Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, s katero je tožbeni zahtevek zavrnilo, utemeljeno oprlo na določilo 3. odst. 156. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Tožeča stranka tudi po mnenju pritožbenega sodišča škode, ki jo je zatrjevala, ni dokazala, pri čemer je sodišče prve stopnje upravičeno ugotovilo, da za znesek 1.950.638,53 SIT iztoževane škode ni predložila sploh nikakršnega dokaza. Nastalo škodo je izkazovala s priloženimi računi, to naj bi bila škoda za postavitev reklamne table, za postavitev usmerjevalnikov in za oglaševanje na panojih in dnevnih časopisih, vendar je sodišče prve stopnje povsem sprejemljivo obrazložilo, zakaj meni, da pri tej škodi ne gre za nedopustno škodo.
Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je potrebno ugovor dolžnice šteti kot neobrazložen, saj za svoje trditve dolžnica ni predložila niti predlagala nobenih dokazov. Pavšalne navedbe iz ugovora dolžnica ponavlja v pritožbi.
Pogodbo in predpogodbo je potrebno obravnavati celostno in slediti namenu pogodbenih strank, kot izhaja iz njune skupne vsebine. Preuranjen je zaključek sodišča prve stopnje o tem, kdaj je začel teči rok za vložitev zahteve za sklenitev glavne pogodbe na podlagi predpogodbe, saj je lahko na podlagi konkludentnih ravnanj pravdnih strank prišlo do podaljšanja roka za sklenitev glavne pogodbe.
ZPP člen 367, 367/2, 374, 367, 367/2, 374. ZDSS-1 člen 32, 84, 84/2, 32, 84, 84/2.
revizija
Ker je sodišče prve stopnje o zadevi odločilo pred uveljavitvijo ZDSS-1 oz. je bila pred uveljavitvijo ZDSS-1 na prvi stopnji izdana odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, se je moral tudi pritožbeni postopek na podlagi
prehodne in končne določbe ZDSS-1 (2. odst. 84. čl.) nadaljevati po določbah ZDSS. Zato pritožbeno sodišče ni bilo dolžno odločati o dopustnosti revizije po 32. čl. ZDSS-1, saj za te primere te določbe ne veljajo, revizijo pa je dovoljena le v skladu z določbami 367. člena ZPP.
ZOR člen 370, 488, 488/1, 488/1-1, 500, 502, 502/1, 507, 370, 488, 488/1, 488/1-1, 500, 502, 502/1, 507.
jamčevanje za napake - garancija - pravna narava zahtevkov - prekluzivni rok
Pritožbeno sodišče se strinja z izhodiščem sodišča prve stopnje, ki je v okviru pravilne uporabe materialnega prava ugotavljalo in presojalo o pravočasnosti uveljavljanega zahtevka. Prekluzivni roki materialnega prava, s katerimi je opredeljena pravočasnost zahtevkov in naslova garancije in iz naslova jamčevanja za napake, so namreč del materialnega prava. ZOR pa ne določa, da bi jih sodišče smelo upoštevati le na ugovor tožene stranke. Ravno nasprotno. V 370. členu izrecno izključuje pravila o zastaranju v primerih, ko je v zakonu določen rok, v katerem je treba vložiti tožbo ali opraviti določeno dejanje, ker bi bila sicer pravica izgubljena.
Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje, da gre v obravnavanem primeru lahko le za specialno ureditev odškodninske odgovornosti za škodo zaradi zaupanja (1. tč. 1. odst. 488. člena in 1. odst. 502. čl. ZOR). To je za škodo, ki se kaže kot zmanjšanje vrednosti stvari zaradi napake. To pa pomeni, da obravnavanega tožbenega zahtevka ni moč obravnavati po splošnih načelih odškodninskega prava.
Preusmeritev izvršbe, ki jo je upnik predlagal v petih mesecih po izdaji sklepa o izvršbi, mora biti utemeljena, da lahko upnik od dolžnika zahteva povrnitev stroškov, ki so mu zaradi tega dejanja nastali.
ločitveni upnik - začetek postopka prisilne poravnave
Določilo 2.odst. 36.čl. ZPPSL ne velja za tiste ločitvene upnike, ki so dobili pravico do ločenega poplačila z izvršbo zaradi poplačila in zavarovanja prej kot v zadnjih dveh mesecih pred začetkom postopka prisilne poravnave.