Kaznivo dejanje po prvem odstavku 211. člena KZ-1 je naklepni delikt, pri katerem je storilec posebej motiviran, da zase ali za drugega pridobi protipravno premoženjsko korist. Bistvo njegove izvršitve je v tem, da storilec ustvari zmotno predstavo pri oškodovancu oziroma oškodovanca pusti v zmoti. Lažno prikazovanje dejanskih okoliščin tako pomeni, da storilec pri drugi osebi ustvari zmotno predstavo o takšnih okoliščinah. Ta zmotna predstava je posledica storilčevih lažnih trditev o teh dejanskih okoliščinah. Med storilčevim goljufivim ravnanjem in nastankom škode mora biti podana vzročna zveza.
Bistvo kaznivega dejanja goljufije je, da oseba v škodo svojega ali tujega premoženja nekaj stori ali opusti, zaradi tega, ker je bila s prikazovanjem ali s prekrivanjem dejanskih okoliščin spravljena v zmoto. Kaznivo dejanje po prvem odstavku 211. člena KZ-1 je tako dokončano, ko druga oseba v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti.
V določbi prvega odstavka 344. člena ZKP je določeno, da če državni tožilec med dokaznim postopkom spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje, sme ustno spremeniti obtožnico, sme pa tudi predlagati, naj se glavna obravnava prekine, da pripravi novo obtožnico. Sprememba obtožnice se sme nanašati le na dejanje, ki je predmet obtožbe. Iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da ima tožilec pooblastilo za spremembo obtožnice na način, da ta še vedno temelji na istem historičnem dogodku. To pooblastilo samo po sebi ni v neskladju z nobenim od ustavnih jamstev, če ga tožilec ne zlorabi in če je istočasno dopuščeno, da tudi druga stranka v postopku lahko glede na spremenjene okoliščine še vedno varuje svoje pravice v načeloma enakem pravnem položaju, kakor, če do spremembe obtožnice ne bi prišlo. Pri tem je bistveno, da sprememba obtožnice ne okrni obtoženčeve pravice do obrambe. Iz tega izhaja zahteva, da je obtoženec 1) obveščen natančno in določno o vseh dejanskih in pravnih okoliščinah obtožbe, ki se mu očita in 2) ima primeren čas in možnost za pripravo svoje obrambe. Pravice do natančnega obvestila o spremembi obtožnice ne daje obtožencu samo možnosti, da lahko vnaprej pripravi obrambo, temveč zagotavlja tudi, da obtoženec zaradi spremembe obtožnice ne bo prevaran ali spravljen v zadrego glede priprave in predstavitve svoje obrambe, prav tako pa tudi ne sme biti postavljen v položaj presenečenja.
Ob upoštevanju navedenih jamstev lahko državni tožilec prosto razpolaga z obtožbo. Pri tem ni potrebno, da se na glavni obravnavi pokažejo nova dejstva, na podlagi katerih bo državni tožilec spremenil obtožbo, temveč zadostuje njegova ocena, da se je spremenilo dejansko stanje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00070047
ZKP člen 201, 201/1. KZ-1 člen 308, 308/3, 308/6.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - nevarnost za življenje in zdravje - odločanje o priporu - pogoji za pripor - pravna opredelitev kaznivega dejanja
Za odreditev pripora zadošča utemeljen sum storitve kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1.
Pravilna pravna presoja obdolženčevega ravnanja bo predmet nadaljnjega postopka, ko se bodo lahko razjasnila vsa relevantna dejstva in okoliščine, povezane z načinom prevoza tujcev v konkretnem primeru, ter bo sodišče lahko obdolženčevo ravnanje pravilno pravno ovrednotilo.
Pravna opredelitev obdolženčevega ravnanja v konkretnem primeru ni bistvena za odločanje o priporu, saj sta obe modaliteti kaznivega dejanja po tretjem in šestem odstavku 308. člena KZ-1 po predpisani kazni izenačeni v posebnem minimumu (tri leta zapora), v razponu pa imata obe predpisano visoko zaporno kazen (do deset let zapora za temeljno obliko in do petnajst let zapora za kvalificirano obliko kaznivega dejanja), kar pomeni, da spadata obe dejanji glede na predpisano kazen med težja kazniva dejanja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00070061
URS člen 29, 29/1, 29/3. ZKP člen 269, 269/1, 344, 345.
čas storitve kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - sprememba obtožnice - alibi - dokazni predlog - zaslišanje obremenilne priče
Vložnik čas kaznivega dejanja obravnava ločeno, izolirano od ostalih prvin, s katerimi je dejanje v opisu individualizirano, in zatrjuje kršitev pravic obrambe. Vrhovno sodišče mora zato odgovoriti na vprašanje, ali pravica do „primernih možnosti“ za pripravo obrambe pomeni hkrati tudi pravico do možnosti obrambe določene vsebine – v konkretnem primeru, do obrambe z alibijem. Breme ustrezno podrobne seznanitve z vsebino očitkov nosi upravičeni tožilec, ki mora navesti dejstva, na katera opira svoj zahtevek, tj. obtožbo. Odgovor na vprašanje, ali je temu bremenu tožilec zadostil, pa je odvisno od okoliščin vsakokratne zadeve in presoje, ali in v kolikšni meri je bil obdolženec zaradi obsega seznanitve z vsebino očitkov, prikrajšan za učinkovito izvrševanje pravic obrambe. To velja tudi za obrambo z alibijem in zato tudi ni mogoče govoriti o pravici do možnosti obrambe določene vsebine. Prepoznati je mogoče le, kdaj je bil obdolženec – ob celoviti presoji upoštevnih okoliščin – prikrajšan za možnost obrambe do te mere, da o poštenem postopku ni mogoče več govoriti.
Vrhovno sodišče sprejema, da za opustitev zaslišanja obremenilne priče ni bilo opravičljivih razlogov. Vendar pa je treba okoliščine, pomembne za presojo kršitev pravice do zaslišanja obremenilnih prič, presojati skupaj in celovito. Opustitev zaslišanja priče brez opravičljivih razlogov sama zase ne more voditi v ugotovitev kršitve tega jamstva.
kršitev kazenskega zakona - poslovna goljufija - preslepitev - opis kaznivega dejanja
Zakonski znak preslepitve je konkretiziran z očitkom dajanja obljub o plačilih, ki so bila zaradi zavedanja o nezadostnih finančnih sredstvih lažna. Če se časovno obdobje, ko naj bi obdolženec lažno obljubljal plačila, in časovno obdobje, ko je med družbami potekalo kontinuirano poslovanje v smislu opravljanja storitev in izdajanja računov zanje, prekrivata, je preslepitev konkretizirana s tem, da so bile obdolženčeve obljube vsakič dane za nove račune. V očitku je torej mogoče jasno prepoznati poslabšanje položaja za oškodovani družbi kot posledico poslovnih odločitev njunega direktorja, ki so bile pogojene s preslepitvenim ravnanjem obdolženca.
Časovna točka zapadlosti obveznosti ne pomeni konca izvajanja posla, po katerem je izvršitev kaznivega dejanja poslovne goljufije pojmovno izključena,
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00070065
ZKP člen 304a. KZ-1 člen 308, 308/3, 308/6.
opis kaznivega dejanja - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - povzročitev nevarnosti za življenje in zdravje - seja pritožbenega sodišča - videokonferenca
Po presoji Vrhovnega sodišča je kvalifikatorni znak iz šestega odstavka 308. člena KZ-1 podan tudi v obravnavanem primeru, saj je obsojenec po dejanskem opisu v izreku prvostopenjske sodbe 15 od 20 tujcev prevažal v premajhnem in temnem delu tovornega vozila, brez sedežev in varnostnih pasov, s katerimi bi se lahko tujci pripeli, s pomanjkanjem prezračenja in zato zadostnega svežega zraka, zaradi česar je bilo nekaterim od tujcev slabo. Temu v nadaljevanju sledi še opisana možnost trka oz. nenadnega zaviranja vozila, ko je tujcem grozilo, da bi se zaradi tega in dejstva, da niso bili privezani z varnostnim pasom poškodovali ali celo izgubili življenje. Ključno pri presoji nevarnosti za poškodbo zdravja ali življenja prevažanih oseb je tedaj tveganje, ki je v povzetem dejanskem opisu v izreku prvostopenjske sodbe neprimerno večje od tveganja, ko bi prevoz tujcev denimo potekal v običajnih razmerah, z ustrezno velikim potniškim vozilom, v katerem bi sedel vsak na svojem sedežu ter pripet z varnostnim pasom.
Možnost izvedbe procesnega dejanja z videokonferenco po 304.a členu ZKP je izjema od pravice do neposredne ali fizične navzočnosti strank in drugih pri izvedbi tega dejanja. V obravnavani zadevi izjemnost videokonference seje višjega sodišča ni bila utemeljena z razdaljo, ki bi jo stranke in drugi udeleženci morali premagati, da bi se lahko seje udeležili, ampak z nemožnostjo obsojenčeve privedbe na sejo s strani pravosodnih policistov ZPKZ Koper, potem ko si je višje sodišče to že neuspešno prizadevalo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00074383
KZ-1 člen 49, 49/2, 51, 51/2. ZKP člen 258, 265, 265/1.
izpodbijanje prištevnosti - dvom v prištevnost - izvedenec psihiatrične stroke - zavrnitev predloga za postavitev novega izvedenca - pravica do obrambe - odmera kazni - priznanje krivde - posebne olajševalne okoliščine
Vložnica ima prav, ko navaja, da v postopku ni bila opravljena toksikološka analiza, ki bi ugotovila prisotnost psihoaktivnih snovi pri obdolžencu v času storitve kaznivega dejanja. Vendar pa Vrhovno sodišče ocenjuje, da je ne glede na takšno pomanjkljivost v postopanju organov pregona v konkretnem primeru sodišče v zadostni meri uravnotežilo obsojenčevo pravico do obrambe. Tako je izvedenec zaradi pomanjkanja objektivnih podatkov o stopnji obsojenčeve alkoholiziranosti in drugih psihoaktivnih snovi, ker ni bila opravljena toksikološka analiza, glede količine zaužitih psihoaktivnih snovi sledil obsojenčevemu zagovoru.
T. i. omilitvena določila sodišču omogočajo, da kazen zapora odmeri pod zakonsko predpisano mejo ali pa uporabi milejšo vrsto kazni, če storilec prizna krivdo, ko se prvič izjavi o obtožnem aktu, v katerem je za tak primer predlagana omilitev kazni, ali jo prizna v sporazumu z državnim tožilcem (50. člen in drugi odstavek 51. člena KZ-1). V tem primeru zakon priznanje šteje za posebno olajševalno okoliščino, katere uporaba pa je vedno samo fakultativna.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - zakonski znaki kaznivega dejanja - zakonski znaki - tujec - dovoljenje za vstop ali bivanje v RS - kršitev materialnega prava - kršitev kazenskega zakona - pripor
Po 35. členu Zakona o mednarodni zaščiti se vstop osebe, ki izrazi namen za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, in je v Republiko Slovenijo vstopila nezakonito, ne obravnava kot nezakonit prehod državne meje. Učinek določbe je omejen na to, da oseba, ki je na tak način vstopila v Slovenijo, ne odgovarja za prekršek po Zakonu o tujcih, ne pomeni pa, da s prevažanjem take osebe ni mogoče izvršiti kaznivega dejanja iz tretjega odstavka 308. člena Kazenskega zakonika.
Vrhovno sodišče je že v več odločbah zavzelo stališče, da pri osebnih kaznivih dejanjih uporaba instituta nadaljevanega kaznivega dejanja konceptualno ni sprejemljiva. To velja tudi v primeru sestavljenih kaznivih dejanj in dobrinsko mešanih inkriminacij, zato konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja pri kaznivem dejanju izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1 kot specialni obliki kaznivega dejanja prisiljenja po prvem odstavku 132. člena KZ-1 ni mogoča.
Podatki kazenskega postopka dajejo zanesljivo podlago za odločitev o premoženjskopravnem zahtevku, ko sodišče na podlagi uspeha dokazovanja lahko presodi, da je oškodovančev zahtevek po civilnem materialnem pravu utemeljen. Zanesljiva podlaga za odločitev je nedvomno podana v primeru, ko se dejstvena podlaga premoženjskopravnega zahtevka prekriva z opisom dejanja v izreku sodbe. Sodišče mora ugotoviti elemente civilnega delikta in navesti materialnopravno podlago za svojo odločitev. Če se elementi civilnega delikta prepletajo s predpostavkami kazenske odgovornosti, se tudi obrazložitev predpostavk odškodninske odgovornosti lahko prepleta z obrazložitvijo kazenske odgovornosti storilca.
Vsebinski pogoji za dopustnost najdbe (odkritja) predmetov po 217. členu ZKP v zakonu niso določeni, temveč so odvisni od dejanskih okoliščin posameznega primera glede na izoblikovana vodila v sodni praksi, pravni teoriji ter v ostali znanstveni in strokovni literaturi. O očitno nepričakovano najdenih predmetih (angleško: plain view) med hišno preiskavo sta se Ustavno in Vrhovno sodišče že izrekli, pravna teorija pa glede tega praviloma povzema sodno prakso Vrhovnega sodišča ZDA. Ob pogoju, da je ravnanje izvajalcev znotraj odredbe za hišno preiskavo, je za dopustnost najdbe predmetov ključnega pomena, da je bila ta nepričakovana in nenamerna.
V novejši sodni praksi Vrhovnega sodišča je iz niza odločb v zvezi z razlago zakonskih znakov kaznivega dejanja zlorabe prostitucije razvidno utrjeno stališče, da je za presojo zakonskega znaka izkoriščanja pri tem kaznivem dejanju bistveno, da imajo storilci korist od prostituiranja oseb. Vprašanje, ali je podano izkoriščanje prostitucije, je dejansko vprašanje, ki ga je potrebno presojati na podlagi v postopku ugotovljenih okoliščin. Kot prepovedano se šteje pridobivanje finančne koristi iz naslova prostituiranja drugih in poseg v pravico do spolne samoodločbe. Višina protipravne pridobljene premoženjske koristi ni zakonski znak tega kaznivega dejanja. Izkoriščanje prostitucije ni dopustno, zato tudi ni mogoče sprejeti stališča, da se organizacija in vodenje prostitucije drugih obravnava kot običajna, dopustna gospodarska dejavnost. Zaradi tega zaslužka organizatorjev prostitucije ni mogoče presojati s podjetniškega vidika. Če bi bila dejavnost organiziranja prostitucije v Sloveniji dopustna in pravno urejena, bi izvajalke te dejavnosti (prostitutke) bile pred izkoriščenjem s strani delodajalca zaščitene s področno zakonodajo. Ob izostanku pravne ureditve, ki bi urejala razmerje med prostitutko in osebo, ki skrbi za njeno prostituiranje, pri nas dejavnosti prostitucije ni mogoče primerjati z ostalimi gospodarskimi dejavnostmi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00069015
KZ-1 člen 91, 91/3. ZKP člen 249, 249/4.
sodni izvedenec - zaprisega izvedenca - ekonomičnost postopka - zadržanje zastaranja - bolezen - opravičena odsotnost z naroka - zdravniško potrdilo - postavitev strokovnjaka za izvedenca
Sodišče prve stopnje pri postavitvi sodnega izvedenca ni kršilo četrtega odstavka 249. člena ZKP, saj je takrat že upokojenega izvedenca zaslišalo kot strokovnjaka z dolgoletnimi izkušnjami z njegovega strokovnega področja, ki ga je pred zaslišanjem tudi zapriseglo. V postopku ga je postavilo, ker so to zahtevale druge okoliščine - tj. ekonomičnost postopka, saj je presodilo, da je bil predhodno že imenovan za izvedenca v pravdni zadevi, kjer je opravil tudi ogled na terenu in izdelal izvedensko mnenje.
Pri ugotavljanju zadržanja zastaranja je na podlagi tretjega odstavka 91. člena KZ-1 poleg pravnih ovir treba upoštevati tudi ovire, ki se nanašajo na obdolženca in zaradi katerih je ta nedosegljiv za državne organe - torej tudi obdolženčevo opravičeno odsotnost z glavne obravnave zaradi bolezni, ki jo je sodišče v obravnavani zadevi ugotovilo na podlagi predloženih zdravniških potrdil.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00068654
ZKP člen 294, 294/1, 371, 371/1, 371/1-4. KZ-1 člen 158, 158/3. URS člen 39.
pravica do svobode izražanja - varstvo časti in dobrega imena - javnost sojenja - razžalitev sodnika
Spoštovanje jedra pravic iz 34. in 35. člena Ustave RS, ki ga mora zagotoviti država, narekuje, da je tudi izražanju grobih vrednostnih sodb postavljena meja. In ko obsojencu, kot v primeru izjav iz izreka izpodbijane sodbe, ne gre več za vplivanje na razpravo v javnem interesu, temveč zgolj za žalitev, sramotenje in osebno diskreditacijo sodnikov, protipravnost njegovega ravnanja ne more biti izključena.
Iz prostorskih razlogov je razumljivo, da je število oseb, ki so dejansko navzoči na glavni obravnavi, vselej omejeno, vendar pa protestno zavračanje vsakršne udeležbe na narokih zato, ker sodišče ne razpolaga z želeno razpravno dvorano, ne more utemeljiti kršitve pravil o javnosti sojenja.
Predpostavka, da je mogoče presojati, ali je med kaznivima dejanjema hude telesne poškodbe in uboja podan navidezen idealen stek, je, da je do izvršitve obeh kaznivih dejanj prišlo v okviru enotnega napada. Kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe je bilo dokončano nekaj ur pred tem, ko je obsojenec izvršil kaznivo dejanje uboja. Med kaznivima dejanjema je bil nekaj urni premor, zato je pravilna presoja, da je šlo za dva napada na oškodovanko.
premoženjskopravni zahtevek - pogojna obsodba s posebnim pogojem
Podlago za ugoditev premoženjskopravnemu zahtevku je sodišče imelo v obsojenčevi pripoznavi premoženjskopravnega zahtevka na predobravnavnem naroku. Odločitev, da je obsojenec dolžan povrniti celotno škodo, ki je bila povzročena s kaznivim dejanjem, je skladna s pravili o solidarni odgovornosti. Vendar pa navedeno, glede na to, da je obsojenec zahtevek oškodovanke pripoznal, ni relevantno.
Državni tožilec mora ob podaji takšnega predloga poleg višine povzročene škode upoštevati obsojenčeve dejanske premoženjske razmere in zmožnosti in posebni pogoj predlagati v višini, v kateri ga bo obsojenec dejansko zmožen v predlaganem roku poravnati.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00069022
KZ-1 člen 108, 108/1.
zahteva za varstvo zakonitosti - odreditev pripora - terorizem - grožnja - zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti
Vrhovno sodišče po pregledu izpodbijanega pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora ugotavlja, da glede na zasnovo abstraktnega dejanskega stanu prvega odstavka 108. člena KZ-1 opis dejanja prima facie ustreza zakonskemu opisu in zahtevam po konkretizaciji. Opis dejanja vsebuje konkretizacijo (i) terorističnega namena ("da bi hudo zastrašil prebivalstvo in prisilil vlado Republike Slovenije v izplačilo denarne odškodnine zaradi nezakonitega rušenja stanovanjskega objekta in nezakonito prestane zaporne kazni"), (ii) izvršitvenega načina (grožnja v obliki pošiljanja elektronskih sporočil državnim organom in medijem) in (iii) izvršitvenega ravnanja po 1. alineji prvega odstavka 108. člena KZ-1, s katerim je osumljenec grozil (napad na življenje in telo ali na človekove pravice v obliki poboja večjega števila otrok in civilistov).
Kaznivo dejanje po prvem odstavku 108. člena KZ-1 je dokončano že s samo uporabo resne grožnje, zato morebitna nadaljnja pripravljalna dejanja za izpolnitev zakonskih znakov glede na koncepcijo abstraktnega dejanskega stana niso odločilna. Za obstoj resne grožnje po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča ni odločilno, ali je imel storilec dejansko možnost njene uresničitve, odločilno pa je, da je grožnja objektivno sposobna povzročiti občutek strahu in ogroženosti ter da jo je storilec prikazoval kot objektivno uresničljivo: kot posledico, katere nastanek je odvisen od njegove volje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00068644
ZKP člen 329, 329/4, 364, 364/7. KZ-1 člen 209, 209/1.
dokončano kaznivo dejanje - kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja - obrazložitev dokaznega predloga - zavrnitev dokaznega predloga
Obsojenčeva protipravna prilastitev tujega premoženja je kot prepovedana posledica konkretno opisana v drugem, pogojno imenovanem dinamičnem delu izreka prvostopenjske sodbe. Opisana je na način, ki po pravilni ugotovitvi višjega sodišča nedvomno pove, da je do protipravne prilastitve prišlo neposredno po obsojenčevem plačilu z zaupanimi plačilnimi karticami in potem, ko za oškodovano gospodarsko družbo kupljeno gorivo ni končalo v rezervoarjih njenih vozil. Ali je obsojenec tedaj s tujim premoženjem kupljeno gorivo v naslednjem koraku obdržal in hranil zase ali pa ga je razdelil med druge, kot to sicer izhaja iz nadaljnjega opisa dejanja tako ni več del zakonskega dejanskega stanu kaznivega dejanja po prvem odstavku 209. člena KZ-1, temveč okoliščina, da se sicer že dokončano kaznivo dejanje po 2. točki prvega odstavka 269. člena ZKP le še bolj natančno označi.
Vrsta in število dejstev, posredovanih s posameznim dokazom so stvar obrazložitve dokaznega predloga, o katerem mora sodišče po četrtem odstavku 329. člena ZKP odločiti ter po sedmem odstavku 364. člena ZKP navesti razloge za primer, ko bo dokazni predlog zavrnilo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00068656
ZKP člen 76, 76/1, 181, 181/1-1.
formalni preizkus zahteve - formalni preizkus vloge - nepopolna vloga - nerazumljiva vloga - ne bis in idem - zavrženje zahteve za preiskavo - formalni preizkus zahteve za preiskavo - opis kaznivega dejanja
Formalni preizkus, ki ga preiskovalni sodnik opravi, ko prejme zahtevo za preiskavo, se nanaša na preverjanje obstoja obveznih sestavine zahteve za preiskavo. Le-te so, skladno s tretjim odstavkom 168. člena ZKP: (1) oseba, zoper katero se zahteva preiskava, (2) opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja, (3) zakonska označba kaznivega dejanja, (4) okoliščine, iz katerih izhaja utemeljenost suma, in (5) že zbrani dokazi.
Če preiskovalni sodnik ugotovi, da zahteva za preiskavo teh sestavin nima, mora na podlagi drugega odstavka 76. člena ZKP tožilca pozvati, naj zahtevo za preiskavo popravi oziroma dopolni. Navedena zakonska določba narekuje, da morajo biti vloge razumljive in obsegati vse, kar je treba, da se dajo obravnavati, ter podpisane. Kdaj je vloga nepopolna oziroma nerazumljiva do te mere, da se je ne more obravnavati, zakon posebej ne določa, gre pa vsekakor za formalne pomanjkljivosti, ki onemogočajo vsebinsko obravnavanje vloge. Vloga je tako nerazumljiva, če iz nje ni razvidno, na kaj se sploh nanaša oziroma kaj stranka zahteva od sodišča; ali pa če ni sestavljena v uradnem jeziku sodišča. Nepopolna pa je vloga, ki ni podpisana ali nima vsebine, ki je po predpisu ali njenem smotru potrebna, da bi se dala obravnavati. Presoja formalne popolnosti predpisane vsebine vloge, v konkretnem primeru zahteve za preiskavo, se torej nanaša na preizkus morebitnih formalnih napak ali pomanjkljivosti zahteve za preiskavo, nikakor pa ni ta institut namenjen presoji ustreznosti konkretizacije zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. Slednja pomeni vsebinsko (materialnopravno) presojo utemeljenosti začetka kazenskega postopka, kar je presoja po 1. točki prvega odstavka 181. člena ZKP.
Ob stališču, da opis kaznivega dejanja ne vsebuje vseh elementov kaznivega dejanja in da torej niso izpolnjeni vsi materialnopravni pogoji, bi morala preiskovalna sodnica zahtevati, naj o zahtevi za preiskavo odloči zunajobravnavni senat.
Storilec kaznivega dejanja iz prvega odstavka 284. člena KZ-1 je lahko le tisti izvedenec v postopku, ki ga za izvedenca določi upravni organ ali sodišče, ne pa tudi izvedenec, ki v postopku nastopa kot strokovni pomočnik stranke.
umor na grozovit način - načelo zakonitosti - zakonski znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje umora
Po že ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča bo mogoče odvzem življenja na grozovit način opredeliti, kadar bodo ugotovljene tako objektivne kot subjektivne okoliščine. Prve se nanašajo na sam način izvršitve dejanja, ki se odraža v trpljenju žrtve, ko storilec žrtvi povzroča hude fizične bolečine ali psihično trpljenje, ki po intenziteti in trajanju presegajo običajno trpljenje, ki nastane pri vsakem umoru. Žrtev mora vse to sama občutiti, da lahko govorimo o tej obliki kaznivega dejanja, zato ne moremo govoriti o takšni obliki, če je žrtev v nezavestnem stanju ali če se storilec nad njo izživlja, ko je že mrtva. Subjektivne okoliščine se kažejo v zavesti storilca, da žrtvi povzroča hudo trpljenje ali v zavesti o možnosti povzročanja takega trpljenja in hotenju oziroma privolitvi vanj, pri čemer morajo biti podane okoliščine, ki kažejo na brezčutnost, krvoželjnost ali izživljanje storilca.
Vrhovno sodišče kot pravilno sprejema stališče višjega sodišča, da je zakonski znak "na grozovit način" v konkretnem primeru v opisu dejanja zadostno konkretiziran z navedbo "polil z vnetljivo tekočino in jo zažgal".
Kot to izhaja iz prav tako ustaljene sodne prakse, se zahteva po konkretizaciji zakonskih znakov v izreku sodbe nanaša na objektivne elemente kaznivega dejanja, medtem ko o subjektivnih elementih sodišče sklepa na podlagi objektivnih očitkov, torej tistih znakov kaznivega dejanja, ki so razvidni navzven. Subjektivni elementi so tako stvar dokazne ocene in zato spadajo v obrazložitev in ne izrek sodbe. Te je sodišče presodilo v okviru obsojenčevega krivdnega odnosa do dejanja.