priznanje krivde - sporazum o priznanju krivde - predobravnavni narok - glavna obravnava - zavrnitev priznanja krivde - razlogi za zavrnitev - izločitev sodnika - okoliščine, ki zbujajo dvom v nepristranskost sodnika - izključitveni razlog - odklonitveni razlog - prejudiciranje kazenske odgovornosti - ekonomičnost postopka - kazenska sankcija - vezanost sodišča na predlog - načelo enakega varstva pravic - pranje denarja - zakonski znaki - prikrivanje izvora denarja
Določbo prvega odstavka 450.č člena ZKP, ki določa, da sporazum, ki je bil sklenjen po predobravnavnem naroku, sodišče presoja na glavni obravnavi, je potrebno razlagati ob upoštevanju določbe četrtega odstavka 450.a člena ZKP, ki določa, da se sporazum o priznanju krivde priloži k vloženi obtožbi, če pride do sklenitve sporazuma kasneje, pa takoj, vendar najkasneje do začetka glavne obravnave. Sodišče tako sporazum v slednjem primeru presoja in o njem odloča še pred predstavitvijo obtožnice in če sporazum sprejme, niti niso izpolnjeni pogoji za začetek glavne obravnave in se namesto glavne obravnave takoj opravi narok za izrek kazenske sankcije. Takšen sporazum se torej vedno presoja pred dejansko izvedbo glavne obravnave, pred izvedbo vseh dokazov in še celo pred branjem obtožbe. Zato navedene procesne situacije ni mogoče enačiti s situacijo, ko je priznanje podano na glavni obravnavi.
Neutemeljeno je zatrjevanje obsojenčevih zagovornikov, da je odločanje o priznanju krivde na glavni obravnavi enako odločanju o priznanju krivde na predobravnavnem naroku in da ni nobenega razumsko logičnega razloga za drugačno razlago posledic priznanja krivde v različnih fazah postopka. Da je stališče zagovornikov napačno, ne izhaja zgolj iz jezikovne razlage zakonskih določb, ki urejajo priznanje krivde in izločitev sodnika, temveč tudi iz namena posameznih faz postopka in vsebine odločanja v teh fazah, iz teleološke razlage 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP in hkratnega upoštevanja drugih ustavno zagotovljenih človekovih pravic, v katere se lahko z izločitvijo sodnika posega, pri čemer je teža posega v različnih fazah postopka različna.
Glede na to, da je glavni namen obravnavanega izločitvenega razloga v preprečitvi morebitnega vpliva okoliščine, da se sodnik s sprejemom priznanja krivde izogne glavni obravnavi, na sodnikovo odločanje o priznanju krivde, je jasno, da takšen namen na glavni obravnavi ne more več biti zasledovan, vsaj ne v enaki meri. Prej se lahko sprevrže v svoje nasprotje, saj predstavlja oviro k svobodni odločitvi sodnika glede priznanja krivde. Zavrnitev priznanja bi namreč pomenila podaljševanje postopka kot celote, pri čemer pa je sodišče dolžno postopek izvesti brez zavlačevanja (15. člen ZKP). Če bi določba 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP veljala tudi v primerih zavrnitve priznanja na glavni obravnavi, bi to lahko bistveno podaljšalo kazenski postopek, s tem pa bi bilo kršeno načelo ekonomičnosti postopka, ki pa ga je zakonodajalec ravno zasledoval z uvedbo instituta priznanja krivde. Hkrati bi bilo poseženo v pravico obdolženca do sojenja v razumnem roku. Poleg navedenega pa bi to omogočilo procesne zlorabe instituta priznanja krivde.
Zavrnitev priznanja krivde od sodnika ne zahteva in tudi ne predvideva, da se vnaprej opredeli oziroma zavzame stališče do predmeta odločanja oziroma do krivde obtoženca, kar bi onemogočalo njegovo nadaljnje nepristransko odločanje.
Glede na specifične okoliščine obravnavane zadeve, to je, da je obsojenec njemu očitano kaznivo dejanje (njemu očitana ravnanja v opisu kaznivega dejanja) priznal, pri čemer so se razlogi za zavrnitev priznanja nanašali izključno na soobtožence oziroma njim očitana ravnanja, pri čemer je bil v postopku sam očitek obsojenemu G. J. v istem obsegu potrjen, bi moralo prvostopenjsko sodišče pri izbiri in odmeri kazni upoštevati predlog državnega tožilstva, ki ga je to podalo za primer priznanja krivde. Zgolj dejstvo, da je bil opis v obtožbi po oceni sodišča prve stopnje strukturiran tako, da ni omogočal sprejema priznanja krivde v konkretnem primeru, namreč ob navedenih okoliščinah obravnavane zadeve ne more biti razlog, da je obsojenec postavljen v slabši položaj kot bi bil, če bi opis dejanja v obtožbi (po presoji prvostopenjskega sodišča) omogočal sprejem priznanja krivde. S tem, ko je sodišče v navedenih okoliščinah obsojenemu J. po izvedenem dokaznem postopku izreklo strožjo sankcijo kot je bila predlagana za primer njegovega priznanja krivde in je ta krivdo tudi priznal, mu je bila kršena ustavna pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave oziroma konkretno pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Obsojeni J. je bil namreč kljub popolnemu priznanju krivde za svoja ravnanja, pri izreku kazenske sankcije spravljen v slabši položaj v primerjavi s položajem, če bi sodišče njegovo priznanje sprejelo in to iz razlogov, ki v ničemer niso bili na njegovi strani. Za drugačno obravnavo obsojenca pri izbiri in odmeri kazenske sankcije tako v konkretnem primeru ni bil podan ustavno dopusten razlog.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO JAVNO PRAVO
VS00039684
ZKP člen 516, 516/4, 517, 517/1-8, 517b, 517b/3.. Pogodba med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o medsebojnem izvrševanju sodnih odločb v kazenskih zadevah (2013) člen 5, 8.. KZ-1 člen 54, 70a.
mednarodna pravna pomoč - priznanje in izvršitev tuje sodne odločbe - odločitev o pomembnem pravnem vprašanju - varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja - prenos izvršitve varnostnega ukrepa - pogoji za prenos - Srbija - razlaga kazenskega zakona
Zahteva za varstvo zakonitosti je vložena zoper t. i. drugo sodno odločbo, in sicer odločbo izdano v postopku prenosa izvršitve varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na podlagi 517. člena ZKP in Pogodbe med Republiko Srbijo in Republiko Slovenijo o medsebojnem izvrševanju sodnih odločb v kazenskih zadevah. Glede na vsebino očitka, to je razlago 517. člena ZKP, oziroma pogojev na podlagi katerega smejo domača sodišča ugoditi prošnji pristojnega tujega organa, s katero zahteva izvršitev kazni ali varnostnega ukrepa, je Vrhovno sodišče ocenilo, da gre za odločbo, ki ustreza zakonskemu kriteriju, da je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnemu vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev enotne uporabe prava in s tem pravne varnosti.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - nevarnost za življenje in zdravje - konkretna nevarnost - konkretizacija zakonskih znakov
Nevarnost za življenje ali zdravje ljudi kot kvalifikatorni zakonski znak je podan že s tem, če storilec ljudi prevaža v nehumanih in nezdravih okoliščinah.V obravnavanem primeru so bile osebe v vsakem trenutku med vožnjo življenjsko ogrožene, saj ji je storilec 38 prevažal stlačenih v premajhnem temnem delu tovornega vozila brez sedežev, svetlobe in prezraćevanja, pri čemer jim je bilo že slabo in so nekateri celo bruhali.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00038493
KZ-1 člen 186.. ZKP člen 148, 214, 371, 371/1-8, 372, 372-1.. URS člen 28, 36.
kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - zakonski znaki kaznivega dejanja - neupravičena proizvodnja prepovedanih drog - določnost - namen prodaje - nedovoljeni dokazi - hišna preiskava - zakonitost odredbe - anonimni vir
V obravnavanem opisu dejanja so ob očitanem gojenju konoplje navedene tudi okoliščine na podlagi katerih je mogoče sklepati, da gojenje, sicer relativno majhnega števila sadik konoplje, pomeni proizvodnjo, torej da se obsojenec ukvarja z gojenjem konoplje, ki je namenjena širšemu krogu uporabnikov. Opisano je, da je obsojenec poleg tega, da je v rastlinjaku na dvorišču hiše gojil 9 sadik konoplje, zaradi prodaje hranil posušene rastlinske dele konoplje v teži 1.056,34 g. Iz kazenskopravnega očitka je razvidna relativno velika količina konoplje, ki presega lastne potrebe. Opis dejanja v obravnavani zadevi zato izpolnjuje vse zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS00038609
KZ-1 člen 7, 78, 78/4, 94, 94/3.. URS člen 15, 15/5, 22, 28, 28/2.. ZKP člen 133, 133/1.. ZIKS-1 člen 28.
zastaranje izvršitve kazni - časovna veljavnost kazenskega zakona - uporaba milejšega zakona - ustavno skladna razlaga instituta zastaranja - zadržanje zastaranja - izogibanje pred prestajanjem zaporne kazni
Zadržanje zastaranja izvršitve kazni je v primeru, ko se obsojenec aktivno izogiba izvršitvi kazni, ko torej s svojim zavestnim aktivnim ravnanjem državi oziroma njenim organom, pristojnim za izvršitev kazenske sankcije, preprečuje izvršitev kazni, skladno z 2. in 22. členom Ustave. Zadržanje zastaranja izvršitve kazni v primeru, ko obsojenec njeno izvršitev aktivno sam preprečuje, ne nasprotuje namenu zastaranja in ne posega v temeljne ustavno zagotovljene pravice obsojenca, ki se s tem institutom zasledujejo oziroma varujejo. Je pa potrebno obstoj razlogov, ki povzročijo zadržanje zastaranja, presojati glede na vse okoliščine posameznega primera, pri čemer mora biti izkazano, da so organi, pristojni za izvršitev kazni, storili vse, kar je bilo v njihovi moči, da bi pravnomočno sodno odločbo izvršili. Razlogi, ki preprečujejo izvršitev kazni, morajo torej izhajati iz sfere obsojenca in jih ni mogoče pripisati nezadostni aktivnosti državnih organov glede izvršitve kazni.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00039707
KZ-1 člen 240.. ZKP člen 370, 370/1-2, 371, 371/1-11, 395.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - zloraba zaupanja - poslovodja družbe - zloraba položaja - zloraba pooblastil - poroštvo - premoženjska korist - prenehanje poroštvene obveznosti - naklep - obrazloženost sodbe
Obsojeni je kaznivo dejanje izvršil, ko je na podlagi sicer neveljavnega pooblastila dejansko izvrševal pooblastila predsednika uprave, zato je zlorabil zaupanje A. Obsojenec je dejansko deloval kot predsednik uprave banke in jo zastopal v pravnem prometu, zato je bil dolžan kot zakoniti zastopnik pravne osebe ravnati skladno z njenimi interesi.
Porokoma je bila s kaznivim dejanjem pridobljena protipravna premoženjska korist v višini zneska, za katerega je poroštvo prenehalo. V kolikor zapadli kredit ne bi bil refinanciran z novim posojilom, bi banka zaradi plačilne nezmožnosti dejanskega dolžnika, do poplačila kreditne terjatve prišla s strani porokov, ki sta odgovarjala solidarno in imela zadostna sredstva in premoženje za poplačilo posojila. Zato je šteti, da sta se poroka s tem, ko je bilo posojilo poplačano z refinanciranjem z novim posojilom, izognila obveznemju izplačilu iz svojega premoženja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00039732
KZ-1 člen 20, 190.. ZKP člen 39, 39/1-6, 39/2-2, 83, 83/2, 83/4, 371, 371/1-2, 371/1-4, 372, 372-1.. URS člen 23, 24, 56.
kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe - zakonski znaki - dodelitev otroka v vzgojo, varstvo in preživljanje - zadrževanje mladoletne osebe - onemogočanje stikov z otrokom - splošno kaznivo dejanje - sostorilstvo - varstvo koristi otroka - dvom v nepristranskost sodnikov - okuženost sodnikov in osebja - izločitev uradnega zaznamka - sprejem priznanja krivde soobdolžencev - izključitev javnosti glavne obravnave
Storilec kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe, ki je sicer umeščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper zakonsko zvezo, družino in otroke, je lahko kdorkoli (delictum commune). Ker gre za splošno kaznivo dejanje glede možnega storilca, je tudi v primeru zadrževanja mladoletne osebe možno sostorilstvo med osebo, ki je do skrbi za otroka sicer upravičena, ter osebo, ki teh lastnosti nima, je pa njeno ravnanje tako, da ustreza definiciji sostorilstva.
Vrhovno sodišče je že presodilo, da pri dejanju, ki je rezultat skupne izvršitve in kjer se tudi zavest in volja sostorilcev (naklep) nanašata na celotno skupno delovanje, konkretizacija posameznih prispevkov sostorilcev ni nujna. V obravnavani zadevi gre ravno za tak primer, zato identični opisi dejanj vseh sostorilcev ne pomenijo manka konkretizacije prispevka obsojenke h kaznivemu dejanju.
Vrhovno sodišče se je v dosedanji praksi že večkrat opredelilo do vpliva sprejema priznanj krivde soobdolžencev na predobravnavnem naroku na nepristranskost sodnika, ki sodi v poznejšem postopku drugim soobdolženim v isti kazenski zadevi. Presodilo je, da sodnikov sprejem priznanja krivde katerega od soobdolženih sam po sebi ne predstavlja razloga za njegovo izločitev v poznejšem postopku zoper obdolžence, ki krivde niso priznali. Sodnik o krivdi in kazenski sankciji odloča za vsakega obdolženca posebej, pri tem pa glavni obravnavi na podlagi presoje vseh dokazov v skladu s 355. členom ZKP znova odloča o krivdi tistega soobdolženca, ki krivde na predobravnavnem naroku ni priznal.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00038613
KZ-1 člen 186.. ZKP člen 371, 371/1-8, 371/1-11, 420, 420/2.
kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - zakonski znaki goljufije - neupravičena proizvodnja prepovedanih drog - lastna uporaba - namen prodaje - hišna preiskava - odredba za hišno preiskavo - obrazloženost odredbe
Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča je v zvezi z izvršitveno obliko proizvodnje prepovedane droge razvidno, da zgolj neupravičeno gojenje konoplje samo za sebe še ne zadostuje za zaključek, da je storilec konopljo tudi proizvajal. Proizvodnja namreč vključuje izdelovanje in gojenje prepovedane droge v večjem obsegu za nadaljnjo prodajo, saj pomeni (že po jezikovnem pomenu besede) produciranje večje količine določene snovi. V primeru, ko se obsojencu očita gojenje relativno majhnega števila rastlin konoplje, je za kaznivost takšnega ravnanja treba ugotoviti tudi obstoj drugih okoliščin, ki kažejo na to, da predelava konoplje ni bila namenjena samo obdolženčevi lastni uporabi. Predelava prepovedane droge mora biti takšna, da se pri njej ustvarjajo presežki, namenjeni širšemu krogu oseb, in ne zgolj obsojenčevi lastni uporabi.
Sodnik mora razloge oziroma okoliščine, na podlagi katerih dovoli hišno preiskavo, konkretizirati in določno izraziti že v sami odredbi za hišno preiskavo, torej še pred posegom v pravico posameznika do nedotakljivosti stanovanja, in to v taki meri, da razumnega človeka prepričajo, da so pogoji za hišno preiskavo izpolnjeni. Zahteve po predhodno obrazloženi sodni odredbi ni mogoče zaobiti z naknadno kontrolo, saj ta ne zagotavlja ustreznih in zadostnih jamstev pred morebitnimi zlorabami, temveč odpira vrata arbitrarnim posegom.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00039656
KZ-1 člen 7, 7/1, 92-5. ZKP člen 372-3.
zastaranje - zastaranje izvršitve kazni - časovna veljavnost kazenskega zakona - uporaba milejšega zakona
Poudarjena procesnopravna komponenta zastaranja izvršitve izrečene kazni potrjuje dosedanje stališče sodne prakse, da določb o zastaralnih rokih za izvršitev kazni ni mogoče vnaprej presoditi z vidika uporabe milejšega zakona v smislu določbe drugega odstavka 7. člena KZ-1. To pomeni, da sodišče pri odločanju o morebitnem zastaranju izvršitve kazni uporablja tisti zakon, ki velja ob pravnomočnosti sodbe razen, če se po pravnomočnosti sodbe zakon v korist obsojenca (enkrat ali večkrat) spremeni.
V izreku sodbe so konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 212. člena KZ-1, saj se obsojencu očita, da je organiziral in izvajal denarno verigo z vsemi značilnostmi piramidnega sistema, ki je udeležence spodbujal k pridobivanju novih članov, edini denarni priliv v igro pa so predstavljali vplačani (darovani) gotovinski zneski udeležencev, ki so lahko po vključitvi v igro pričakovali plačilo denarnih zneskov od ostalih udeležencev, ki bi se za njimi vključili v posamezno shemo igre. Vsa denarna vplačila udeležencev je prevzemal obsojenec, ki si je na ta način z zavajanjem oškodovancev (obljubami visokih zaslužkov z majhnimi vložki) pridobil 85.500 EUR, kar je velika premoženjska korist.
Res je, da je obsojenec grozil tudi s pravnimi posledicami neizpolnitve pogodbe, vendar je zahteval izplačilo višjih zneskov od dogovorjenih in s tem zasledoval plačilo protipravne premoženjske koristi celo v okoliščinah, ko je bil oškodovanec v finančni stiski. Ta se je prav zaradi visokih zneskov, ki jih je od oškodovanca neutemeljeno zahteval obsojenec, nedvomno še poglobila in zmanjšala njegovo zmožnost vračila, dogovorjenega dolga. Grožnje pa je obsojenec izrekel ravno zaradi zasledovanja pridobitve protipravne premoženjske koristi.
Grožnje v primeru, če oškodovanec ne bo izplačal zneskov po fiktivnih računih, kot so, da bo že videl s kom ima opraviti, da ga ima v pesti, da bo končal kot klošar in da bo moral plačati, če ne želi ostati brez stanovanja, pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča pomenijo resno grožnjo, kot element obravnavanega kaznivega dejanja. Posledica s katero je obsojenec grozil oškodovancu ni samo neugodna, temveč je tudi protipravna. Premoženjska korist, ki jo je obsojenec izsiljeval pa tudi po materialnem pravu ni upravičena.
Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 47032/2010 z dne 10. 1. 2013 zavzelo stališče, da mora sodišče pri odločanju o pravni opredelitvi v primeru storitve več istih ali istovrstnih dejanj s strani istega storilca v določenem časovnem obdobju, izhajati iz ugotovljenih okoliščin konkretnega primera. V takšnem primeru gre lahko za eno kaznivo dejanje, sestavljeno iz več dejanj, ki vsako zase nimajo samostojnosti, več (samostojnih) kaznivih dejanj, združenih v eno nadaljevano kaznivo dejanje, ali pa za več samostojnih kaznivih dejanj v realnem steku.
Iz navedene sodbe Vrhovnega sodišča je torej razvidno stališče, da je uporaba inštituta nadaljevanega kaznivega dejanja na podlagi določbe 54. člena KZ-1 subsidiarne narave. V poštev pride v primeru storitve dveh ali več istih ali istovrstnih premoženjskih kaznivih dejanj, kadar ni mogoča pravna opredelitev, da gre za eno kaznivo dejanje, vendar pa glede na kraj, način ali druge dane okoliščine dejanja pomenijo istovrstno kriminalno dejavnost in so storjena istočasno ali zaporedoma, iz koristoljubnosti ali oškodovanih nagibov. Pri nadaljevanem kaznivem dejanju gre za vrednotenje skupnega neprava, ki se razteza na vsa dejanja, ki izhajajo iz enotnega naklepa in v časovnem obdobju, določenem v izreku, predstavljajo isti historični dogodek.
V zvezi z zastaranjem kazenskega pregona pri nadaljevanem kaznivem dejanju je v teoriji in sodni praksi zavzeto stališče, da je treba zastaranje upoštevati pri vsakem dejanju (razen če gre za nadaljevano kaznivo dejanje po tretjem odstavku 54. člena KZ-1) in, da pregon za posamična storilčeva ravnanja, pri katerih je potekla doba za zastaranje, ni več dovoljen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00038561
ZKP člen 371, 371/1-11, 372, 372-1.. KZ člen 27, 27/1, 254.
kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje davčne zatajitve - opis kaznivega dejanja - pomoč pri kaznivem dejanju - naklep (dolus) - zakonitost dokazov - dokazi, pridobljeni v tujini
Šele navedba okoliščin, ki bi kazale, da sta se obsojenca zavedala, da sodelujeta pri pravnih poslih v okviru katerih nastajajo javnofinančne obveznosti plačila trošarine, ki jih glavni storilec ne prijavlja, bi omogočila povezavo kaznivega dejanja glavnega storilca z ravnanji pomagačev. Navedba tovrstnih okoliščin bi vodila v konkretizacijo njunega dvojnega naklepa, ki bi zajemal njuno zavedanje glavnega kaznivega dejanja ter hkrati vedenje o tem kako s svojimi ravnanji prispevata k uspehu dejanja glavnega storilca. Brez konkretizacije dvojnega naklepa v opisu dejanja obeh obsojenih pomagačev, pa njune običajne gospodarske dejavnosti prevoza in prodaje naftnih derivatov ni mogoče povezati s kaznivim dejanjem, ki je temeljilo na neprijavljanju trošarinskih obveznosti.
zahteva za varstvo zakonitosti - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - druga sodna odločba - delo v splošno korist - neizpolnjevanje nalog - rok za odločitev sodišča
Ob upoštevanju vseh uveljavljenih razlagalnih metod je treba zakonsko besedilo enajstega odstavka 86. člena KZ-1, ki je pisano v sedanjiku, razlagati na način, da lahko sodišče o spremembi načina izvršitve kazni zapora, ki je bila obsojencu izrečena s pravnomočno sodbo, odloči kadarkoli do zastaranja izvršitve izrečene kazni, bodisi v času, ko se kazen izvršuje na alternativen način z delom v splošno korist, bodisi kasneje, ko se obdobje opravljanja dela v splošno korist iz osmega odstavka 86. člena KZ-1 izteče.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00038508
KZ-1 člen 227, 227/2.
kaznivo dejanje oškodovanja upnikov - zakonski znaki - množinska oblika zakonskega znaka - upnik - dokončano kaznivo dejanje - nelikvidnost - drugo premoženje - res iudicata - sprememba obtožnice
Zakonski znaki kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po 227. členu KZ-1 so podani tudi v primeru, ko je oškodovan le en upnik.
Kaznivo dejanje je bilo dokončano, ko so obsojenčevi upniki na podlagi lažnih asignacijskih pogodb, denar namesto na tekoči račun obsojenca, kjer bi bil predmet izvršbe v korist DURS oziroma pravilno FURS, nakazali na račun obsojenke.
Kazenski zakon za obstoj kaznivega dejanja ne zahteva, da dolžnik nima dovolj premoženja, iz katerega bi se lahko poplačal, temveč je zakonski znak njegova nelikvidnost, to pomeni, da nima dovolj denarja (likvidnih sredstev) za plačilo upnikov.
kršitev kazenskega zakona - odločba o odvzemu protipravne premoženjske koristi - napotitev oškodovanca na pravdo - obvezne sestavine sodbe - načelo subsidiarnosti - načelo oficialnosti
Sodišče odvzame premoženjsko korist le pod določenimi pogoji, in sicer če oškodovanec ni znan, ali če ni prijavil svojega zahtevka, ali če sodišče premoženjskopravnega zahtevka oškodovancu ni prisodilo, ali mu ga ni prisodilo v celoti, ali če premoženjska korist, pridobljena s kaznivim dejanjem, ni v celoti obsežena s premoženjskopravnim zahtevkom in ga presega (prvi odstavek 76. člena KZ-1).
Odločitvi o napotitvi oškodovancev s premoženjskopravnimi zahtevki na pravdo in o odvzemu protipravno pridobljene premoženjske koristi sta logični posledici sprejetega priznanja kazenske odgovornosti ter ne predstavljata predmeta obtožbe, pač pa obvezni del kazenske obsodilne sodbe.
zastaranje kazenskega pregona - absolutni zastaralni rok - tek zastaralnih rokov
Po presoji Vrhovnega sodišča je bil zastaralni rok, ki je bil v KZ vnesen z novelo KZ-B z dne 20. 4. 2004 specialni rok, katerega namen je bil zagotoviti oškodovancu, da se po nastopu polnoletnosti (četudi je medtem absolutno zastaranje kazenskega pregona že nastopilo), še vedno lahko odloči za sprožitev kazenskega pregona zoper osebo, ki naj bi zoper njega storila kaznivo dejanje v času njegove mladoletnosti. Ker je torej šlo za specialni zastaralni rok, ki ima lastnosti absolutnega zastaralnega roka, ni mogoče sprejeti razlage vložnika zahteve, da je bil ta rok podvržen pretrganju zastaranja z vsakim procesnim dejanjem, ki je bilo usmerjeno v pregon storilca.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00038052
URS člen 29-4.. ZKP člen 18, 18/2, 39, 39/2-3, 148.a, 148.a/3, 216, 216/7, 219, 285.c, 330, 371, 371/1-8, 372, 372-1, 450.č.. KZ-1 člen 186.
dvom v nepristranskost sodnika pristojnega sodišča - izločitev sodnika - sprejem priznanja krivde soobdolžencev - sodba praksa ESČP - ustavnosodna praksa - zavrnitev priznanja krivde - glavna obravnava - nedovoljeni dokazi - izostanek pravnega pouka - privilegij zoper samoobtožbo - hišna preiskava - zapisnik o hišni preiskavi - odredba za hišno preiskavo - rok za izvedbo - zaseg predmeta - kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - zakonski znaki
Sodnikov sprejem priznanja krivde katerega od soobdolženih sam po sebi ne predstavlja razloga za njegovo izločitev v poznejšem postopku zoper obdolžence, ki krivde niso priznali. Sodnik o krivdi in kazenski sankciji odloča za vsakega obdolženca posebej, pri tem pa glavni obravnavi na podlagi presoje vseh dokazov v skladu s 355. členom ZKP znova odloča o krivdi tistega soobdolženca, ki krivde na predobravnavnem naroku ni priznal.
Glede vsebine zgodnejših sodb, ki so bile ob sodelovanju istega sodnika izdane zoper druge soobdolžence, je slovenska (ustavno)sodna praksa že sprejela stališče, da je objektivni vidik sodnikove nepristranskosti kršen takrat, ko zgodnejša sodba zoper soobdolženca vsebuje presojo konkretnih ravnanj obdolženca, o katerih je sodišče odločalo v poznejšem postopku zoper njega.
Po stališču Vrhovnega sodišča dvoma v nepristranskost razpravljajoče sodnice ne more vzbuditi niti okoliščina, da je sodnica pred sprejemom sporazumov o priznanju krivde soobtoženih presojala, ali je njihovo priznanje podprto z drugimi dokazi v spisu (drugi odstavek 450.č člena ZKP in prvi odstavek 285.c člena ZKP).
Pri presoji sodnikove nepristranskosti ni relevantno samo njegovo zgodnejše odločanje in vsebina sodb, ki so bile izdane zoper soobdolžence, temveč je odločilnega pomena tudi obrazložitev sodbe, ki je izdana zoper konkretnega obdolženca v kasnejšem sojenju. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe je razvidno, da se dokazni zaključki glede obsojenki očitanih izvršitvenih ravnanj v odločilni meri ne opirajo na priznanja soobsojencev, niti se sodišče prve stopnje v pravnomočni sodbi ne sklicuje na predhodne sodbe, ki so bile izdane zoper soobsojence.
V primerih, ko obdolženec na podlagi lastne odločitve krivdo prizna na glavni obravnavi in sodišče presodi, da za sprejem priznanja niso izpolnjeni zakonski pogoji, se določba 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP ne uporabi.
Vrhovno sodišče sprejema razloge nižjih sodišč, da predstavlja v sodni odredbi določen rok za izvršitev hišne preiskave podaljšljiv rok, ki ga lahko sodišče v utemeljenih primerih na predlog podaljša. Za stališče zahteve, da bi bilo treba podaljšanje časovnega roka za izvedbo hišne preiskave predlagati, še preden se v odredbi določen čas za njeno izvršitev izteče, v določbah veljavne kazenskoprocesne zakonodaje ni nobene podlage.
kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje poslovne goljufije - zakonski znaki kaznivega dejanja - goljufiv namen - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskega znaka - zavarovanje obveznosti - osebno poroštvo
Iz opisa dejanja v izreku pravnomočne sodbe izhaja, da je obsojenec poleg obljube, da bo njegova gospodarska družba naročeno blago plačala, plačilo oškodovani družbi zavaroval tudi s svojim in bratovim osebnim poroštvom in menicami, ki sta jih navedena izročila predstavnikom oškodovane družbe, pri čemer iz opisa ne izhaja, da bi bila obsojenec in njegov brat v času, ko sta dala jamstvo za izpolnitev obveznosti kot poroka brez premoženja ali, da bi v času izvrševanja pogodbe svoje premoženje odtujila. Zato ni mogoče sklepati, da je obsojenec, kot zakoniti zastopnik gospodarske družbe, pri sklenitvi in izvajanju pogodbe predstavnike oškodovane družbe preslepil s prikazovanjem, da bodo dogovorjene obveznosti izpolnjene in s prikrivanjem, da te ne bodo izpolnjene.
Kaznivo dejanje overitve lažne vsebine je storjeno, ko je v listini potrjena lažna navedba, ki ima pomen za pravna razmerja, zato služi listina za dokaz v pravnem prometu. Namen določbe je v varstvu zaupanja v dokazno vrednost in resničnost vsebine javnih listin, ki jih izdajajo pristojni organi ali notarji. Neutemeljen je zato očitek vložnikov, da izrek sodbe ni konkretiziran z navedbo, v kolikšnem znesku je bilo posojilo dejansko dano, zaradi česar ni mogoče ugotoviti zneska oškodovanja. Zakonski znak tega kaznivega dejanja namreč ni oškodovanje upnikov in morebitno njihovo dejansko oškodovanje za obstoj tega kaznivega dejanja sploh ni relevantno.