Vložnik utemeljeno navaja, da je uporaba groženj, zmerjanja ali žalitev v primeru, da so te oblike podane javno zaradi spodbujanja ali razpihovanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, po svoji intenziteti enakovredne zakonskemu znaku potencialne ogrozitve javnega reda in miru, zato je treba zakonsko besedilo v tem delu razlagati tako, da sta dodatna pogoja postavljena alternativno in ne kumulativno.
Iz zakonskega besedila prvega odstavka 297. člena KZ-1 je razvidno, da mora biti podana zgolj potencialna in ne konkretna možnost ogrožanja ali motenja javnega reda in miru. Ne zahteva se, da bi do neposredne ogrozitve dejansko tudi prišlo, ampak zadošča, da je dejanje po vsebini, naravi, kraju ali drugih okoliščinah v katerih je bilo storjeno, sposobno povzročiti konkretno nevarnost, ki se kaže v ogrozitvi oziroma motenju javnega reda in miru. Gre za potencialno, abstraktno - konkretno ogrožanje, tako da ni treba, da je konkretna nevarnost dejansko nastopila, pač pa mora sodišče v okviru opisa dejanja ugotoviti, ali je bilo storilčevo ravnanje sposobno pripeljati do konkretne nevarnosti. Pri presoji mora ovrednotiti relevantne dejavnike obravnavanega življenjskega primera, kot so narava, vsebina, oblika, okoliščine v katerih je bilo dejanje storjeno, ozračje v družbi in podobno. Samo abstraktna nevarnost za javni red in mir pri prvi od alternativno navedenih oblik storitve kaznivega dejanja ne zadošča, pač pa mora presojo o potencialni nevarnosti ogrozitve temeljiti na presoji konkretnih okoliščin v katerih mora biti podana objektivna podlaga za takšno prognozo.
kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - zakonski znaki kaznivega dejanja - zaupanje otroka v varstvo in vzgojo - verodostojnost izpovedbe
Pri storilcih kaznivega dejanja po tretjem odstavku 183. člena KZ mora iti za zlorabo položaja pri doseganju spolnega občevanja ali drugih spolnih dejanj. Ta zloraba se kaže predvsem v izkoriščanju odnosa nadrejenosti, podan pa mora biti tudi drugi pogoj, da je otrok takšni osebi zaupan v varstvo.
Molčeč prenos soodgovornosti staršev otroka na drugo osebo je mogoč tudi s konkludentnimi ravnanji oziroma molče, vendar morajo obstajati konkretna dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je bilo ravnanje staršev takšno, da so prepustili drugi osebi otroka v varstvo.
Opis ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, saj v njem niso navedene okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da si je obsojeni predmete leasinga, to je viličarje prisvojil. Nevrnitev predmetov leasinga sama po sebi še ne pomeni njihove prilastitve.
Zato, da bi ravnanje, ki je v nasprotju s pogodbenimi določili, preraslo v kaznivo dejanje zatajitve, mora biti opisano (in ne zgolj zatrjevano), kako si je obsojeni predmete leasinga prisvojil.
kršitev kazenskega zakona - kršitev temeljnih pravic delavcev - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - kolektivno kaznivo dejanje - izvršitvena ravnanja v času veljavnosti dveh kazenskih zakonikov - dokončano kaznivo dejanje
Pri kaznivem dejanju kršitve temeljnih pravic delavcev gre za eno - kolektivno kaznivo dejanje, ki je bilo v konkretnem primeru izvršeno v kvalificirani obliki po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1. Kljub temu, da posamezna ravnanja obsojenca izpolnjujejo zakonske znake po prvem odstavku 196. člena KZ-1 (neplačilo regresa za leto 2009 in odpravnin), gre pri njih samo za kvantitativno povečanje (znotraj) istega neprava in so življenjsko gledano vsa obsojenčeva ravnanja del enotne kriminalne dejavnosti, zato predstavljajo eno kaznivo dejanje. V takih primerih se celotno storilčevo ravnanje opredeli po strožji obliki kaznivega dejanja, v konkretnem primeru po drugem odstavku 196. člena KZ-1. Ker gre za obravnavo kolektivnega kaznivega dejanja, ki se je začelo izvrševati v času veljavnosti KZ, nadaljevalo pa v času veljavnosti KZ-1, je treba dejanje pravno opredeliti po KZ-1, čeprav novi zakon za storilca ni milejši, ker na novo inkriminira izvršitveno ravnanje neplačevanja prispevkov.
Konkretni očitek se kaže v neupravičenih ponavljajočih in zaporednih opustitvah zakonskih dolžnosti obsojenca, da oškodovanima delavcema izplača celotno plačo. Z neizplačilom celotne plače je bilo poseženo v temeljno pravico delavcev, da na podlagi opravljenega dela dobita vse, kar jima po zakonu pripada, torej tudi plačilo celotne plače. Za obstoj kaznivega dejanja je potrebno, da nastopi posledica v obliki prikrajšanja delavčeve pravice, ko delavec sploh ne dobi ene od temeljnih pravic ali pa se mu ta pravica sicer prizna, vendar v omejenem obsegu. Obsojenčevo delno izplačilo posamezne plače, ob dodatnem zakonskem pogoju zaporedja treh neizplačanih plač, zato ne vpliva na obstoj kaznivega dejanja in uveljavitev njegove kazenskopravne odgovornosti. Inkriminacija po drugem odstavku 196. člena KZ-1 je jezikovno in pomensko jasna, z njo pa se dodatno varuje položaj delavca kot šibkejše stranke delovnega razmerja in njegova upravičenja na podlagi opravljenega dela, torej tudi pravice do celotne plače.
ZKP člen 372, 372-1.. KZ-1 člen 122, 122/1, 135, 158, 296, 296/1, 296/2.
določen opis kaznivega dejanja - nasilništvo - spravljanje v podrejen položaj - sestavljeno kaznivo dejanje - grožnja - razžalitev - lahka telesna poškodba
V opisu dejanja so opisani vsi abstraktni kazenskopravni pojmi iz zakonskega opisa kaznivega dejanja nasilništva, tudi spravljanje v podrejen položaj; opisano nasilje, udarci, brce, omejitev svobode gibanja in ogrožanje varnosti predstavljajo ravnanja, zaradi katerih je bila oškodovanka v popolnoma podrejenem (brezizhodnem) položaju, in je postala objekt izvajanja nasilja. Kaznivo dejanje nasilništva je sestavljeno kaznivo dejanje, zato so v njem konzumirani zakonski znaki kaznivih dejanj grožnje po 135. členu ali razžalitve po 158. členu KZ-1, v primeru inkriminacije po drugem odstavku 296. člena KZ-1 pa tudi lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1.
kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja - zakonski znaki - konkretizacija zakonskega znaka - podrejenost drugemu - začasno zaupanje otroka v varstvo in vzgojo - sklepanje o dokazanosti
Iz opisa življenjskega primera izhaja, da je bil obdolženec kot odrasel, štiridesetletni moški in zunajzakonski partner njene sestre med njenimi obiski petnajstletni oškodovanki nadrejen, kar zadošča za konkretizacijo zakonskega znaka zlorabe položaja.
ZKP člen 372, 372-1.. KZ člen 27, 27/1, 244, 244/1, 244/2.
obstoj kaznivega dejanja - zloraba položaja ali pravic - pomoč - naklep glavnega storilca - limitirana akcesornost udeležbe - namen protipravne prilastitve - direktni naklep obarvan s posebnim namenom
Za presojo kaznivosti ravnanja obsojenca B. M. kot pomagača zadošča ugotovitev, da je obdolženi M. M. izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic in pri tem ravnal protipravno, medtem ko njegova krivda z vidika presoje pomoči ni relevantna.
Posebne namene, ki jih je zakonodajalec vključil v opis kaznivega dejanja (npr. prilastitveni namen pri tatvini, namen pridobitve protipravne premoženjske koristi,...) je namreč potrebno obravnavati kot subjektivne znake kaznivega dejanja. Tovrstne zakonske znake je potrebno šteti za del biti inkriminacije, pri čemer se vrednotenje teh namenov opravi na nivoju protipravnosti in ne šele na nivoju krivde, za kar se sicer zavzema zagovornik.
relativna bistvena kršitev določb postopka - pravica do obrambe - zavrnitev dokaznih predlogov - obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov - obrazložitev sklepov senata v zapisniku o glavni obravnavi - neopredelitev do dokaznih predlogov - utemeljitev dokaznega predloga - pravna relevantnost predlaganega dokaza - vpliv na zakonitost sodbe - dokazna ocena pravno relevantnih izvedenih dokazov - obrazložitev izvedenih dokazov - obrazloženost sodbe sodišča prve stopnje - ni razlogov o odločilnih dejstvih - nasprotje med izrekom in razlogi - kršitve kazenskega zakona - zakonski znaki kaznivega dejanja - preslepitev pri pridobitvi in uporabi posojila ali ugodnosti - opravljanje gospodarske dejavnosti - direktni naklep - odvzem protipravne premoženjske koristi - stranska denarna kazen - koristoljubnost - nadaljevano kaznivo dejanje
Sodišče mora odločiti o vseh dokaznih predlogih, ki jih predlagajo stranke. Na glavni obravnavi mora predsednik senata oziroma sodnik odločiti o dokaznih predlogih oziroma o predlogih strank (tretji odstavek 299. člena ZKP) in razloge za zavrnitev predloga oziroma dokaznega predloga s kratko obrazložitvijo vpisati v zapisnik o glavni obravnavi (peti odstavek 299. člena ZKP). Po določbi sedmega odstavka 364. člena ZKP pa mora sodišče v obrazložitvi sodbe navesti, iz katerih razlogov ni ugodilo predlogom strank. Če sodišče ni odločilo o dokaznem predlogu, ali če ni navedlo razlogov o zavrnitvi dokaznega predloga ter svoje odločitve ni pojasnilo v razlogih sodbe, gre lahko za bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena v zvezi s tretjim oziroma četrtim odstavkom 299. člena ali sedmim odstavkom 364. člena ZKP (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP).
Gospodarska družba je pridobila ugodnost, to je sredstva s (lažnim) prikazovanjem, da izpolnjuje pogoje po Zakonu o delnem povračilu nadomestila plače, ki so bila namenjena za gospodarsko poslovanje družbe. Sredstva po zakonu niso bila namenjena le za ohranjanje delovnih mest v korist delavcem in državi, da ne bi prišlo do socialne bombe, ampak tudi za pridobivanje finančnih virov, za poslovanje družbe.
Odvzem premoženjske koristi po prvem odstavku 6. člena ZOPOKD ima svoj namen in zato zakon predpisuje, da se pravni osebi izreče odvzem premoženjske koristi, to je odvzem tistega premoženja, ki sploh ni bilo njeno. Odvzem premoženjske koristi je subsidiaren le v odnosu do premoženjskopravnega zahtevka. Gre pa za dva različna instituta, čeprav obravnavata isto škodo.
Za izrek stranske denarne kazni po določbi drugega odstavka 45. člena KZ-1 ni odločilno ali je težnja po koristi usmerjena k storilcu kaznivega dejanja ali pa k drugemu; storilec zasleduje pridobitev premoženjske koristi, torej da ima koristoljubne nagibe oziroma motive in namen. Gre za kazniva dejanja, ki jih storilec stori zaradi pridobitve (protipravne) premoženjske koristi, pri čemer pa ni potrebno, da to premoženjsko korist storilec pridobi le zase, lahko jo pridobi za drugega.
obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - poslovna goljufija - alternativna dispozicija - preslepitveni namen - najemno razmerje - trajanje najemne pogodbe - najem poslovne stavbe in poslovnih prostorov
Bistvo teorije o realizaciji je, da je bila pogodba sklenjena, četudi ne na predpisan način. Z izpolnitvijo pogodbe, njeno realizacijo, je razmerje med strankama stabilizirano, dosežen pa je tudi namen obvezno predpisane pogodbene oblike – varstvo strank pred nepremišljenostjo pri sklepanju pogodb. Na takšen način pogodba, kljub pomanjkanju obvezne pisne oblike, konvalidira in ostane v veljavi.
Kaznivo dejanje poslovne goljufije je mogoče storiti na dva alternativno določena izvršitvena načina in sicer s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, ali s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo ali ne bodo mogle biti izpolnjene. Oba izvršitvena načina tega kaznivega dejanja se med seboj dopolnjujeta, saj lahko storilec s svojim ravnanjem hkrati lažnivo prikazuje dejanske okoliščine in prikrije dejanske okoliščine, da obveznosti ne bodo mogle biti izpolnjene.
Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je opis (še) postopkovno korekten, saj je treba abstraktni in konkretni opis brati v medsebojni povezavi, kar pa pokaže, da iz opisa v zadostni meri izhaja očitek, da je obsojenec kaznivo dejanje storil z namenom ustrahovati oškodovanko.
Sodišče mora v skladu z drugim odstavkom 355. člena ZKP vestno pretehtati vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi in na podlagi take presoje storiti sklep, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne. Po presoji Vrhovnega sodišča je takšna presoja v izpodbijani pravnomočni sodbi izostala. Vsaka od naštetih pomanjkljivosti sodbe, gledana sama zase, še ne bi narekovala razveljavitve, celovito gledano pa se izkaže, da v skupnem učinku kažejo, da je bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe.
KZ člen 112, 112/3, 112/4, 112/5.. ZKP člen 372, 372-3.. URS člen 27.
kršitev določb kazenskega zakona - zastaranje - zastaranje pregona - relativno zastaranje - tek in pretrganje zastaranja kazenskega pregona - novo kaznivo dejanje - pravnomočnost sodbe - domneva nedolžnosti
Sodišče mora s pravnomočno sodbo znotraj teka zastaralnega roka ugotoviti, da je obdolženec v tem času storil enako hudo ali hujše kaznivo dejanje in je šele to lahko podlaga za prekinitev teka zastaralnega roka. V nasprotnem bi se namreč zakonsko besedilo glasilo drugače. Predvsem pa takšni presoji pritrjuje ustavno priznana pravica do domneve nedolžnosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00024683
KZ-1 člen 29, 29/4, 323, 323/1.. ZPrCP člen 45, 45/1.
kršitev kazenskega zakona - povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti - blanketna norma - konkretizacija kršitve - prištevnost - actio libera in causa - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - odločilno dejstvo - kršitev pravice do obrambe - zavrnitev dokaznih predlogov
Obsojenec je bil spoznan za krivega storitve obravnavanega kaznivega dejanja zaradi vožnje z neprilagojeno hitrostjo pod vplivom alkohola, pri čemer se mu kršitev (natančno) določene oziroma predpisane hitrosti vožnje ni očitala. Skladno z navedenim natančno opredeljena hitrost vožnje ne predstavlja odločilnega oziroma pomembnega dejstva.
Vrhovno sodišče sprejema zaključke izpodbijane pravnomočne sodbe, da dejstva v zvezi z obsojenčevim pitjem in sicer, kdaj je začel piti in kaj je pil, za presojo njegove kazenske odgovornosti niso pomembna.
Vrhovno sodišče sprejema zaključke sodišč in poudarja, da izvedenec cestnoprometne stroke glede vprašanj, povezanih s telesnimi poškodbami, ni primeren dokaz.
ZKND Zakon o kaznivih dejanjih zoper narod in državo (1945) člen 2, 3, 3- 8, 3- 14.. Kazenski zakonik Kraljevine Jugoslavije (Jugoslavija, 1931) člen 141.. Kazenski zakonik Federativne ljudske republike Jugoslavije (FLRJ, 1947) člen 15.
načelo zakonitosti - kršitev kazenskega zakona - zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo - kaznivo dejanje zoper ljudstvo in državo - konkretni opis dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - skrajna sila - obarvani naklep - drugačna pravna presoja dejanja
Vsa kazniva dejanja iz 3. člena ZKLD so morala biti storjena z obarvanim naklepom. V storilčevem naklepu je moral obstajati „cilj, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa družbena ureditev“. Ta namen je moralo sodišče v vsakem posameznem primeru ugotoviti (z dokaznim postopkom) kot enega od bistvenih zakonskih znakov kaznivih dejanj in to pri 2. členu ZKLD, kakor tudi pri posameznih kaznivih ravnanjih iz 3. člena ZKLD.
Iz pravnomočnega zaključka izpodbijane sodbe je mogoče razbrati, da je sodišče dopustilo možnost, da je obsojenec ravnal v skrajni sili, ker so mu člani oborožene tolpe zagrozili z orožjem in maščevanjem, če jih bo prijavil varnostnim organom. Takšno ravnanje pa je že v času storitve očitanega kaznivega dejanja, v skladu z določbo prvega odstavka 15. člena Splošnega dela Kazenskega zakonika Federativne ljudske republike Jugoslavije, izključevalo kazensko odgovornost storilca.
Vprašanje, ali je obsojeni pred zatajitvijo predmeta poravnal leasing obroke in v kolikšnem obsegu, za presojo vrednosti predmeta kaznivega dejanja in s tem pravne kvalifikacije le-tega, ni pravno relevantno. Za presojo obstoja in pravne kvalifikacije kaznivega dejanja je treba upoštevati dejansko vrednost odtujenega predmeta.
Obsojenec je deloval iz ozadja kot tisti, ki je imel oblast nad dejanjem pri izrabljanju in vodenju drugega. V konkretizaciji posrednega storilstva je konkretizirano ravnanje obsojenca pri prikazovanju, da je posel zanesljiv, s čimer je preslepil uslužbence oškodovane gospodarske družbe.
Obsojenčevo ravnanje pomeni procesno zlorabo in je pravico, da si izbere zagovornika v okviru brezplačne pravne pomoči, uporabil v nasprotju z njenim namenom zato, da bi dosegel preložitev naroka za pritožbeno sejo.
Obsojenec je bil o seji senata pravilno obveščen in sodišče druge stopnje je lahko opravilo sejo senata, čeprav obsojenec na sejo senata ni prišel in na njej ni bil navzoč, ko opravičljivega razloga za nenavzočnost na seji ni izkazal. Sodišče ni kršilo določbe 378. člena ZKP in s tem tudi ne obsojenčeve pravice do obrambe. Obsojenec se je s svojim ravnanjem sam odpovedal navzočnosti na seji, saj za njegovo navzočnost na seji ni bilo nobenih ovir.
ZKP člen 358, 358-1, 372, 372-1. KZ-1 člen 324, 324/1, 324/2.
kršitev kazenskega zakona - nevarna vožnja v cestnem prometu - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki - konkretizacija zakonskih znakov - objektivni in subjektivni element - predrznost in brezobzirnost
O tem, da sta kršitvi cestnoprometnih pravil (obračanje na avtocesti in vožnja v nasprotno smer), ki sta imeli za posledico ne le konkretno ogrozitev, pač pa tudi nastanek prometne nesreče z lahko telesno poškodbo, storjeni z brezobzirno vožnjo, izhaja iz okoliščin celotne situacije, v kateri je prišlo do kršitev, in (opisa) ravnanja, iz katerega je mogoče zanesljivo sklepati, da je obdolženka v odnosu do varnosti ostalih udeležencev cestnega prometa ravnala brezbrižno.
kaznivo dejanje poslovne goljufije - kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - nepopolna ali zmotna ugotovitev dejanskega stanja
Pravno vprašanje (narava pogodbe) spada v pristojnost odločanja sodišča in je odvisno od sodne presoje ugotovljenih dejanskih okoliščin, med katere spadajo tudi trajanje podnajemnega razmerja, celotno število obročnih plačil, število zapadlih neporavnanih obrokov in višina neporavnanih obveznosti. Zagovornik, ki oporeka tako trajanju podnajemnega razmerja, kot tudi številu zapadlih, a neplačanih računov ter višini obstoječega obsojenčevega dolga, pa s takim očitkom ne izpostavlja pravnih vprašanj in kršitve kazenskega zakona, temveč nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.