premoženjskopravni zahtevek - pogojna obsodba s posebnim pogojem
Podlago za ugoditev premoženjskopravnemu zahtevku je sodišče imelo v obsojenčevi pripoznavi premoženjskopravnega zahtevka na predobravnavnem naroku. Odločitev, da je obsojenec dolžan povrniti celotno škodo, ki je bila povzročena s kaznivim dejanjem, je skladna s pravili o solidarni odgovornosti. Vendar pa navedeno, glede na to, da je obsojenec zahtevek oškodovanke pripoznal, ni relevantno.
Državni tožilec mora ob podaji takšnega predloga poleg višine povzročene škode upoštevati obsojenčeve dejanske premoženjske razmere in zmožnosti in posebni pogoj predlagati v višini, v kateri ga bo obsojenec dejansko zmožen v predlaganem roku poravnati.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00069022
KZ-1 člen 108, 108/1.
zahteva za varstvo zakonitosti - odreditev pripora - terorizem - grožnja - zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti
Vrhovno sodišče po pregledu izpodbijanega pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora ugotavlja, da glede na zasnovo abstraktnega dejanskega stanu prvega odstavka 108. člena KZ-1 opis dejanja prima facie ustreza zakonskemu opisu in zahtevam po konkretizaciji. Opis dejanja vsebuje konkretizacijo (i) terorističnega namena ("da bi hudo zastrašil prebivalstvo in prisilil vlado Republike Slovenije v izplačilo denarne odškodnine zaradi nezakonitega rušenja stanovanjskega objekta in nezakonito prestane zaporne kazni"), (ii) izvršitvenega načina (grožnja v obliki pošiljanja elektronskih sporočil državnim organom in medijem) in (iii) izvršitvenega ravnanja po 1. alineji prvega odstavka 108. člena KZ-1, s katerim je osumljenec grozil (napad na življenje in telo ali na človekove pravice v obliki poboja večjega števila otrok in civilistov).
Kaznivo dejanje po prvem odstavku 108. člena KZ-1 je dokončano že s samo uporabo resne grožnje, zato morebitna nadaljnja pripravljalna dejanja za izpolnitev zakonskih znakov glede na koncepcijo abstraktnega dejanskega stana niso odločilna. Za obstoj resne grožnje po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča ni odločilno, ali je imel storilec dejansko možnost njene uresničitve, odločilno pa je, da je grožnja objektivno sposobna povzročiti občutek strahu in ogroženosti ter da jo je storilec prikazoval kot objektivno uresničljivo: kot posledico, katere nastanek je odvisen od njegove volje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00068644
ZKP člen 329, 329/4, 364, 364/7. KZ-1 člen 209, 209/1.
dokončano kaznivo dejanje - kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja - obrazložitev dokaznega predloga - zavrnitev dokaznega predloga
Obsojenčeva protipravna prilastitev tujega premoženja je kot prepovedana posledica konkretno opisana v drugem, pogojno imenovanem dinamičnem delu izreka prvostopenjske sodbe. Opisana je na način, ki po pravilni ugotovitvi višjega sodišča nedvomno pove, da je do protipravne prilastitve prišlo neposredno po obsojenčevem plačilu z zaupanimi plačilnimi karticami in potem, ko za oškodovano gospodarsko družbo kupljeno gorivo ni končalo v rezervoarjih njenih vozil. Ali je obsojenec tedaj s tujim premoženjem kupljeno gorivo v naslednjem koraku obdržal in hranil zase ali pa ga je razdelil med druge, kot to sicer izhaja iz nadaljnjega opisa dejanja tako ni več del zakonskega dejanskega stanu kaznivega dejanja po prvem odstavku 209. člena KZ-1, temveč okoliščina, da se sicer že dokončano kaznivo dejanje po 2. točki prvega odstavka 269. člena ZKP le še bolj natančno označi.
Vrsta in število dejstev, posredovanih s posameznim dokazom so stvar obrazložitve dokaznega predloga, o katerem mora sodišče po četrtem odstavku 329. člena ZKP odločiti ter po sedmem odstavku 364. člena ZKP navesti razloge za primer, ko bo dokazni predlog zavrnilo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00068656
ZKP člen 76, 76/1, 181, 181/1-1.
formalni preizkus zahteve - formalni preizkus vloge - nepopolna vloga - nerazumljiva vloga - ne bis in idem - zavrženje zahteve za preiskavo - formalni preizkus zahteve za preiskavo - opis kaznivega dejanja
Formalni preizkus, ki ga preiskovalni sodnik opravi, ko prejme zahtevo za preiskavo, se nanaša na preverjanje obstoja obveznih sestavine zahteve za preiskavo. Le-te so, skladno s tretjim odstavkom 168. člena ZKP: (1) oseba, zoper katero se zahteva preiskava, (2) opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja, (3) zakonska označba kaznivega dejanja, (4) okoliščine, iz katerih izhaja utemeljenost suma, in (5) že zbrani dokazi.
Če preiskovalni sodnik ugotovi, da zahteva za preiskavo teh sestavin nima, mora na podlagi drugega odstavka 76. člena ZKP tožilca pozvati, naj zahtevo za preiskavo popravi oziroma dopolni. Navedena zakonska določba narekuje, da morajo biti vloge razumljive in obsegati vse, kar je treba, da se dajo obravnavati, ter podpisane. Kdaj je vloga nepopolna oziroma nerazumljiva do te mere, da se je ne more obravnavati, zakon posebej ne določa, gre pa vsekakor za formalne pomanjkljivosti, ki onemogočajo vsebinsko obravnavanje vloge. Vloga je tako nerazumljiva, če iz nje ni razvidno, na kaj se sploh nanaša oziroma kaj stranka zahteva od sodišča; ali pa če ni sestavljena v uradnem jeziku sodišča. Nepopolna pa je vloga, ki ni podpisana ali nima vsebine, ki je po predpisu ali njenem smotru potrebna, da bi se dala obravnavati. Presoja formalne popolnosti predpisane vsebine vloge, v konkretnem primeru zahteve za preiskavo, se torej nanaša na preizkus morebitnih formalnih napak ali pomanjkljivosti zahteve za preiskavo, nikakor pa ni ta institut namenjen presoji ustreznosti konkretizacije zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. Slednja pomeni vsebinsko (materialnopravno) presojo utemeljenosti začetka kazenskega postopka, kar je presoja po 1. točki prvega odstavka 181. člena ZKP.
Ob stališču, da opis kaznivega dejanja ne vsebuje vseh elementov kaznivega dejanja in da torej niso izpolnjeni vsi materialnopravni pogoji, bi morala preiskovalna sodnica zahtevati, naj o zahtevi za preiskavo odloči zunajobravnavni senat.
Storilec kaznivega dejanja iz prvega odstavka 284. člena KZ-1 je lahko le tisti izvedenec v postopku, ki ga za izvedenca določi upravni organ ali sodišče, ne pa tudi izvedenec, ki v postopku nastopa kot strokovni pomočnik stranke.
umor na grozovit način - načelo zakonitosti - zakonski znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje umora
Po že ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča bo mogoče odvzem življenja na grozovit način opredeliti, kadar bodo ugotovljene tako objektivne kot subjektivne okoliščine. Prve se nanašajo na sam način izvršitve dejanja, ki se odraža v trpljenju žrtve, ko storilec žrtvi povzroča hude fizične bolečine ali psihično trpljenje, ki po intenziteti in trajanju presegajo običajno trpljenje, ki nastane pri vsakem umoru. Žrtev mora vse to sama občutiti, da lahko govorimo o tej obliki kaznivega dejanja, zato ne moremo govoriti o takšni obliki, če je žrtev v nezavestnem stanju ali če se storilec nad njo izživlja, ko je že mrtva. Subjektivne okoliščine se kažejo v zavesti storilca, da žrtvi povzroča hudo trpljenje ali v zavesti o možnosti povzročanja takega trpljenja in hotenju oziroma privolitvi vanj, pri čemer morajo biti podane okoliščine, ki kažejo na brezčutnost, krvoželjnost ali izživljanje storilca.
Vrhovno sodišče kot pravilno sprejema stališče višjega sodišča, da je zakonski znak "na grozovit način" v konkretnem primeru v opisu dejanja zadostno konkretiziran z navedbo "polil z vnetljivo tekočino in jo zažgal".
Kot to izhaja iz prav tako ustaljene sodne prakse, se zahteva po konkretizaciji zakonskih znakov v izreku sodbe nanaša na objektivne elemente kaznivega dejanja, medtem ko o subjektivnih elementih sodišče sklepa na podlagi objektivnih očitkov, torej tistih znakov kaznivega dejanja, ki so razvidni navzven. Subjektivni elementi so tako stvar dokazne ocene in zato spadajo v obrazložitev in ne izrek sodbe. Te je sodišče presodilo v okviru obsojenčevega krivdnega odnosa do dejanja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00068640
ZKP člen 366, 366/1. KZ-1 člen 49, 49/2.
smrt bližnjega - odmera kazni - pravilna odmera kazni - obteževalne in olajševalne okoliščine - dopolnitev pritožbe
Smrt bližnje in/ali bližnjih sorodstveno povezanih oseb z obdolžencem med kazenskim postopkom je po presoji Vrhovnega sodišča takšna okoliščina, ki po vrsti in teži ustreza ostalim okoliščinam iz drugega odstavka 49. člena KZ-1, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja. Razen tega je bila vest o smrti obsojenčeve soproge in hčerke zatrjevana v času, ko se je obsojenec, ki je prvostopenjsko sodbo prejel, še smel pritožiti, in jo je bilo potem šteti kot dovoljeno dopolnitev vložnikove pritožbe.
Objektivne zakonske znake kaznivega dejanja po tretjem odstavku 249. člena KZ-1 izpolni tisti, ki dejansko razpolaga z zahtevanimi podatki in listinami in ga je davčni organ pozval k sodelovanju v davčnem postopku, vendar na njegovo zahtevo zahtevanih podatkov ni predložil.
Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča ni potrebno, da bi bile dopolnilne norme izrecno označene v dejanskem opisu, saj sodišče ni vezano na pravno opredelitev, ki jo ponudi tožilec, sodišče druge stopnje pa lahko pravno oceno sodišča prve stopnje tudi spremeni. Za obstoj kaznivega dejanja je odločilno, da so v dejanskem opisu konkretizirani zakonski znaki iz obeh norm, dopolnilno normo pa je treba v izreku navesti le v primeru, ko nadomešča del opisa dejanja kot dogodka v stvarnosti.
Res je, da stranki v primeru, ko se glavna obravnava začne znova, ni potrebno ponavljati dokaznih predlogov, vendar pa to velja le v primeru, ko se glavna obravnava znova začne v okviru istega sojenja. V primeru, ko pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, mora sodišče odločiti o procesnih predlogih, ki jih stranke podajo v okviru tega sojenja, in svojo odločitev obrazložiti, ni pa se dolžno (ponovno) opredeljevati do dokaznih predlogov, ki so jih stranke podale v predhodnem sojenju.
Udeleženec odgovarja za napeljevanje h kaznivemu dejanju na podlagi 36.a člena in 37. člena KZ-1, če drugega naklepoma napelje, da stori kaznivo dejanje. Sledeč zakonskemu besedilu je torej odločilna vzročna zveza med napeljevalčevim ravnanjem in odločitvijo glavnega storilca za izvršitev kaznivega dejanja, pri čemer ni pomembno, ali vzročno verigo sestavlja eden ali več zaporednih napeljevalcev. Kvalitativni prispevek (prvega) napeljevalca in kriminalna količina njegovega ravnanja sta pri neposrednem in posrednem napeljevanju namreč enaki.
Pri kaznivem dejanju lahke telesne poškodbe zakon določa več možnih alternativnih prepovedanih posledic, in sicer začasno okvaro ali oslabitev dela telesa ali organa, začasno zmanjšanje oškodovančeve zmožnosti za delo, prizadetost oškodovančeve zunanjosti ter začasno okvaro njegovega zdravja. Za to kaznivo dejanje torej ne zadostuje le nedovoljen poseg v telesno celovitost oškodovanca, temveč morajo nastati konkretne posledice na njegovem telesu, organu, zunanjosti ali pri njegovi zmožnosti za delo. Te posledice ne smejo biti neznatne ali zanemarljive, torej takšne, da ne dosegajo praga lahke telesne poškodbe, temveč ostajajo na ravni tako imenovanih "sledi poškodb".
Nateg mišičja vratu in udarnina levega ledvenega predela, ki sta nastali kot posledica obsojenčeve brce oškodovanca, skupaj dosegata raven poškodb, ki se zahteva za obstoj lahke telesne poškodbe. Pri kaznivem dejanju lahke telesne poškodbe namreč opis poškodbe v kazenskopravnem očitku vedno vrednotimo skupaj z zatrjevano posledico.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00067757
KZ-1 člen 20, 20/2, 38, 74, 75, 75/5, 175, 175/1, 175/3, 245, 245/1, 245/2, 245/3, 245/4,. URS člen 29, 29/3. ZKP člen 18, 351, 351/1, 364, 364/7, 395, 395/1, 501.
zloraba prostitucije - izkoriščanje prostitucije - pranje denarja - zakonski znaki - blanketna norma - hudodelska združba - dvojna kaznivost - predhodno kaznivo dejanje - realni stek - navidezni stek - sostorilstvo - pomoč - domnevna nedolžnost - in dubio pro reo - spoznavna stiska - izločitev dokazov - prikriti preiskovalni ukrepi - tajno opazovanje - tajno delovanje - hišna preiskava - obrazložitev odredbe - dokazni standard - utemeljeni razlogi za sum - beseda strank - dokazni predlog - pravica do obrambe - premoženjska korist - prosti preudarek - izvršitvena ravnanja - dopolnilna norma
Pri odločanju o ekskluzijskih zahtevkih sme obramba izpodbijati domnevo zakonitega delovanja organov v predkazenskem postopku, sodišče pa je dolžno v dokaznem postopku prepričljivo ugotoviti, ali je (z odreditvijo in izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov) prišlo do nedopustnih posegov v ustavne pravice osumljencev ali ne.
Iz konkretnih dejstev artikulirana narava in teža kaznivih dejanj, pripisanih osumljencem v organizirani hudodelski združbi, katere članom so poznane metode »klasičnega« policijskega preiskovanja, zaradi česar so pri izvrševanju kaznivih dejanj scela previdni, zadosti zahtevi subsidiarne uporabe prikritih preiskovalnih ukrepov in utemelji sorazmernost posegov v pravico do zasebnosti osumljencev, ki se mora umakniti javnemu interesu odkrivanja in preganjanja nevarnih in organiziranih oblik kriminala.
Srž naknadne sodne kontrole zakonitosti odredbe za hišno preiskavo je v preizkusu, ali je dokazni standard (utemeljenih razlogov za sum) zadostno utemeljen v obrazložitvi odredbe, s čimer je sklepanje o obstoju verjetnosti, da se izvršuje kaznivo dejanje, naknadno preverljivo.
Dobrina, zavarovana z inkriminacijo 175. člena KZ-1, je spolna samoodločba osebe, ki se prostituira, oziroma njena avtonomija v širšem smislu. Izkoriščanje prostitucije pomeni samovoljne posege v avtonomijo te osebe, pri čemer gre tako za posege v njeno ekonomsko svobodo (ekonomsko izkoriščanje) kot za posege v splošnejšo svobodo odločanja in ravnanja. Po uveljavljeni praksi Vrhovnega sodišča je prepovedano pridobivanje koristi iz naslova prostituiranja drugih oseb. Pri ekonomskem izkoriščanju je bistveno to, da imajo storilci od prostituiranja, ki predstavlja utečen in donosen posel, korist in prejemajo denar. O izkoriščanju je mogoče govoriti tudi takrat, ko osebo v prostituiranje silijo bivanjske razmere, v katere je ujeta, ne glede na to, da v prostitucijo ni prisiljena stricto sensu.
Kaznivo dejanje pranja denarja je podano, kadar storilec opravi kakršen koli premik denarja ali premoženja, za katerega ve ali bi moral vedeti, da izvira iz predhodnega (predikatnega) kaznivega dejanja, in se zaveda ali vsaj pristane na to, da bo zaradi tega premika prikrito, da denar izvira iz kaznivega dejanja, oziroma bo oteženo sledenje denarju, ki izvira iz kaznivega dejanja. Če se storilcu pranja denarja očitajo izvršitvena ravnanja, ki pomenijo uresničevanje zakonskih znakov, samostojno določenih v prvem odstavku 245. člena KZ-1 (sprejem, razpolaganje, uporaba pri gospodarski dejavnosti), za razumevanje vsebine zakonskih znakov ni treba poseči po dopolnilni normi Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma, pri čemer bi dopolnilna norma nadomeščala opis dejanja kot dogodka v stvarnosti.
Kadar storilec s sprejemom denarja izpolni enega od alternativno opredeljenih zakonskih znakov kaznivega dejanja pranja denarja, ni bistveno, od koga je gotovino sprejel, zato neskladje v identiteti dajalca gotovine med izrekom in razlogi sodbe ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.
Pravilo t. i. dvojne kaznivosti (drugi odstavek 245. člena KZ-1) sporoča, da tudi storilec ali udeleženec pri predhodnem kaznivem dejanju v realnem steku odgovarja še za kaznivo dejanje pranja denarja. Če je tudi predikatno kaznivo dejanje izvršeno v hudodelski združbi, to ne pomeni, da člani združbe ne morejo v realnem steku izpolniti zakonskih znakov kvalificiranih oblik dveh kaznivih dejanj (tretji odstavek 175. člena, četrti odstavek 245. člena KZ-1). Kadar gre pri ravnanjih storilcev kaznivih dejanj po 245. členu KZ-1 za aktivnosti, ki po subjektivni in objektivni plati presegajo kriminalno količino, zaobjeto v predhodnem kaznivem dejanju, in predstavljajo napad na drugo pravno zavarovano dobrino, je vzdržen zaključek, da so se člani hudodelske združbe organizirali (tudi) z namenom pranja denarja.
Sostorilec pri kaznivem dejanju je vsak, ki skupaj z drugim(i) stori kaznivo dejanje tako, da zavestno sodeluje pri storitvi ali kako drugače odločilno prispeva k storitvi, pri čemer sam neposredno ne izpolni zakonskih znakov kaznivega dejanja. Po utrjeni sodni praksi ni treba, da bi moral sostorilec uresničiti vse zakonske znake kaznivega dejanja, saj zadošča, da sodeluje oziroma odločilno prispeva k uresničitvi enega od njih. Kadar razlogi pravnomočne sodbe sporočajo, da je bil prispevek storilca odločilen za izvršitev kaznivega dejanja, presoje oziroma pravne opredelitve ravnanja v sostorilstvu ni moč izpodbiti s povzemanjem besedila drugega odstavka 38. člena KZ-1, kaj šteje za pomoč pri kaznivem dejanju.
Pravilo in dubio pro reo je prvina domneve nedolžnosti, ki sodišču omogoča odločiti v situacijah, ko dejanskemu stanju ne more priti do dna. Uporabno je zlasti takrat, kadar je v razlogih sodbe prepoznati spoznavno stisko o resničnosti obremenilnih oziroma razbremenilnih dejstev. Varstvo pravila in dubio pro reo je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče zagotoviti s presojo, ali sta nižji sodišči sledili pravno zapovedanemu razlikovanju med verjetnostjo krivde, ki za obsodbo ne more zadoščati, in prepričanjem v krivdo, tj. skozi razloge, ki jih ponuja obsodilna sodba.
Beseda strank, ki sledi zaključku dokazovanja, je stadij glavne obravnave, v katerem procesni udeleženci izražajo stališča o relevantnih vprašanjih in podajajo predloge o tem, kakšno odločitev naj sodišče sprejme glede obtožbe. Pri zaključnih besedah obrambe ne gre za podajanje zagovora. V končni besedi sme stranka izraziti potrebo po izvedbi dodatnih dokazov (prvi odstavek 351. člena ZKP), vendar mora jasno, izrecno in nedvoumno utemeljiti, izvedbo katerih dokazov ter iz katerih razlogov predlaga. Če dokaznih predlogov ne substancira, s čimer ostane kvečjemu na ravni dokazne pobude, od sodišča ne more zahtevati decidirane opredelitve glede »zavrnitve dokaznih predlogov«.
Če se obramba (vsaj) ne pridruži dokaznemu predlogu druge stranke, zavrnitve dokaznega predloga ni mogoče presojati skozi merila kršitve pravice do obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave, ampak na pritožbeni ravni po vsebini kot izpodbijanje dejanskega stanja, v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti pa zgolj skozi merila obrazloženosti sodbe sodišča druge stopnje (prvi odstavek 395. člena ZKP).
Kolikor sodišče v obrazložitvi sodbe ne navede razlogov, zakaj je zavrnilo dokazni predlog obrambe, krši določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP. Vendar morajo za uspeh z zahtevo za varstvo zakonitosti, če ne gre za kršitev jamstev iz tretje alineje 29. člena Ustave, vložniki zatrjevati in izkazati vzročno zvezo med to kršitvijo in nezakonitostjo izpodbijane sodbe.
Kadar so premoženjska vlaganja v storitev kaznivega dejanja sama po sebi protipravna in stroški neločljivo povezani izključno z izvajanjem kriminalne dejavnosti, storilec na njihovo »odštevanje« ne more računati in je t. i. bruto metoda pri ovrednotenju (višine) protipravne premoženjske koristi upravičena.
V primerih kriminalne dejavnosti konspirativne narave v organizirani hudodelski združbi je praviloma težko ali celo nemogoče pridobiti neposredne dokaze, kolikšno premoženjsko korist je pridobil vsak član združbe, pri čemer pa je izkustveno in razumno dopustno sklepati, da so korist pridobili vsi člani, ki delujejo iz koristoljubnih vzgibov. Pri določitvi višine koristi se je sodišče tehtno oprlo na prosti preudarek, uzakonjen v petem odstavku 75. člena KZ-1 in 501. členu ZKP, upoštevaje pri tem vse okoliščine primera, zlasti organizacijsko strukturo hudodelske združbe in pomembnost vlog posameznih protagonistov.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00067858
ZKLD člen 2, 3-3.
opis kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja v izreku sodbe - konkretiziranost opisa kaznivega dejanja
Da v takšnem opisu kaznivega dejanja manjka omenjeni namen iz 2. člena ZKLD je očitno in je zahtevi že glede uveljavljane kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP slediti. Še zlasti po ugotovitvi, da je konkretni opis v prvostopenjski sodbi tudi sicer nedoločen, da obsojenčevega ravnanja ni mogoče povezati niti s katerimkoli drugim splošnim kaznivim dejanjem, denimo zoper življenje in telo, kot je bilo opredeljeno v paragrafu 167 v zvezi s paragrafom 34 Kazenskega zakonika za Kraljevino Jugoslavijo (Uradni list ljubljanske in mariborske oblasti, št.74/1929) v zvezi z Odlokom o odpravi in neveljavnosti vseh pravnih predpisov, izdanih po okupatorju in njihovih pomočnikih v času okupacije; o veljavnosti odločb, ki so bile v tem času sprejete; o odpravi pravnih predpisov, ki so veljali v času sovražnikove okupacije (Uradni list Demokratične Federativne Jugoslavije, št. 4/1945) in ne le s kaznivim dejanjem, uperjenim v naštete posamezne objekte ter na koncu še v posebej izbrani objekt kazenskopravnega varstva in ki je lahko bilo ravno zato storjeno zgolj z določenim namenom.
Za presojo odločilnosti prispevka je pomembno predvsem, ali je bil v fazi načrtovanja videti bistven za uspeh načrta. Iz okoliščin konkretnega primera in splošnega pomena izraza „stražiti“ na ravni opisa dejanja jasno izhaja, da je bila obsojenčeva naloga preostale udeležence pravočasno posvariti pred prihodom tretjih oseb. Opis dejanja po presoji Vrhovnega sodišča tako vsebuje ustrezno konkretizacijo obsojenčevega ravnanja in okoliščin, ki omogočajo presojo, ali gre pri njegovem ravnanju za odločilni prispevek k izvršitvi kaznivega dejanja. Dokazanost teh okoliščin in presoja odločilnosti prispevka pa je predmet dokazne in pravne ocene, ki jo sodišče navede v razlogih sodbe.
Dokazni predlog, ki se je nanašal na dokazovanje dejstva, da je šlo pri zaseženi konoplji za industrijsko konopljo z nizko vsebnostjo THC, za gojenje katere naj bi imela njena prejšnja imetnika dovoljenje, ni bil materialnopravno relevanten, saj vsebnost THC za obstoj zakonskih znakov kaznivega dejanja ni pomembna, vložnik pa tudi ni zatrjeval, da bi obsojenec razpolagal z dovoljenjem ministra za njeno gojenje.
Pri presoji, ali je obsojenec s svojim ravnanjem opisanim v obtožnem aktu, morda izpolnil zakonske znake katerega drugega kaznivega dejanja, je sodišče omejeno ne samo z načelom zakonitosti, torej tudi z zahtevo po konkretizaciji očitkov, temveč tudi z ostalimi načeli kazenskega procesnega prava, predvsem z domnevo nedolžnosti. Na domnevo nedolžnosti pa je treba biti še posebej pozoren tedaj, ko sodišče ne razpolaga z neposrednimi dokazi, torej pri indičnih sodbah.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00066808
ZKP člen 35, 35/1. KZ-1 člen 173, 173/3.
prenos krajevne pristojnosti - izločitev vseh sodnikov oddelka pristojnega sodišča - kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost - spolni napad na osebo mlajšo od petnajst let
Kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, ki naj bi ga obtoženec storil zoper svojo vnukinjo, predstavlja posebej občutljivo kazensko zadevo, ki zajema specifično kazenskopravno materijo in zato zahteva posebej izkušen pristop sodnika, ki dela na kazenskem področju. Poleg tega je obsojenec v hišnem priporu, kar terja takojšnje postopanje in dobro poznavanje kazenske procesne in materialne zakonodaje. Vse to so okoliščine, ki upravičujejo prenos krajevne pristojnosti.
Resna grožnja je nedoločen pravni pojem (pravni standard), ki ga je v vsakem posamičnem primeru potrebno vsebinsko napolniti z navedbo konkretnih okoliščin, iz katerih je mogoče ugotoviti, (i) na katero kazenskopravno dobrino se grožnja nanaša in (ii) ali je grožnja prikazana kot objektivno uresničljiva. Če je obdolženčeva izjava dvoumna in omogoča različne interpretacije, mora opis dejanja vsebovati navedbo nadaljnjih okoliščin, iz katerih izhaja, da gre za resno grožnjo zoper katero izmed taksativno določenih kazenskopravnih dobrin.
Vrhovni državni tožilec v svojem odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti ocenjuje, da je sodišče pri presoji objektivne resnosti grožnje pravilno upoštevalo okoliščine konkretnega primera, zlasti vsebino grožnje, kontekst, v katerem je bila podana, ter odnos med A. A. in oškodovancem. Vrhovno sodišče tem navedbam ni moglo slediti, saj z ugotavljanjem dejstev v okviru dokazne ocene ni mogoče odpraviti pomanjkljivosti v izreku sodbe.
subjektivne meje pravnomočnosti - modifikacija obtožnega akta - čas storitve kaznivega dejanja - zastaralni rok - pomoč pri kaznivem dejanju - zakonitost dokazov - kolizija ustavnih pravic
Če sodišče druge stopnje podvomi v dokazno oceno, mora personalne dokaze, ki se izvajajo neposredno, tudi sámo neposredno izvesti (zaslišati priče), medtem ko je pri izvajanju listinskih dokazov izenačeno s sodiščem prve stopnje, ki dokaze izvaja po določbi 339. člena ZKP, zato praviloma ni nobene potrebe, da bi se listine in druga pisanja na obravnavi pred sodiščem druge stopnje znova prebralo.
Teza, da bi moral biti konkretni opis dejanja v izreku izpodbijane sodbe zoper obtoženega A. A. identičen opisu dejanja iz pravnomočnih sodnih odločb zoper obsojena D. D. in C. C., ki sta priznala krivdo za udeležbo pri istem kaznivem dejanju, je zmotna.
Državni tožilec pri spreminjanju obtožbe zoper konkretnega obtoženca ni in ne more biti omejen s pravnomočnimi sodbami, izdanimi zoper druge udeležence pri istem kaznivem dejanju, razen v delih, ki se nanašajo na njihovo (torej že pravnomočno razsojeno) vlogo pri dejanju.
Čas izvrševanja kaznivega dejanja udeleženca v ožjem smislu se pokriva s časom, ko je zakonske znake izvrševal storilec kaznivega dejanja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00066803
ZKP člen 372, 372/1, 372/4.
kršitev kazenskega zakona - določenost v zakonu
V razmerju do biti kaznivega dejanja in v razmerju do njene pravne opredelitve (kvalifikacije), je vzročna zveza stvar dejstev, po katerih bo sodišče ugotovilo, ali je storilec s posamezno izvršitvijo sploh izpolnil bit katerega od kaznivih dejanj iz Kazenskega zakonika ali drugega zakona s kazensko pravnimi določbami in v naslednjem koraku, katero od teh dejanj je bilo izvršeno. V primeru, ko sodišče zmotno presodi glede biti kaznivega dejanja, je podana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, zmota v drugem primeru pomeni kršitev kazenskega zakona iz 4. točke tega člena.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00066806
KZ člen 199, 199/1.
zaposlovanje na črno - dokazni predlog - zaslišanje obremenilne priče
Že z jezikovno razlago prvega odstavka 199. člena KZ-1 je mogoče prepoznati, da za razumevanje izraza „tujec“ ne zadošča zgolj razlikovanje med slovenskimi državljani in osebami brez slovenskega državljanstva. Pravi pomen se razkrije šele, če ga povežemo s preostalim relevantnim delom inkriminacije. Ta nam sporoča, da je kaznivo zaposlovanje na črno tujcev „brez ustreznih dovoljenj za delo.“ Zaposlovanja na črno v tej obliki prav gotovo ni mogoče izvršiti z zaposlitvijo katere koli osebe brez slovenskega državljanstva, ampak le z zaposlitvijo tistih, za katere se zahteva ustrezno dovoljenje za delo.
Ni mogoče slediti vložnikovi tezi, da bi bilo obsojenki glede zaposlovanja na črno treh državljank držav članic EU mogoče očitati le drugo izvršitveno obliko dejanja iz prvega odstavka 199. člena KZ-1. Zanje je, kot rečeno, izključeno pogojevanje zaposlitve z izdajo dovoljenj. Pravilno je stališče obeh sodišč, da jih je treba – v kontekstu prvega odstavka 199. člena KZ-1 - obravnavati enako kot slovenske državljane.
Za presojo, ali gre za obremenilni ali razbremenilni dokaz, ni pomembno zatrjevanje stranke, ampak pomen, ki ga izjavi pripiše sodišče.
zakonski znaki kaznivega dejanja - zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje
Kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1 je ogrozitveno kaznivo dejanje, pri katerem zakonodajalec ni določil, da mora škoditi otrokovemu razvoju, povzročiti poškodbeno posledico ali konkretno ogroziti otrokov razvoj, saj zadošča nastanek abstraktne ogrozitve oziroma ugotovitev, da bi storilčevo ravnanje lahko vplivalo na otrokov razvoj. Kršitev dolžnosti mora biti za izpolnitev izvršitvenega ravnanja huda, sodišče pa intenzivnost kršitve presoja kot dejansko vprašanje glede na okoliščine konkretne zadeve.
Izvršitveno ravnanje po prvem odstavku 192. člena KZ-1 se kaže v zanemarjanju mladoletne osebe s hudim kršenjem dolžnosti skrbi in vzgoje, kar je praviloma podano takrat, ko je s storilčevim ravnanjem ogrožena vzgoja, razvoj ali zdravje mladoletne osebe. Ne zadošča zgolj uporaba strožjih disciplinskih ali vzgojnih ukrepov.
Ravnanje mora očitno presegati meje običajnih vzgojnih ukrepov proti mladoletni osebi, s tem, da ogrozi zdrav oziroma skladen osebnostni razvoj otroka, zato ga je treba presojati glede na vse okoliščine primera, in sicer mladoletnikovo starost, kraj izvršitve ravnanja, način izvršitve in intenziteto storilčevega ravnanja ter s tem prizadejane telesne ali duševne bolečine in podobno.