KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00073364
KZ-1 člen 308, 308/3, 308/6. ZKP člen 378, 378/1.
zakonski znaki kaznivega dejanja - nevarnost za življenje in zdravje - ogrozitev - priznanje krivde - obvestilo o seji
Kvalifikatorni zakonski znak nevarnosti za življenje ali zdravje ljudi po šestem odstavku 308. člena KZ-1 pomeni posebno obliko konkretne ogrozitve. Njena posebnost je v oceni, ali je z opisanim ravnanjem izkazano povečano tveganje za nastanek poškodbene posledice. Ne zadošča torej oddaljena, hipotetična možnost nastanka poškodbe, pač pa gre za tveganje, da bo že v danih okoliščinah prišlo do poškodbe zavarovane dobrine.
Vrhovno sodišče je že večkrat presodilo, da priznanje krivde učinkuje kot delna odpoved pravici do sodnega varstva in predstavlja odstop od dolžnosti sodišča obrazložiti izrek o krivdi. Drugačna razlaga bi izničila namen zakona, saj se obrazložitev sodbe na podlagi priznanja krivde ne bi bistveno razlikovala od obrazložitve sodbe, sprejete po dokaznem postopku, izvedenem na kontradiktorni glavni obravnavi. Zgolj izostanek konkretizacije posameznih dokazov v obrazložitvi izpodbijane sodbe zato ne pomeni, da sodišče priznanja krivde ni preizkusilo in da ni presojalo odločilnih dejstev, ki so podlaga za sprejeto odločitev.
Zahteva za obvestilo o t. i. javni seji mora biti izrecna, tako da pritožbeno sodišče iz nje lahko razbere njeno vsebino, kar še toliko bolj velja za zagovornika, ki kot prava vešči udeleženec postopka pozna pravno terminologijo in je odgovoren za pravilno pravno izražanje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00073350
ZKP člen 498, 498/1, 498/2. KZ-1 člen 186, 186/1, 186/5.
neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - obvezen odvzem predmetov - odvzem mamil - konoplja
Prepovedane droge in sredstva za njihovo izdelovanje se po določbi prvega odstavka 498. člena ZKP (lahko) vzamejo tudi, če se kazenski postopek ne konča z obsodilno sodbo.
Uvrstitev rastline konoplje na Seznam skupin prepovedanih drog po Uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog ni v nasprotju z določbami Enotne konvencije o mamilih.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00073351
URS člen 14, 14/2, 22, 62. KZ-1 člen 308, 308/3, 308/6. ZKP člen 8, 378, 378/1.
javna seja - pritožbena seja - jezik v postopku - pravica do uporabe svojega jezika - individualizacija kazenske sankcije - načelo enakosti
Zahteva za obvestilo o t. i. javni seji mora biti izrecna, tako da pritožbeno sodišče iz nje lahko razbere njeno vsebino. To še toliko bolj velja za zagovornika, ki kot prava vešči udeleženec postopka pozna pravno terminologijo in je odgovoren za pravilno pravno izražanje. Predlog za razpis pritožbene seje ne pomeni zahteve za obvestilo o seji pritožbenega senata.
Kršitev pravice do uporabe svojega jezika v postopku iz 62. člena Ustave RS, tretjega odstavka 6. člena EKČP in 8. člena ZKP mora vložnik konkretizirati z navedbo vsebine prikrajšanja. Pojasniti mora, pri katerih procesnih dejanjih mu ni bilo zagotovljeno ustrezno ustno tolmačenje in katero pisno gradivo, ki je bistveno za uveljavljanje njegovih pravic, mu ni bilo ustrezno prevedeno.
Načelo sodne individualizacije kazenske sankcije sodišču nalaga, da kazensko sankcijo v čim večji možni meri prilagodi vsem pravno relevantnim okoliščinam posameznega primera in pri tem upošteva vse možnosti, ki mu jih daje kazenski zakonik. Načelo individualizacije je v tem pomenu nadgradnja splošnega načela enakosti pred zakonom, ki zahteva, (i) da so bistveno enaki primeri obravnavani enako, bistveno različni pa različno in (ii) da je vsako razlikovanje oprto na stvarno utemeljen razlog, ki izvira iz narave stvari.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00073334
ZKP člen 42, 42/3, 119, 119/1, 123, 129, 129/1, 378, 378/1, 378/4, 378/5, 378/8, 378/9. KZ-1 člen 158, 158/1, 158/3. URS člen 22, 34, 35, 39.
obveščanje strank o seji senata - nadomestna vročitev - pravica do nepristranskega sojenja - pravica do izjave - odločanje o izločitvi sodnika - razžalitev - izključitev protipravnosti - svoboda političnega izražanja - družbena omrežja - Twitter
Ponujeno stališče zahteve za varstvo zakonitosti, po katerem bi moralo sodišče druge stopnje pri obveščanju o seji senata ravnati na enak način, kot je to predpisano za zagotavljanje navzočnosti na glavni obravnavi, ni določeno v zakonskem besedilu, niti ne izhaja iz sodne prakse, na katero se sklicujejo vložniki. Ker ZKP ne določa načina obveščanja o seji, je pomembno, da je bil obsojenec o seji obveščen pravočasno in transparentno, torej preverljivo.
Sodišče druge stopnje je na dan pritožbene seje sprva presodilo, da nadomestna vročitev ni bila izkazana in da pogoji za opravo javne seje niso izpolnjeni, vendar pri tem zmotno ni upoštevalo, da je bila obsojenčeva žena na podlagi prvega odstavka 119. člena ZKP dolžna sprejeti sodno pisanje in da je vročevalec šele po tem, ko je brez zakonitega razloga odklonila sprejem pošiljke, pisanje pustil v hišnem predalčniku (123. člen ZKP).
Zakonsko besedilo ZKP (zlasti 42. člen ZKP) izrecno ne predpisuje, da bi bilo treba izjavo sodnika, ki se jo pridobi pred odločanjem o zahtevi za njegovo izločitev, vročati stranki, da se o njej izjavi. Vendar sodišča pri sodnem odločanju niso vezana samo na zakon, temveč tudi na Ustavo RS, zato imajo dolžnost, da zakon razlagajo ustavno skladno ter pri tem spoštujejo vsa ustavno procesna jamstva, vključno s pravico stranke do izjave iz 22. člena Ustave RS.
Vsakršna opustitev vročitve vloge (ali pisanja) sama po sebi še ne pomeni, da je kršena pravica stranke do izjave.
Odločitev o zavrnitvi dokaznih predlogov obsojenca ne sme prikrajšati za učinkovito zmožnost dokazovanja obstoja okoliščin iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1.
Obsojenec je dolgoletni politik in vešč javni govorec, po ugotovitvah pravnomočne sodbe "mnenjski lider" v Sloveniji, zato imajo njegova ravnanja daljnosežne posledice. Prav zaradi vpliva, ki ga ima zaradi svoje družbene vloge pri oblikovanju javnega mnenja, izvrševanje njegove pravice do svobode izražanja ne more biti absolutno, temveč vključuje tudi dolžnosti in odgovornosti ter je lahko, kot poudarja sodišče druge stopnje, podvrženo omejitvam oziroma kaznim, ki so nujne v demokratični družbi zaradi zavarovanja pravic drugih oseb.
Vložniki opozarjajo na razsežnosti zastraševalnega učinka v kontekstu izražanja prek družbenih omrežij, vendar prepoznavanje teh tveganj po presoji Vrhovnega sodišča ne more zasenčiti obstoja ostalih, prav tako pomembnih nevarnosti pri uveljavljanju in uživanju temeljnih pravic in svoboščin drugih oseb, zlasti tveganj, ki izhajajo iz protipravnih žaljivih komentarjev, ki se lahko z izražanjem prek družbenih omrežij, kot je Twitter, razširjajo hitreje in enostavneje kot še nikoli prej.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00072364
KZ-1 člen 308, 308/3. ZKP člen 311, 339.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - prosilec za mednarodno zaščito - izvajanje dokazov na glavni obravnavi - seznanitev z vsebino listine - stek
Po ZMZ-1 mora biti mednarodna zaščita posamezniku predhodno priznana. To je stvar postopka po podani prošnji iz 21. člena ZMZ-1, ki ji lahko pristojni organ po 49. členu ZMZ-1 ugodi, jo zavrne ali postopek ustavi. Prosilcu je neposredno pred in med postopkom po 36. členu ZMZ-1 zagotovljeno le, da ne bo odstranjen z ozemlja R Slovenije, na področju sprejema prošnje pa je deležen pravic iz prvega odstavka 78. člena ZMZ-1. Med pravicami je tudi pravica do prebivanja v Republiki Sloveniji in gibanja znotraj območja občine, v kateri ima prosilec določen naslov začasnega prebivanja. Ker je pravica osebno, funkcionalno in krajevno omejena, tudi po stališču Vrhovnega sodišča ne more biti izenačena s pravico do prebivanja po izdanem dovoljenju iz prvega odstavka 31. člena Zakona o tujcih, ki v obrazložitvi zahteve prav tako ni omenjeno, je pa lahko edini razlog zaradi katerega obsojenčevo dejanje ne bi bilo protipravno.
Ker je povzemanje listin v razmerju do branja, izvedbeno in spoznavno manj odprto je v drugem odstavku 339. člena ZKP pogojeno z: a) predhodno seznanitvijo senata ali v primeru sojenja iz 2. točke prvega odstavka 285.f člena ZKP, s seznanitvijo sodnika posameznika okrožnega sodišča z besedilom pisanj, b) možnostjo drugih procesnih udeležencev s takšno seznanitvijo ter c) da ne gre za predhodne zapisnike o zaslišanju priče ali izvedenca, ki se v primeru potrebe po obuditvi spomina ali razjasnitvi protislovij vselej preberejo, kar velja še za zapisnik o zaslišanju obdolženca, če je to potrebno zaradi izvedbe dokazov o priznanju krivde ali razjasnitve protislovij.
Glede možnosti seznanitve sodnice posameznice z vsebino listinskih dokazov je treba v splošnem pritrditi, da je seznanitev po prvem odstavku 339. člena ZKP povezana z branjem strank, predlagatelja za izvedbo posameznega dokaza ali sodnika na glavni obravnavi, po drugi strani pa niti vložnik ni povedal, zakaj sodnica posameznica (in ne senat!) ni mogla biti seznanjena z vsebino listinskih dokazov že med opravljenimi pripravami na glavno obravnavo. Še zlasti, ker je to po pravilni ugotovitvi sodišča druge stopnje ena od sodnikovih dolžnosti/nalog, ki mu omogočajo odločanje o različnih predmetih pred glavno obravnavo, kot so sprejem priznanja krivde, izločitev dokazov, dokazni predlogi itd. ter dodatno, ker je samo povzemanje listinskih dokazov na navedeni glavni obravnavi dne 29. 9. 2022 potekalo procesno urejeno z naštevanjem listinskih dokazov, njihovo identifikacijo ter beleženjem pripomb na povzeto vsebino, kar vse seznanitev sodnice posameznice z vsebino listinskih dokazov pred njihovim povzemanjem samo potrjuje. V takšnih okoliščinah pa drugi odstavek 339. člena ZKP ni bil nepravilno uporabljen.
Prestrašenost ali ogroženost kot zakonski znak kaznivega dejanja morata biti posledica direktnega delovanja storilca - opazovanja, zasledovanja ali vsiljivega prizadevanja vzpostavitve neposrednega stika ali stika preko elektronskih komunikacijskih sredstev. Morata biti sočasna z delovanjem storilca in povzročena z njegovim ravnanjem.
KZ člen 244, 244/1. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11.
zloraba položaja ali pravic - pridobitev premoženjske koristi - povzročitev premoženjske škode - namen - razlogi o odločilnih dejstvih - razveljavitev sodbe
Da je podano kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ mora biti poleg objektivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja dokazan obsojenčev naklep v smeri bodisi (a) pridobiti premoženjsko korist, bodisi (b) povzročiti premoženjsko škodo. Prav v tem je bistven razlikovalni element med krivdno povzročeno škodo gospodarski družbi, za katero storilec odškodninsko odgovarja, in kaznivim dejanjem zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ.
silobran - kaznivo dejanje nasilništva - spravljanje v podrejen položaj
Neutemeljena je trditev obsojenčevega zagovornika, da v izreku opisano ravnanje obsojenca v razmerju do oškodovanega C. C. ne dosega pravnega standarda spravljanja v podrejen položaj. Iz opisa kaznivega dejanja nasilništva je razvidna tako visoka stopnja intenzitete fizičnega napada obsojenca na oškodovanca, da za izpolnitev zakonskih znakov spravljanja v podrejen položaj zadostuje že enkratno ravnanje storilca.
Upoštevaje dejanske ugotovitve sodišča in pravilo, da silobran zoper silobran ni mogoč, je sodišče utemeljeno zaključilo, da obsojenec v razmerju do oškodovanega B. B. ni mogel ravnati v silobranu.
Neutemeljena je trditev zahteve, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker sodišče ni ugotovilo „biti kaznivega dejanja, ki naj bi ga izpolnil oškodovani B. B.“, ker bi šele ugotovitev obstoja konkretnega kaznivega dejanja lahko vodila do zaključka, da je oškodovanec ravnal v silobranu. Obsojenčev zagovornik prezre, da se oškodovanemu B. B. v tem kazenskem postopku ni očitala storitev nobenega kaznivega dejanja. Sodišče zato ni imelo pooblastila ugotavljati, katero konkretno kaznivo dejanje naj bi oškodovani B. B. storil s tem, ko se je vmešal v pretep. Z ugotavljanjem pravne opredelitve tega kaznivega dejanja bi namreč sodišče, v nasprotju z obtožnim načelom, samo prevzelo funkcijo pregona, ki je v rokah državnega tožilca. Upoštevaje navedeno za presojo, da je oškodovani B. B. ravnal v razmerju do obsojenca v okoliščinah silobrana, povsem zadoščajo ugotovitve sodišča, da je od svojega prijatelja C. C., ki je bil žrtev kaznivega dejanja nasilništva, odvračal istočasen, resničen in protipraven napad.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00073353
ZKP člen 372, 372-1. KZ-1 člen 190, 190/1. DZ člen 142, 142/1, 151, 151/2, 151/3, 151/5.
odvzem mladoletne osebe - onemogočanje stikov - izvrševanje stikov - preprečevanje stikov - zakonski znak kaznivega dejanja - starševska skrb
Kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe je mogoče izvršiti tudi z odvzemom mladoletnika tretji osebi, kateri starš, ki mu je otrok zaupan v vzgojo in varstvo, otroka prepusti v začasno varstvo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00072319
KZ-1 člen 263, 263/2. ZKP člen 18, 371, 371/1, 371/1-8.
sprejemanje koristi za nezakonito posredovanje - uradno dejanje - policist - namen - preizkus alkoholiziranosti - napeljevanje - položaj - ekskluzija dokazov - nezakonit dokaz - odklonilno ločeno mnenje
Kaznivo dejanje po drugem odstavku 263. člena KZ-1 je podano le, če storilec pri uradni osebi posreduje za dejanje, ki se ne bi smelo opraviti. Takšno zakonsko dikcijo sta teorija in sodna praksa napolnili tako, da je posredovanje kaznivo, kadar storilec skuša pri uradni osebi doseči neko nezakonito ravnanje ali odločitev, torej jo napeljati, da bi izvršila kaznivo dejanje. Nasprotno znaki obravnavanega kaznivega dejanja niso izpolnjeni, če storilec pri uradni osebi skuša sprožiti odločitev za neko povsem zakonito ravnanje, do katerega je uradna oseba tudi sicer upravičena.
Zakonodaja ne določa nobenih dodatnih pogojev, ki bi morali biti izpolnjeni, da bi smel policist udeležencu cestnega prometa odrediti preizkus alkoholiziranosti, temveč je odreditev preizkusa alkoholiziranosti diskrecijska pravica policista. Gre primarno za preventivni ukrep, ki zavoljo učinkovitosti ne zahteva t. i. sprožilne situacije. Vendar smejo policisti relevantne delovne naloge izvajati le z namenom zagotovitve varnosti udeležencev v prometu in jih pri tem ne smejo voditi kakšni drugi, zasebni, nedovoljeni interesi. Uradno dejanje, do katerega je sicer uradna oseba na podlagi predpisov upravičena, lahko preide v polje kaznivosti tudi takrat, kadar storilci ravnajo s t. i. fraudoloznim namenom.
Ker je kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP umeščena med tako imenovane absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka velja, da je treba sodbo razveljaviti vselej, ko je kršitev podana, pri čemer ni pomembno, ali oziroma v kolikšni meri je oziroma bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče tako ne sme presojati, ali bi bila očitno enaka sodba izrečena tudi brez nedovoljenega dokaza.
Sodba se na dokaz opira takrat, ko obstaja vzročna zveza med spoznavno vrednostjo tega dokaza in obsodilno sodbo. Že iz jezikovne razlage določbe 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP izhaja, da vzročna zveza ni podana zgolj, kadar se sodba na nek dokaz izrecno sklicuje, temveč tudi, ko je iz ocene drugih dokazov razvidno, da je tudi nedovoljen dokaz očitno vplival na odločitev sodišča, četudi se sodba izrecno nanj ne sklicuje. Tako so v vzročni zvezi s sodbo tisti dokazi, na podlagi ali s pomočjo katerih je sodišče ugotovilo kakšno pravno relevantno dejstvo. Nasprotno dokaz, ki ni vir relevantnih oziroma odločilnih dejstev, ne predstavlja opore sodbe. Odločilno je tudi, ali je nedovoljen dokaz obdolžencu v škodo ali v korist.
odvzem premoženjske koristi - dejanski prejemki - pravna oseba - storilec - lastnik - zakoniti zastopnik - odklonilno ločeno mnenje
Vrhovno sodišče je že presodilo, da je v primeru, ko sicer premoženjsko korist formalno pridobi pravna oseba, vendar za njo v celoti stoji storilec, le-temu mogoče odvzeti premoženjsko korist kot njenemu posrednemu in dejanskemu pridobitelju. Takšna situacija je podana tudi v obravnavanem primeru, saj iz povzetih pravnomočnih ugotovitev izhaja, da je šla premoženjska korist sicer neposredno pravnima osebama, za katerima pa je stal obsojenec, saj je imel nad njima popolno oblast in je bil tako kot edini družbenik in zakoniti zastopnik teh družb dejanski in posredni prejemnik premoženjske koristi. Zato je razumna in zakonsko skladna presoja pravnomočne sodbe, da se premoženjska korist, ki izvira iz kaznivega dejanja po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1, v celotnem pravnomočno ugotovljenem obsegu naloži v plačilo obsojencu.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00073625
ZKP člen 496, 496/1, 496/2. KZ-1 člen 70a, 70a/1, 70a/2.
varnostni ukrep - varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu - kontradiktornost postopka - pravica do izjave
Presoja o tem, ali bo sodišče pred odločitvijo o potrebnosti nadaljnjega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu zaslišalo storilca, je vedno stvar presoje sodišča, ki glede trajanja ali spreminjanja tega ukrepa praviloma odloča na podlagi mnenja zdravnikov, ki v času izvajanja ukrepov spremljajo storilčevo zdravstveno stanje. Načelo kontradiktornosti je odraz predpostavke, da se resnica najbolje manifestira v soočenju nasprotujočih stališč, kar še posebej velja, ko postopek pred sodiščem teče na podlagi predloga. Storilcu omogoči priti do besede v postopku in preprečuje, da bi postal le njegov predmet.
Izvenobravnavna sodnica je o nadaljnji potrebnosti izrečenega varnostnega ukrepa odločala po uradni dolžnosti, ko za manifestiranje pravice v postopku ni bilo potrebno soočenje stališč morebitnega predlagatelja postopka in storilke. Sodišče je priskrbelo poročilo UKC Maribor o poteku storilkinega zdravljenja, ki je predstavljalo edino novo procesno gradivo, s katerim stranke postopka predhodno niso bile seznanjene. Zaradi uresničitve pravice do izjave ga je posredovalo v izjavo storilki in njenemu zagovorniku, ki sta se s poročilom v postopku imela možnost seznaniti in se do njega opredeliti, storilka pa je uresničila svojo pravico do izjave.
Tako kot je potrebnost zaslišanja storilca vedno stvar presoje sodišča, je stvar njegove presoje vedno tudi ocena, ali je poleg mnenja zdravnikov, ki spremljajo storilčevo zdravljenje, treba opraviti še njihovo zaslišanje ali pridobiti dodatna izvedenska mnenja.
kaznivo dejanje zalezovanja - zakonski znaki - opis dejanja
Pri presoji, ali konkretni opis kaznivega dejanja ustreza zakonskim znakom kaznivega dejanja, je potrebno izhajati neposredno iz razlage abstraktnega dejanskega stanu.
Konkretizaciji zakonskega opisa kaznivega dejanja je zadoščeno z navedbo, da je obsojenec v natančno časovno opredeljenem obdobju oškodovanki poslal preko 1500 posameznih sporočil in večkrat zahajal tudi pred njeno delovno mesto. Za kaznivost ravnanja po prvem odstavku 134.a člena KZ-1 je odločilno, da je komunikacija vsiljiva, ni pa odločilno, kakšna je vsebina te komunikacije.
V času storitve kaznivih dejanj iz drugega dela izreka prvostopenjske sodbe je veljal KZ-1, ki je po prenovi z Zakonom o spremembah in dopolnitvah (Ur. l. RS, št. 9/11 z dne 14.11.2011) v prvem odstavku 170. člena določal kot kaznivo tisto ravnanje, pri katerem je storilec prisilil osebo drugega ali istega spola k spolnemu občevanju ali s tem izenačenem spolnem ravnanju tako, da je uporabil silo ali da ji je zagrozil z neposrednim napadom na življenje ali telo. Pri takšnem zakonskem opisu bistvo uporabljene sile ni bilo v njeni vsebini oz. specifičnosti, temveč v zmožnosti prisiliti drugega k spolnemu občevanju ali s tem izenačenemu spolnemu ravnanju, ki ga drugi zavrača.
Po opisu dejanja v 1. točki drugega dela izreka prvostopenjske sodbe je bila vsebina uporabljene sile v teži obsojenčevega telesa, ko je legel na oškodovanko in se ta ni mogla osvoboditi, v 2. točki tega dela izreka pa v obsojenčevem predhodnem nasilnem naslonu oškodovanke na ploščice v kopalnici in s pritiskom njenega telesa ob ploščice. Da pri takšnih opisih uporabljena sila ne bi bila podana, je zmotno, kot je zmotno vložničino zatrjevanje, da oškodovanka po opisani uporabi sile, v spolno občevanje ni bila prisiljena. Že zato, ker gre v obeh primerih za grobo silo, ki je po opisih oškodovanki bodisi onemogočila, da se je te sile osvobodila, ali da se zaradi sile ni mogla premikati, čemur je takoj nato sledilo še spolno občevanje.
Res je, da je po 29. členu Ustave in tretjem odstavku 6. člena EKČP posamezniku zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist in res je, vložničin dokazni predlog ni bil brez obrazloženih podlag. Toda navedeni zagotovili še ne ustvarjata dolžnosti sodišča, da mora, čeprav procesno popolnemu dokaznemu predlogu, brezpogojno slediti. Odločilna je še vsebina dokaznega predloga, ki jo sodišča, skladno s sodniško neodvisnostjo iz 125. člena Ustave in prvega odstavka 6. člena EKČP, po prvem odstavku 18. člena ZKP prosto presojajo. Posledica je, da sta pozitivna in negativna odločitev o dokaznem predlogu enakovredni, le da je treba slednjo po sedmem odstavku 364. člena ZKP posebej obrazložiti.
Razlogi o odločilnih dejstvih v drugostopenjski sodbi praviloma ne morejo biti navedeni na način, kot v prvostopenjski sodbi. To je posledica razlike o predmetu odločitve in načinu obravnavanja zadeve, ko sodišče prve stopnje odloča o obtožbi tako da po prvem odstavku 355. člena ZKP opre sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi, nakar mora po sedmem odstavku 364. člena ZKP določno in popolnoma navesti, katera dejstva šteje za dokazana ali za nedokazana in iz katerih razlogov. Sodišče druge stopnje ne odloča o obtožbi, temveč o pritožbi ter z izjemo obravnave po prvem odstavku 380. člena ZKP, na seji, na kateri se dokazi ne pretresajo. Zgradba in zlasti vsebina drugostopenjske sodbe sta v tem primeru različni in ju je kot takšni treba presojati z vidika že obravnavane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka, 371. člena ZKP, kot z vidika zatrjevane kršitve iz prvega odstavka 395. člena ZKP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00082737
KZ-1 člen 230, 230/1. URS člen 22.
preslepitev pri pridobitvi posojila ali ugodnosti - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - premoženjskopravni zahtevek - načelo kontradiktornosti - odklonilno ločeno mnenje
Obsojenca sta Mariborski razvojni agenciji predložila neresnične podatke (fiktiven račun in fiktivne transakcije), pomembne za odobritev nepovratnih sredstev, kar je zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja preslepitve pri pridobitvi in uporabi posojila ali ugodnosti. Takšen opis dejanja tudi po presoji Vrhovnega sodišča vsebuje vse zakonske znake tega kaznivega dejanja; podrobnejša opredelitev posameznih fiktivnih transakcij med bančnima računoma, ob jasnem očitku, da je šlo za fiktivni račun za dobavo gostinske opreme, ni potrebna.
Iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da je zagovornica v zaključni besedi navedla, da obramba prereka premoženjskopravni zahtevek kot zastaranega, z dodatkom, da v tem kazenskem postopku niso bili izvedeni dokazi, ki bi lahko bili podlaga za odločanje o premoženjskopravnem zahtevku. Glede na navedeno so protispisna zatrjevanja obrambe, da se s premoženjskopravnim zahtevkom ni mogla seznaniti in da ji je bilo kršeno načelo kontradiktornosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00071287
ZKP člen 372, 372/1, 420, 420/1. KZ-1 člen 228, 228/1.
določenost kaznivega dejanja - opis dejanja - izpolnitev obveznosti - poslovna goljufija - postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti
Delna izpolnitev obveznosti po obsojencu na samo določenost kaznivega dejanja v KZ-1 nima nobenega vpliva. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče druge stopnje, po zakonskem opisu nastanek prepovedane posledice ni odvisen od obsega izpolnitve obveznosti, saj obveznost pri delni izpolnitvi še vedno ni bila izpolnjena in je lahko bila premoženjska korist samo v delu pridobljena oz. je lahko škoda zgolj delno nastala.
Po prvem odstavku 420. člena ZKP je predmet postopka po vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti vedno sodna odločba, kot konkretni akt državnega organa, in nikoli pravni predpis, po katerem je bila ta odločba izdana.
Kaznivo dejanje po prvem odstavku 211. člena KZ-1 je naklepni delikt, pri katerem je storilec posebej motiviran, da zase ali za drugega pridobi protipravno premoženjsko korist. Bistvo njegove izvršitve je v tem, da storilec ustvari zmotno predstavo pri oškodovancu oziroma oškodovanca pusti v zmoti. Lažno prikazovanje dejanskih okoliščin tako pomeni, da storilec pri drugi osebi ustvari zmotno predstavo o takšnih okoliščinah. Ta zmotna predstava je posledica storilčevih lažnih trditev o teh dejanskih okoliščinah. Med storilčevim goljufivim ravnanjem in nastankom škode mora biti podana vzročna zveza.
Bistvo kaznivega dejanja goljufije je, da oseba v škodo svojega ali tujega premoženja nekaj stori ali opusti, zaradi tega, ker je bila s prikazovanjem ali s prekrivanjem dejanskih okoliščin spravljena v zmoto. Kaznivo dejanje po prvem odstavku 211. člena KZ-1 je tako dokončano, ko druga oseba v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti.
V določbi prvega odstavka 344. člena ZKP je določeno, da če državni tožilec med dokaznim postopkom spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje, sme ustno spremeniti obtožnico, sme pa tudi predlagati, naj se glavna obravnava prekine, da pripravi novo obtožnico. Sprememba obtožnice se sme nanašati le na dejanje, ki je predmet obtožbe. Iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da ima tožilec pooblastilo za spremembo obtožnice na način, da ta še vedno temelji na istem historičnem dogodku. To pooblastilo samo po sebi ni v neskladju z nobenim od ustavnih jamstev, če ga tožilec ne zlorabi in če je istočasno dopuščeno, da tudi druga stranka v postopku lahko glede na spremenjene okoliščine še vedno varuje svoje pravice v načeloma enakem pravnem položaju, kakor, če do spremembe obtožnice ne bi prišlo. Pri tem je bistveno, da sprememba obtožnice ne okrni obtoženčeve pravice do obrambe. Iz tega izhaja zahteva, da je obtoženec 1) obveščen natančno in določno o vseh dejanskih in pravnih okoliščinah obtožbe, ki se mu očita in 2) ima primeren čas in možnost za pripravo svoje obrambe. Pravice do natančnega obvestila o spremembi obtožnice ne daje obtožencu samo možnosti, da lahko vnaprej pripravi obrambo, temveč zagotavlja tudi, da obtoženec zaradi spremembe obtožnice ne bo prevaran ali spravljen v zadrego glede priprave in predstavitve svoje obrambe, prav tako pa tudi ne sme biti postavljen v položaj presenečenja.
Ob upoštevanju navedenih jamstev lahko državni tožilec prosto razpolaga z obtožbo. Pri tem ni potrebno, da se na glavni obravnavi pokažejo nova dejstva, na podlagi katerih bo državni tožilec spremenil obtožbo, temveč zadostuje njegova ocena, da se je spremenilo dejansko stanje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00070047
ZKP člen 201, 201/1. KZ-1 člen 308, 308/3, 308/6.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - nevarnost za življenje in zdravje - odločanje o priporu - pogoji za pripor - pravna opredelitev kaznivega dejanja
Za odreditev pripora zadošča utemeljen sum storitve kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1.
Pravilna pravna presoja obdolženčevega ravnanja bo predmet nadaljnjega postopka, ko se bodo lahko razjasnila vsa relevantna dejstva in okoliščine, povezane z načinom prevoza tujcev v konkretnem primeru, ter bo sodišče lahko obdolženčevo ravnanje pravilno pravno ovrednotilo.
Pravna opredelitev obdolženčevega ravnanja v konkretnem primeru ni bistvena za odločanje o priporu, saj sta obe modaliteti kaznivega dejanja po tretjem in šestem odstavku 308. člena KZ-1 po predpisani kazni izenačeni v posebnem minimumu (tri leta zapora), v razponu pa imata obe predpisano visoko zaporno kazen (do deset let zapora za temeljno obliko in do petnajst let zapora za kvalificirano obliko kaznivega dejanja), kar pomeni, da spadata obe dejanji glede na predpisano kazen med težja kazniva dejanja.
kršitev kazenskega zakona - poslovna goljufija - preslepitev - opis kaznivega dejanja
Zakonski znak preslepitve je konkretiziran z očitkom dajanja obljub o plačilih, ki so bila zaradi zavedanja o nezadostnih finančnih sredstvih lažna. Če se časovno obdobje, ko naj bi obdolženec lažno obljubljal plačila, in časovno obdobje, ko je med družbami potekalo kontinuirano poslovanje v smislu opravljanja storitev in izdajanja računov zanje, prekrivata, je preslepitev konkretizirana s tem, da so bile obdolženčeve obljube vsakič dane za nove račune. V očitku je torej mogoče jasno prepoznati poslabšanje položaja za oškodovani družbi kot posledico poslovnih odločitev njunega direktorja, ki so bile pogojene s preslepitvenim ravnanjem obdolženca.
Časovna točka zapadlosti obveznosti ne pomeni konca izvajanja posla, po katerem je izvršitev kaznivega dejanja poslovne goljufije pojmovno izključena,