna skupnost je v civilnopravnem smislu družbena pogodba (societas), zato je treba za odločitev o razdelitvi nepremičnin, ki so v solasti članov agrarne skupnosti, uporabiti določbe družbene pogodbe, subsidiarno pa OZ oziroma ODZ (odvisno od tega, kdaj je bila družbena pogodba sprejeta). Pred odločitvijo o delitvi pa mora sodišče ugotoviti, ali in v kakšni obliki lahko sploh pride do delitve nepremičnin v primeru izstopa/izključitve le enega od članov agrarne skupnosti, kar je med drugim povezano tudi z nadaljnjim obstojem veljavnostjo družbene pogodbe v primeru odstopa/izključitve enega družbenika.
dnevnice - voznik tovornega vozila - službeno potovanje - plačilo za delo - obveznost plačila
Pritožbene navedbe, da zaradi prikazovanja dnevnic oziroma stroškov v nižjem znesku tožena stranka tožniku ni izplačala vseh vtoževanih dnevnic, niso utemeljene. Tožnik je prejel celotne zneske dnevnic v pravilni višini in ne samo v polovični višini, zato njegov zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
Izjava z dne 7. 11. 1988 ni ustrezen pravni naslov za dokaz dobrovernosti tožnikov, ki jo zahteva prvi odstavek 217. člena SPZ za priposestvovanje. Vsebina izjave je jasna in iz nje izhaja, da M. S. dovoljuje tožnikoma gradnjo poti po svojem travniku in s tem jima posledično dovoljuje pot preko svojega zemljišča. Takšno dovoljenje lastnika predstavlja prekarij, ki pa ne dokazuje dobre vere tožnikov, ki je potrebna za priposestvovanje.
V času do izdaje izpodbijane odločbe pri tožniku še ni bila podana izguba delazmožnosti. Zato njegov tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen. Tožnik lahko v primeru poslabšanja zdravstvenega stanja pri toženi stranki začne nov postopek za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.
ZPP člen 70, 70/1, 70/1-6, 109, 109/1, 339, 339/2, 339/2-2. ZDR člen 31, 32, 35, 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2. KZ-1 člen 20, 204, 204/1, 205. ZPol člen 30.
vodenje postopka - nepristranskost - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje velike tatvine - policist - sostorilstvo
Pritožbeni očitek pristranskosti (6. točka prvega odstavka 70. člena ZPP) lahko stranka v pritožbi uveljavlja le, če je bil sodnik izločen, pa je kljub temu sodeloval pri izdaji sodbe (2. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ker predsednica senata v konkretni zadevi ni bila izločena, njena izločitev pa ni bila niti zahtevana (72. člen ZPP), pritožbeni očitek pristranskosti in nekorektno vedenje na narokih za glavno obravnavo ni utemeljen.
Tožnica (policistka, ki je bila v času kršitve na poklicni rehabilitaciji) je spornega dne 91-letnemu znancu skupaj s svojim možem odsvojila 56.000,00 EUR v gotovini. S tem je naklepno huje kršila svoje delovnopravne obveznosti (30. člen ZPol, 31., 32. in 35. člen ZDR), kršitev pa ima tudi vse znake kaznivega dejanja velike tatvine po 205. členu KZ-1. Zato je obstajal utemeljen razlog po 1. in 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
lastnost zavarovanca - sprememba - lastnost zavarovanca - status zavarovanca - odvetniška dejavnost - odvetnik - polovični delovni čas - prijava spremembe zavarovanja
Za vstop v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kot za spremembo v zavarovanju, je potrebna prijava na predpisanem M-3 obrazcu. V okoliščinah konkretnega primera, ko gre za spremembo v zavarovanju na temelju 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1, je bil tožnik glede na 23. člen ZMEPIZ sam zavezanec za vložitev prijave o spremembi v zavarovanju.
Zgolj odločba Odvetniške zbornice, iz katere sicer izhaja, da je tožnik od določenega dne dalje odvetniško dejavnost odpravlja v polovičnem delovnem času, za določitev datuma spremembe lastnosti zavarovanca ne zadostuje.
odškodninska odgovornost delodajalca – delo v kuhinji – padec delavca na mokrih in spolzkih tleh – organizacija čiščenja tal – nevarna stvar kot pravni standard – objektivna odgovornost – krivdna odgovornost – vzročna zveza
Tožnica ni dokazala, da bi bila tla, na katerih je padla, mastna. Če so bila tla mokra/spolzka, zavarovancu tožene stranke ne more očitati protipravnosti, saj je bilo delo organizirano tako, da je bilo sprotno čiščenje tal tožničina dolžnost, kar ni nezdružljivo z njenim siceršnjim delom oziroma zadolžitvami. Tožnica je ves čas postopka zatrjevala, da je padla, ker ji je spodrsnilo zaradi spolzkih (in mastnih) tal, potem pa se je zataknila še ob kabel, torej kabel po tožbenih trditvah ni bil vzrok za njen padec. Če tožnica ne bi padla zaradi lastne neprevidnosti (pri čemer kakega neobičajnega stanja tal in mastnosti tal niti ni dokazala), se tudi ob kabel ne bi spotaknila, torej vzročna zveza med zatrjevano nepravilno položenim električnim kablom in tožničinim padcem ni podana.
ZDR člen 42, 126. ZMinP člen 9, 9/3. ZSDU člen 69, 72. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
plača - plačilo za delo - obveznost plačila - minimalna plača - zbor delavcev - seznanitev inšpektorja za delo - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Tožena stranka je delodajalec s šestimi zaposlenimi. Ukvarja se s prevozništvom, zato je nemogoče izvesti zbor delavcev tako, da bi bili prisotni vsi delavci. Zato ni napačno ravnanje tožene stranke, ki je enega izmed delavcev pooblastila, da je ostale seznanil s predlogom sporazuma, pridobil za sklenitev njihovo soglasje in v njihovem imenu podpisal Sporazum o postopnem prehodu na zakonsko določeno višino minimalne plače. Ker tožnik ni dokazal, da zbor delavcev ni bil izveden tako, kot je zatrjevala tožena stranka, bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da je tožena stranka izvedla zbor delavcev in spornega dne z delavci sklenila Sporazum o postopnem prehodu na zakonsko določeno višino minimalne plače. Nato pa bi moralo presoditi, ali je tožena stranka izpolnila pogoje iz 3. odstavka 9. člena ZMinP (seznanitev inšpektorata za delo).
Iz obrazložitve izpodbijane sodbe v delu, v katerem je zavrnilo zahtevek tožeče stranke po nasprotni tožbi za plačilo sredinske mize za tovorno vozilo, se ne da razbrati, na kakšen način je sodišče prve stopnje sprejelo takšno odločitev. Sodišče prve stopnje le predvideva, da je tožeča stranka upoštevala dogovor med njo in toženo stranko o tem, da se znesek kupnine za to mizo obračuna pri izplačilu dnevnic za mesec februar tožencu. Razlogov za predvidevanje, da je toženec kupnino na takšen način plačal, ni navedlo, prav tako ne razlogov za odločitev, da zahtevek tožeče stranke ni utemeljen. Ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, se je ne da preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.
ZObr je v 2. odstavku 97.g člena določil, da se letni dopust zaradi socialnih ter zdravstvenih razmer in starosti lahko poveča do 5 dni, kar pomeni, da je z zakonom, ki velja za delavce na obrambnem področju določeno, koliko največ lahko znaša to povečanje. Sodišče prve stopnje je zato ob upoštevanju dejstva, da je ZObr v odnosu do ZDDO specialen predpis in obenem tudi kasnejši predpis pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da določba 8. člena Pravilnika tožene stranke o letnem dopustu o tem, da se letni dopust delavcu zaradi socialnih, zdravstvenih razmer in starosti skupno poveča največ za 5 dni, ni v nasprotju z zakonom, saj je v skladu z ZObr, ki ga je glede tega vprašanja potrebno uporabiti.
Glede tistih vprašanj odmere letnega dopusta, ki jih ZObr ni uredil, je potrebno uporabiti določbe ZDDO, ki je specialni predpis tudi v odnosu do ZDR-1.
Določba 1. alineje 1. odstavka 8. člena Pravilnika tožene stranke o letnem dopustu ni v skladu z zakonom, v tistem delu, ki pravico do dodatnih 5 dni letnega dopusta veže na dopolnjenih 55 let starosti in ne na 50 let, kot je to določeno v 2. odstavku 39. člena ZDDO.
ZIZ člen 180, 180/1, 180/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
ustavitev nepremičninske izvršbe - predlog zastavnega upnika za ustavitev izvršbe - pravočasnost predloga za ustavitev izvršbe - prekluzivni rok - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih
Osemdnevni rok za podajo predloga za ustavitev izvršbe, ki začne teči od vročitve odredbe o prodaji, je prekluzivne narave, procesnega dejanja po njegovem poteku ni več mogoče opraviti, v konkretnem primeru torej predloga za ustavitev izvršbe ne (uspešno) podati, saj bi ga v primeru, da bi bil tak predlog podan po poteku roka iz drugega odstavka 180. člena ZIZ, moralo sodišče prve stopnje zavreči.
ugovor zoper sklep o izvršbi- utemeljenost ugovora
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je na potrdilu v rubriki namen navedeno ime dolžnice in ob tem pravilno zaključilo, da je dolžnica s to listino dokazala svoje trditve, da je znesek plačala na račun dolga do upnika po sodbi P 72/2010.
zavrženje tožbe - pravna oseba - stečaj - prijava terjatve v postopku zaradi insolventnosti - pravdni stroški
Tožnik bi moral stroške postopka, ki so mu bili dosojeni z izpodbijanim delom prvostopenjskega sklepa (nagrada za postopek in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev) prijaviti v stečajnem postopku. Glede na določbo 3. točke drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP je za obveznost prijave terjatve stroškov sodnega postopka, ki se je pričel pred začetkom stečajnega postopka, odločilno, kdaj so ti stroški nastali. Z izpodbijanim delom prvostopenjskega sklepa priznani stroški so nastali že ob vložitvi tožbe, zato jih je bil tožnik dolžan prijaviti v stečajnem postopku.
Ker tožnik spornih stroškov postopka ni prijavil v stečajnem postopku, velja neizpodbitna domneva iz šestega odstavka 60. člena ZFPPIPP, da upnik v postopku zaradi insolventnosti teh stroškov ne uveljavlja. Bistveno je, da so ti stroški nastali pred začetkom postopka insolventnosti, zato njihova kasnejša odmera po sodišču ne vpliva na njihov nastanek. Glede na to, da tožnik terjatve iz naslova stroškov postopka, ki so nastali pred začetkom stečajnega postopka, ni prijavil v roku za prijavo terjatev v stečajnem postopku, je nastopila posledica iz petega odstavka 296. člena ZFPPIPP. Tožnikova terjatev iz naslova stroškov postopka je v razmerju do stečajnega dolžnika prenehala, zato bi ta del tožbenega zahtevka sodišče prve stopnje moralo zavrniti.
ZDR člen 43, 43/1, 184. OZ člen 131, 171, 171/1. ZVZD člen 5, 9. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-15. Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih člen 6, 6/1, 15, 15/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nepremoženjska škoda - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nasprotje o odločilnih dejstvih - zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih - zagotavljanje varnih delovnih pogojev - soprispevek oškodovanca
Tožniku je bila naloga zasutja cevovoda odrejena, pri čemer je tudi zakoniti zastopnik tožene stranke kritičnega dne preveril, ali bo tožnik sploh lahko delal. V kolikor je tožena stranka ugotovila, da gre za mokro delovišče, pa ni prepovedala dela, je ravnala protipravno, saj delavcem ni zagotavljala varnega dela na terenu v skladu s 43. členom ZDR in 5. členom ZVZD. Prvotožena stranka je namreč odredila oziroma dopuščala delo na neravnem terenu, na katerem je zaradi visoke mokre trave, po kateri je hodil tožnik, obstajala možnost zdrsa in poškodbe. Da bi se lahko tožena stranka razbremenila odškodninske odgovornosti, bi morala tožniku dati jasno navodilo, da dela v teh pogojih ne sme opravljati, saj ni mogoče od delavca pričakovati, da se bo sam odločal o tem, kdaj bo delal, glede na to, da mu je bila delovna naloga odrejena in jo je bil dolžan izvršiti. Zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik sam oziroma samovoljno pričel z delom, čeprav tega ni bil dolžan storiti.
Prvotožena stranka ni določila poti, po kateri bi moral tožnik dostopati do izkopanega jarka, zato ni mogoče šteti, da je tožnik hodil po nepravilni oziroma nedovoljeni poti in s tem izključno prispeval k nastanku delovne nezgode.