KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2008246
ZKP člen 371, 371/1-11, 420, 420/2. KZ člen 234.a, 234.a/1, 234.a/2.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka – opis kaznivega dejanja - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo – razlogi o odločilnih dejstvih – povezane gospodarske družbe – notranja razmerja - razmerja do tretjih oseb – zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - nadaljevano kaznivo dejanje – poslovna goljufija
Kakšna je bila poslovna povezanost med H. S. ter gospodarskima družbama K. in S. oziroma kako je poslovni sistem deloval navznoter (v njihovem medsebojnem odnosu), je tudi po presoji Vrhovnega sodišča glede na opis nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije povsem irelevantno. Pomembno je namreč to, kako sta H. S. oziroma obsojenec kot njen direktor ravnala navzven, to je v odnosu do posameznih komitentov, ki so ji zaupali svoje prihranke oziroma denarna sredstva.
Najmanj 86% izpostavljenost H. S. v odnosu do gospodarskih družb K. in S., ki je močno presegala mejo še dopustne odvisnosti nasproti povezanim družbam, nedelovanje sistema, neustreznost zavarovanj ter insolventnost obeh družb so dejstva, ki so v povezavi z drugimi okoliščinami relevantna z vidika očitkov glede nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije. Gre za tista zamolčana dejstva, ki obdolženčeva intenzivna oglaševanja, med drugim, o visoki donosnosti, likvidnosti, 100% varnosti naložb ter maksimalni zavarovanosti vloženih sredstev, v odnosu do oškodovancev prikažejo v povsem drugačni (izkrivljeni) luči. Notranje delovanje poslovnega sistema kot takega oziroma (ne)ustreznost poslovnih odločitev subjektov v medsebojnem razmerju, zato niso okoliščine, ki bi bile pomembne za presojo očitkov o tem kaznivem dejanju.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2008247
KZ-1 člen 323, 323/1. ZKP člen 372, 372/1-1, 420, 420/2.
zahteva za varstvo zakonitosti - kršitev kazenskega zakona - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - kazniva dejanja zoper varnost javnega prometa - povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti - vzročna zveza - prekinitev vzročne zveze - pripisljivost - teorija o ekvivalenčni vzročnosti - teorija o adekvatni vzročnosti
Po teoriji adekvatne vzročnosti je treba izmed več okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode kot pravno upošteven vzrok šteti tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do take posledice. Utemeljeno tako državna tožilka navaja, da četudi se oškodovanec ne bi pripel z varnostnim pasom in tako kršil cestnoprometne predpise in četudi se zračna blazina ni aktivirala, navedeno na vzročno zvezo, ki je stekla zaradi protipredpisnega ravnanja obsojenke ni vplivalo oziroma je ni preusmerilo ali izničilo.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2008251
ZKP člen 10, 10/1, 372, 372-3. KZ-1 člen 196, 196/1, 196/2.
kršitev kazenskega zakona – obstoj kaznivega dejanja – pravna opredelitev – dejanska podlaga – prepoved ponovnega sojenja o isti stvari – ne bis in idem – res iudicata – zakonski znaki kaznivega dejanja – kršitev temeljnih pravic delavcev
Že razsojeno, v smislu res iudicata, pa je bilo o tistem dejanju obsojenca oziroma tistih dejstvih življenjskega primera, ki so bila opisana v izreku sodbe, ki je postala najprej pravnomočna. Iz dejstev v opisu dejanja kot konkretnega dejanskega stana, je razvidno, kateri življenjski primer – kot predpravni pojem, je predmet kazenskega postopka.
Kaznivo dejanje po prvem in drugem odstavku 196. člena KZ-1 stori, kdor zavestno ne ravna po predpisih, ki urejajo pravice delavcev, kar pomeni, da se za storitev tega kaznivega dejanja ne zahteva poseben storilčev namen (dolus coloratus), temveč zadostuje, da storilec ravna naklepno, da se torej zaveda, da ne ravna po predpisih ter posledic te kršitve.
kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - neupravičena uporaba tujega premoženja - premična stvar - opravljanje gospodarske dejavnosti
Po KZ-1 je kaznivo dejanje neupravičene uporabe tujega premoženja podano tudi v primeru, če storilec neupravičeno uporabi tuje premične stvari, ki so mu zaupane pri opravljanju gospodarske dejavnosti. Vrhovno sodišče zato sprejema stališče v izpodbijani pravnomočni sodbi, da je obsojenec neupravičeno uporabil tujo premično stvar pri opravljanju gospodarske (avtoprevozniške) dejavnosti, pri čemer neupravičenost izhaja iz kršitev sklenjenega dogovora med pogodbenima strankama, kot je opredeljena v 4. členu najemne pogodbe, sklenjene 5. 3. 2013 in nato po enem mesecu podaljšane za še en mesec.
kršitev kazenskega zakona - poslovna goljufija - opis dejanja - preslepitev - čas storitve - odločba o kazenski sankciji
Izvajanje posla namreč pomeni obojestransko izpolnjevanje medsebojnih obveznosti pogodbenih strank pri konkretnem gospodarskem poslu, kar pomeni tudi njihovo pravočasno izpolnjevanje, tako tudi v dogovorjenih ali predpisanih rokih. Preslepitev v pomenu zakonskega znaka po prvem odstavku 228. člena KZ-1 je namreč mogoča v tistem obdobju, ko bi konkretna obveznost storilca tega dejanja morala biti izpolnjena in tako tudi v obravnavanem primeru ni nobenega dvoma, da bi obveznosti obsojenca morale biti izpolnjene pred zapadlostjo posameznega izdanega računa oškodovane družbe V. T., d. o. o.
kršitev kazenskega zakona – zakonski znaki kaznivega dejanja - zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic – protipravna premoženjska korist – prejemnik protipravne premoženjske koristi – razlaga zakona – načelo zakonitosti
Vrhovno sodišče ugotavlja, da je pravi pomen in vsebina določbe četrtega odstavka 261. člena KZ jasno in nedvoumno razvidna že iz samega besedila obravnavane določbe (t. i. jezikovna razlaga). Povedano drugače, razlaga navedene določbe je omejena s samo dikcijo določbe. Tako bi po presoji Vrhovnega sodišča vsaka drugačna razlaga predstavljala ekstenzivno razlago, ki bi pomenila nedovoljeno širjenje polja kriminalnosti, s čimer bi bilo prekršeno načelo zakonitosti v kazenskem pravu (28. člen Ustave Republike Slovenije).
kršitev kazenskega zakona - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari - res iudicata - sklep o preiskavi - obtožnica - sodba - pravna opredelitev kaznivega dejanja - predmet kazenskopravnega varstva - istovetnost dejanskih stanov - objektivna identiteta - huda telesna poškodba - sodelovanje v pretepu - ogrožanje varnosti
V konkretnem primeru gre za isti historični dogodek; očitek ravnanja obdolžencu zoper istega oškodovanca, istega dne, na istem kraju, različni so samo očitki, ali ga je udaril „ v polno“ ali „v prazno“ ali z nogo ali z roko, vendar tako po sklepu o zavrnitvi zahteve za preiskavo kot v sodbi, vse po tem, ko je bil oškodovanec s strani O. K. že hudo telesno poškodovan. Identiteta dejstev (idem factum) je torej popolnoma enaka, prav tako pa je podana istovetnost storilca in oškodovanca. Gre torej za isto kaznivo dejanje, čeprav z nekoliko drugačnim opisom. Različna pravna opredelitev, ali sodelovanje pri pretepu ali ogrožanje varnosti, na presojo res iudicata v tem primeru nima nikakršnega vpliva. Res je sicer, da kaznivo dejanja sodelovanja pri pretepu po 126. členu KZ-1 in kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po 123. členu KZ-1 spadata med kaznivi dejanji zoper življenje in telo, kaznivo dejanje grožnje po 135. členu KZ-1 pa v poglavje kaznivih dejanj zoper človekove pravice in svoboščine, da je torej predmet zaščite pri pravni opredelitvi po sklepu o zavrnitvi preiskave, po obtožnici in po sodbi sodišča prve stopnje življenje in telo, medtem, ko je pri grožnji, ki je ogroževalno kaznivo dejanje, predmet zaščite varnost drugega (opredelitev po odločbi pritožbenega sodišča), vendar pa navedeno na presojo res iudicata nima nikakršnega vpliva. Ne samo zato, ker je bilo višje sodišče tisto, ki je obravnavano dejanje pravno opredelilo kot grožnjo, temveč je tudi že ESČP merilo istovetnosti pravno zavarovane dobrine obravnavalo kot nepomembno. V ustaljeni sodni praksi naših sodišč in ESČP je praviloma glede tega kot edino upoštevno merilo istovetnost dejanj v smislu obstoja celotnih med seboj neločljivo (krajevno, časovno in glede predmeta) povezanih konkretnih okoliščin. Podana je torej objektivna identiteta med očitkom, opisanim v izreku sklepa o zavrnitvi zahteve za preiskavo, in izrekom izpodbijane pravnomočne sodbe.
kršitev kazenskega zakona – neupravičena proizvodnja in promet z mamili - opis dejanja – zakonski znaki kaznivega dejanja – subjektivni znaki kaznivega dejanja – namen storilca – hramba z namenom prodaje
Ko je posamezni znak kaznivega dejanja, še zlasti pri opredeljevanju tako imenovanih subjektivnih znakov, dovolj določno opredeljen že v zakonu (npr. „vedoma“, „z namenom“, „mu je šlo za to“, itd.), zadostuje za opredelitev kaznivega dejanja že sklicevanje na zakonske prvine. Prav določen namen storilca (v konkretnem primeru namen prodaje), kot zakonski znak kaznivega dejanja, je značilen primer zakonskega znaka, ki ga je odveč ali pa celo nemogoče konkretizirati z drugimi besedami. Na obstoj določenega namena storilca sodišče sklepa iz relevantnih okoliščin in dejstev, navajanje teh dejstev in okoliščin ter zaključek o obstoju določenega namena sodišče navede v obrazložitvi. Na namen se namreč sklepa na podlagi indicev oziroma posrednih dokazov, kar pomeni, da se dokazuje. Dokazna ocena pa je del obrazložitve in ne izreka.
Iz zakonske dikcije kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ-1 ne izhaja, da gre za posebno kaznivo dejanje glede možnega storilca (delicta propria). Kaznivo dejanje lahko stori vsak, ki ne ravna po predpisih o pravicah delavcev, navedenih v tem členu.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2008238
ZKP člen 18, 18/1, 252, 252/1, 364, 364/7, 371, 371/1-11. KZ-1 člen 82, 82/1, 82/3.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka – zmotno ugotovljeno dejansko stanje – razlogi o odločilnih dejstvih – izvedenstvo – načelo proste presoje dokazov – pravna presoja – povzetek pogovora v izvedenskem mnenju – podatki iz medicinske dokumentacije – delo izvedenca – kršitev kazenskega zakona – zakonska rehabilitacija – izbris obsodbe
Sodišče izpovedbe izvedencev presoja po načelu proste presoje dokazov. Pri tej presoji sodišče preizkusi, ali je izvedenec upošteval meje, določene v odredbi glede obsega izvedenstva in postavljenih vprašanj, nalog ter, ali ni mogoče posegel na področje pravne presoje, ali se izpovedba izvedenca giblje v mejah njegove strokovne specialnosti in, ali so dejstva, ki jih je izvedenec vzel kot izhodiščno podlago za svoje raziskave in zaključke, objektivno ugotovljena in, ali so podana tudi druga pomembna dejstva, ki jih ni upošteval. Pri dokazni oceni izvedenskega mnenja so odločilni predvsem logično racionalni kriteriji. Izvedenec je pomočnik sodišča glede okoliščin, za ugotavljanje ali presojo, katerih sámo nima ustreznega strokovnega znanja, zato sta izvid in mnenje izvedenca, kot pravilno v odgovoru na zahtevo navaja vrhovni državni tožilec, relevantna samo za presojo tistih okoliščin, glede katerih je bilo izvedenstvo nujno potrebno. Kontradiktorna ocena dokazov pa je pridržana sodišču in ne izvedencu.
Izpovedbo izvedenca sestavljata njegov izvid (visum repertum) in mnenje (parere), pri čemer mora biti izvedensko delo, ki je strokovni elaborat, obrazloženo, saj ga v nasprotnem sodnik in stranke ne morejo razumeti in o njem razpravljati. Obrazložitev mora biti jasna, razumljiva in popolna. Dogaja se, da izvedenci v anamnezi povzemajo tudi tisti del obtoženčevih navedb, ko ta v razgovoru z izvedencem govori o obravnavanem kaznivem dejanju. Zapisovanje takih navedb, danih brez ustreznih procesnih garancij, v izvidu ni dovoljeno, saj se v nasprotnem z njimi seznani sodnik, kar nujno sproži tudi vprašanje njegove nepristranskosti, povzroča pa tudi težave z izločanjem posameznih delov izvedenčevega izvida ali mnenja. S tega vidika vložnik pravnomočne sodbe ne problematizira. Tak položaj pa ni identičen tistemu, ko obdolženec pri navajanju okoliščin iz svojega življenja, opiše tudi življenjski primer, ki je relevanten pri podaji izvedenskega mnenja, in vsebuje, tako kot v konkretnem primeru, tudi znake kaznivega dejanja, za katerega je bil obsojen. Zapiski o teh obsojenčevih navedbah, za katere bi bilo primerneje, če bi jih izvedenec shranil v lastni dokumentaciji, ne temeljijo na izpisku iz kazenske evidence, kot to zatrjuje vložnik, ampak kot je razvidno iz izvedenčevega zapisa izvida, na podatkih, ki jih je izvedencu ob pregledu v Centru za mentalno zdravje 25. 8. 2014 posredoval obsojenec. Zato ni bilo nobenih zadržkov, da bi na tako pridobljen podatek, ki ga je izvedencu posredoval obsojenec, slednji oprl svoje mnenje. Na tej podlagi pa je treba ugotoviti, da niso utemeljene vložnikove navedbe, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do zakonske rehabilitacije iz izbrisa obsodbe, posledično pa se izkaže, da vložnik s posplošenim zatrjevanjem, da je podana postopkovna kršitev, ki je določneje niti ne opredeli, ne more omajati zakonitosti izpodbijane pravnomočne sodbe.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2008202
ZKP člen 378, 378/1, 378/4. KZ-1 člen 209, 209/1. ZGD-1 člen 35, 35/1.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka – pravica do izjave – seja pritožbenega senata – javna seja – vpliv na zakonitost - kršitev kazenskega zakona - poneverba in neupravičena uporaba tujega premoženja – prokurist - zastopnik
Kontradiktornost postopka oziroma pravica do izjavljanja se na ta način obdolžencu zagotavljata tudi na pritožbeni seji, na kateri sme obdolženec znotraj vložene pritožbe oziroma odgovora na pritožbo dajati dodatna pojasnila, neposredno odgovarjati na navedbe nasprotne stranke in se braniti pred vsemi procesnimi dejanji, ki utegnejo vplivati na njegov pravni položaj. Obdolženčeva pravica do izjave se v pritožbenem postopku ne izčrpa že s podajo (pisne) pritožbe, pač pa mu je v okviru zahteve po učinkovitem pravnem sredstvu treba omogočiti, če to zahteva, da svoje pravice in svoj pravni položaj brani tudi z udeležbo in sodelovanjem na seji pritožbenega senata. Obdolženec mora imeti možnost, da se sam odloči o tem, ali obravnavani primer (v njegovih očeh) terja razpis t. i. javne pritožbene seje.
Ob ugotovitvi kršitve določb prvega in četrtega odstavka 378. člena ZKP ni potrebno še dodatno ugotavljati kvarnega vpliva kršitve na zakonitost sodbe.
Bistveno za presojo očitanega kaznivega dejanja je, da je bilo v postopku nedvomno ugotovljeno, da je bil denar obsojenemu D. J. kot prokuristu družbe zaupan pri opravljanju gospodarske dejavnosti in da je bil pooblaščen za dvige s transakcijskih računov družbe ter imel pravico do razpolaganja s sredstvi družbe (tujim premoženjem). Obsojenec je bil znotraj podeljene prokure pooblaščen le za zakonito razpolaganje z družbinim premoženjem, kar pa dvigi družbinega (tujega) denarja, ki niso imeli podlage v poslovanju družbe, niso bili.
Obsojenčevo sklicevanje na odsotnost protipravnosti njegovega ravnanja ter smiselno zatrjevanje pravne zmote, ne more biti uspešno iz dveh razlogov. Prvič zato, ker obsojenec potem, ko je družba I., d. o. o., postala insolventna, ni izvedel ukrepov oziroma izpolnil obveznosti, ki jih za primere insolventnosti predpisuje Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), temveč je mimo teh pravil pridobival določena denarna sredstva, ki jih niti ni namenil za poplačilo obveznosti do svojih delavcev, temveč je očitno dal prednost drugim upnikom družbe.
Reševanje gospodarske družbe na način, kot je to storil obsojenec, torej mimo določil ZFPPIPP, delodajalca ne more razbremeniti izpolnitve temeljnih obveznosti do svojih delavcev.
kršitev kazenskega zakona – pravna opredelitev - nadaljevano kaznivo dejanje – sestavljeno kaznivo dejanje - kaznivo dejanje ropa – premoženjsko kaznivo dejanje – kaznivo dejanje zoper življenje in telo – realni stek
S pravnomočno sodbo, s katero je bil obsojenec spoznan za krivega štirih kaznivih dejanj ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1, določba prvega odstavka 54. člena KZ-1 ni bila prekršena.
Za kaznivo dejanje obrekovanja zadostuje, da je izjava posredovana drugim, kar opredeljuje raznašanje neresničnega dejstva, ki predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja obrekovanja.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS2008129
ZKP člen 277, 277/1-1, 293, 293/3, 357, 357/1-4, 371, 371/1-11, 371/2, 372, 372/1-3, 402, 402/3, 420, 420/1, 420/5, 428, 428/1, 437, 437/1. KZ-1 člen 91, 91/2. URS člen 25.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - predhodni preizkus obtožnega akta - zavrženje obtožnega akta - sklep o ustavitvi kazenskega postopka - zavrnilna sodba - kršitev kazenskega zakona - zastaranje kazenskega pregona - prenehanje teka zastaranja - razveljavitev pravnomočne sodne odločbe - pravica do pritožbe - ustavna pritožba - dovoljenost pritožbe - presoja pritožbenih navedb - vsebinska presoja - formalna presoja - zahteva za varstvo zakonitosti - izčrpanje pravnega sredstva - obseg preizkusa
Tudi za postopke po razveljavitvi pravnomočne sodbe z ustavno pritožbo, ker po razveljavitvi pravnomočne odločbe zastaranje ne teče več, velja, da se mora postopek končati v razumnem roku oziroma v roku, ki ne more biti drugačen kot rok za novo sojenje v postopku, ko je bila pravnomočna sodba razveljavljena z izrednim pravnim sredstvom.
Zavrženje obtožnega akta na podlagi določbe prvega odstavka 437. člena ZKP iz razlogov po 277. členu ZKP je formalna odločitev, ki jo sodišče sprejme v fazi takoimenovanega predhodnega preizkusa obtožnega predloga, ki ga mora opraviti takoj po prejemu obtožnega predloga. Če se je kazenski postopek že začel, se določba 437. člena ZKP ne more uporabiti.
Če je pravnomočna sodba razveljavljena z odločbo Ustavnega sodišča, se sojenje pred pristojnim sodiščem, ki mu je bila zadeva vrnjena v novo odločanje, znajde v enaki fazi postopka, kot v primerih, ko bi sodno odločbo razveljavilo hierarhično višje sodišče znotraj sistema rednega sodstva
Ob presoji, da je obsojenec vedel, da so računi, ki jih je predložil davčnemu organu, lažni, sodiščema ni bilo treba še dodatno ugotavljati, ali je obsojenec vedel za celotno verigo nezakonitih transakcij, in s tem tudi za družbo E., d. o. o., kot „missing trader“ družbo na vrhu te verige, ki je (najprej) izdala fiktivne račune družbi D., d. o. o., ta pa nato obsojencu, na računih družbi D., d. o. o., obračunanega DDV pa v proračun nikdar ni plačala.
Na podlagi lažnih računov namreč odbitka vstopnega DDV ni mogoče uveljavljati.
Ravnanje v nasprotju s Poslovnikom Državnega zbora oziroma Pogoji za delo lahko pomeni kršitev notranjih pravil, s katerimi je urejeno poslovanje državnega zbora in nemoteno delo poslancev, nikakor pa to nima vpliva na presojo morebitne protipravnosti obsojenčevega ravnanja.
Ključnega pomena je, da se storilec brez uporabe tehnološkega pripomočka, v konkretnem življenjskem primeru s prostim očesom, ne bi mogel seznaniti z njeno vsebino.
Pravica do komunikacijske zasebnosti v prvi vrsti predstavlja varstvo posameznikovega interesa, da se ne le država, pač pa tudi nepovabljeni tretji, ne seznanijo z vsebino sporočila, ki ga posreduje preko kateregakoli sredstva, ki omogoča izmenjavo oziroma posredovanje informacij (na daljavo); kot tudi posameznikovega interesa, da ima nadzor in svobodo nad tem, komu, v kakšnem obsegu, na kakšen način in pod kakšnimi pogoji bo posredoval določeno sporočilo.
S samim fotografiranjem obsojenec še ni storil ničesar takega, kar bi sodilo že v kazenskopravno sfero. Četudi bi tako fotografijo s celostno podobo oškodovanke objavil na način, da niti z naknadnimi tehničnimi prijemi, ne bi bilo mogoče ugotoviti vsebine prejetega sporočila, v njegovem ravnanju ne bi bilo protipravnosti. R. pa je prestopil s tem, ko se je v postprodukciji z naknadno obdelavo prvotnega posnetka seznanil z vsebino SMS sporočila, ki ga je oškodovanki posredoval dr. P. K., in nato del fotografije, na kateri je vidna le oškodovankina dlan in v njej telefon ter vsebina SMS sporočila, objavil na navedeni spletnem mediju. Na ta način pa je udejanjil vse zakonske znake kaznivega dejanja po tretjem odstavku v zvezi z 2. točko drugega odstavka 139. člena KZ-1B.
Če je zakonski znak kaznivega dejanja določno opredeljen že v zakonu, ga sodišče v opisu konkretnega dejanskega stanja ne bo ponavljalo. Vključen bo že v del opisa konkretnega dejanskega stanu. Predvsem pri tako imenovanih subjektivnih znakih kaznivega dejanja, kot „z namenom“ ali „vedoma“, ko gre za psihične procese, je opis dovolj opredeljen že z navedbami zakonskih znakov oziroma elementov kaznivega dejanja. Na namen sodišče sklepa na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin. Zaključek o obstoju določenega namena je stvar obrazložitve sodbe, ne pa opisa v izreku sodbe.
Kršitev dokaznega pravila iz prvega odstavka 355. člena ZKP (da sodišče opre sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi) ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.
Ker v obravnavanem primeru ne gre za dokaz, na katerega bi se sodba izključno ali v odločilni meri opirala, zatrjevana kršitev določbe 355. člena ZKP ni vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.
V skladu z določbo četrtega odstavka 249. člena ZKP sme sodišče, če so za kakšno vrsto izvedenskega dela imenovani sodni izvedenci, postaviti druge izvedence samo, če bi bilo nevarno odlašati, če so sodni izvedenci zadržani, ali če to zahtevajo druge okoliščine. V obravnavanem primeru je obstoj takšnih drugih okoliščin za postavitev izvedenca utemeljen v načelu ekonomičnosti kazenskega postopka. F. K. je bil namreč v obravnavani kazenski zadevi s strani sodišča postavljen kot sodni izvedenec, ki je že izdelal pisno izvedensko mnenje. Dejstvo, da je bil F. K. med dolgoletnim kazenskim postopkom razrešen kot sodni izvedenec, še preden je bil zaslišan na glavni obravnavi, je od sodišča terjalo, da ga na glavni obravnavi v skladu z določbo četrtega odstavka 249. člena ZKP zapriseže kot sodnega izvedenca.
Za odločanje o premoženjskopravnem zahtevku je treba uporabiti določbe civilnega prava, zato lahko sodišče oškodovancu poleg glavne terjatve prisodi tudi ustrezne zamudne obresti. Sodišče torej v tako imenovanem adhezijskem postopku odloča z uporabo predpisov civilnega prava (378. člen Obligacijskega zakonika), po katerih v primeru zamude dolžnika z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolžnik poleg glavnice dolguje še zamudne obresti.