Zakon obdavčitev veže na dobiček, dosežen s prodajo pred potekom triletnega roka od pridobitve. Kot podlago za pridobitev pa ni mogoče šteti sodne odločbe, po kateri se toženi stranki (lastniku nepremičnine) obveznost sklenitve prodajne pogodbe šele nalaga, in zato dneva njene pravnomočnosti tudi ne za dan pridobitve nepremičnine.
Po določbi 19. člena ZBPP se brezplačna pravna pomoč ne odobri, če ima prosilec ali njegova družina prihranke oz. premoženje, ki dosega ali presega višino 20 minimalnih plač. Navedeni izključitveni pogoj pa velja za vse prosilce, ne glede na siceršnje izpolnjevanje drugih pogojev, saj zakon izrecno določa, da se ne glede na določbe tega zakona brezplačna pravna pomoč ne odobri, kolikor vrednost premoženja presega navedeni cenzus, torej velja tudi v primerih, ko gre za prosilce po 2. odst. 12. člena ZBPP, torej za prejemnike denarne socialne pomoči.
ZDoh člen 69a, 58, 58b, 60, 69a, 58, 58b, 60. ZUS člen 59, 59/1.
navidezna pogodba - davek od dobička iz kapitala
Z vidika izvajanja davčnih predpisov se zaradi izogibanja davčnih obveznosti navidezno sklenjena darilna pogodba ne upošteva. To je stališče, ki ga je o (ne)upoštevnosti sporne darilne pogodbe v davčnem postopku zavzela tožena stranka, skladno s stališčem sodne prakse Vrhovnega sodišča, po katerem se neplačilo davka kot nedovoljena posledica pogodbe, sklenjene z namenom izogniti se plačilu davka, odpravlja na upravnopravnem področju (sodbe II Ips 913/94 z dne 8. 6. 1995, II Ips 905/94 z dne 8. 6. 1005, II Ips 284/95 z dne 26. 3. 1997).
Kot obliko brezplačne pravne pomoči 26. člen ZBPP določa tudi oprostitev plačila sodnega postopka, vendar pa je v obravnavanem primeru potrebno upoštevati, da je bil tožniku v okviru pravne pomoči po posebnem predpisu zahtevan obseg pravne pomoči že odobren, saj je postavljeni zagovornik upravičen tudi do povračila tovrstnih stroškov kazenskega postopka iz sredstev proračuna. Ker je torej bila tožniku za stroške kazenskega postopka že odobrena brezplačna pravna pomoč po posebnem zakonu, to je ZKP, tožena stranka ni imela pravne podlage za odločanje o tožnikovi prošnji na podlagi določb ZBPP, zato bi morala njegovo vlogo za dodelitev brezplačne pravne pomoči na podlagi citiranega predpisa zavrniti.
Vendar pa je možno uveljaviti davčno oprostitev od gradbenih storitev le v primeru, kadar so tudi formalno izpolnjeni vsi pogoji, zahtevani v 7. členu ZPD. Kot že obrazloženo, pa ti pogoji niso bili izpolnjeni, česar tožnik niti ne zatrjuje.
Po naknadnem preverjanju carinske deklaracije po 62. členu CZ, je carinski organ imel podlago za izdajo odločbe po določbi c) točke 1. odstavka 154. člena CZ.
V obravnavanem primeru je carinski urad ugotovil odstopanje med fakturno vrednostjo osebnega vozila in vrednostjo po katalogu, po katerem se vozila iste znamke prodajajo na tujem trgu. V primeru obstoja bistvene razlike, kot je bila ugotovljena v tem primeru, je tudi po presoji sodišča skladno s 3. odstavkom 23. člena CZ dana podlaga za ugotavljanje carinske vrednosti v skladu s 17. do 19. členom CZ. Pri tem uporaba kataloga ne predstavlja nedopustnega ugotavljanja carinske vrednosti, kot zmotno meni tožeča stranka.
CZ člen 6. ZDavP člen 46, 43, 44, 45, 40, 41, 42, 46, 43, 44, 45, 40, 41, 42. ZUS člen 60, 60/1-3. ZUP člen 87/4, 7, 87, 87/3, 87/4, 7, 87, 87/3.
vročitev
Le dosledno v skladu s 3. odstavkom 87. člena ZUP opravljena vročitev pisanja, ki se mora obvezno vročiti, ima lahko v primeru, če naslovnik spisa ne prevzame, take pravne posledice, kot jih ZUP določa v 4. odstavku 87. člena. To pomeni, da se mora ob dejstvu, da pisanja naslovniku osebno ni mogoče vročiti (če ni ugotovljeno, da bi bil odsoten) pisanje vrniti na pošto njegovega prebivališča, v poštenem predalčniku, na vratih stanovanja oziroma na drugem primernem mestu, pa mu je treba pustiti sporočilo o tem, da se spis nahaja na pošti ter da ga mora tam prevzeti v 15. dneh, tudi z opozorilom na pravne posledice iz 4. odstavka 87. člena ZUP.
ZUP (1986) člen 66, 66/4, 225, 66, 66/4, 225. URS člen 22, 22, 22, 22. Uredba o izdaji, razdelitvi in uporabi lastniških certifikatov člen 15, 15.
molk organa
Tožena stranka je nezakonito posegla v ustavno pravico tožeče stranke iz 22. člena Ustave RS s tem, da ni odločila o tožnikovi pritožbi v času, ko je še obstajala možnost za pridobitev lastninskega certifikata ob izpolnjenem pogoju državljanstva RS.
ZVojI člen 105, 105. ZVV člen 2/1-6, 24, 1, 1/1, 2, 1/1, 1, 24, 2/1-6, 2.
priznanje statusa
Opravljanje enotne kurirske službe pri občinskem upravnem organu pa tudi po mnenju sodišča ne pomeni formalne vključenosti v obrambo Republike Slovenije v okviru navedenih državnih organov (kot pripadnik Teritorialne obrambe RS, policist, oseba, vključena po odločitvi pristojnega organa ali poveljstva oziroma operativni delavec kriminalistične in obveščevalno varnostne službe, pripadnik narodne zaščite ali enote za zveze med RS in občinami), niti ne predstavlja dejavnosti opravljanja vojaških dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije.
ZDKG člen 22, 22/3, 22, 22/3. ZKZ člen 18, 18, 18.
odobritev pravnega posla - promet s kmetijskimi zemljišči
V konkurenci dokazil, lokacijske informacije in odločbe katastra, ki izkazuje vrsto rabe, se je organ dolžan opreti na odločbo katastra, ki vodi uradno evidenco o dejanski vrsti rabe.
Po določbi 1. odstavka 4. člena ZUS je upravni spor dopusten, če tožnik uveljavlja, da je prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi upravnega akta (ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in mu ni bil vročen v predpisanem roku), kar pomeni, da za dopustnost upravnega spora ZUS določa dva pogoja, ki morata biti podana kumulativno, in sicer gre na eni strani za prizadetost tožnika v njegovih pravicah ali pravnih koristih, na drugi strani pa, da je razlog za tožnikovo prizadetost izpodbijani upravni akt (ali okoliščina, da le-ta ni bil izdan). Če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno na zakon oprto korist sodišče s sklepom zavrže tožbo že ob njenem predhodnem preizkusu po uradni dolžnosti. Po določbi 1. odstavka 33. ZLS je župan zakoniti zastopnik lokalne skupnosti, poleg tega pa ima po določbah ZLS tudi funkcijo varuha ustavnosti in zakonitosti v lokalni skupnosti, kot izhaja iz določbe 6. odstavka 33. člena ZLS. Določba 6. odstavka 33. člena ZLS torej postavlja župana kot varuha ustavnosti in zakonitosti v lokalni skupnosti, medtem ko drugi občinski funkcionarji (člani občinskega sveta, podžupan) iz 34. a člena ZLS takih pristojnosti nimajo, pač pa v skladu s 1. odstavkom 35. člena ZLS člani občinskega sveta sprejemajo odločitve z večino opredeljenih glasov navzočih članov v skladu s splošno veljavnimi pravnimi načeli (demokratični princip), pri čemer občinski svet lahko veljavno sklepa, če je na seji navzoča večina članov občinskega sveta. Ker tožnika niti ne navajata in ne izkazujeta, da bi bila zaradi izpodbijanega sklepa prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih, je sodišče tožbo zavrglo, saj izpodbijani sklep očitno ne posega v pravice tožnikov ali njune neposredne, na zakon oprte pravne koristi. Po določbi 3. odstavka 23. člena ZUS tudi v primeru, v katerem je sodišče ugotovilo, da niso podane niti procesne predpostavke za odločanje v upravnem sporu, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Vendar pa je vsebinsko odločanje o pogojih za izdajo začasne odredbe mogoče le v primeru, če je dopusten upravni spor. Ker iz 1. točke izreka tega sklepa izhaja, da je bila tožba zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk zavržena kot procesno nesposobna, zato po oceni sodišča tudi pogoji za izdajo začasne odredbe po 69. členu ZUS niso izpolnjeni. Tožnika nista navedla, na kateri zakonski podlagi predlagata izdajo začasne odredbe, vendar iz tožbenih navedb smiselno izhaja, da jo predlagata na podlagi določbe 2. odstavka 69. člena ZUS. Potreba za začasno ureditev stanja, ki je pogoj za izdajo začasne odredbe, je verjetno izkazana le v primeru, če je verjetno izkazana tudi tožnikova procesna možnost uspeha v upravnem sporu, saj je namen začasne odredbe v preprečitvi nastanka posledic, ki naj se dokončno odvrnejo z meritorno odločitvijo o tožbenem zahtevku v upravnem sporu. V obravnavanem primeru je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo ob smiselni uporabi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, saj mora biti pravni interes izkazan tudi pri zahtevi za izdajo začasne odredbe kot obliki začasnega sodnega varstva.
URS člen 22, 22. ZAzil člen 1, 39, 39/2, 1, 39, 39/2.
razselitev - enako varstvo pravic
Upravno sodišče je že v sodbi v zadevi U 322/2005 z dne 9. 3. 2005 zavzelo stališče, da tožena stranka ne more odločati v pospešenem postopku, če v postopku za ugotavljanje dejanskega stanja podrobno ugotavlja dejstva, tako da predhodno pridobi in oceni dejansko stanje na podlagi številnih poročil iz različnih virov o varnostnem stanju in potencialni nevarnosti preganjanja tožnika v izvorni državi. Odločba Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-968/2005 z dne 24. 11. 2005 pomeni potrditev stališča Upravnega sodišča RS v zadevi U 322/2005 z dne 9. 3. 2005, kajti Ustavno sodišče je v tej zadevi (v postopku ustavne pritožbe v zvezi s sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. U 1581/2005 z dne 10. 8. 2005) ugotovilo, da tožena stranka ni odločala samo na podlagi navedb v prošnji za azil, ampak je preverjala politično situacijo na določenem območju v izvorni državi (Srbiji in Črni Gori), da bi presodila objektivno situacijo v izvorni državi tožnika z vidika možne subjektivne ogroženosti oziroma z vidika vprašanja, ali tožniku grozi preganjanje v izvorni državi; ker je tožena stranka odločitev oprla tudi na podatke iz mednarodnih poročil o stanju na Kosovu, bi tožnik moral imeti možnost, da se pred izdajo odločbe o teh dejstvih izjavi (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-968/05, 7. odstavek). Razlika med zadevo, o kateri je odločalo Ustavno sodišče RS, in predmetnim upravnim sporom, zaradi katere sodišče v tem upravnem sporu ni tožbi ugodilo, zato da bi tožena stranka v ponovnem postopku tožnika zaslišala oziroma zaradi katere sodišče v tem sporu ni izvedlo glavne obravnave, pa je v tem, da je v zadevi U 1581/2005 stranka v tožbi konkretno navajala, da je tožena stranka zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, saj je tožnik Turek in ne Albanec, da je tožena stranka pristransko in necelovito ocenila poročila o stanju v izvorni državi, da se tožnik ni mogel izreči o tako ugotovljenih dejstvih pred izdajo odločbe in je konkretno navedel, katera poročila naj sodišče pridobi in jih oceni. Situacija je drugačna v predmetnem upravnem sporu, saj tožnik v tožbi uveljavlja le materialno-pravni ugovor, da okoliščine, ki jih je navajal v upravnem postopku pomenijo preganjanje v smislu Zazil.
ZVV člen 26, 26. ZUP člen 179, 179/5, 180, 179, 179/5, 180.
izdaja potrdila - vodenje evidence - vojni veteran
Procesna predpostavka za vpis v evidenco vojnih veteranov je po določbi 26. člena ZVV ustrezna odločba oziroma potrdilo, kar je tožeča stranka zahtevala pri toženi stranki. Tožeča stranka z navedbami, ki jih navaja v tožbi zoper izpodbijano odločbo, ne more uspeti, saj gre za okoliščine, ki jih bo lahko uveljavlja pred pristojnim organom (upravno enoto) pri uveljavljanju statusa vojnega veterana, ne more pa z njimi utemeljevati zahtevka po potrdilu o sodelovanju pri obrambi Slovenije, saj v zadevi ne gre za ugotavljanje dejstev, o katerih bi bila po ZVV pristojna odločati tožena stranka.
URS člen 38, 38, 38, 38. ZUS člen 69, 69/1, 69, 69/1. ZVOP-1 člen 32/3, 10/3, 32, 32/1, 9, 9/4, 10, 32/3, 10/3, 32, 32/1, 9, 9/4, 10.
začasna odredba - inšpekcijski postopek
Dejstvo, da je varstvo osebnih podatkov človekova pravica in temeljna svoboščina, še ne pomeni, da je vsak poseg to pravico istočasno že tudi poseg v javno korist. ZVOP-1 namreč zagotavlja varstvo osebnih podatkov posameznikov ter v tej zvezi tudi pravice posameznikov, ki so opredeljene v III. delu tega zakona.
URS člen 14, 72, 74, 14, 72, 74. ZUS člen 60/1, 60/1-3, 14, 14/3, 60. ZUP člen 214, 214/1, 214/1-5, 214, 214/1, 214/1-5.
načelo zakonitosti
V postopkih podeljevanja koncesij sodišče po ustaljeni upravno-sodni praksi natančno (strogo) presoja materialne in procesne vidike spore, kajti po stališču Vrhovnega sodišča RS pri izbiri koncesionarja ne gre za upravno stvar manjšega pomena ali za enostavno upravno stvar in mora zato upravni organ dosledno spoštovati pravila ZUP. Upravno sodišče je že v zadevi U 655/2002 z dne 25. 2. 2004 postavilo, da sta javni razpis in izbira koncesionarja na področju pregledovanja kurilnih naprav in dimnikov tudi v funkciji varovanja enakih možnosti ponudnikov, da konkurirajo za opravljanje koncesionirane dejavnosti, kar ponudnikom predstavlja tudi uresničevanje gospodarske pobude v skladu z javno koristjo (74. člen Ustave) in da ta dejavnost posega tudi na področje varstva okolja, v zvezi s tem pa Ustava (72. člen) določa, da ima vsakdo v skladu z zakonom pravico do zdravega življenjskega okolja. Zaradi tega pomena obravnavane dejavnosti za javni interes je presoja zakonitosti izbire koncesionarja v upravnem sporu glede materialno-pravnih in procesnih vprašanj stroga. Po drugi strani pa je narava odločanja o izbira koncesionarja na javnem razpisu v pretežni meri strokovno-tehnična, v določenih elementih ima izbira lahko tudi ekonomsko-razvojne implikacije. Pri strokovno-tehničnih vprašanjih in v zadevah, ki pomenijo tudi ekonomsko-razvojne odločitve nosilcev javnih pooblastil, pa je sodna presoja zadržana v tem smislu, da sodišče pristojnemu organu pušča določeno polje proste presoje, kajti sodišče se ne sme spuščati v presojo ali gre za bolj ali manj ekonomsko upravičeno oziroma primerno odločitev. To pomeni, da dejanska vprašanja, to pa so vprašanja o boljši in slabši ustreznosti ponudb prijaviteljev na razpis z vidika dejanskih kriterijev, oziroma sodno presojo, ali je tožena stranka dejansko izbrala najboljšega ponudnika, sodišče napravi zgolj prek presoje spoštovanja pravil ZUP o celovitosti, zadostni natančnosti in logičnosti utemeljitve ključnih dejanskih razlogov za izbiro koncesionarja. Če je s tega vidika izpodbijana odločba o izbiri koncesionarja zakonita, potem se sodišče po ustaljeni upravno-sodni praksi ne spušča tudi v natančno presojo izpolnjevanja dejanskih kriterijev po posameznih ponudnikih, ker to ne spada v pristojnost sodne veje oblasti (načelo delitve oblasti, 3. člen Ustave). Presoja izpolnjevanja teh dejanskih kriterijev po posameznih ponudnikih je zadržana, kar pomeni, da sodišče, če ni napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava, odločitev tožene stranke odpravi samo v primeru, če je njena dejanska argumentacija očitno nerazumna.
ZVP člen 4, 4. ZGD člen 406/2, 416, 191, 206, 406, 406/2, 416, 191, 206, 406. ZDoh člen 9/1-12, 9/1-13, 9/2, 5, 9, 9/1-11, 9/1-12, 9/1-13, 9/2, 5, 9, 9/1-11.
olajšave za vplačila delnic
Tožnik ima sicer prav, ko navaja, da v 13. točki 1. odstavka 9. člena ZDoh ni posebej določeno, da bi moral zavezanec za dosego davčne olajšave delnice kupiti na primarnem trgu vrednostnih papirjev, vendar je po presoji sodišča treba to določbo razlagati po namenu ter v povezavi s 1. in 11. točko 1. odstavka ter 2. odstavkom 9. člena ZDoh. Sodišče se strinja z obrazložitvijo tožene stranke, da je namen davčne olajšave iz 13. točke 1. odstavka 9. člena ZDoh v vzpodbujanju ustanavljanja delniških in drugih gospodarskih družb ter zadrug, ne pa v vzpodbujanju nadaljnjega prenosa vrednostnih papirjev oziroma deležev gospodarskih družb in zadrug. Takšen zakonodajalčev namen izhaja tudi iz določil 1. in 11. točke 1. odstavka 9. člena ZDoh, po katerih se osnova za dohodnino zmanjša za sredstva, vložena v vrednostne papirje, katerih izdajatelj je Republika Slovenija in katerih vračilni rok je daljši od 12 mesecev, ter za sredstva, vložena v deleže in delnice pravnih oseb, ki so namenjene izključno razvoju znanosti in tehnologije, pri čemer se, po izrecni zakonski določbi, zmanjšanje osnove za vsak vrednostni papir prizna samo enkrat (2. odstavek 9. člena ZDoh). ZDoh torej celo v primerih, ko gre za nakup dolgoročnih vrednostnih papirjev Republike Slovenije in za sredstva (pri čemer ne zahteva vplačila v denarju), vložena v delnice pravnih oseb, katerih dejavnost je namenjena izključno razvoju znanosti in tehnologije, davčnim zavezancem ne omogoča uveljavljanja olajšave pri vsakokratnem prenosu vrednostnega papirja, temveč za vsak vrednostni papir le enkrat. Navedeno vsebino spornega določila potrjuje tudi gramatikalna razlaga 13. točke, saj zakon govori le o "znesku vplačil v denarju za delnice in za vložke gospodarskih družb", ne pa tudi o deležih gospodarskih družb (primerjati z določilom 11. točke 9. člena ZDoh). Zakon o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 29/94, 82/94, 20/98, 84/98, 6/99, 54/99 in 45/01, v nadaljevanju: ZGD), ki je veljal v času upravnega odločanja, tako pri simultani ustanovitvi delniške družbe (191. člen) kot tudi pri sukcesivni ustanovitvi delniške družbe (206. člen) izrecno govori o vplačilu delnic. Pri družbi z omejeno odgovornostjo pa je razlika med osnovnimi vložki in poslovnimi deleži natančno določena. Na podlagi osnovnega vložka in sorazmerno z njegovo vrednostjo v osnovnem kapitalu pridobi družbenik svoj poslovni delež (2. odstavek 406. člena ZGD), ki ga lahko prenaša pod določenimi pogoji (416. člen ZGD). Ker torej obravnavano določilo ZDoh ne govori o prenosu delnic in deležev, temveč o vplačilih v denarju za delnice in za vložke gospodarskih družb, tudi po presoji sodišča ni mogoče priznati uveljavljane davčne olajšave za delnice, ki jih je tožnik kupil v letu 2002.
CZ člen 2, 43, 146. Uredba za izvajanje carinskega zakona člen 113, 383.
carinska vrednost blaga
Vse blago, ki se vnese na carinsko območje Republike Slovenije je carinsko blago. To pomeni, da bi moralo ob prestopu carinske črte pridobiti eno od dovoljenih carinskih rab ali uporab. Ker tožnik ob prestopu carinske črte z zadevnim vozilom le-tega ni pisno ali ustno deklariral za določeno rabo oziroma uporabo, se v skladu z določbo 113. člena Uredbe za izvajanje carinskega zakona (Uradni list RS, št. 46/99, v nadaljevanju Uredba) šteje, da je bilo deklarirano za začetek postopka začasnega uvoza.
Izpodbijana odločba tožene stranke je pravilna in zakonita, razen v delu, s katerim zavrača kot neutemeljen pritožbeni ugovor v zvezi z nesuspenzivnostjo pritožbe. Po 22. členu ZSam-1 se zoper zavezanca, ki zapadlih obveznosti iz naslova samoprispevka ni plačal v predpisanem roku, opravi prisilna izterjava skladno z določbami zakona, ki ureja davčno izvršbo. Ta določba torej ureja postopek v zvezi s prisilno izterjavo, ne določa pa, da pritožba ne zadrži izvršitve. Vendar pa po presoji sodišča ne gre za bistveno nepravilnost, ki bi narekovala odpravo izpodbijane odločbe.