S kazenskim postopkom, v katerem je obtožnica postala pravnomočna ali je na podlagi obtožnega predloga bila razpisana glavna obravnava (kar kaže na utemeljen sum, da je bilo očitano dejanje storjeno), je vzpostavljen dvom v upraviteljevo primernost z vidika javnega zaupanja. Ta dvom je toliko večji, če je povzročen z dejanjem pri opravljanju nalog upravitelja, zato je v tem primeru namen suspenza izključiti tveganje, da upravitelj ne bo uresničil tega, k čemur ga zavezuje pridobljeno dovoljenje za opravljanje službe – k vestnemu, poštenemu in s profesionalnimi standardi skladnemu opravljanju dela. Institut suspenza tako zagotavlja, da bodo v postopkih zaradi insolventnosti sodelovali le upravitelji, ki niso obremenjeni z visoko stopnjo dvoma o njihovi ustreznosti za opravljanje funkcije in ki ne pomenijo tveganja za doseganje ciljev varstva interesa upnikov, ohranjanja ugleda ostalih upraviteljev in zaupanja v postopke zaradi insolventnosti. Pri tem je nastanek določene faze kazenskega postopka (pravnomočnost obtožnice ali razpis glavne obravnave na podlagi obtožnega predloga) po volji zakonodajalca določen kot objektivna okoliščina, ki mora biti ugotovljena v vsakem primeru posebej kot del relevantnega dejanskega stanja, na katerem je mogoče utemeljiti suspenz.
Glede na vsebino domneve nedolžnosti kot kazenskopravnega instituta bi moral revident ne le zatrjevati kaznovalno naravo izrečenega ukrepa suspenza, ampak jo tudi utemeljiti na podlagi primerjave s sankcijami, ki so določene v zakonih s področja kaznovalnega prava.
Izrečeni ukrep res posega v revidentovo pravico do dela, vendar ne kot kazenska sankcija zaradi revidentove subjektivne krivdne odgovornosti za očitano kaznivo dejanje, ampak kot posledica predpisanega posebnega pogoja za opravljanje funkcije upravitelja v javnem interesu in z njim povezanega dvoma v njegovo izpolnjevanje.
Iz konkretnega dela opisa kaznivega dejanja je razvidno, da je obsojenec oškodovancema lažno zatrjeval, da bo njuna finančna sredstva vložil na trgovalni račun in finančni trg. Obsojenčev preslepitveni namen je konkretiziran z navedbami v izreku sodbe, da obsojenec od oškodovancev prejetih sredstev ni vložil na finančni trg, temveč jih je porabil za lastne potrebe. Oškodovancema je postal nedosegljiv, saj se ni odzival na njune pozive, prejetih finančnih sredstev pa jima tudi ni nikoli vrnil.
Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da odloča kazensko sodišče o zahtevkih oškodovancev, da jim storilec povrne škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, v takoimenovanem pridruženem (adhezijskem) postopku. Ker gre za premoženjskopravni zahtevek, se ta presoja po pravilih civilnega (obligacijskega) prava. Predmet zahtevka ne more biti nekaj, česar upravičenec tudi v pravdi ne bi mogel uveljavljati (101. člen ZKP), ali kar bi bilo v nasprotju s pravnim redom.
Osnovni namen postopka osebnega stečaja določa prvi odstavek 382. člena ZFPPIPP, po katerem se postopek osebnega stečaja vodi, da bi vsi upniki iz premoženja stečajnega dolžnika prejeli plačilo svojih navedenih terjatev do stečajnega dolžnika hkrati in v enakih delih. Gre za konkretizacijo temeljnega načela enakega obravnavanja upnikov, ki je rdeča nit vsakega stečajnega postopka. To načelo izraža zahtevo, da je treba vse upnike, ki so v razmerju do insolventnega dolžnika v enakem položaju, obravnavati enako (glej 46. člen ZFPPIPP). Stečajni postopek se namreč vodi zaradi uresničitve interesa upnikov, da dosežejo plačilo svojih terjatev v enakem deležu kot drugi upniki, ki so v razmerju do stečajnega dolžnika v enakem položaju.
Navedena določba ima za posledico, da sodišče v pravdnem postopku, v primeru, ko je tožena stranka – dolžnik v osebnem stečaju in je njen tožbeni zahtevek utemeljen, samo ugotovi višino uveljavljane terjatve, tožniku pa ne prisodi njenega plačila. V kazenskem postopku takšna odločitev sodišča v primeru, ko oškodovanec uveljavlja premoženjskopravni zahtevek zoper obdolženca, ki je v osebnem stečaju, ni mogoča. V skladu z določbo drugega odstavka 105. člena ZKP namreč lahko sodišče v sodbi, s katero spozna obdolženca za krivega, o uveljavljanem premoženjskopravnem zahtevku odloči le na tri, taksativno določene načine: oškodovancu prizna premoženjskopravni zahtevek v celoti, lahko mu ga prisodi deloma in ga s presežkom napoti na pravdo, če pa podatki kazenskega postopka ne dajejo zanesljive podlage niti za popolno, niti za delno razsojo, pa oškodovanca s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo. V primeru, ko sodišče oškodovanca napoti na pravdo, pa seveda odpade podlaga za določitev posebnega pogoja v pogojni obsodbi.
Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče v obravnavanem primeru ni upoštevalo, da je bil v času izreka sodbe sodišča prve stopnje nad obsojencem že pravnomočno zaključen postopek osebnega stečaja. Kot že rečeno ima to za posledico, da bi sodišče oškodovanca B. B., ki svoje terjatve ni prijavil v postopku osebnega stečaja, z uveljavljanjem premoženjskopravnega zahtevka moralo napotiti na pravdo, ker v skladu z določbo drugega odstavka 105. člena ZKP obstoja terjatve ne more le ugotovitvi. Ker bi moralo sodišče tega oškodovanca napotiti na pravdo, izreka pogojne obsodbe tudi ne bi smelo utrditi z določitvijo posebnega pogoja, da je obsojenec oškodovancu B. B. v roku dveh let dolžan plačati 12.000,00 EUR.