KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00018539
ZKP člen 39, 39/1-6, 44, 44/1, 371, 371/1-11, 420, 420/2.
bistvene kršitve določb postopka - nerazumljiv izrek - enovito kaznivo dejanje - realni stek - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - izvedensko mnenje - dokazna ocena izvedenskega mnenja - zmotna ugotovitev dejanskega stanja - sodni izvedenec - pristranskost izvedenca - kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki - status direktorja družbe - nadomestilo plače - prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - zastaranje kazenskega pregona
Iz zakonske dikcije prvega odstavka 196. člena KZ-1 ne izhaja, da gre za posebno kaznivo dejanje glede na možnega storilca, temveč ga lahko stori vsak, ki zavestno ne ravna po delovnopravnih predpisih. Pomembna je ugotovitev sodišča, da ima storilec kaznivega dejanja, ne glede na njegov status v gospodarski družbi, vodstveni položaj, in s tem upravičenje dejanskega vodenja poslov.
Nadomestilo plače, enako kot plača, predstavlja plačilo za delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ki jo mora delodajalec skladno z drugim odstavkom 137. člena ZDR izplačati med drugim v primeru, ko delavec ne dela iz razlogov na strani delodajalca.
Posamezna ravnanja v konkretnem primeru sicer izpolnjujejo zakonske znake po prvem odstavku 196. člena KZ-1, vendar gre pri njih samo za kvantitativno povečanje (znotraj) istega neprava in so življenjsko gledano vsa obsojenčeva ravnanja del enotne kriminalne dejavnosti, zato predstavljajo eno kaznivo dejanje. V takih primerih se celotno storilčevo ravnanje opredeli po strožji obliki kaznivega dejanja, v konkretnem primeru torej po drugem odstavku 196. člena KZ-1.
V postopku stranke sicer lahko oporekajo izvedenskemu mnenju, vendar pa nestrinjanje stranke z njim ne more predstavljati podlage za izločitev sodnega izvedenca, če zanjo niso podani razlogi iz 39. člena ZKP, ki jih mora stranka v postopku obrazloženo utemeljiti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00018535
ZKP člen 201, 201/1, 372, 372-1.. KZ-1 člen 355, 355/1, 359, 359/1.
odreditev pripora - kršitev kazenskega zakona - ščuvanje k nasilni spremembi ustavne ureditve - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki - ogrozitev ustavne ureditve - utemeljen sum
Ustanovitev oborožene vojaške skupine je šteti kot ogrozitev obstoječe ustavne ureditve, saj gre za neposreden poseg v eno od temeljnih funkcij države, ki je v njeni izključni pristojnosti, to je zagotavljanje varnosti države. Pozivanje članov vojaške skupine k nepokorščini do policistov, to je izvršilne veje oblasti, je prav tako poseg v področje zagotavljanja varnosti države in kaže na obdolženčev namen ogroziti ustavno ureditev.
Govor obdolženca ob ustanovitvi oborožene vojaške skupine, v katerem naj bi navedel, da imajo pravico nositi orožje, da jih bo usposobil za ravnanje z orožjem, ko bodo usposobljeni, pa bodo prevzeli oblast v državi, je šteti kot ščuvanje k oboroženemu uporu z namenom strmoglavljenja najvišjih državnih organov. Seznanjanje širše javnosti z ustanovitvijo oborožene vojaške skupine in pozivanje, da se ji pridružijo, oziroma da ustanovijo vojaške skupine po območjih pokrajin, pa je šteti kot pripravljalno dejanje k oboroženemu uporu z namenom strmoglavljenja najvišjih državnih organov.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00018536
ZKP člen 68, 68/1, 372, 372-1, 420, 420/5.. KZ-1 člen 186, 186/1, 186/3.. ZOdv člen 5.
kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - kaznivo dejanje, storjeno v hudodelski družbi - hudodelska združba - pravica do zagovornika - izčrpanje pravnih sredstev
Glede na to, da bi dosledno upoštevanje določila prvega odstavka 68. člena ZKP v obravnavani zadevi pripeljalo do situacije, v kateri bi obsojenec zaradi zagovornikovega neupoštevanja omenjenega določila, ostal brez možnosti vložitve izrednega pravnega sredstva, je Vrhovno sodišče sprejelo v obravnavo predmetno zahtevo.
V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje posebej presojalo obstoj hudodelske združbe v delu, ki se je nanašal na ravnanja, očitana obsojencu. Hkrati je presojalo tudi njegovo zavedanje sodelovanja v hudodelski združbi, zato zgolj razveljavitev sodbe za enega izmed članov hudodelske združbe ne more imeti vpliva na obstoj hudodelske združbe in obsojenčevo sodelovanje v njej ter na pravno kvalifikacijo dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1. Glede na navedeno uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni podana.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00016061
ZKP člen 272, 272/2, 371, 372/1-11.. KZ-1 člen 186, 186/1, 186/3.
bistvene kršitve določb postopka - podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - nedovoljen dokaz - doktrina prima facie - kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - hudodelska združba
V zvezi z dokazovanjem obdolženčevega védenja o obstoju hudodelske združbe gre za vprašanje, ki ga bo sodišče ugotavljalo šele v naslednjih fazah kazenskega postopka, pri čemer po ustaljeni sodni praksi ni potrebno, da bi moral obdolženec kot član hudodelske združbe vedeti za povezave med ostalimi člani hudodelske združbe oziroma za njihov kriminalni prispevek.
kršitev kazenskega zakona - kršitev temeljnih pravic delavcev - zakonski znaki - odločba o kazenski sankciji - odločba o premoženjskopravnem zahtevku - bruto ali neto znesek
V takšnem opisu kaznivega dejanja so v skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča vsebovani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Kp 30816/2012 z dne 14. 3. 2014 presodilo, da s tem, ko v izreku sodbe ni navedenih zneskov neplačanih prispevkov, ni podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, niti kršitev materialnega zakona. Kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1 namreč ni kaznivo dejanje zoper premoženje, temveč so z njim varovane temeljne pravice delavcev, med katere spada tudi plačilo z zakonom predpisanih prispevkov za socialno varnost. V sodbah I Kp 61453/2011 z dne 11. 12. 2015 in I Ips 32471/2011 z dne 24. 11. 2016 je Vrhovno sodišče presodilo, da ima delavec pravico do plačila za opravljeno delo, kar pomeni, do vsega, kar mu po zakonu pripada, torej plače z vsemi predpisanimi prispevki, ki so namenjeni socialni varnosti in pravico do regresa. Pravica delavca je torej pravica do bruto plače in ostalih prejemkov iz delovnega razmerja.
Iz delovnega razmerja, kot že rečeno, izhaja pravica do bruto plače in drugih povračil iz delovnega razmerja. Vendar plača delavcu ne pripada v celoti, temveč se razdeli na plačilo davkov in prispevkov, ki pripadajo državi oziroma različnim državnim blagajnam ter delavcu, ki prejme neto plačo. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah presodilo, da je socialna varnost dobrina, ki ni razpoložljiva in oškodovanec v njen poseg ne more privoliti. To pomeni, da tudi eventualni pristanek na tako imenovano neto plačo, odpoved regresa, ali celo odpoved plači, ne more razbremeniti delodajalca plačila obveznosti, ki jih ima po zakonu.
V konkretnem primeru je sodišče pri odločitvi o premoženjskopravnem zahtevku, oziroma določitvi posebnega pogoja, upoštevalo vsoto vseh neplačanih obveznosti delodajalca, ki so v krivdoreku (ustrezno) navedene v bruto zneskih. Povedano drugače: sodišče je seštelo posamezne bruto zneske, ki izvirajo iz delovnega razmerja delavca pri delodajalcu in jih delodajalec ni izplačal, pri tem pa ni ločilo med neto zneski, ki bi morali biti izplačani na račun delavca in zneski, ki gredo državi na račun plačila davkov in prispevkov iz delovnega razmerja. Slednji ne pripadajo delavcu, temveč državnemu proračunu oziroma državnim blagajnam. Zaradi navedenega je odločitev o premoženjskopravnem zahtevku, ki po vsebini pomeni pritegnitev pravde v kazenski postopek, nezakonita. Takšna odločitev namreč pomeni, da je delavec obogaten za tisti del neizplačanih plač, oziroma drugih plačil iz delovnega razmerja, ki pripadajo državi oziroma pokojninski in invalidski ter zdravstveni blagajni.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00016530
ZKP člen 17, 17/1, 18, 18/1, 248, 364, 364/7, 371, 371/1-11.. KZ-1 člen 54, 54/1, 251, 251/1.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nasprotja med razlogi o odločilnih dejstvih - izvedenstvo - celovita in prosta presoja dokazov - non liquet - kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje ponarejanja listin - realni stek - nadaljevano kaznivo dejanje - premoženjsko kaznivo dejanje
Izvedenstvo se v postopku odredi takrat, ko je potrebno pridobiti izvid in mnenje nekoga z znanjem, ki presega strokovno znanje, s katerim razpolaga sodišče. Navedba prvostopenjskega sodišča, da samo z neposredno zaznavo ugotavlja, da so nesporni podpisi različni od spornih podpisov na obravnavanih listinah, vsaj na prvi pogled poraja vprašanje, zakaj je izvedenstvo sploh odredilo. Vendar pa je potrebno omenjeno stališče brati v kontekstu celotne obrazložitve izpodbijane sodbe.
Kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 ni premoženjsko kaznivo dejanje, zato storitev več tovrstnih kaznivih dejanj, tudi kadar glede na kraj, način ali druge enake okoliščine pomenijo enotno dejavnost, ni storitev nadaljevanega kaznivega dejanja.
kršitev kazenskega zakona - poslovna goljufija - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - preslepitev - opis kaznivega dejanja v izreku sodbe - komisijska prodaja avtomobila - neizpolnitev pogodbene obveznosti
Opis kaznivega dejanja predstavlja okvir za ugotavljanje dejanskega stanja, kot ga zatrjuje obtožni akt in mora biti konkretiziran do te mere, da po eni strani omogoča (sodišču) pravno vrednotenje obdolženčevega ravnanja in sklepanje o obstoju ali o neobstoju kaznivega dejanja, po drugi strani pa mora tudi omogočiti, da obdolženec lahko uspešno uresničuje svojo obrambo. Opis dejanja, v katerem je točno in določno navedeno, za kateri predmet (avto) je šlo, z navedbo znamke, številke šasije in cene, priprava pogodbe in zaveza o izročitvi navedenega vozila konkretizira preslepitev oškodovanca s prikazovanjem da bodo obveznosti izpolnjene.
ZKP člen 10, 10/1, 372, 372-3.. KZ-1 člen 54, 54/1, 209, 209/1.. URS člen 31.
kršitev kazenskega postopka - obstoj kaznivega dejanja - pravna opredelitev kaznivega dejanja - kaznivo dejanje poneverbe - nadaljevano kaznivo dejanje - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem) - identičnost dejstev - isti historični dogodek
Vrhovno sodišče iz obrazložitve sodb Vrhovnega sodišča RS I Ips 36893/2010 in I Ips 244/2015 ponovno poudarja, da pri nadaljevanem kaznivem dejanju ni pomembna pravna opredelitev dejanja, ampak je pomembna identičnost dejstev (idem factum). Vrhovno sodišče je v obeh sodbah poudarilo, da je glede kaznivih dejanj, izvršenih v realnem steku, ki jih sodišče vključi v konstrukt nadaljevanega kaznivega dejanja, ponovni kazenski pregon zaradi načela ne bis in idem gotovo izključen, ali povedano drugače, za tista kazniva dejanja, za katera je bil nekdo v okviru konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja že obsojen, in so zajeta v opisu kaznivega dejanja, ne more priti do ponovnega sojenja, oziroma do ponovnega kazenskega pregona. Kar pa zadeva ista (pravilno bi bilo enaka) oziroma istovrstna kazniva dejanja izvršena v časovnem obdobju, na katero se nanaša nadaljevano kaznivo dejanje, ki pa niso bila zajeta v nadaljevanem kaznivem dejanju, pa ta praviloma ne bodo tvorila istega historičnega dogodka oziroma enega dejanja v procesnem smislu, zato pregon zanje v skladu z načelom ne bis in idem ne bo izključen (tč. 20 in 21 sodbe I Ips 36893/2010 in tč. 9 sodbe I Ips 244/2015). Kdaj pa lahko izjemoma tudi kazniva dejanja tvorijo eno samo dejanje v procesnem smislu, pa je Vrhovno sodišče tudi pojasnilo tč. 9 sodbe I Ips 244/2015 in tč. 21 sodbe I Ips 36893/2010, če je med dejanji in kaznivim dejanjem iz nadaljevanega kaznivega dejanja poleg zunanje (krajevne in časovne) povezanosti tudi takšna notranja povezava, da protipravnosti dejanja in krivde storilca v zvezi z enim od kaznivih dejanj ni mogoče ustrezno ovrednotiti, brez upoštevanja okoliščin, ki bi vodile do izvršitve drugega kaznivega dejanja, ker bi vrednotenje okoliščin v ločenih postopkih pomenilo nenaravno delitev enotnega življenjskega dogajanja.
Pri uporabi načela ne bis in idem se ne presoja, ali gre za eno dejanje v procesnem smislu, pomembna je enakost dejstev, na pa enakost pravne opredelitve. Prepoved ponovnega sojenja se ne nanaša na konkretno pravno opredelitev nekega dejanja, temveč na določen historičen dogodek, o katerem je bilo že razsojeno.
kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - kriva ovadba - pravno odločilna dejstva
Opis kaznivega dejanja še omogoča, kar pravilno poudarja državni tožilec, pravno vrednotenje in sklepanje o obstoju (ali neobstoju) kaznivih dejanj, ki se preganjata po uradni dolžnosti, ki nista bili storjeni, kar je zakonski znak kaznivega dejanja krive ovadbe. Abstraktni zakonski tekst „kdor koga naznani, da je storil kaznivo dejanje“, je v opisu dejanja konkretiziran z navedbami, iz katerih je mogoče sklepati na zakonske znake kaznivega dejanja.
kršitev kazenskega zakona - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem) - načelo zakonitosti - obstoj kaznivega dejanja - obstoj prekrška - kršitev temeljnih pravic delavcev - nadomestilo plače - prikrajšanje
Kaznivo dejanje po 196. členu KZ-1 je namreč po svoji naravi blanketna norma, ki za storitev dejanja že v osnovi predpostavlja kršitev predpisov s področja delovnih razmerij. To pomeni, da gre za situacijo, v kateri so zakonski znaki prekrška vsebovani v zakonskih znakih kaznivega dejanja, pri čemer pa slednje vsebuje tudi druge elemente zakonskega dejanskega stanu, ki so lastni le kaznivemu dejanju, ne pa tudi prekršku. Prekršek tako predstavlja golo kršitev predpisa, medtem ko gre pri kaznivem dejanju za poseg v pravno zavarovano dobrino, ki se navzen izkazuje s prikrajšanjem delavcev.
Predmet kazenskega postopka so bila torej dalj časa trajajoča ravnanja obsojenke, ki so se nanašala na različna področja delovnopravnih predpisov in katerih posledice so se manifestirale v oškodovanju obeh delavcev. Glede na navedeno, je mogoče zaključiti, da obsojenka v kazenskem postopku ni bila obravnavana za historični dogodek, ki bi imel podlago v identičnih oziroma v bistvenem enakih dejstvih, kot jih je imelo dejanje, zaradi katerega je bil zoper njo voden postopek o prekršku.
kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - načelo zakonitosti - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - kraj in čas storitve kaznivega dejanja - bistvene kršitve določb postopka - pravica do poštenega sojenja - pravica do obrambe - zagovornik - kolizija interesov - sodba sodišča druge stopnje - nerazumljiv izrek - izrek sodbe v nasprotju z razlogi - nejasni razlogi - razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje
Okoliščina, da je bil zoper obsojenčevega tedanjega zagovornika, ki ga je na podlagi pooblastila zagovarjal pred sodiščema prve in druge stopnje, uveden kazenski postopek, v katerem se mu očita, da je z vplivanjem na pričanje oškodovankine matere v obravnavanem kazenskem postopku storil kaznivo dejanje oviranja pravosodnih in drugih državnih organov po prvem odstavku 286. člena KZ-1, ni razlog, zaradi katerega omenjeni odvetnik ne bi smel zagovarjati obsojenca v tem postopku.
Razlogi sodbe sodišča druge stopnje so popolnoma nejasni in sami s seboj v nasprotju, nerazumljiv in v nasprotju z njenimi razlogi pa je tudi izrek sodbe, iz katerega izhaja, da je bilo delno ugodeno tudi obsojenčevi pritožbi, čeprav tega, v katerem delu je bilo ugodeno njegovi pritožbi, iz razlogov sodbe ni mogoče ugotoviti, zaradi česar je preizkus drugostopenjske sodbe v tem delu onemogočen.
Zahtevi obeh zagovornikov pri utemeljevanju zatrjevane procesne kršitve pravilno opozarjata na citirana drugi odstavek 236. člena ZKP in 237. člen ZKP, ki predvideva procesno sankcijo v primeru kršitve določb zakona v postopku pridobivanja izpovedbe prič. Dosledno spoštovanje določb drugega odstavka 236. člena ZKP je v obravnavani procesni situaciji narekovalo, da bi morala preiskovalna sodnica po tem, ko je izvedela za razmerje med pričama in obdolžencema, priči ponovno zaslišati oziroma opravo tega procesnega dejanja vrniti na začetek. Brž, ko se je seznanila z razmerjem prič do obdolžencev, bi morala priči ponovno povabiti na zaslišanje in ju pred zaslišanjem poučiti o tem, da jima ni treba pričati, ter v primeru, da bi izjavili, da se tej pravici odpovedujeta in da želita pričati, priči opozoriti tudi, da se bo na njuno izpovedbo lahko oprla sodna odločba, četudi se bosta na glavni obravnavi pričevanju odpovedali. Nato pa, kar je bistveno za obravnavano zadevo, priči ponovno zaslišati skladno z določbami 241. člena ZKP. Po tem členu se od priče po splošnih vprašanjih zahteva, naj pove vse, kar ve o zadevi; nakar se ji postavljajo vprašanja, da se njene izpovedbe preskusijo, dopolnijo in razjasnijo (prvi odstavek 241. člena ZKP), pri čemer je treba pričo vselej vprašati tudi, od kod ve to, o čemer priča (drugi odstavek 241. člena ZKP).
S tem, ko je preiskovalna sodnica priči naknadno poučila o privilegiju iz drugega odstavka 236. člena ZKP in ju ob izjavi, da se privilegiju odpovedujeta, opozorila, da se bo na njuni izpovedbi lahko oprla sodna odločba, njuni izpovedbi z dne 24. 6. 2010, na kateri sta se tedaj sklicevali, nista postali procesno veljavna dokaza. Preiskovalna sodnica bi ob ponovnem zaslišanju, ob analogni uporabi 335. člena ZKP, v primeru, če bi ugotovila, da sta priči pri prejšnjem zaslišanju povedali dejstva, ki se jih več ne spominjata, ali če bi spremenili izpovedbi, kvečjemu lahko prebrala njuni izpovedbi z dne 24. 6. 2010 in na ta način pričama osvežila spomin. Vendar tega preiskovalna sodnica ni storila, kar je, ob upoštevanju, da sta priči nepismeni, še dodaten razlog, da zapisnika z dne 24. 6. 2010 nista (postala) procesno veljavna dokaza.
Zaradi napačne pravne presoje, kdaj neko sredstvo šteti kot nevarno v smislu drugega odstavka 122. člena KZ-1, nižji sodišči nista ugotavljali vseh tistih pomembnih dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče presoditi, ali je bilo leseno robato poleno v okoliščinah obravnavanega primera nevarno sredstvo, pri tem pa obšli tudi navedbe izvedenca dr. K. Povedano z drugimi besedami, odločilna dejstva, na podlagi katerih bi bilo omogočeno zanesljivo pravno vrednotenje, ali je bilo pri storitvi obravnavanega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe uporabljeno sredstvo v smislu drugega odstavka 122. člena KZ-1, so ostala neugotovljena. Ob odsotnosti konkretnih dejstev pa pravna presoja, ali je leseno robato poleno v konkretnem primeru predstavljalo nevarno sredstvo, ni mogoča. Taka presoja bo mogoča šele na podlagi dopolnitve dokaznega postopka v navedeni smeri.
Kaznivi dejanji razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 in obrekovanja po prvem odstavku 159. člena KZ-1 sodita med kazniva dejanja zoper čast in dobro ime, o katerih v primeru, da so storjena s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja, na prvi stopnji sodijo okrožna sodišča (prvi odstavek 25. člena ZKP). Iz izreka sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo kaznivo dejanje razžalitve storjeno s poslanimi SMS in elektronskimi sporočili, kaznivo dejanje obrekovanja pa s poslanim elektronskim sporočilom.
Svetovni splet je skladno s teorijo in sodno prakso sredstvo javnega obveščanja, saj so vsebine, objavljene na svetovnem spletu, (razen izjemoma) dostopne vsakomur. Pri pošiljanju elektronskih sporočil je situacija drugačna; gre namreč za zasebno komunikacijo med pošiljateljem in naslovnikom, ki se prenaša s pomočjo oziroma uporabo svetovnega spleta. Elektronska sporočila so s spletom sicer neločljivo povezana, vendar takšna komunikacija zaradi uporabe tehnologije svetovnega spleta še ni javna. Vrhovno sodišče sprejema razloge izpodbijane pravnomočne sodbe (točka 4 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje in točka 2 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), da gre tudi pri elektronskih sporočilih za usmerjeno, zasebno komunikacijo (tako kot pri navadni pošti), ki je namenjena (točno) določenim naslovnikom, pri čemer večje ali veliko številko naslovnikov ne pomeni, da gre za javno komunikacijo oziroma sredstvo javnega obveščanja. Navedenih značilnosti sporočil, poslanih po elektronski pošti, ne spremeni niti dejstvo, da je šlo pri več elektronskih naslovih, na katere je obsojenec pošiljal elektronska sporočila, za splošne oziroma generalne elektronske naslove, do katerih lahko ima dostop večje število ljudi, vendar je njihovo število še zmeraj omejeno, zato tudi pri pošiljanju elektronskih sporočil na takšne elektronske naslove ne gre za javno obveščanje.
bistvene kršitve določb postopka - izvajanje dokazov - zavrnitev dokaznega predloga - predlog za zaslišanje priče - predlog za zaslišanje izvedenca - prištevnost - nerazumljiv izrek - stvarna pristojnost - pristojnost okrožnega sodišča - kršitev kazenskega zakona - zastaranje kazenskega pregona - kaznivo dejanje zatajitve - zmotna ugotovitev dejanskega stanja
Stranka mora uveljavljati kršitev pravice do obrambe zaradi zavrnjenega dokaznega predloga substancirano in pri tem navesti konkretna dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je mogoče vsaj z določeno stopnjo verjetnosti sklepati, da bi predlagani, a neizvedeni dokaz ustvaril dvom v obtožbeni očitek, ki bi zaradi domneve nedolžnosti imel za posledico izrek oprostilne sodbe.
Narava procesne kršitve po 6. točki prvega odstavka 372. člena ZKP je taka, da do nje lahko pride samo pred okrajnim sodiščem takrat, ko izda sodbo za kaznivo dejanje iz pristojnosti okrožnega sodišča. Obratno, ko torej okrožno sodišče razsodi o kaznivem dejanju iz pristojnosti okrajnega sodišča (drugi odstavek 36. člena ZKP), do zatrjevane kršitve ne pride.
Prištevnost se v kazenskem postopku vedno domneva in se njenega obstoja posebej ne dokazuje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00016043
ZKP člen 365, 372, 372-4, 395, 395/1, 420, 420/3.. KZ-1 člen 124, 124/1.
bistvene kršitve določb postopka - kršitev pravice do obrambe - dokazni predlog obrambe - pomanjkljiva presoja pritožbenih navedb - kršitev kazenskega zakona - posebno huda telesna poškodba - zakonski znaki kaznivega dejanja - očitna pisna pomota
Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podal dokaznega predloga za pridobitev dokumentacije Splošne Bolnišnice Izola ob sprejemu oškodovanca v bolnišnico. Zagovornik je na predobravnavnem naroku dne 27. 9. 2016 podal dokazni predlog za pridobitev odpustnega pisma Splošne bolnišnice Izola za oškodovanca z dne 9. 1. 2015, ki ga je sodišče pribavilo (list. št. 99-100 spisa) in prebralo na glavni obravnavi, zato kršitev pravice do obrambe ni podana.
Iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje je razvidno, da se sodišče do teh zagovornikovih navedb res ni opredelilo, vendar zagovornik tega dokaznega predloga pred sodiščem prve stopnje ni podal, temveč je podal dokazni predlog, da se pribavi odpustno pismo. Temu dokaznemu predlogu je sodišče ugodilo. S tem, ko se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb o neobstoječem dokaznem predlogu, vpliv navedene pomanjkljivosti na zakonitost sodbe sodišča druge stopnje, ki ga zagovornik v zahtevi niti ni konkretiziral, ni podan.
Vrhovno sodišče soglaša z zaključkom sodišč, da ireverzibilnost posledic, ki so nastale zaradi obsojenčevega ravnanja, pri čemer ni nobenega dvoma, da gre pri očesu za pomemben organ, utemeljuje pravno oceno telesne poškodbe kot posebno hude telesne poškodbe, ki je pridržana sodišču.
Skladno z določbo prvega odstavka 365. člena ZKP gre pri pomoti v obsojenčevem imenu v izreku in obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje za očitno pisno pomoto, ki ni vplivala na razumljivost in zakonitost sodbe. Sodišče druge stopnje je v sodbi pravilno navedlo sodbo sodišča prve stopnje, ki se je izpodbijala s pritožbo in vsebino vložene pritožbe (369. člen ZKP), s čemer je bil predmet obravnavanja pred sodiščem druge stopnje natančno in nedvoumno opredeljen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00014868
ZKP člen 65, 65/1, 371, 371/1-8, 372, 372-1, 420, 420/2.. KZ-1 člen 22, 22/1, 22/2.
kršitev kazenskega zakona - silobran - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nedovoljen dokaz - zapisnik o izpovedbah prič - vplivanje na priče - pooblaščenec oškodovanca - zmotna ugotovitev dejanskega stanja
Vprašanje obstoja silobrana predpostavlja ugotovitev dejanskih okoliščin, ki zadevajo njegove bistvene sestavine, opredeljene v drugem odstavku 22. člena KZ-1.
V obravnavanem primeru sta sodišči zaključili, da srečanje oškodovančevega pooblaščenca in navedenih prič ni bilo namenjeno medsebojnemu usklajevanju izpovedb. Po določbi prvega odstavka 65. člena ZKP sme oškodovanec svoje pravice v postopku izvrševati po pooblaščencu, pri čemer je med njima v okviru pravice do spoštovanja zasebnega življenja (8. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin) zagotovljena svobodna komunikacija.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00016042
ZKP člen 359, 359/1-1, 371, 371/1-11, 371/2, 372/2.. KZ-1 člen 37, 240, 240/1, 240/2.
zakonski znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - napeljevanje h kaznivemu dejanju - konkretizacija zakonskih znakov - bistvene kršitve določb postopka - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - pravica do obrambe - zavrnitev dokaznega predloga - zaslišanje izvedenca
Zgolj na podlagi ugotovitve, da je imel obsojeni S. O. interes pridobiti premoženjsko korist družbi O. P., d. o. o., ni mogoče zaključiti, da je zato tudi nagovoril storilca kaznivega dejanja v izvedbo zanj škodljivega pravnega posla. Sodišče bi moralo nagovarjanje v obrazložitvi sodbe opredeliti s konkretnimi dejstvi.
Četudi je bila edino premoženje družbe O. M., d. o. o., nepremičnina na Hrvaškem, to še ne pomeni, da je vrednost poslovnega deleža družbe nujno enaka vrednosti zadevne nepremičnine, povečana za znesek nominalne vrednosti poslovnega deleža, kot izhaja iz izreka in obrazložitve prvostopenjske sodbe. Tak sklep je pravno napačen, saj ne upošteva vseh vidikov oziroma metod ocenjevanja vrednosti podjetij.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00015375
ZKP člen 358, 358-1, 424, 424/2, 483, 483/2.. KZ-1 člen 176, 176/3.
postopek proti mladoletnikom - kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - beneficium cohaesionis
Kadar zakonski znak kaznivega dejanja predstavlja nedovršni glagol, ki praviloma implicira neko ponavljajoče, trajajoče oziroma večkratno ravnanje, sodišče v primeru enkratnega ravnanja storilca presodi, ali je bila intenziteta (kvaliteta in kvantiteta) tega ravnanja takšna, da je storilčevo ravnanje zadostilo izpolnitvi zakonskega znaka očitanega kaznivega dejanja oziroma ali je mogoče iz storilčevega enkratnega ravnanja sklepati, da bo s svojim ravnanjem nadaljeval.
V konkretnem primeru je pritožbeno sodišče, ob nespremenjenem opisu mladoletnikom očitanih kaznivih dejanj, samo spremenilo pravno opredelitev kaznivih dejanj in zaključilo, da so mladoletniki zase pridobili pornografsko ali drugačno seksualno vsebino. Pritožbeno sodišče je v razlogih sklepa uporabilo dovršni glagol („pridobili“), kar je posledica tega, da so bile slike, upoštevaje kazenskopravni očitek mladoletnikom, s strani oškodovanke posredovane zgolj enkrat. Pritožbeno sodišče ob tem ni opravilo presoje, ali gre pri mladoletnikom očitanem ravnanju za zadostno stopnjo intenzivnosti, da že enkratna pridobitev fotografij zadošča za obstoj kaznivega dejanja po tretjem odstavku 176. člena KZ-1.
ZKP člen 372, 372-4.. KZ-1 člen 7, 7/1, 7/2, 93, 93/1, 94, 94/1, 94/2.
kršitev kazenskega zakona - zastaranje izvršitve stranske denarne kazni - obročno plačilo denarne kazni - prekinitev zastaranja - časovna veljavnost kazenskega zakona - nastop pravnomočnosti - uporaba milejšega kazenskega zakona
V času, ko je obsojencu dovoljeno obročno plačevanje stranske denarne kazni, zastaranje njene izvršitve ne teče.
Sodišče bo v postopku ugotavljanja zastaranja izvršitve stranske denarne kazni odločalo po tistem kazenskem zakonu, ki je veljal v trenutku, ko je sodba, s katero je bila kazen izrečena, postala pravnomočna. Če pa se je v času od pravnomočnosti sodbe do trenutka odločanja o zastaranju izvršitve kazni zakon enkrat ali večkrat spremenil, pa moralo uporabiti tisti zakon, ki je za obsojenca in za njegov pravni položaj z vidika zastaranja izvršitve izrečene kazni najugodnejši.