kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - načelo zakonitosti - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - kraj in čas storitve kaznivega dejanja - bistvene kršitve določb postopka - pravica do poštenega sojenja - pravica do obrambe - zagovornik - kolizija interesov - sodba sodišča druge stopnje - nerazumljiv izrek - izrek sodbe v nasprotju z razlogi - nejasni razlogi - razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje
Okoliščina, da je bil zoper obsojenčevega tedanjega zagovornika, ki ga je na podlagi pooblastila zagovarjal pred sodiščema prve in druge stopnje, uveden kazenski postopek, v katerem se mu očita, da je z vplivanjem na pričanje oškodovankine matere v obravnavanem kazenskem postopku storil kaznivo dejanje oviranja pravosodnih in drugih državnih organov po prvem odstavku 286. člena KZ-1, ni razlog, zaradi katerega omenjeni odvetnik ne bi smel zagovarjati obsojenca v tem postopku.
Razlogi sodbe sodišča druge stopnje so popolnoma nejasni in sami s seboj v nasprotju, nerazumljiv in v nasprotju z njenimi razlogi pa je tudi izrek sodbe, iz katerega izhaja, da je bilo delno ugodeno tudi obsojenčevi pritožbi, čeprav tega, v katerem delu je bilo ugodeno njegovi pritožbi, iz razlogov sodbe ni mogoče ugotoviti, zaradi česar je preizkus drugostopenjske sodbe v tem delu onemogočen.
Zahtevi obeh zagovornikov pri utemeljevanju zatrjevane procesne kršitve pravilno opozarjata na citirana drugi odstavek 236. člena ZKP in 237. člen ZKP, ki predvideva procesno sankcijo v primeru kršitve določb zakona v postopku pridobivanja izpovedbe prič. Dosledno spoštovanje določb drugega odstavka 236. člena ZKP je v obravnavani procesni situaciji narekovalo, da bi morala preiskovalna sodnica po tem, ko je izvedela za razmerje med pričama in obdolžencema, priči ponovno zaslišati oziroma opravo tega procesnega dejanja vrniti na začetek. Brž, ko se je seznanila z razmerjem prič do obdolžencev, bi morala priči ponovno povabiti na zaslišanje in ju pred zaslišanjem poučiti o tem, da jima ni treba pričati, ter v primeru, da bi izjavili, da se tej pravici odpovedujeta in da želita pričati, priči opozoriti tudi, da se bo na njuno izpovedbo lahko oprla sodna odločba, četudi se bosta na glavni obravnavi pričevanju odpovedali. Nato pa, kar je bistveno za obravnavano zadevo, priči ponovno zaslišati skladno z določbami 241. člena ZKP. Po tem členu se od priče po splošnih vprašanjih zahteva, naj pove vse, kar ve o zadevi; nakar se ji postavljajo vprašanja, da se njene izpovedbe preskusijo, dopolnijo in razjasnijo (prvi odstavek 241. člena ZKP), pri čemer je treba pričo vselej vprašati tudi, od kod ve to, o čemer priča (drugi odstavek 241. člena ZKP).
S tem, ko je preiskovalna sodnica priči naknadno poučila o privilegiju iz drugega odstavka 236. člena ZKP in ju ob izjavi, da se privilegiju odpovedujeta, opozorila, da se bo na njuni izpovedbi lahko oprla sodna odločba, njuni izpovedbi z dne 24. 6. 2010, na kateri sta se tedaj sklicevali, nista postali procesno veljavna dokaza. Preiskovalna sodnica bi ob ponovnem zaslišanju, ob analogni uporabi 335. člena ZKP, v primeru, če bi ugotovila, da sta priči pri prejšnjem zaslišanju povedali dejstva, ki se jih več ne spominjata, ali če bi spremenili izpovedbi, kvečjemu lahko prebrala njuni izpovedbi z dne 24. 6. 2010 in na ta način pričama osvežila spomin. Vendar tega preiskovalna sodnica ni storila, kar je, ob upoštevanju, da sta priči nepismeni, še dodaten razlog, da zapisnika z dne 24. 6. 2010 nista (postala) procesno veljavna dokaza.
Zaradi napačne pravne presoje, kdaj neko sredstvo šteti kot nevarno v smislu drugega odstavka 122. člena KZ-1, nižji sodišči nista ugotavljali vseh tistih pomembnih dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče presoditi, ali je bilo leseno robato poleno v okoliščinah obravnavanega primera nevarno sredstvo, pri tem pa obšli tudi navedbe izvedenca dr. K. Povedano z drugimi besedami, odločilna dejstva, na podlagi katerih bi bilo omogočeno zanesljivo pravno vrednotenje, ali je bilo pri storitvi obravnavanega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe uporabljeno sredstvo v smislu drugega odstavka 122. člena KZ-1, so ostala neugotovljena. Ob odsotnosti konkretnih dejstev pa pravna presoja, ali je leseno robato poleno v konkretnem primeru predstavljalo nevarno sredstvo, ni mogoča. Taka presoja bo mogoča šele na podlagi dopolnitve dokaznega postopka v navedeni smeri.
bistvene kršitve določb postopka - izvajanje dokazov - zavrnitev dokaznega predloga - predlog za zaslišanje priče - predlog za zaslišanje izvedenca - prištevnost - nerazumljiv izrek - stvarna pristojnost - pristojnost okrožnega sodišča - kršitev kazenskega zakona - zastaranje kazenskega pregona - kaznivo dejanje zatajitve - zmotna ugotovitev dejanskega stanja
Stranka mora uveljavljati kršitev pravice do obrambe zaradi zavrnjenega dokaznega predloga substancirano in pri tem navesti konkretna dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je mogoče vsaj z določeno stopnjo verjetnosti sklepati, da bi predlagani, a neizvedeni dokaz ustvaril dvom v obtožbeni očitek, ki bi zaradi domneve nedolžnosti imel za posledico izrek oprostilne sodbe.
Narava procesne kršitve po 6. točki prvega odstavka 372. člena ZKP je taka, da do nje lahko pride samo pred okrajnim sodiščem takrat, ko izda sodbo za kaznivo dejanje iz pristojnosti okrožnega sodišča. Obratno, ko torej okrožno sodišče razsodi o kaznivem dejanju iz pristojnosti okrajnega sodišča (drugi odstavek 36. člena ZKP), do zatrjevane kršitve ne pride.
Prištevnost se v kazenskem postopku vedno domneva in se njenega obstoja posebej ne dokazuje.
Kaznivi dejanji razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 in obrekovanja po prvem odstavku 159. člena KZ-1 sodita med kazniva dejanja zoper čast in dobro ime, o katerih v primeru, da so storjena s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja, na prvi stopnji sodijo okrožna sodišča (prvi odstavek 25. člena ZKP). Iz izreka sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo kaznivo dejanje razžalitve storjeno s poslanimi SMS in elektronskimi sporočili, kaznivo dejanje obrekovanja pa s poslanim elektronskim sporočilom.
Svetovni splet je skladno s teorijo in sodno prakso sredstvo javnega obveščanja, saj so vsebine, objavljene na svetovnem spletu, (razen izjemoma) dostopne vsakomur. Pri pošiljanju elektronskih sporočil je situacija drugačna; gre namreč za zasebno komunikacijo med pošiljateljem in naslovnikom, ki se prenaša s pomočjo oziroma uporabo svetovnega spleta. Elektronska sporočila so s spletom sicer neločljivo povezana, vendar takšna komunikacija zaradi uporabe tehnologije svetovnega spleta še ni javna. Vrhovno sodišče sprejema razloge izpodbijane pravnomočne sodbe (točka 4 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje in točka 2 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), da gre tudi pri elektronskih sporočilih za usmerjeno, zasebno komunikacijo (tako kot pri navadni pošti), ki je namenjena (točno) določenim naslovnikom, pri čemer večje ali veliko številko naslovnikov ne pomeni, da gre za javno komunikacijo oziroma sredstvo javnega obveščanja. Navedenih značilnosti sporočil, poslanih po elektronski pošti, ne spremeni niti dejstvo, da je šlo pri več elektronskih naslovih, na katere je obsojenec pošiljal elektronska sporočila, za splošne oziroma generalne elektronske naslove, do katerih lahko ima dostop večje število ljudi, vendar je njihovo število še zmeraj omejeno, zato tudi pri pošiljanju elektronskih sporočil na takšne elektronske naslove ne gre za javno obveščanje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00016043
ZKP člen 365, 372, 372-4, 395, 395/1, 420, 420/3.. KZ-1 člen 124, 124/1.
bistvene kršitve določb postopka - kršitev pravice do obrambe - dokazni predlog obrambe - pomanjkljiva presoja pritožbenih navedb - kršitev kazenskega zakona - posebno huda telesna poškodba - zakonski znaki kaznivega dejanja - očitna pisna pomota
Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podal dokaznega predloga za pridobitev dokumentacije Splošne Bolnišnice Izola ob sprejemu oškodovanca v bolnišnico. Zagovornik je na predobravnavnem naroku dne 27. 9. 2016 podal dokazni predlog za pridobitev odpustnega pisma Splošne bolnišnice Izola za oškodovanca z dne 9. 1. 2015, ki ga je sodišče pribavilo (list. št. 99-100 spisa) in prebralo na glavni obravnavi, zato kršitev pravice do obrambe ni podana.
Iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje je razvidno, da se sodišče do teh zagovornikovih navedb res ni opredelilo, vendar zagovornik tega dokaznega predloga pred sodiščem prve stopnje ni podal, temveč je podal dokazni predlog, da se pribavi odpustno pismo. Temu dokaznemu predlogu je sodišče ugodilo. S tem, ko se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb o neobstoječem dokaznem predlogu, vpliv navedene pomanjkljivosti na zakonitost sodbe sodišča druge stopnje, ki ga zagovornik v zahtevi niti ni konkretiziral, ni podan.
Vrhovno sodišče soglaša z zaključkom sodišč, da ireverzibilnost posledic, ki so nastale zaradi obsojenčevega ravnanja, pri čemer ni nobenega dvoma, da gre pri očesu za pomemben organ, utemeljuje pravno oceno telesne poškodbe kot posebno hude telesne poškodbe, ki je pridržana sodišču.
Skladno z določbo prvega odstavka 365. člena ZKP gre pri pomoti v obsojenčevem imenu v izreku in obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje za očitno pisno pomoto, ki ni vplivala na razumljivost in zakonitost sodbe. Sodišče druge stopnje je v sodbi pravilno navedlo sodbo sodišča prve stopnje, ki se je izpodbijala s pritožbo in vsebino vložene pritožbe (369. člen ZKP), s čemer je bil predmet obravnavanja pred sodiščem druge stopnje natančno in nedvoumno opredeljen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00016042
ZKP člen 359, 359/1-1, 371, 371/1-11, 371/2, 372/2.. KZ-1 člen 37, 240, 240/1, 240/2.
zakonski znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - napeljevanje h kaznivemu dejanju - konkretizacija zakonskih znakov - bistvene kršitve določb postopka - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - pravica do obrambe - zavrnitev dokaznega predloga - zaslišanje izvedenca
Zgolj na podlagi ugotovitve, da je imel obsojeni S. O. interes pridobiti premoženjsko korist družbi O. P., d. o. o., ni mogoče zaključiti, da je zato tudi nagovoril storilca kaznivega dejanja v izvedbo zanj škodljivega pravnega posla. Sodišče bi moralo nagovarjanje v obrazložitvi sodbe opredeliti s konkretnimi dejstvi.
Četudi je bila edino premoženje družbe O. M., d. o. o., nepremičnina na Hrvaškem, to še ne pomeni, da je vrednost poslovnega deleža družbe nujno enaka vrednosti zadevne nepremičnine, povečana za znesek nominalne vrednosti poslovnega deleža, kot izhaja iz izreka in obrazložitve prvostopenjske sodbe. Tak sklep je pravno napačen, saj ne upošteva vseh vidikov oziroma metod ocenjevanja vrednosti podjetij.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00014868
ZKP člen 65, 65/1, 371, 371/1-8, 372, 372-1, 420, 420/2.. KZ-1 člen 22, 22/1, 22/2.
kršitev kazenskega zakona - silobran - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nedovoljen dokaz - zapisnik o izpovedbah prič - vplivanje na priče - pooblaščenec oškodovanca - zmotna ugotovitev dejanskega stanja
Vprašanje obstoja silobrana predpostavlja ugotovitev dejanskih okoliščin, ki zadevajo njegove bistvene sestavine, opredeljene v drugem odstavku 22. člena KZ-1.
V obravnavanem primeru sta sodišči zaključili, da srečanje oškodovančevega pooblaščenca in navedenih prič ni bilo namenjeno medsebojnemu usklajevanju izpovedb. Po določbi prvega odstavka 65. člena ZKP sme oškodovanec svoje pravice v postopku izvrševati po pooblaščencu, pri čemer je med njima v okviru pravice do spoštovanja zasebnega življenja (8. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin) zagotovljena svobodna komunikacija.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00015375
ZKP člen 358, 358-1, 424, 424/2, 483, 483/2.. KZ-1 člen 176, 176/3.
postopek proti mladoletnikom - kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - beneficium cohaesionis
Kadar zakonski znak kaznivega dejanja predstavlja nedovršni glagol, ki praviloma implicira neko ponavljajoče, trajajoče oziroma večkratno ravnanje, sodišče v primeru enkratnega ravnanja storilca presodi, ali je bila intenziteta (kvaliteta in kvantiteta) tega ravnanja takšna, da je storilčevo ravnanje zadostilo izpolnitvi zakonskega znaka očitanega kaznivega dejanja oziroma ali je mogoče iz storilčevega enkratnega ravnanja sklepati, da bo s svojim ravnanjem nadaljeval.
V konkretnem primeru je pritožbeno sodišče, ob nespremenjenem opisu mladoletnikom očitanih kaznivih dejanj, samo spremenilo pravno opredelitev kaznivih dejanj in zaključilo, da so mladoletniki zase pridobili pornografsko ali drugačno seksualno vsebino. Pritožbeno sodišče je v razlogih sklepa uporabilo dovršni glagol („pridobili“), kar je posledica tega, da so bile slike, upoštevaje kazenskopravni očitek mladoletnikom, s strani oškodovanke posredovane zgolj enkrat. Pritožbeno sodišče ob tem ni opravilo presoje, ali gre pri mladoletnikom očitanem ravnanju za zadostno stopnjo intenzivnosti, da že enkratna pridobitev fotografij zadošča za obstoj kaznivega dejanja po tretjem odstavku 176. člena KZ-1.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00014869
ZKP člen 344, 344/1, 344/2, 371, 371/2, 372, 372-1.. KZ-1 člen 201, 201/2, 201/3.. ZVZD člen 5.. URS člen 29, 29-3.
kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki - kaznivo dejanje ogrožanja varnosti pri delu - blanketna dispozicija - dopolnilna norma - kršitev pravil o varnosti in zdravju pri delu - vzročna zveza - prekinitev vzročne zveze - bistvene kršitve določb postopka - pravica do obrambe - izvajanje dokazov - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca - ogled kraja kaznivega dejanja - sprememba obtožbe - opis kaznivega dejanja
Navedeni določbi tako na splošno predpisujeta obveznost delodajalca, da zagotovi varnost in zdravje pri delu. Varno ravnanje s konkretnimi opaži pa je določeno v 5. točki Programa. Po presoji Vrhovnega sodišča navedeni predpisi in splošno priznana tehnična pravila skupaj predstavljajo dopolnilno normo blanketne določbe iz drugega odstavka 201. člena KZ-1, ki določa varno deponiranje opažev oziroma onemogočanje približevanja nepravilno deponiranim opažem.
Obravnavano kaznivo dejanje je pravo opustitveno kaznivo dejanje1, pri katerem gre 1) za opustitev dolžnosti odgovorne osebe za postavitev, delovanje in brezhibnost varnostnih naprav ter 2) za opustitev drugih oblik varnostnih ukrepov, ki se zahtevajo po predpisih ali tehničnih pravilih.
Sodišči sta ugotovili in obrazložili, da bi moral obsojenec kot odgovorni vodja gradbišča, ki je bil določen za odgovorno osebo za izvajanje ukrepov za zagotovitev varstva in zdravja pri delu, pri čemer so bile njegove dolžnosti in odgovornosti določene v odločbi o imenovanju in pooblastilih z dne 26. 3. 2010, ali zagotoviti ustrezno deponiranje opažev ali zagotoviti postavitev varnostnih naprav, (alternativna) opustitev obeh dolžnosti pa predstavlja neposreden vzrok za škodni dogodek. Sodišči sta zaključili, da so obsojenčeve opustitve v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Obrazložili sta, je obsojenec imel možnost in dolžnost preprečiti oziroma odstraniti potencialno nevarnost, pa tega ni storil, čeprav je to bilo v njegovi pristojnosti, zavedanje obsojencev pa izkazuje tudi dejstvo, da je bilo ob kasnejši uporabi opažev poskrbljeno za fizično varovanje gradbene jame.
Okrožna državna tožilka je obtožnico spremenila na podlagi dokazov, izvedenih na glavni obravnavi, pri čemer se predmet obtožbe nanaša na isti historični dogodek. V obravnavanem primeru prav tako ni prišlo do spremembe pravne opredelitve obravnavanega dejanja, zato kršitev prvega odstavka 344. člena ZKP ni podana.
Obtožnica z dne 9. 2. 2015, ki je bila dne 1. 2. 2016 spremenjena skladno s prvim odstavkom 269. člena ZKP, v katerem so predpisane obvezne sestavine obtožbe, obsega opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki in druge (v določbi navedene) okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar najbolje označi. V obtožnici so navedena dejstva, ki so se dokazovala z izvedbo predlaganih dokazov, med drugim tudi dejstva glede obsojenčevega vedenja o razopažanju in deponiranju opažev, prav tako je obrazloženo, da bi se obsojenec moral in mogel zavedati, da bi lahko opisano ravnanje oziroma opustitev imelo za posledico prevrnitev opažev in poškodovanje delavcev, ki so se gibali pod njimi, kar se je zgodilo dne 2. 2. 2011.
ZKP člen 372, 372-4.. KZ-1 člen 7, 7/1, 7/2, 93, 93/1, 94, 94/1, 94/2.
kršitev kazenskega zakona - zastaranje izvršitve stranske denarne kazni - obročno plačilo denarne kazni - prekinitev zastaranja - časovna veljavnost kazenskega zakona - nastop pravnomočnosti - uporaba milejšega kazenskega zakona
V času, ko je obsojencu dovoljeno obročno plačevanje stranske denarne kazni, zastaranje njene izvršitve ne teče.
Sodišče bo v postopku ugotavljanja zastaranja izvršitve stranske denarne kazni odločalo po tistem kazenskem zakonu, ki je veljal v trenutku, ko je sodba, s katero je bila kazen izrečena, postala pravnomočna. Če pa se je v času od pravnomočnosti sodbe do trenutka odločanja o zastaranju izvršitve kazni zakon enkrat ali večkrat spremenil, pa moralo uporabiti tisti zakon, ki je za obsojenca in za njegov pravni položaj z vidika zastaranja izvršitve izrečene kazni najugodnejši.
ZKP člen 34, 34/1, 372, 372-1. KZ-1 člen 216, 216/1, 216/3.
kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki - kaznivo dejanje zlorabe izvršbe - poskus kaznivega dejanja - izvršilni postopek na podlagi verodostojne listine
Besedilo, da nekdo izterja več kot je kdo dolžan plačati je treba razlagati tako, da obsega tudi primere, v katerih oškodovanec ne dolguje ničesar, storilec pa od njega vseeno nekaj izterja ali poskuša izterjati. Argumentacija prvostopenjskega sodišča, da je jezikovno razlago besedila da nekdo izterja več, kot je dolžan plačati, v okviru slovenskega jezika mogoče razlagati le na način, da je nekdo izterjal več, kot je bil drugi dolžan plačati in to tako v primeru, ko mu je drugi dolgoval določeni znesek, ki je manjši od (iz)terjanega, kot tudi v primeru, ko mu drugi ni dolgoval ničesar, je razumna. Prepričljivo je stališče, da je besedo več v normativnem besedilu treba razlagati tako, da velja takrat ko primerjamo različne vrednosti kot tudi v primeru, ko vrednost, ki je večja od nič primerjamo z nič. Takšna razlaga jezikovnega okvira zakonskega besedila v ničemer ne prebija. Logično je razlaga, da je vsak izterjan znesek, ne glede na to kolikšen je, vedno večji od nič, pri čemer pa je na podlagi argumenta a minore ad maius razumno sklepanje, da če je inkriminiran položaj, v katerem storilec od oškodovanca izterja več, kot pa slednji dolguje, da je še toliko bolj logično, da je inkriminiran tudi položaj, v katerem oškodovanec ne dolguje ničesar, storilec pa od njega vseeno nekaj izterja ali poskuša izterjati. Drži tudi, da je bila volja zakonodajalca ob inkriminaciji zlorabe izvršbe prav v zaščiti oškodovancev, takšne zaščite pa seveda ne potrebujejo samo dejanski dolžniki v primerih, ko upnik od njih namerno izterja več, kot pa so dolžni, temveč tudi oškodovanci, ki sploh niso ničesar dolžni, pa upnik od njih vseeno izterja neko vsoto. Glede na objekt kazensko pravnega varstva je zato razumno stališče v izpodbijani pravnomočni sodbi, da je ena od izvršitvenih oblik storitve tega kaznivega dejanja podana tudi takrat, ko storilec vloži predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, pa se pri tem zaveda, da terjatev ne obstoji, oziroma da ne obstoji ustrezna verodostojna listina.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00014117
ZKP člen 372, 372-5.. KZ-1 člen 74, 74/1, 186, 186/1, 45a.
neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - kršitev kazenskega zakona - odločba o odvzemu protipravne premoženjske koristi - protipravna premoženjska korist - odvzem premoženjske koristi
Pri Institutu odvzema premoženjske koristi gre za sui generis ukrep, ki je po svoji naravi bližje civilnopravni kot kazenski sankciji, saj se z njim zasleduje predvsem restitucijo, torej vzpostavitev takšnega premoženjskega stanja, kot je bilo pred storitvijo kaznivega dejanja. Vendar pa restitucija ni edini namen odvzema premoženjske koristi. Na konkretnega storilca kaznivega dejanja (in druge možne storilce) ima ukrep odvzema premoženjske koristi nedvomno tudi preventiven učinek v smislu, da vpliva na njegovo vedénje, da kaznivih dejanj ne bi storil oziroma ponovil. To se kaže v luči prvega odstavka 74. člena KZ-1, po katerem nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, kar z drugimi besedami predstavlja uzakonitev načela, da se kriminalna dejavnost ne izplača. Ravno preventiven vidik ukrepa odvzema premoženjske koristi omogoča, da se storilci kaznivih dejanj ne morejo zanašati na odbitek tistih stroškov, ki so per se prepovedani, saj so ti po svoji naravi neločljivo povezani s (predhodnim) protipravnim ravnanjem oziroma iz njega izvirajo.
Navedeno stališče sicer ne pomeni, da je v vseh primerih pravilna in zakonita uporaba bruto metode. Glede na raznovrstnost kaznivih dejanj ni mogoče vnaprej na abstraktni ravni določiti, da so vsi stroški, ki jih imajo storilci z izvršitvijo (dokončanih) kaznivih dejanj, nezakoniti. Na kakšen način in s kakšnimi stroški storilci dokončajo kaznivo dejanje, ni enoznačnega odgovora, zato tudi ni mogoče vnaprej opredeliti pravila, po kateri metodi mora biti odvzeta protipravno pridobljena premoženjska korist. Izjema, kjer se uporaba bruto metode izkaže kot pravilna, zakonita in navsezadnje pravična, pa so ravno primeri, kot je obravnavani, kjer je narava vložkov (stroškov, izdatkov oziroma dejanj) že sama po sebi protipravna.
Ostali kazenski postopki ne morejo imeti vpliva na pravilnost odločbe o odvzemu premoženjske koristi in pravilno uporabo načel proste presoje dokazov in iskanja materialne resnice v tem kazenskem postopku. Na podlagi drugačnih sodnih odločitev v drugih kazenskih postopkih zagovorniki zato neutemeljeno zatrjujejo kršitev ustavnih in procesnih načel v tem postopku.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00014109
ZKP člen 372, 372-3.. URS člen 31.
kršitev kazenskega zakona - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem) - lahka telesna poškodba
Za prepoved sojenja v isti stvari po 31. členu Ustave v obravnavani zadevi ne gre, saj prepoved sojenja o isti stvari pomeni, da sodišče ne sme iste osebe dvakrat obravnavati za isto kaznivo dejanje in jo za isto kaznivo dejanje dvakrat kaznovati ali ponovno odločiti o obtožbi zoper isto osebo, za dejanje, za katero je bilo o obtožbi s pravnomočno sodno odločbo že odločeno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00014114
ZKP člen 344, 344/1, 354, 354/1, 358, 371, 371/1-11.. KZ-1 člen 34, 34/1, 115, 115/1, 122, 122/1, 122/2.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - poskus uboja - lahka telesna poškodba - objektivna identiteta med obtožbo in sodbo - sprememba obtožbe - nejasni in nasprotujoči si razlogi o odločilnih dejstvih - kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja
Praviloma je pri poskusu kaznivega dejanja uboja v opisu dejanja opisana tudi posledica, ki se kaže v posegu in poškodbi telesne integritete drugega, to je lahko, huda ali posebno huda telesna poškodba. Kaznivo dejanje poskusa uboja je seveda lahko izvršeno z nevarnim sredstvom, torej s sredstvom, ki je sposobno poškodovati telesno integriteto drugega in povzročiti telesno poškodbo oziroma s sredstvom, s katerim je mogoče drugemu vzeti življenje. Opis kaznivega dejanja poskusa uboja tako že po naravi stvari lahko obsega opis kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem odstavku 122. člena KZ-1, to je poškodbe prizadejane z nevarnim sredstvom oziroma s sredstvom, s katerim se lahko telo hudo poškoduje.
Ko sodišče iz opisa kaznivega dejanja poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 izpusti očitek, ki opisuje poskus kaznivega dejanja uboja in ohrani tisti del opisa kaznivega dejanja, ki opisuje in konkretizira kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 122. člena KZ-1, se obdolženčev pravni položaj v ničemer ne poslabša in v njegov pravni položaj ni z ničemer poseženo.
Kadar sodišče ugotovi, da so v okviru opisa hujšega kaznivega dejanja, ki ni dokazano, pa podani znaki blažjega kaznivega dejanja, ki so v opisu dejanja tudi konkretizirani in predstavljajo dejansko del historičnega dejanskega stanu hujšega kaznivega dejanja, ki je opisano v obtožbi, lahko obdolženca spozna za krivega, če mu je seveda kaznivo dejanje dokazano, tega blažjega kaznivega dejanja. Če doda abstraktne zakonske znake blažjega kaznivega dejanja h konkretnemu opisu kaznivega dejanja, v katerem so že konkretizirani vsi zakonski znaki tega kaznivega dejanja, ne krši objektivne identitete med obtožbo in sodbo in zato dejanje ne postane drugo.
ZKP člen 358, 358-1, 372, 372-3.. KZ člen 289, 289/3.
kršitev kazenskega zakona - zastaranje kazenskega pregona - tek in pretrganje zastaranja - razveljavitev pravnomočne sodbe - konec teka roka za zastaranje - odločba Ustavnega sodišča - kaznivo dejanje krive izpovedbe - zakonski znaki - obstoj kaznivega dejanja
Postopek nove razsoje je bilo treba končati v roku dveh let po razveljavitvi pravnomočne sodbe.
Pri kaznivem dejanju krive izpovedbe se mora lažnost izpovedi nanašati na bistvene oziroma pomembne stvari, torej na tiste, ki se nanašajo neposredno na stvar obravnavanja oziroma so lahko podlaga za odločitev. Vsebina krive izpovedbe mora biti takšna, da lahko vpliva oziroma prispeva k odločitvi sodišča v konkretni zadevi. Nevarna je samo lažna izpovedba, ki lahko povzroči napačno odločitev sodišča, pri čemer so lahko relevantne tudi okoliščine, ki niso v neposredni, temveč posredni povezavi s predmetom obravnavanja.
Obdolženčeva lažna izpovedba, da je obsodil osebo, za oprostitev katere naj bi prejel podkupnino, za presojo zakonskih znakov kaznivega dejanja krive ovadbe ni bistvena. Lažna poved, ki jo je izrekel obdolženec, se ne nanaša na bistvene stvari. Tudi če bi obdolženec N. kdaj obsodil, to ne bi bilo ovira za sprejem podkupnine v naslednjem sojenju. Poleg tega je obdolženec govoril po spominu, dejstva o sojenju in obsodbi pa je mogoče kadarkoli preveriti z vpogledom v ustrezne evidence sodišča. Ker na podlagi splošne obdolženčeve izpovedbe, da je R. sodil in ga obsodil, ni mogoče zaključiti, da mu v drugem postopku ni izrekel oprostilne sodbe, obdolženčeva kriva izpovedba za presojo kaznivega dejanja krive ovadbe ni bistvena oziroma pomembna.
KZ člen 95, 95/1, 96, 96/2, 97, 97/1, 97/2, 97/3.. ZKP člen 105, 105/2, 372, 372-5.
kršitev kazenskega zakona - odvzem protipravne premoženjske koristi - premoženjskopravni zahtevek oškodovanca - varstvo oškodovanca - adhezijski postopek - povrnitev škode
Plačilo zneska premoženjske koristi ni neka druga terjatev, ampak ista terjatev, kot bi jo imel oškodovanec s premoženjskopravnim zahtevkom. Povedano drugače, z izvršitvijo odvzema premoženjske koristi za oškodovanca preneha neposredni zahtevek do storilca kaznivega dejanja do višine denarnega zneska, ki ustreza odvzeti premoženjski koristi. Z državnim tožilcem se ni mogoče strinjati, da se oškodovanec v situaciji, ko sodišče sicer ravna nepravilno in o vloženem premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca ne odloči, ampak odvzame s kazvivim dejanjem pridobljeno protipravno premoženjsko korist, ne more poplačati iz zasežene premoženjske koristi. Ker sodišče o vloženem premoženjskopravnem zahtevku ni odločilo, za oškodovanca ne preneha pravica, da začne pravdo.
V obravnavanem primeru je sodišče, ko je odločilo o odvzemu premoženjske koristi po drugem odstavku 96. člena KZ ravnalo, kot da oškodovanec premoženjskopravnega zahtevka ni priglasil. S tem oškodovancu ni odvzelo pravice do uveljavljanja svojega premoženjskopravnega zahtevka v pravdi, prav tako mu z odločitvijo v kazenski sodbi ni bila odvzeta pravica, da se poplača iz odvzete premoženjske koristi.
Že možnost za oškdovanca poplačati se iz odvzete premoženjske koristi in varstvo oškodovanca, ki ga daje kazenski zakon v 97. členu KZ, napotuje na zaključek, da ob odločitvi sodišča prve stopnje, da odvzame korist, ne da bi prvenstveno odločilo o oškodovančevem premoženjskopravnem zahtevku, v obravnavanem primeru več v pravnomočno kazensko sodbo ni mogoče posegati na način, da se odločba o odvzemu premoženjske koristi razveljavi zato, da bi sodišče ponovno odločalo le o premoženjskopravnem zahtevku v ponovljenem sojenju.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00014107
ZKP člen 407, 420, 421, 421/4, 421/5.. KZ-1 člen 53, 53/2-2, 55, 55/1.. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 7, 46.
učinkovanje in izvrševanje odločb Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - kršitev kazenskega zakona - neprava obnova postopka - izrek enotne kazni obsojencu - odmera kazni - načelo zakonitosti - časovna veljava kazenskega zakona - milejši zakon
Stališče, da bi morala vsaka sodba, s katero je ESČP ugotovilo kršitev konvencijske pravice, brez izjeme imeti za posledico razveljavitev domačih odločb ali njihovo spremembo, oziroma, v kontekstu slovenskega pravnega reda, samodejno ugoditev zahtevi za varstvo zakonitosti, ni sprejemljivo. Ni nujno, da mora biti rezultat presoje, ki jo opravi Vrhovno sodišče, v vsakem primeru takšen, kot bi na prvi pogled izhajalo iz odločbe ESČP. Tudi v fazi odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti mora Vrhovno sodišče pretehtati vse relevantne pravne argumente, tudi tiste, na katere se v dosedanjem postopku sodišča morebiti niso oprla. Če so ti argumenti po vsebini tehtnejši, jim bo Vrhovno sodišče sledilo, tudi če to narekuje zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti. Ugotovitev kršitve konvencijske pravice s strani ESČP od Vrhovnega sodišča zahteva, da se z odločbo ESČP seznani in se do nje opredeli, ne pomeni pa zagotovila obsojencu, da bo z vložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti uspel.
Procesne možnosti po 5. odstavku 421. člena ZKP ni mogoče razlagati kot instrumenta, ki je namenjen samodejnemu sprejemu odločbe ESČP v slovensko sodno odločbo, ne da bi se Vrhovno sodišče o zadevi smelo in moralo ponovno izreči, še posebej v primeru, če zadevo razsvetli še z drugih, v dosedanjih odločbah neupoštevanih vidikov.
V teoriji in sodobnih kazenskopravnih sistemih poznamo tri pravila za izrekanje enotne kazni za kazniva dejanja v steku: pravilo absorbacije, asperacije in kumulacije. Pravila so sicer različno stroga, skupno pa jim je vseeno to, da seštevek kazni, ki naj se izreče kot enotna, ni nikoli nižji od najstrožje kazni, ki jo je sodišče izreklo za posamezno kaznivo dejanje. Enotna kazen je v za storilca najboljšem primeru enaka najstrožji že določeni kazni, v zanj najslabšem primeru pa celo enaka seštevku vseh kazni.
Določba 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 ne ureja izrekanja enotne kazni za primere, kot je obravnavani in da gre v bistvu za prekrito pravno praznino, tj. za situacijo, ko predpis le navidezno ureja nek dejanski stan. Zakonodajalec ni imel namena, da je enotna kazen tudi v primerih, ko je ena od kazni v steku 30 let, največ 20 let zapora. Določba 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 niti ne katera od drugih določb v KZ-1 tako ne urejajo izreka enotne kazni v primerih, ko je ena od kazni v steku višja od 20 let zapora. Pri sprejemu KZ-1 je določba, ki bi urejala tak položaj, umanjkala.
Sorazmerno kaznovanje, ki kazen niansira glede na težo pravne kršitve, je tako ena od manifestacij korektivne pravičnosti, ki se odziva na različne oblike pravnih kršitev in po kateremu gre „vsakomur glede na nepravo.“ Situacija, po kateri bi bil storilec ob izreku enotne kazni nagrajen, ker je namesto enega izvršil več kaznivih dejanj, je zato v popolnem nasprotju s temi izhodišči.
Če se storilec, kateremu je bila za kaznivo dejanje umora izrečena najvišja predpisana kazen tridesetih let zapora, znajde v ugodnejšem položaju le zato, ker je poleg umora izvršil še dve dodatni kaznivi dejanji, je s tem kršeno načelo enakosti. Obravnavan bi bil namreč mileje kot nekdo, ki je izvršil le eno kaznivo dejanje, za katerega mu je bila izrečena kazen 30 let zapora.
Da bi bila enotna kazen nižja od najvišje izrečene, glede na stališče vložnika celo 10 let nižja, je enostavno v nasprotju z vsemi naštetimi načelnimi izhodišči. Sporno določbo je zato treba v primeru obsojenca razlagati na način, ki se takemu absurdnemu rezultatu izogne, hkrati pa je rezultat pravičen za obsojenca. Skupni imenovalec teh dveh teženj je izrek enotne kazni 30 let zapora, upoštevaje načelo absorbcije kot najugodnejše od načel, ki jih teorija predvideva za izrek enotnih kazni.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00012890
KZ člen 183, 183/3.. ZKP člen 18, 18/2, 340, 340/4, 371, 371/1-8.
kršitev materialnega prava - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje spolni napad na osebo mlajšo od 15 let - čas storitve kaznivega dejanja - spolno občevanje - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nedovoljen dokaz - izvedensko mnenje
Pri obravnavi kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, po tretjem odstavku 183. členu KZ, čas storitve predstavlja pravno relevantno okoliščino z vidika presoje, ali je storilec deloval v posebej označenem času, torej v obdobju do oškodovančeve dopolnitve 15. leta starosti.
Spolno občevanje predstavlja jasen in enoznačen pojem, ki se nanaša na naravno združitev spolnih organov, v kazenskopravnem smislu pa je kaznivo dejanje dokončano že s samim začetkom penetracije. Gre za vrsto zakonskega (naravnega) znaka, ki je dovolj določno opredeljen že v samem zakonu, zato za konkretizacijo kaznivega dejanja zadostuje že sklicevanje na njegovo zakonsko prvino.
Ob postavitvi sodnega izvedenca B. C. so bili dokazi v zvezi s predhodnim zaslišanjem oškodovanke v preiskavi že izločeni in zato sodni izvedenec pri izdelavi izvedenskega mnenja ni razpolagal niti z oškodovankino izpovedbo niti z njo povezanimi podatki ter se je pri svojem delu omejil izključno na vprašanja, ki mu jih je z odredbo postavilo sodišče. V izvedenskem mnenju sodni izvedenec tudi ni zapisal ali upošteval ničesar, kar bi mu povedala oškodovanka o kaznivem dejanju, prav tako pa ga o tem ni zasliševalo sodišče na glavni obravnavi. Na podlagi predstavljenega izvedensko mnenje ne predstavlja nedovoljenega dokaza.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00013062
ZKP člen 150, 150/1-1, 153, 153/2, 153/4, 154, 154/1, 154/2.. KZ-1 člen 263, 263/1, 263/2.. URS člen 3, 3/2, 23, 23/1, 37, 37/2.
kaznivo dejanje sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje - kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki - uradno dejanje - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nedovoljen dokaz - prikriti preiskovalni ukrepi - nadzor elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem - izjava državnega tožilca - kazenski pregon - procesni prekluzivni rok - uničenje podatkov - komunikacijska zasebnost - avtentična razlaga zakona - učinki avtentične razlage zakona - pravica do nepristranskega sojenja - odreditev ukrepa - izločitev sodnika - pravica do obrambe v postopku - dokazni predlogi - zavrnitev dokaznih predlogov - nedovoljena vnaprejšnja dokazna ocena
Celotno obsojenčevo ravnanje je bilo ciljno naravnano v udejanjanje neprava, to je v objavo razpisa prostega delovnega mesta za vnaprej zbrano kandidatko. Za uradna dejanja se štejejo tudi druga ravnanja uradnih oseb, ki jih morajo opraviti na podlagi zakona ali podzakonskega predpisa v okviru svojih službenih pristojnosti oziroma nalog, praviloma po vnaprej predpisanem postopku.
Avtentična razlaga zakona za sodišča ni zavezujoča. Rok iz drugega odstavka 154. člena ZKP je prekluziven. Začetka kazenskega pregona ne moremo enačiti s posameznimi procesnimi dejanji državnega tožilstva ali policije, ki so usmerjena v pregon storilca. Za kazenski postopek je mogoče šteti samo sodni postopek. Brez zahteve upravičenega tožilca po kazenskem pregonu se kazenski postopek ne more začeti.
Sodišče je z opravo vnaprejšnje dokazne ocene in zaključkom, da narava konflikta med obsojencem in preiskovalnim sodnikom ni takšna, da bi lahko vplivala na (vsaj) videz nepristranskosti sodišča pri odrejanju prikritih preiskovalnih ukrepov, kršilo pravico do obrambe.
Zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ker dejanje, kot je opisano v krivdoreku sodbe, ni kaznivo dejanje, saj iz konkretnega dela opisa kaznivega dejanja ne izhaja, da je bil denar, ki naj bi si ga protipravno prilastil, obsojencu zaupan.
Kupnina obsojenecu ni bila izročena (zaupana) kot tuja stvar v pričakovanju, da bo vrnjena, ampak kot denarna protivrednost, ki jo je moral oškodovanec (kot kupec) obsojencu plačati po prodajni pogodbi.