kršitev kazenskega zakona - umor na grozovit način - zakonski znaki - krivda - naklep - eventualni naklep - prištevnost - sostorilstvo - objektivni in subjektivni element - kaznivo dejanje neupravičenega slikovnega snemanja - privolitev oškodovanca - bistvene kršitve določb postopka - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - pravica do obrambe - zavrnitev dokaznega predloga - pravna relevantnost dokazov - izločitev sodnika
Morebitna privolitev oškodovanca prejšnji večer v snemanje dogajanja, ki naj bi bilo po vsebini v bistvenem drugačno od predmetnih posnetkov, ne more vključevati tudi privolitve v snemanje obravnavanega dogodka nekaj ur kasneje, ko sta se obsojenca izživljala nad nezavestnim oškodovancem, pri čemer gre za več posnetkov v razmaku dveh ur. Za predmetna snemanja pa oškodovanec privolitve niti ni bil sposoben dati.
Ob ugotovitvi, da sta obsojena skupaj izvrševala zakonske znake kaznivega dejanja umora, ko sta oškodovanca skupaj na opisan način pretepala in se izživljala nad njim, pri čemer se je K. postavil na stran O. in se z njim poistovetil, fizično obračunavanje pa je s strani obeh obsojencev potekalo vse dokler oškodovanec ni izgubil zavesti in še tudi potem, k dejanjem pa je obsojeni K. pristopil v začetni fazi fizičnega obračunavanja med O. in oškodovancem, ko se je oškodovanec poskušal pobrati s tal, je sodišče pravilno zaključilo, da sta obsojenca dejanje izvršila v sostorilstvu in da sta se zavedala njunega skupnega delovanja. Pri tem na obstoj sostorilstva ne vpliva okoliščina, da je po povzročitvi bistvenih poškodb obsojenec želel poklicati rešilca (ki ga potem ni poklical). Glede na ugotovljeno je tudi nepomembno, ali je obsojeni K. dejanje štel za svoje ali za soobsojenčevo, ali se s tem sploh ni ukvarjal, saj je pri izvršitvi kaznivega dejanja sodeloval z neposrednim izvrševanjem zakonskih znakov le tega.
Stališče vložnika, da bi morala biti natančno opredeljena vloga vsakega obsojenca, katere konkretne udarce in poškodbe je vsak od obsojencev prizadejal oškodovancu, torej s čim konkretno je prispeval k nastanku obravnavane posledice, je glede na ugotovitev, da sta obsojenca dejanje izvršila v sostorilstvu, napačno.
Grozovitost je način izvršitve kaznivega dejanja in jo je v tej zvezi tudi potrebno ocenjevati, ne pa v zvezi s prepovedano posledico, do katere ima lahko storilec tudi drugačen subjektivni odnos. Glede na navedeno je zmotno stališče vložnika zahteve, da umora na grozovit način ni mogoče izvršiti s krivdno obliko eventualnega naklepa.
Za razmejitev kaznivega dejanja umora in kaznivega dejanja hude telesne poškodbe s smrtnim izidom je odločilen storilčev naklep, ne pa čas, ki je potekel od poškodovanja do nastopa smrti. Glede na takšno ugotovljeno dejansko stanje, ko je bila smrt oškodovanca izključno posledica ravnanj obsojencev, in ugotovljen subjektivni odnos obsojencev do prepovedane posledice, so dejanski in pravni zaključki nižjih sodišč in s tem pravna opredelitev dejanja pravilni.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - zakonski znaki kaznivega dejanja - alternativna dispozicija - obstoj utemeljenega suma
Kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 stori (i) kdor se ukvarja s tem, da tujce, ki nimajo dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo ali prebivanje v njej, nezakonito spravlja na njeno ozemlje, jih po njem prevaža ali jim pomaga pri skrivanju, ali (ii) kdor enega ali več takih tujcev za plačilo nezakonito spravi čez mejo ali ozemlje države ali omogoči nezakonito prebivanje na njem. Ker gre za alternativno določene zakonske znake kaznivega dejanja, kumulativna uresničitev vseh zakonskih znakov ni nujna predpostavka obstoja kaznivega dejanja.
Kaznivo dejanje prisiljenja je zaradi odnosa specialnosti v navideznem steku s kaznivim dejanjem protipravnega odvzema prostosti, pri katerem storilec oškodovanca s silo ali grožnjo prisili, da trpi odvzem prostosti. Pri tem je kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti prevladujoče, kaznivo dejanje prisiljenja pa izrinjeno kaznivo dejanje.2 S tem ko je obsojenec oškodovanko s fizično silo in z grožnjo z orožjem prisilil, da je v nasprotju s svojo voljo šla z njim do svojega vozila in v vozilo, se z njim vozila do svojega stanovanja ter ostala v stanovanju, dokler ji ni uspelo pobegniti in jo na ta način prisilil, da je ves ta čas trpela odvzem prostosti, je poleg zakonskih znakov kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti izpolnil tudi zakonske znake kaznivega dejanja prisiljenja.
Če bi sodišče ugotovilo, da je obsojenec oškodovanki odvzel prostost z namenom, da jo prisili, da nekaj stori, opusti ali trpi, bi bili podani zakonski znaki kaznivega dejanja ugrabitve po 134. členu KZ-1, ki je sestavljeno iz odvzema prostosti in prisiljenja.
Ob odsotnosti pouka osumljencu mora država izkazati, da je bila izjava posameznika prostovoljna, če jo želi uporabiti v kazenskem postopku zoper njega.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00030883
KZ-1 člen 57, 57/3, 204.. ZKP člen 105.
kaznivo dejanje tatvine - zakonski znaki kaznivega dejanja - kraj in čas storitve - konkretiziranost obtožnega očitka - pogojna obsodba s posebnim pogojem - namen instituta - odločitev o premoženjskopravnem zahtevku - rok za izpolnitev
Izvršitveno ravnanje tatvine je odvzem stvari. Gre za ravnanje, s katerim storilec proti volji dotedanjega imetnika pridobi dejansko, fizično oblast nad stvarjo in jo hkrati onemogoči dotedanjemu imetniku. Za odvzem se torej zahteva, da mora biti stvar pred odvzemom v dejanski oblasti druge osebe, da storilec stvar pridobi proti volji te osebe, ter da pridobi dejansko oblast nad stvarjo in jo hkrati onemogoči prejšnjemu imetniku.
Upoštevaje različen namen in naravo določitve posebnega pogoja v pogojni obsodbi in odločitve o premoženjskopravnem zahtevku, ni mogoče pritrditi vložniku zahteve, da je podano nasprotje v izreku izpodbijane sodbe, ker mora obsojenec oškodovanki v okviru posebnega pogoja povrniti škodo v roku enega leta, premoženjskopravni zahtevek pa je dolžan povrniti v tridesetih dneh od vročitve pravnomočne sodbe.
ZKP člen 372, 372/4, 420, 420/1.. KZ-1 člen 7, 7/2, 86, 86/11, 86/12, 92, 92/4, 94, 94/2.
druga sodna odločba - pomembno pravno vprašanje - uporaba milejšega zakona - načelo alternativnosti - zastaranje izvršitve kazni - alternativni način izvršitve kazni zapora - kršitev kazenskega zakona
V skladu z drugim odstavkom 7. člena KZ-1 je mogoče retroaktivno uporabiti samo kasnejši milejši zakon, ne pa tudi morebitnega prejšnjega milejšega. Sodišče namreč ne more uporabiti morebitnih milejših določb predhodnih kazenskih zakonov, ki jih je v postopku do pravnomočnosti sodbe že imelo možnost uporabiti, vendar jih ni, ker so bila pozneje spremenjena določila, glede na celoten kontekst zadeve milejša.
Izvršitveno ravnanje po prvem odstavku 194. člena KZ-1 je zato podano že golim neplačevanjem preživnine ob predpostavki, da se storilec za tak korak odloči prostovoljno, brez utemeljenega razloga.
Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da obramba na vseh treh narokih za glavno obravnavo nikoli ni podala pripomb glede zatrjevanega sodnikovega nezakonitega, neprimernega in do obrambe žaljivega vodenja kazenskega postopka, niti ni očitala sodnikove vnaprejšnje opredelitve o obtožbi. V luči drugega odstavka 41. člena ZKP je zato obramba z navajanjem ugovorov, ki izhajajo iz zatrjevane kršitve pravice do nepristranskosti sodnika, prekludirana, zato (šele) z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uspeti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00030822
KZ-1 člen 240, 240/2.. URS člen 14, 22, 28.. ZS člen 109.. ZKP člen 371, 371/2.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - povzročitev premoženjske škode - pridobitev protipravne premoženjske koristi - enoosebna d.o.o. - sodna praksa Vrhovnega sodišča - praksa Vrhovnega sodišča - prepoved retroaktivne uporabe zakona - vezanost na sodno prakso - načelo enakosti pred zakonom - pravica do obrambe - zavrnitev dokaznega predloga - pravna vprašanja
Odločbe Vrhovnega sodišča v našem pravnem redu niso formalni pravni vir in nanje nižja sodišča niso neposredno vezana. Vrhovno sodišče z oblikovanjem ustaljene sodne prakse daje vodilo nižjim sodiščem za razsojo v enakih in podobnih primerih ter na takšen način usmerja delovanje sodnega sistema. V skladu s prvim odstavkom 109. člena Zakona o sodiščih (ZS) Vrhovno sodišče zagotavlja enotno sodno prakso, kar pa ne pomeni, da so nižja sodišča nanjo formalno vezana.
Bistvo starejše sodne prakse Vrhovnega sodišča RS v zvezi z zlorabo položaja v enoosebni d. o. o. je, da storilec in oškodovanec ne moreta hkrati obstajati v isti osebi v primerih, ko je bilo premoženje enoosebne družbe z omejeno odgovornostjo preneseno v okviru zakonitega poslovanja, torej ne da bi se obdolžencu očitalo, da bi s svojim ravnanjem kršil prisilne predpise.
V obravnavanem primeru ni šlo le za pridobivanje koristi enega subjekta na račun zmanjšanja premoženja drugega subjekta v okviru zakonitega poslovanja, temveč za očitno nezakonit prenos premoženja, ki ga je predhodno omogočila storitev kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem in prvem odstavku 235. člena KZ-1. Zato je bilo ravnanje, ki se obsojencu očita v obravnavanem primeru, protipravno in kaznivo tudi v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki je veljala v času storitve obsojencu očitanega kaznivega dejanja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00030879
ZKP člen 195, 195/1, 371, 371/2, 372, 372-1.. KZ-1 člen 191, 191/1.
kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - nasilje v družini - zakonski znaki - spravljanje v podrejen položaj - čas storitve kaznivega dejanja - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - standard obrazloženosti odločbe pritožbenega sodišča
Čas kaznivega dejanja kot sestavni del opisa je v sodbi dovolj označen s časovnim okvirom ravnanja obsojenca, ki je bilo trajajoče, kontinuirano, z različnimi izvršitvenimi oblikami in je opisano tako, da je jasno v katerem obdobju se je kaznivo dejanje dogajalo. Podatek o času storitve kaznivega dejanja je potreben za individualizacijo konkretnega kaznivega dejanja, ni pa njegov zakonski znak in časovni okvir ni pravnorelevantna okoliščina, ki bi se nanašala na zakonske znake kaznivega dejanja.
Opis dejanja konkretizira obsojenčeva posamična ravnanja do oškodovanke, večletno kontinuirano nasilno ravnanje tako psihično kot fizično nasilje, grožnje, to je ravnanja, ki so vodila v podrejenost, ko je oškodovanka postala objekt izvajanja nasilja, ki se mu niti ni mogla izogniti in je obsojenec pri njej povzročil prestrašenost, ogroženost in strah, kar vse predstavlja podrejen položaj.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00030286
ZKP člen 83, 83/2, 358, 358-1, 371, 371/1-8, 372, 372-1.. KZ-1 člen 174, 174/1.
bistvena kršitev določb postopka - nedovoljen dokaz - varstvo zasebnosti - komunikacijska zasebnost - neupravičeno zvočno snemanje - snemanje pogovorov - poseg v pravico do zasebnosti - načelo sorazmernosti - kršitev spolne nedotakljivosti - kolizija ustavno varovanih pravic - kršitev kazenskega zakona - kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki - zloraba položaja
Za storitev kaznivega dejanja po prvem odstavku 174. člena KZ-1 se ne zahteva, da bi bile žrtve teh kaznivih dejanj nemočne osebe v smislu patalogije ali kakšnih posebnih sicer nepatoloških fizioloških stanj, temveč je predmet kazenskopravnega varstva poleg spolne samoodločbe posameznika predvsem v podrejenem družbenem položaju ali odvisnosti od drugega.
V konkretnem primeru je sicer v zasebnost oškodovanke in obsojenca posegel oškodovankin soprog, saj je dogajanje posnel brez vednosti in tako tudi brez vnaprejšnjega soglasja enega ali drugega. Vendar pa ni prezreti, da je oškodovanka kasneje soglasje dala, s čimer je odvzela protipravnost ravnanju svojega moža, vsaj glede posega v njeno zasebnost. S svojo zasebnostjo namreč, kot je bilo že pojasnjeno, oškodovanka lahko razpolaga in je zato dokaz, pridobljen v zvezi z njo zakonit in ustavno skladen. Situacija se namreč v ničemer ne razlikuje od situacije, kjer bi dogajanje posnela oškodovanka sama. Vsekakor pa je bilo z opisanim ravnanjem poseženo, kot to pravilno ugotavljata nižji sodišči, v zasebnost obsojenca. Vendar pa sta nižji sodišči v nadaljevanju tudi pravilno presodili, da je ob koliziji varovanih dobrin oziroma ustavnih pravic oškodovankin ustavno in zakonsko varovan interes močnejši. Pravica do osebnega dostojanstva in varnosti, oziroma spolne nedotakljivosti ima vsekakor prednost pred osebnostno pravico obsojenca do glasu, v katero je bilo poseženo z zvočnim snemanjem v trenutku izvrševanja kaznivih dejanj. Zato uveljavljana kršitev ni podana.
Presoja zakonskih opisov kaznivih dejanj pokaže, da gre za različne opise ravnanj in da opis kaznivega dejanja po prvem odstavku 314. člena KZ-1 ni zajet v opisu kaznivega dejanja po prvem odstavku 115. člena KZ-1. Objekta kazenskopravnega varstva sta različna, pri kaznivem dejanju po 314. členu splošna varnost ljudi in premoženja, pri kaznivem dejanju po 115. členu KZ-1 pa življenje in telo. Prvo kaznivo dejanje je ogrozitveni delikt, drugo kaznivo dejanje pa poškodbeni.
Pravilna je ocena sodišč, da obdolženkino ravnanje, kot je opisano v obtožnem aktu, ne predstavlja načrtovanja nevarnega dejanja, pri katerem bi bila ogrožena varnost ljudi ali premoženje večje vrednosti. Načrt nevarnega dejanja, pri uresničitvi katerega bi bila ogrožena varnost ljudi ali premoženje večje vrednosti, mora torej biti konkreten in zaznaven v zunanjem svetu. Takšen načrt oziroma načrtovanje pa iz opisa dejanja v obtožnici ne izhaja. Obdolženki so se z navedbo, „da bo storila kar mora“ očitale le grožnje, ki pa še ne pomenijo načrtovanja.
Čeprav v obtožnem aktu niso bili opisani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti, je pritrditi vložniku zahteve, da je prvostopenjsko sodišče s tem, ko na podlagi 1. točke prvega odstavka 277. člena ZKP ni dopustilo obtožbe zoper obdolženo iz razloga, da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje, kršilo zakon, ki določa kazniva dejanja.
druga sodna odločba - pomembno pravno vprašanje - alternativna izvršitev kazni zapora - zapor ob koncu tedna - delo v splošno korist - kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost - jezikovna razlaga zakona - restriktivna razlaga - načelo zakonitosti - pravna varnost
Izraz kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost iz četrtega in osmega odstavka 86. člena KZ-1 se nanaša le na tista kazniva dejanja, ki so glede na pravno kvalifikacijo dejanja, za katerega je bil storilec spoznan za krivega, uvrščena v XIX. poglavje KZ-1 (kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00030643
ZKP člen 248, 364, 364/7, 371, 371/1-11, 371/2, 372, 372-1,445.. KZ člen 243.. URS člen 22, 25, 29-2.. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.. ZTFI člen 373, 566.
zloraba notranje informacije - kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis dejanja - notranja informacija - razkritje dokumenta javnosti - bistvene kršitve določb postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - sojenje v navzočnosti - obveščanje strank o seji senata - sodelovanje v drugih postopkih - privilegij zoper samoobtožbo
Določba 243. čena KZ je tiha kazenskopravna blanketna norma, ki tacite odkazuje na drug predpis.
Presoja, ali ima določena informacija lastnosti notranje informacije, je pridržana sodniku.
Ni pomembno, kako je obsojenec notranjo informacijo pridobil, odločilno je, da je s tako informacijo razpolagal. Ni nujno, da notranja informacija izvira iz sfere izdajatelja vrednostnih papirjev, pogoj je le, da se nanaša nanj ali na njegove vrednostne papirje.
S tem, ko je sodišče druge stopnje na nejavni pritožbeni seji, na katero ni vabilo obdolženca ter njegovega zagovornika, ocenjevalo izpovedbe prič iz postopka pred sodiščem prve stopnje, je kršilo 445. člen ZKP ter drugo alinejo 29. člena in 25. člen v povezavi z 22. členom Ustave RS. Tako postopanje sodišča je tudi v nasprotju s pravico obdolženca do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). Pritožbeno sodišče mora v primerih, ko dejstva primera ponovno vrednoti, obdolžencu in njegovemu zagovorniku omogočiti navzočnost na seji.
Tudi izrek denarne kazni zaradi nesodelovanja obdolženca v drugih, nekazenskih postopkih, pomeni prisilo. Pravnim osebam kot umetnim tvorbam privilegij zoper samoobtožbo ne gre.
Ko gre za izjavljanje in izročanje listin posameznika v nekazenskem postopku, je treba upoštevati, kdaj je nastopila osredotočenost suma zoper domnevnega storilca kaznivega dejanja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00028803
KZ-1 člen 26, 247, 248.. ZKP člen 39, 39/1-6, 325, 371, 371/1-2, 371/1-11, 371/2, 395, 395/1, 420, 420/2.. ZSKZDČEU-1 člen 45.
kršitev kazenskega zakona - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - nedovoljeno sprejemanje daril - nedovoljeno dajanje daril - napeljevanje - dokončano kaznivo dejanje - zastaranje - absolutno zastaranje - razveljavitev pravnomočne sodbe - kršitev določb kazenskega zakona - pravica do obrambe - zaslišanje obremenilne priče - načelo neposrednosti - načelo kontradiktornosti - zavrnitev dokaznih predlogov - odločilno dejstvo - postopek izročitve - načelo specialnosti - razlogi o odločilnih dejstvih - materialna izčrpanost pravnih sredstev - pravica do nepristranskega sojenja - izločitev sodnika - dvom v nepristranskost sodnikov
V obravnavanem primeru je bilo kaznivo dejanje dokončano že z dogovorom vseh treh akterjev, da obsojeni M. M. izplača nagradi, ki sta nedovoljeni oziroma neupravičeni. Samo izplačilo nagrad je pomenilo le realizacijo predhodnega dogovora, h kateremu je obsojenega R. Č. in M. M. napeljal obsojeni S. P. Za obstoj kaznivih dejanj po 247. in 248. členu KZ namreč ni treba, da je bila nedovoljena nagrada tudi dejansko izplačana, temveč zadošča že, da je bila zahtevana, oziroma, da je bil opravljen sprejem obljube ali ponudbe take koristi od osebe, ki opravlja gospodarsko dejavnost.
V obravnavanem primeru je Vrhovno sodišče s sodbo z dne 20. 3. 2015 delno razveljavilo izpodbijano pravnomočno sodbo. Od tedaj dalje je začel teči dveletni rok, v katerem se mora pravnomočno končati postopek nove razsoje. Dve letni rok bi se v obravnavanem primeru iztekel dne 20. 3. 2017, vendar do tega ni prišlo, ker je zadeva postala pravnomočna znotraj navedenega roka. Sodba pritožbenega sodišča je bila namreč na javni seji razglašena dne 23. 2. 2017, z dnem njene razglasitve pa je nastopila pravnomočnost. Upoštevaje navedeno je v nasprotju z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča ter odločbo Ustavnega sodišča U-I-25/07, da je zastaranje kazenskega pregona v obravnavani zadevi nastopilo že dne 20. 12. 2016.
V skladu z ustaljeno (ustavno) sodno prakso mora imeti obdolženec v primeru, ko je izpovedba priče oziroma zagovor soobdolženca edini dokaz ali dokaz, na katerem v odločilni meri temelji obsodilna sodba, realno možnost, da vsaj enkrat v postopku preveri resničnost in zanesljivost oziroma verodostojnost izpovedb prič ali zagovorov soobdolžencev oziroma ima pravico, da je vsaj enkrat navzoč pri neposredni izvedbi tega dokaza, to je tedaj, ko priča ali soobdolženec daje izjavo. Pri presoji, ali je bilo obdolžencu omogočeno, da se sooči z omenjeno izjavo, je ključno, ali takšna obremenilna izjava priče ali soobdolženca predstavlja edini ali odločilni dokaz.
Evropsko sodišče za človekove pravice poudarja, da ima pojem „priča“ po EKČP samostojen pomen in se razteza na vsakega avtorja obremenilnih izjav, torej tudi na (so)obdolženca. Pri tem je treba opozoriti, da je verodostojnost izjav, ki jih poda (so)obdolženec, v primerjavi z izjavami prič, lahko dvomljiva.
Za presojo obravnavane kršitve je bistveno (že od časov rimskega prava veljavno) splošno pravno načelo, da nemogoča obveznost ne zavezuje. Če torej sodišče stori vse, da bi omogočilo obdolžencu, da zaslišuje obremenilno pričo, vendar do tega ne pride, nemogoča obveznost sodišča pač ne more zavezovati. Takšno stališče izhaja tudi iz dosedanje prakse Vrhovnega sodišča, ki je v zadevi I Ips 9477/2010 z dne 27.10.2017 presodilo, da ni mogoče govoriti o kršitvi pravice do zaslišanja obremenilnih prič, kadar je sodišče ravnalo z ustrezno skrbnostjo, da bi obdolžencu zagotovilo uresničevanje pravice do zaslišanja obremenilne priče oziroma soobdolženca, ki ga s svojim zagovorom obremenjuje.
Takšna procesna situacija ne pomeni, da sodišče sodbe ne sme opreti na obremenilne izjave obsojenega M. M., dolžno pa je še z večjo skrbnostjo presoditi njegove (za soobsojenca) obremenilne izjave, ter jih podkrepiti z drugimi, podpornimi dokazi.
Dokazna predloga, katerih namen je ugibanje, kaj bi lahko pomenila vsebina elektronskih sporočil, ki jih je na naroku za glavno obravnavo predložil obsojeni R. Č., in ki ju je sodišče v razlogih sodbe označilo za pravno nepomembna za presojo kazenskopravnega očitka obsojencu, torej ni mogoče šteti za ustrezno konkretizirana. Gre za tako imenovani fishing expedition.
Dejstvo, da je bil obsojenec predan v postopku zaradi izvršitve zaporne kazni, ne pomeni, da je v primeru razveljavitve pravnomočne sodbe z izrednim pravnim sredstvom kršeno načelo specialnosti, če je obsojenec v ponovljenem postopku sojen za isto kaznivo dejanje. Načelo specialnosti je namreč vezano na historičen dogodek, ne pa na vrsto postopka (sojenje ali izvršitev kazni) oziroma fazo postopka, zaradi katerega je bila predaja dovoljena.
Vrhovno sodišče je že v številnih svojih odločbah zavzelo stališče, da nezadovoljstvo stranke s preteklimi odločitvami sodišča, oziroma zavzetimi pravnimi mnenji, ne predstavlja tehtnega razloga za dvom v nepristranskost sodišča oziroma posameznih sodnikov.
KZ-1 člen 17, 17/3, 20, 20/2.. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 372, 372-1.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - kršitev kazenskega zakona - opis dejanja - nedoločen in nejasen izrek - sostorilstvo - izvršitveno dejanje - vloga storilca - storitev ali opustitev - garantna dolžnost
V obravnavani zadevi so prepovedane posledice nastajale kontinuirano in skozi daljše časovne obdobje. Navedena okoliščina je differentia specifica, ki obravnavano zadevo pomembno loči od dosedanje sodne prakse, hkrati pa vpliva na drugačno presojo volje obeh obsojencev oziroma vprašanja njune skupne odločitve za storitev kaznivega dejanja.
Izpolnitev subjektivnega elementa sostorilstva v obravnavani zadevi, ob upoštevanju dejstva, da je imela opustitev garantne dolžnosti obsojencev enak učinek za nastanek prepovedane posledice kot njuno aktivno ravnanje, omogoča, da se vsakemu izmed obsojencev pripišejo ravnanja drugega, kakor da bi bila njegova. Gre za vzajemno pripisovanje učinkov skupnega (tihega) dogovora povzročiti prepovedano posledico, vsakemu izmed obsojencev. To pa pomeni, da vprašanje, kaj konkretno je kdo izmed njiju storil, izgubi pomen in zato ni več nujno, da obsojenca odgovarjata za lastne vzročne prispevke.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00029246
ZKP člen 105, 105/2, 371, 371/2.. ZFPPIPP-E člen 21, 408, 409.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - odločba o premoženjskopravnem zahtevku - osebni stečaj - odpust obveznosti
Če so bile obsojenemu terjatve v postopku osebnega stečaja pravnomočno odpuščene, teh terjatev, četudi predstavljajo s kaznivim dejanjem povroženo škodo, ni mogoče priznati kot premoženjsko pravni zahtevek v kazenskem postopku.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00028804
ZKP člen 372, 372-1, 427. KZ-1 člen 186, 186/1-1.
kršitev kazenskega zakona - neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami - zakonski znaki - prepovedana droga - konoplja - proizvodnja mamil - večja količina - namen prodaje - precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev
Število sadik konoplje, ki jih je obsojenec gojil na svojem domu, ob tem, da v dokaznem postopku ni bila ugotovljena nobena okoliščina, ki bi kazala na to, da je šlo za ukvarjanje s pridelavo prepovedane droge, namenjene trgu, samo po sebi ne pritrjuje zaključkom nižjih sodišč, da je obsojencu dokazan namen nadaljnje prodaje. Glede na obsojenčev zagovor in njegove nedvomne zdravstvene težave in zaplete, ki jih je imel pri jemanju konvencionalnih in bioloških zdravil, pa so se Vrhovnemu sodišči enaki pomisleki vzbudili tudi v zaključke pravnomočne sodbe, da je konopljo hranil prav zaradi nadaljnje prodaje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00028558
URS člen 22, 29.. ZKP člen 371, 371/1-11, 372, 372-1, 420, 420/2.
enako varstvo pravic - pravica do obrambe - drugačna presoja dokazov - sodba presenečenja - kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje hude telesne poškodbe - zakonski znaki kaznivega dejanja - pomemben del telesa - opis dejanja - nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja
Presoja, da je obraz pomemben del telesa, je bila opravljena v povezavi s funkcijo obraza na splošno in v povezavi s poškodbo, ki jo je oškodovancu prizadejal obsojenec.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - POPRAVA KRIVIC
VS00029699
ZKND člen 2, 3, 14.. Kazenski zakonik Kraljevine Jugoslavije (Jugoslavija, 1931) člen 94.. ZKP člen 39, 39/1-6, 371, 371/1-5, 371/1-9, 371/1-11, 371/2, 372, 372-1, 372-4.. Zakonik o kazenskem postopanju za Kraljevino Jugoslavijo (Jugoslavija, 1929) člen 32, 32/1, 97, 204, 214, 215, 292, 293.
kršitev določb kazenskega postopka - neposredna obtožnica - pravica do obrambe - sojenje v nenavzočnosti - pravica do zagovornika - izločitev sodnika - dvom v nepristranskost sodnikov - kraj in čas storitve kaznivega dejanja - nerazumljiv izrek sodbe - prekoračitev obtožbe - kršitev kazenskega zakona - kazniva dejanja zoper narod in državo - veleizdaja - politično sodelovanje z okupatorjem - sovražna propaganda - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija - domobranstvo - namen - (ne)obrazloženost sodbe - retroaktivna veljavnost zakona - splošna pravna načela civiliziranih narodov.
V sodbi morajo biti obrazložena dejstva, ki so pomembna za uporabo določb materialnega in procesnega zakona. Obrazloženo mora biti, kako je sodišče doseglo svojo odločitev. Pri presoji sodbe je treba izhajati iz procesnih standardov, veljavnih v času sojenja. Presoja je možna glede temeljnih postopkovnih garancij obsojencu. Te pa niso dosegale tedanjih procesnih standardov in tako tudi niso bile v zadostni meri upoštevane, saj je bilo sodbo potrebno obrazložiti v vseh njenih delih.
Objekt kazenskopravnega varstva po ZKLD je bila državna (ustavna) in politična ureditev. Izjema je veljala za vojne zločine, storjene med drugo svetovno vojno, ki so bili kaznivi tudi po splošnih od civiliziranih narodov priznanih pravnih načelih.
Dejanja obsojenca, ki imajo znake kaznivega dejanja, so bila kazniva po splošno priznanih načelih in so jih preganjale takrat moderne države in jih je kot taka poznala tudi Kraljevina Jugoslavija.
Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 66/2006 z dne 24. 9. 2009 pojasnilo, da je z besedno zvezo obstoječa državna ureditev iz 2. člena ZKLD potrebno razlagati vsakokratno ustavno ali na drugih pravnih aktih temelječo družbeno ureditev, ki je obstajala v času storitve kaznivega dejanja.