inšpekcijski nadzor - telekomunikacije - sprememba pogojev - obvestilo o spremembi - začasna odredba - težko popravljiva škoda - trditveno in dokazno breme - načelo sorazmernosti
Takojšnja realizacija izpodbijane odločbe bi v primeru, da bi se kasneje tekom sodnega postopka izkazalo, da je le ta nezakonita za tožnika nedvomno pomenila ireverzibilno posledico. Tožnik namreč navaja, da če bi naročniki, ki so podvrženi njegovemu obvestilu, izkoristili odstopno upravičenje, bi to zanj pomenilo nepovratno izgubo. Ta se odraža v tem, da bi vsak naročnik, ki bi odstopil od pogodbe in bi odšel h konkurenčnemu operaterju, bil zanj "izgubljen". Tudi v primeru uspeha v tem postopku, tožnik nima "sredstva", da bi ga "prisilil" v nadaljevanje naročniškega razmerja z njim. Obvestilo tožnika naročnikom z dodatno možnostjo enostranske odpovedi pogodbe brez stroškov, tudi po presoji sodišča pomeni za tožnika poslovno tveganje, saj odpira možnost nenadne odpovedi naročnin. Takšno ravnanje bi lahko povzročilo nepopravljivo poslovno škodo. Če bi sodišče kasneje ugotovilo nezakonitost akta, prvotnega poslovnega položaja ne bi bilo mogoče več vzpostaviti, saj je odločitev uporabnikov o odpovedi enostranska in dokončna
Sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Tožnik se naroka dne 15. 4. 2025 kljub vabilu na zaslišanje ni udeležil, pooblaščenka tožnika pa je v zvezi s tem pojasnila, da tožnika ni uspela dobiti in da je na podlagi uradnih poizvedb ugotovila, da se od dne 13. 4. 2025 ne nahaja več v prostorih azilnega doma. Navedeno pa je dne 16. 4. 2025 (in tudi dne 17. 4. 2025) potrdila tudi pooblaščenka tožene stranke. Glede na nesporne okoliščine, da je tožnik samovoljno zapustil azilni dom in da se ne ve, kje se nahaja, sodišče presoja, da tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi tožbi zoper odločbo, s katero je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena kot očitno neutemeljena, in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja - dejansko življenje v RS - obrazložitev odločbe - bistvena kršitev določb upravnega postopka
Ključno je, da ne prvostopenjski in niti drugostopenjski organ ni navedel in pojasnil vsebine določb 1.č člena ZUSDDD, ki urejajo prav pojem dejanskega življenja v RS in (v tretjem odstavku) tudi (razloge za tisto) upravičeno odsotnost tujca iz RS, ki ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v RS. Kakšne zakonske določbe so bile uporabljene pri zaključku, da tožnikova odsotnost iz RS ni bila upravičena in da pogoj dejanskega življenja ni izpolnjen, oziroma kakšna je sploh vsebina za odločitev relevantnih zakonskih določb, torej niti iz drugostopenjske odločbe ni razvidno. Zato tudi ni razvidno, na podlagi kakšnih pravnih določb sta upravna organa presodila v postopku podane tožnikove navedbe in ugovore ter predlagane oziroma izvedene dokaze.
brezplačna pravna pomoč - odmera stroškov zastopanja - nagrada in stroški odvetniku - stroški odvetnika - upravičenec do brezplačne pravne pomoči - odvetniška storitev
Med strankami ni sporno, da se je tožnik zglasil v pisarni odvetnice, nakar je zaradi nestrinjanja z vsebino posveta pisarno predčasno zapustil. Prav tako ni sporno, da je odvetnica izdelala pisno pravno mnenje, ki je bilo tožniku v ponovnem postopku (po razveljavitvi prvotnega sklepa s strani naslovnega sodišča) posredovano s strani tožene stranke. Po presoji sodišča je tako utemeljen zaključek tožene stranke, da je odvetnica opravila storitev pravnega svetovanja tožniku (t. j. ustni posvet v njeni pisarni in izdelava pisnega pravnega mnenja), zaradi česar je upravičena do nagrade.
Prvi in drugi odstavek 21. člena ZOA izrecno določata, da je komisija (le) izvedenski organ, ki izdela mnenje o vsebini in številu ur osebne asistence, ni pa tista, ki v zadevi odloča. Odloča namreč vedno pristojni organ z odločbo, ki mora biti obrazložena v skladu s standardi, ki jih določa 214. člen ZUP.
stavbno zemljišče - nadomestilo za uporabo - obrazložitev odločbe - reformatio in peius
Glede na gramatikalno razlago določbe drugega odstavka 253. člena ZUP lahko organ odloči le o delu, o katerem je odločil prvostopenjski organ in je s pritožbo izpodbijan. Da pa je v obravnavanem primeru organ druge stopnje določil NUSZ le v obsegu 1516,00 m2, bivše parcele 359/17 k.o. ..., pa sodišče zaradi pomanjkljive obrazložitve, lege tangiranih parcel, ne more preizkusiti oziroma že obseg odločitve (1725,00 m2) kaže, da ni odločil le o delu, o katerem je odločil prvostopenjski organ (1516,00 m2). Nezmožnost preizkusa odločitve pa je bistvena kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 273. člena ZUP.
brezplačna pravna pomoč - zamenjava odvetnika - neupravičeno dodeljena brezplačna pravna pomoč - razlogi na strani upravičenca
Sodišče sodi, da je odvetnica zahtevo za razrešitev dolžnosti izvajanja BPP tožniku podala prepozno. Podala jo je ne le po tem, ko je storitev BPP, za katero je bila postavljena tožniku z odločbo Bpp 298/2021 z dne 28. 9. 2021, že opravila (to je 23. 4. 2024, ko je toženi stranki vrnila podpisano napotnico, glej prvi odstavek 40. člena ZBPP), ampak celo po tem, ko je toženi stranki poslala dopolnjen stroškovnik, o katerem je slednja odločila s sklepom z dne 19. 9. 2024. Zahtevo za razrešitev na podlagi enajstega odstavka 30. člena ZBPP je namreč podala šele dne 1. 10. 2024, kar med strankama niti ni sporno, saj temu dejstvu ne ugovarjata. Po sami naravi stvari pa postavljeni odvetnik svoje razrešitve iz razlogov na strani upravičenca ne more zahtevati po tem, ko je storitev BPP, za katero je bil postavljen z odločbo tožene stranke, že opravil. Sodišče tako sodi, da je tožena stranka, ker ni (pravilno) uporabila določbe prvega odstavka 40. člena ZBPP, nepravilno uporabila določbo enajstega odstavka 30. člena ZBPP in odvetnico razrešila po tem, ko je razmerje BPP med odvetnico in tožnikom že prenehalo, saj je storitev BPP že opravila.
prebivališče - stalno prebivališče - središče življenjskih interesov - odjava bivališča
Glede na določbo 3. točke 2. člena ZPPreb-1 je ključno, da tožnik živi in dela drugje, to je na naslovu v tujini. Zgolj cilj, ki ga zasleduje, da bi namreč nekoč živel na naslovu v ..., pogoja dejanskega bivanja še ne izpolnjuje. Torej ni izpolnil niti prvega od kumulativno določenih zakonskih pogojev za prijavo stalnega prebivališča.
ZUP člen 219. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-3, 36/1-4.
razlastitev - delna odločba - pravni interes - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Tožena stranka je v izpodbijani delni odločbi v zadostni meri pojasnila zakaj je izdala delno odločbo in v katerem delu zahtevka razlastitvene upravičenke (MOL) še ni odločila (o ugasnitvi hipoteke). V tem delu zahtevek razlastitvene upravičenke (stranke z interesom) še ni zrel za odločitev. Tožniku je organ v obrazložitvi izpodbijane delne odločbe tudi pojasnil, da z izpodbijano odločbo o ugasnitvi hipoteke na obeh nepremičninah še ni odločeno.
Tožnik s tožbo zoper dve točki izreka izpodbijane delne odločbe ne varuje svojega pravnega položaja ali pravne koristi, zato je sodišče tožbo v tem delu zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Bistvo pravnega interesa je namreč v tem, da temelji na materialnem predpisu, ki ga je treba uporabiti pri odločanju v konkretni upravni stvari. Zato tožnik svojega pravnega interesa ne more utemeljiti s sklicevanjem na pravice oziroma koristi, ki jih materialni predpisi urejajo.
S III. in IV. točko izreka izpodbijane odločbe tožena stranka ni odločila o usodi tožnikove hipoteke niti ni odločila o stroških postopka. Izrecno je odločila, da bo o teh dveh vprašanjih odločeno posebej. To pomeni, da v III. in IV. točki izreka izpodbijane delne odločbe ne gre za dokončni upravni akt, s katerim bi bilo odločeno o neki pravici, obveznosti ali pravni koristi (glede na določbo 2. člena ZUS-1).
tujci - enotno dovoljenje za prebivanje in delo - domneva nepodrejanja pravnemu redu rs - odločba o prekršku
Sodišče opozarja, da toženka nima pooblastil, da bi smela interpretirati odločitev prekrškovnega organa preko meja prekrška, kot ga je ugotovil in sankcioniral prekrškovni organ. Zato nima pooblastil, da sama presoja olajševalne in obremenilne okoliščine storjenega prekrška. Tehtanje teh je v pristojnosti prekrškovnega organa, ki pa je tožniku izrekel najnižjo predpisano globo. Toženka je zato s presojo "oteževalnih" in "olajševalnih" okoliščin prekrška presegla pooblastilo iz 6. člena ZUP o prostem preudarku. Zaradi napačne uporabe določb o prostem preudarku, pa ni odgovorila na tožbene ugovore tožnika glede izrečene najnižje globe in s tem v povezavi njegovih ravnanj po storitvi prekrška.
Balkon s stopnicami in nadvišanje objekta so prizidave in ne ločeni objekti, ki bi jih organ lahko samostojno obravnaval, saj so funkcionalen del osnovnega stanovanjskega objekta (33. točka 3. člena GZ). Z navedenima posegoma je bil stanovanjski objekt dozidan v horizontalni in vertikalni smeri, s čimer se je povečala velikost objekta in spremenil izgled.
Gradnja objekta, ki se od gradbenega dovoljenja bistveno razlikuje, pomeni gradnjo, za katero gradbeno dovoljenje ni bilo izdano, torej nelegalno gradnjo. Neskladna gradnja pa, da gre za gradnjo, za katero je bilo gradbeno dovoljeno izdano, torej za gradnjo, ki vsaj po bistvenih lastnostih ustreza izdanemu gradbenemu dovoljenju. Torej možna so odstopanja od gradbenega dovoljenja, vendar ne, kolikor se zunanje meje stavbe, določene v gradbenem dovoljenju povečajo, kot je v obravnavanem primeru posledica obeh prizidav.
Za nelegalen objekt materialni predpis, torej GZ določa en sam ukrep, to je ustavitev gradnje ter njeno odstranitev (z vzpostavitivjo v prejšnje stanje), kar pomeni, da inšpektor tožniku ni mogel izreči drugačnega ukrepa, kot je s tem predpisom določen. V zvezi z izrečenim ukrepom so zato nerelevatni ugovori, da je treba tožnikom dati možnost legalizacije, saj ta ukrep v zvezi z nelegalnimi prizidavami ni predviden.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlogi prosilca za azil - varna izvorna država - prosilec iz Maroka
Toženka je pravilno ocenila, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Tožnik Prošnjo utemeljuje z razlogi ekonomske narave in fizičnem nasiljem očeta in bratov, zaradi česar je tudi odšel iz izvorne države. Pravilna je ugotovitev toženke, da tožnikovi razlogi za prošnjo mednarodno zaščito, niso razlogi, ki bi predstavljali utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Toženka je pravilno ugotovila, da tožnikovih navedb ni možno povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja, da težav ni povzročila država ali drugi v ZMZ-1 določeni tretji akterji in da tožnikovih težav ni mogoče povezati z raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini.
Nosilno stališče za zavrnitev Prošnje, ki ga tožnik konkretizirano ne izpodbija, je tudi ugotovitev, da tožnik prihaja iz varne izvorne države.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 20, 20/5.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - predaja prosilca republiki bolgariji - sistemske pomanjkljivosti - začasna odredba
Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali / in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusu begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.
Pristojni organ se mora pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določeno skupino oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.
Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.
Sodišče ugotavlja, da prvostopenjski organ tudi v izpodbijani odločbi ni obrazložil zaključka, zakaj se je odločil za izrečeni ukrep in ne za kakšen drug po zakonu predviden ukrep, ki bi bil milejši in hkrati primeren. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je le ponovil, da spornega zidu ni možno obnoviti, ne da bi se ga pri tem odstranilo. Kot že navedeno, je naslovno sodišče v sodbi in sklepu III U 12/2018 z dne 25. 4. 2018 takšno obrazložitev izrečenega ukrepa ocenilo kot preskopo, presplošno in nezadostno za preizkus, ali je bil izrečen najmilejši po zakonu.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 27, 29.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - rok za predajo prosilca - pravni interes
Izpodbijani sklep ne učinkuje več, zato tožnik v tem upravnem sporu nima (več) pravnega interesa.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-4. ZIUOPZP člen 151c, 151č. ZORZFS člen 21.
upravni spor - razlastitev - poplava - javna korist - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu
V konkretnem primeru gre za splošni akt. Njegov namen je rešiti vprašanje nujne potrebnosti odstranitve konkretnih objektov. Čeprav izpodbijani sklep konkretno (z navedbo naslovov in parc. št.) opredeljuje nepremičnine, na katere se nanaša ugotovitev o nujni potrebnosti in izkazani javni koristi za odstranitev, to samo po sebi še ne vpliva na lastninska upravičenja tožnikov, zlasti ne na način, ki bi imel za posledico omejitev njihove lastninske pravice. Do posega v to njihovo pravico in s tem do spremembe pravnega položaja tožnikov bo lahko prišlo šele v postopku razlastitve.
ZMZ-1 člen 24, 47, 47/1, 52, 52-1, 52-2, 62, 62-2.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - varna izvorna država - družinski spor - nedržavni subjekt preganjanja - informacije o izvorni državi
Tožnik prošnjo utemeljuje z razlogi ekonomske narave in psihičnim pritiskom, ki ga je bil deležen od svoje žene in zaradi katerega je tudi odšel iz izvorne države. Pravilna je ugotovitev toženke, da tožnikovi razlogi za prošnjo za mednarodno zaščito niso razlogi, ki bi predstavljali utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite.
Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.
Prosilec, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, mora izkazati trditve, ki bi lahko utemeljevale zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito, nadalje pa mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-4. ZIUOPZP člen 151c, 151č. ZORZFS člen 21.
upravni spor - razlastitev - poplave - akt, ki se lahko izpodbija - splošni akt
Izpodbijani sklep nima narave upravnega akta iz 2. člena ZUS-1 oz. ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, saj z njim organ ni odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, kot pravilno navaja že toženka. Drži sicer, kot zatrjuje tožnik, da v I. točki izreka izpodbijani sklep konkretno (z navedbo naslovov, številk objektov in parc. št. nepremičnin) opredeljuje nepremičnine, na katere se nanaša ugotovitev o nujni potrebnosti odstranitve in izkazani javni koristi zanjo, vendar pa to še ne pomeni, da je toženka s tem sklepom odločila o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. Po presoji sodišča izpodbijani sklep (še) ne vpliva na lastninska upravičenja tožnika.
mednarodna zaščita - zahtevek za uvedbo ponovnega postopka - nova dejstva in novi dokazi
Odločitev toženke, da tožnik v Zahtevku 2 ni navedel novih dejstev v smislu določbe tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1 je tudi po presoji sodišča pravilna in zato, tudi po presoji sodišča, niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 64. člena ZMZ-1. Sodišče na tem mestu izpostavlja, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015 že zavzelo stališče, da je namen predhodnega preizkusa ponovne prošnje za mednarodno zaščito v izločitvi primerov, ki bi pomenili zgolj ponovitev že povedanega oz. ponovno odločanje v že odločeni stvari ali razpravo o nepomembnih dejstvih ali dokazih za potrditev takih dejstev. Sodišče ponavlja in s tem poudarja že zavzeto stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.
Naloga stranke, ki poda zahtevek za legalizacijo objekta je, da navede in priloži ustrezno gradbeno dokumentacijo iz katere mora jasno izhajati kako želi spremeniti namembnost.