KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00047053
ZKP člen 204.a.
čas storitve kaznivega dejanja - časovna opredelitev kaznivega dejanja - okoliščine, nastale po izdaji prejšnje odločbe - sklep o odreditvi pripora
Čas ni bistvena sestavina opisa kaznivega dejanja v zahtevi za preiskavo (niti v predlogu za odreditev pripora, ki mora biti obrazložen), pač pa (med drugim) opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja ter obrazložitev okoliščin, iz katerih izhaja utemeljenost suma in navedba že zbranih dokazov (tretji odstavek 168. člena ZKP), medtem ko mora sklep o odreditvi pripora obsegati obrazložitev o (med drugim) kaznivem dejanju, ki ga je obdolženec obdolžen in obrazložitev vseh odločilnih dejstev, iz katerih izhaja utemeljen sum (drugi odstavek 202. člena ZKP).
Okoliščine, ki so nastale po izdaji sklepa zunajobravnavnega senata na presojo sodišč „za nazaj“ ne morejo vplivati.
lahka telesna poškodba - zakonski znaki kaznivega dejanja - prizadetost telesne celovitosti - začasna oslabljenost ali okvara telesa
Obsojenec je oškodovancu povzročil 3 do 4 cm dolgo odrgnino na zunanji strani stegna nad kolenom, prizadetost dela oškodovančevega telesa pa se je kazala z nekajdnevnimi bolečinami na mestu poškodbe, z mezenjem krvi, ki se je sproti strjevala v krasto, poškodba pa se je brez vsakršne terapije zacelila v enem tednu. Tako opisana stopnja prizadetosti oškodovančevega dela telesa ne dosega kriterija začasno okvarjenega ali oslabljenega dela telesa.
velika tatvina - prilastitev premičnih stvari - konkretizacija izvršitvenega dejanja - opis kaznivega dejanja
Pri presoji spoštovanja načela zakonitosti je potrebno pojasniti, da abstraktni dejanski stan, torej prepis zakonske norme ni obvezna sestavina opisa kaznivega dejanja, lahko pa v posameznih primerih pojmi zakonskega besedila prevzamejo vlogo dejstev, ker zakonskega znaka ni smiselno konkretizirati ali ker je to včasih celo nemogoče.
Izvršitveno dejanje po prvem odstavku 204. člena KZ-1 je odvzem tuje premične stvari. Tako v teoriji kot tudi v praksi je uveljavljena tako imenovana aprehenzijska teorija, po kateri je kaznivo dejanje dokončano, ko storilec z odvzemom stvari le to dobi v svojo posest in onemogoči drugemu, ki jo je do tedaj posedoval, da z njo še naprej razpolaga, sebi pa s tem storilec omogoči dejansko razpolaganje s to stvarjo. Zadostuje, da je odvzeta stvar izločena od drugih stvari.
Ker je v opisu kaznivega dejanja v izreku sodbe povsem jasno navedeno, da je obsojenec z zidu stanovanjske hiše iztrgal (v celoti) varnostne kamere in s tem stvari pridobil v svojo posest, te premične stvari vzel in s tem za ugotovljen znesek oškodoval lastnico stvari, so po presoji Vrhovnega sodišča v opisu kaznivega dejanja jasno konkretizirani vsi zakoniti znaki kaznivega dejanja tatvine, tudi odvzem stvari oz. prilastitveni namen.
poslovna goljufija - preslepitev - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona
Okoliščina, da nek gospodarski subjekt posluje tako, da ima v nekem obdobju, za katerega je tudi sicer značilna plačilna nedisciplina, težave s plačilno sposobnostjo, ne pomeni nujno, da so imeli njegovi predstavniki pri sprejemanju obveznosti svoje poslovne partnerje namen preslepiti.
nevarna vožnja v cestnem prometu - zakonski znaki - vožnja pod vplivom prepovedanih drog in njihovih presnovkov
Kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu presega izvršitev cestnoprometnega prekrška, ki predstavlja abstraktno nevarnost v cestnem prometu, saj se za kazensko odgovornost storilca zahteva nekaj več – to je povzročitev (vsaj) neposredne nevarnosti za življenje ali telo kakšne osebe, ki mora biti objektivno predvidljiva in do katere ne bi prišlo, če bi voznik upošteval zahteve dolžnostnega ravnanja, ki jih nanj naslavljajo relevantni cestnoprometni predpisi. Ker je vzročna zveza med izvršitvenim ravnanjem storilca in prepovedano posledico element splošnega pojma kaznivega dejanja, mora sodišče v vsakem konkretnem primeru posebej presojati, ali je storilčeva protipredpisna vožnja povzročila konkretno ogrozitev kakšne osebe, s tem pa torej po vsebini tudi, ali je imela prepovedana droga tak vpliv na njegove psihofizične sposobnosti, da je vodila do prepovedane (ogrozitvene, v primeru hujše posledice pa tudi poškodbene) posledice.
pripor - uradni zaznamek - nedovoljen dokaz - obrazložitev odločbe - pravica do pravnega sredstva - pravica do pritožbe
Sodišče se lahko v sklepu o odreditvi pripora opre na uradni zaznamek o izjavi osumljenca, ki je sestavljen na podlagi šestega odstavka 148. člena ZKP.
Pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave je lahko učinkovita le, če je odločba v vsaki bistveni točki obrazložena na tako konkreten (ne pavšalen, abstrakten, splošen) način, da je mogoča presoja njene pravne pravilnosti. Če je obrazložitev pomanjkljiva, so lahko zagotovljena pravna sredstva le navidezna.
kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic - javno naročanje - načelo nediskriminatornosti - diskriminatornost merila v javnem razpisu
V obravnavanem primeru opis kaznivega dejanja vsebuje blanketno normo, in sicer določbo četrtega odstavka 48. člena ZJN-2, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja. Ta določba je med drugim določala, da merila ne smejo biti diskriminatorna, in da morajo biti smiselno povezana z vsebino javnega naročanja.
Na tej podlagi je treba izhajati iz naslednjih ugotovitev:
(a) načelo nediskriminacije je neločljivo povezano z načelom enakega obravnavanja ponudnikov in načelom preglednosti; brez načela preglednosti ni mogoče zagotoviti "neobstoja tveganja favoriziranja in samovolje javnega naročnika";
(b) merila za oddajo naročila bodo diskriminatorna, kadar so namenjena ustvarjanju neupravičeno neenakega položaja med ponudniki v okviru javnega naročila in s tem ustvarjajo možnost favoriziranja ponudnika in s tem samovolje naročnika;
(c) ni mogoče enačiti (i) zahteve po enakem dostopu vsem ponudnikom in (ii) prepovedi ustvarjanja neupravičenih ovir za odprtost javnih naročil konkurenci.
Neupravičeno diskriminatorno merilo je torej pravni standard. Zakon natančneje ne pojasnjuje njegove vsebine, saj je ocena o upravičenosti ali neupravičenosti diskriminatornosti odvisna od različnih okoliščin (pogodbenega tipa, predmeta javnega naročila, vrste storitve, količine predmeta, obsega storitve, kompleksnosti posla in podobno).
Vrhovno sodišče ugotavlja, da merilo pedagoško-andragoške izobrazbe za voznika šolskega avtobusa samo po sebi (še) ni nujno diskriminatorno oziroma smiselno nepovezano s predmetom javnega naročila. Merilo pedagoško-andragoške izobrazbe v objektivnem smislu torej pomeni določeno dodano vrednost, saj več znanja v zvezi z ravnanjem z otroki ne more škodovati.
V obravnavanem primeru je bilo merilo, ki je na splošni in abstraktni ravni lahko smiselno povezano s predmetom javnega naročanja in kot tako nediskriminatorno, v naprej oblikovano z namenom ureditve posamičnega razmerja z določenim (favoriziranim) ponudnikom. Nezakonito je bilo v konkretnem primeru, da so bili obsojenci med sabo že vnaprej dogovorjeni, da bo obsojena C. C. tudi po ponovnem javnem razpisu s svojim podjetjem še naprej opravljala šolske prevoze otrok, četudi na račun izkrivljanja konkurence in neupravičenega diskriminiranja ostalih potencialnih ponudnikov. Celotno ravnanje obsojencev je bilo tako ciljno naravnano v udejanjanje neprava, to je v objavo razpisa javnega naročila, ki je bilo prilagojeno v naprej izbrani ponudnici, ki je prevoze doslej že opravljala in se je z obsojencema v lokalnem okolju poznala.
Če je namen merila izkrivljanje konkurence med ponudniki tako, da se merila prilagajajo individualnim referencam določenega (bodočega) ponudnika, potem merilo ne more biti več "smiselno" - sploh, če ni sorazmerno predmetu javnega naročanja. Merilo bo zato lahko neupravičeno in diskriminatorno, četudi bodo merila oblikovana splošno in abstraktno, enako dostopna vsem in v razumni vsebinski povezavi s predmetom naročila. Tudi v takšni situaciji si je mogoče zamisliti merilo, s katerim se omejuje dostop nekaterih ponudnikov, favorizira druge in s tem omogoča samovolja naročnika. Takšno merilo je sicer oblikovano kot splošno in abstraktno, vendar z namenom ureditve posamičnega razmerja z določenim (favoriziranim) ponudnikom.
KZ člen 355, 359. URS člen 39, 63, 42, 44. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10.
ščuvanje k nasilni spremembi ustavne ureditve - opis kaznivega dejanja - svoboda izražanja - odklonilno ločeno mnenje
Meje inkriminacije prvega odstavka 359. člena KZ-1 je treba iskati v ustavno dopustnih omejitvah svobode izražanja. Takšno prepoved vsebuje drugi odstavek 63. člena Ustave, ki določa, da je protiustavno "vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni." Ta določba je torej primer, ko meje svobodi izražanja določa že Ustava (tretji odstavek 15. člena Ustave). Ustava "vsakršno spodbujanje k nasilju" s takšno določbo izloča iz sfere ustavno varovane svobode izražanja. Drugi odstavek 63. člena Ustave prepoveduje določen tip izražanja ("vsakršno spodbujanje"), usmerjeno k nasilju, kot kršitev pravic ali svoboščin drugih.
Oblastni posegi v svobodo govora so dopustni le, če to narekujejo pereče potrebe družbe. Ker je politični govor v jedru odločanja o javnih zadevah v demokratični družbi, so prav na področju omejevanja političnega govora predpostavke omejevanja najstrožje.11 To velja še posebej v tistih primerih, ko gre za omejitve pravic tistih posameznikov, ki nasprotujejo (aktualnim) nosilcem oblasti. Vendar pa cilj spodbujanja k nasilju ni več izmenjava različnih mnenj in idej (ki je jedro politične tekme v demokratični pluralistični družbi), ampak neposredna sprožitev nasilja kot protipravnega ravnanja. S prepovedjo vsakršnega spodbujanja k nasilju se torej zagotavlja, da do družbenih sprememb pride le po poti, ki jo predvideva Ustava, s tem pa se varuje vrednote demokracije, človekovih pravic in pravne države.14 Oblastno poseganje bo primerno zaradi varstva države takrat, kadar je mogoče ugotoviti, da v mejah legitimne politične razprave cilja varnosti države ni več mogoče uresničiti. To bodo zlasti tisti primeri, ko posameznik ali združenje s svojim ravnanjem sporoča, da zapušča prostor legitimne politične razprave in išče alternativne (nasilne) poti za uresničevanje svojih političnih prepričanj, torej na način, ki ogroža varnost države. In nasprotno, v demokratični in pravni državi bo varovano izražanje tistih političnih prepričanj, četudi merijo na spremembo družbenega reda, kadar se njihovi nosilci zavzemajo za njihovo uresničitev na miroljuben, nenasilen način.15
Pri presoji, ali posameznik zapušča prostor legitimne politične razprave, je treba skrbno preučiti pomen izrazja, ki ga uporablja posameznik, kontekst sporočil (časovne in prostorske razsežnosti, način razširjanja, naslovnike, notranjo skladnost, vztrajnost, stopnjevanje), prispevek k javni razpravi o družbenih problemih, pričakovani vpliv njegovih ravnanj ter družbeno in politično ozadje posameznikovih sporočil. Nujnost oblastnega omejevanja svobode (političnega) izražanja bo podana le, če cilja varstva države ne bo več mogoče doseči v procesu politične razprave, ob sprejemanju vrednot demokratične, pluralistične družbe. Prelomna točka je tisti trenutek, ko ravnanje posameznika ali združenja zanika prav te okvirje demokratičnih procesov političnega odločanja. Ravnanje posameznika mora prestopiti golo kritiko, vendar hkrati ni treba čakati, da bi se posledice prepovedanega delovanja (politična stališča) že uresničile. To pomeni, da morajo biti posledice za varnost države vsaj razumno predvidljive.
Presoja sorazmernosti oblastnega omejevanja političnega govora v konkretnem primeru zahteva presojo vsaj dveh dejavnikov. Prvi dejavnik je prav gotovo intenzivnost omejevanja političnega delovanja posameznika. Oblastno omejevanje svobode (političnega) izražanja zaradi varstva države ostaja sorazmerno, dokler se ne sprevrže v celovito izključitev posameznika iz političnega življenja. To velja najprej (i) v vsebinskem smislu, to je oblastni poseg mora biti jasno zamejen na tisti del političnega izražanja, ki presega meje dopustnega političnega delovanja, in tudi (ii) v časovnem smislu, to je da z oblastnim omejevanjem posameznika ali združenje ne izključimo trajno ali celovito iz političnega življenja. Takšno omejevanje se sprevrže v svoje nasprotje in pomeni udejanjanje prav tiste nevarnosti (za temelje ustavnega reda države), zaradi katerih je oblastni poseg sprva sploh dopusten.
Drugi dejavnik pa je (pričakovani) učinek na politično delovanje drugih ljudi. Oblastno, zlasti kaznovalnopravno omejevanje svobode političnega govora, mora iskati občutljivo ravnotežje med (i) varstvom svobode političnega govora, in (ii) posegom, ki bi se - zaradi zastraševalnega učinka (chilling effect) - sprevrgel v lastno nasprotje. Kazenskopravni odziv na spodbujanje nasilja mora torej hkrati imeti pred očmi in varovati pravico vseh do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev (44. člen Ustave).
Ob siceršnji abstraktno-ogrozitveni naravi je zato to dejanje oblikovano tako, da je določen konkreten objekt varstva in storilčev namen, s čimer se zagotavlja, da se kazenskopravno odzivamo le na "resno nevarnost ogrožanja temeljnih predpostavk svobodne demokratične družbe." Prav to je funkcija zakonskega znaka "neposrednosti" ščuvanja oziroma pozivanja. Določba terja, da v ravnanju storilca jasno prepoznamo "možno in uresničljivo" nevarnost izvršitve kaznivih dejanj,26 v tem primeru, dejanja iz prvega odstavka 355. člena KZ-1. Del tega merila je zato vključen tudi v blanketno zasnovo določbe, ki terja, da v sporočilih storilca prepoznamo spodbujanje k ravnanjem, ki bi - če bi do njih prišlo - imela znake kaznivih dejanj iz 348. - 357. člena KZ-1. Kaznivo spodbujanje k nasilju mora biti v neposredni zvezi s kaznivimi dejanji, h katerim se spodbuja, in ne zgolj v časovno ali vsebinsko tako oddaljeni povezavi, katere utemeljevanje bi že pomenilo špekulacijo brez podlage v ugotovljenih dejstvih. Z drugimi besedami, v "neposrednosti" spodbujanja bomo prepoznali aktivno postopanje zoper varnost države, ki pomeni resno nevarnost ogrožanja temeljnih predpostavk svobodne demokratične družbe (glej zgoraj, 15. točka obrazložitve).
Izvršitev dejanja iz prvega odstavka 359. člena KZ-1, kadar je izvršeno v zvezi s prvim odstavkom 355. člena KZ-1, mora torej pomeniti spodbujanje (ščuvanje ali pozivanje) k neposredni organizaciji ali vodenju oboroženega upora z zakonsko določenim namenom. Konkretneje, ščuvanje oziroma pozivanje se nanaša na organizacijo ali vodenje upora kot ravnanja večjega števila oseb, ki so (vsaj nekatere) pripravljene uporabiti orožje in ki jih povezuje določen namen. V takšnem spodbujanju moramo torej prepoznati izražanje potrebe po vzpostavitvi (i) skupine ljudi (ii) z določeno stopnjo organiziranosti (npr. poveljniško strukturo s stopnjo učinkovitega nadzora nad ravnanjem drugih, logistične sposobnosti skupine) in (iii) s sposobnostjo izvesti organizirane oborožene aktivnosti.
Zaradi pripravljalne narave dejanja po prvem odstavku 359. člena KZ-1 ni mogoče opraviti presoje intenzivnosti nasilja, je pa treba v sporočilih storilca prepoznati dejavnike, ki omogočajo prognozo nasilnega ravnanja, h kateremu se spodbuja. Takšno prognozo je mogoče opraviti na podlagi izraženih stališč (primeroma) o (i) številčnosti skupine, (ii) obstoju ali potrebni količini orožja, (iii) geografskem obsegu nasilnih ravnanj in (iv) trajanju nasilja.
Neodvisno je treba presoditi tudi, ali storilec ravna z namenom iz prvega odstavka 359. člena KZ-1. Ta namen lahko, ni pa nujno, sovpada s presojo namena ravnanj, o katerih se storilec izraža. Šele dvoplastna presoja namena storilca pa je zagotovilo, da znakov dejanja po prvem odstavku 359. člena KZ-1 ne bomo prepoznali že v sporočilih, ki bi sicer opisovala ravnanja, ki ustrezajo oboroženemu uporu (njegovi organizaciji, vodenju ali sodelovanju), a bi zasledovala povsem drugačen in predvsem sprejemljiv cilj (npr. umetniška dela ali preprosto zgolj politične provokacije). S tem se zagotavlja, da ostaja kazenskopravni odziv (na podlagi tega člena) primeren in nujen ukrep zaradi varstva države.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00046821
ZZUSUDJZ člen 3.. KZ-1 člen 62,.
preklic pogojne obsodbe - preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve posebnega pogoja - rok za preklic pogojne obsodbe - tek rokov - tek materialnih rokov - narava roka - tek rokov med razglašeno epidemijo SARS-Cov-2
Zakonodajalec je z drugim odstavkom 3. člena ZZUSUDJZ predvidel tako procesne kot materialne roke v zadevah, v katerih je bila pred sodiščem dana zahteva upravičenega tožilca, vendar je vprašanje, ali in v kakšnem obsegu je s tem posegel v pravice strank v kazenskem postopku. Ker je drugi odstavek 3. člena ZZUSUDJU dopolnilna norma posameznih določb KZ-1 in ZKP, ki določajo roke, je treba pri njeni uporabi in razlagi upoštevati načelo zakonitosti v kazenskem pravu, vključno s prepovedjo retroaktivne uporabe zakona. Pri tej presoji je bistvena opredelitev narave posameznega roka, na katerega bi lahko vplival ZZUSUDJZ, saj prepoved retroaktivne veljave strožjega zakona velja le za materialne, ne pa tudi procesne roke. Zato je v konkretnem primeru ključno vprašanje, ali ima rok za preklic pogojne obsodbe iz drugega odstavka 62. člena KZ-1 v konkretnem primeru naravo procesnega ali materialnega roka.
Od tedaj, ko se izteče rok za izpolnitev obveznosti in ko sodišče začne s postopkom preklica pogojne obsodbe, ima rok za preklic naravo procesnega roka, določenega za ukrepanje sodišča glede določenega procesnega dejanja, saj mora sodišče v tem časovnem okvirju izvesti in pravnomočno končati postopek preklica pogojne sodbe. Ta rok obsojencu neposredno ne omogoča uveljavitve nobenih materialnih pravic in mu tudi ne nalaga posameznih obveznosti, temveč se nanaša na časovno obdobje, v katerem mora sodišče opraviti določeno dejanje v postopku. Pravice in obveznosti obsojencev torej ne nastanejo s pretekom roka in od njega niso neposredno odvisne, prav tako tudi niso odvisne od ravnanja obsojenca, temveč so posledica ukrepanja sodišča. Ravno zaradi navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da ima rok za preklic pogojne obsodbe v konkretnem primeru naravo procesnega roka. V tem kontekstu je treba razlagati tudi določbo drugega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00046832
URS člen 23.. KZ-1 člen 113, 113/1.
pravica do nepristranskega sodišča - ponovno sojenje - dokazna ocena - trgovina z ljudmi - opis kaznivega dejanja - izkoriščanje prostitucije
Citirani del obrazložitve je del dokazne ocene izjave oškodovanke, ki jo je ta podala v drugi kazenski zadevi, sodišče pa jo je v postopku s soglasjem obrambe prebralo in dokazno ocenilo kot razbremenjujočo, ob tem pa sprejelo tudi oceno, da odločitve o utemeljenosti obtožbe ne more omajati. Vse, kar je sodišče naredilo, je ocenilo nasprotujoče si dokaze. To pa je položaj, v katerem tudi sodelovanje iste sodnice v ponovnem sojenju, ki mu sledi ponovna celovita dokazna ocena, ni sporno z vidika pravice do nepristranskega sodišča.
Zakonski znak "izročitve druge osebe" treba razumeti tako, da izraža oblastno, razpolagalno ravnanje z drugo osebo, s katerim se tej osebi zanika svobodno odločanje in ravnanje v lastnih zadevah. S tem, ko sta v opisu konkretizirani ravnanji C. C. in obsojenca v tem obdobju, je opisan prispevek obeh in delitev njunih nalog pri izkoriščanju prostitucije oškodovanke, katere bistvo je prav v zanikanju oškodovankine spolne samoodločbe.
Dejanja, storjena zoper istega oškodovanca ter časovno in prostorsko tako ozko povezana, da jih že od vsega začetka povezuje obsojenčev enotni naklep, izvabiti od posameznih oškodovancev na goljufiv način čim večjo vsoto denarja, so eno kaznivo dejanje in ne nadaljevano kaznivo dejanje, kljub temu, da je prepovedana posledica v vsakem posamičnem primeru uresničena postopoma. Čeprav posamična dejanja pomenijo uresničenje zakonskih znakov kaznivega dejanja, so ponavljajoča se ravnanja zgolj kvantitativno povečanje znotraj istega neprava oziroma obsega protipravnosti in so tako življenjsko gledano le del enotne kriminalne dejavnosti, ki pomeni eno kaznivo dejanje.
Zastaranje kazenskega pregona za vsako od kaznivih dejanj iz konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja se šteje posebej, zastaranje kaznivega dejanja, ki je sestavljeno iz več izvršitvenih dejanj, pa teče od dneva, ko je bilo storjeno zadnje posamezno izvršitveno dejanje tega samostojnega kaznivega dejanja, ki je vključeno v konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja. Uporabi pa se tudi zakon, ki je veljal ob storitvi zadnjega dejanja iz okvira nadaljevanega kaznivega dejanja, tudi, če je ta za storilca strožji.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00045622
ZKP člen 149.b, 149.b/1, 149.b/2, 371, 371/1, 371/1-8. KZ-1 člen 20, 20/2, 54.
priznanje krivde - prostovoljnost priznanja krivde - prikriti preiskovalni ukrepi - poseg v komunikacijsko zasebnost - odredba sodišča - podatki o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju - sostorilstvo - nadaljevano kaznivo dejanje
Vložnik - smiselno in v luči odločbe Ustavnega sodišča RS Up-134/97 z dne 21. 3. 2002 - prisiljevanje prepoznava v izrečeni nižji sankciji v zameno za priznanje krivde. Sklicuje se sicer na navedeno odločbo Ustavnega sodišča, vendar pri tem ni mogoče mimo okoliščin konkretnega primera, na katerega se ta odločba nanaša.
Prvi odstavek 149.b člena ZKP je kot stopnjo verjetnosti izvršitve kaznivega dejanja določal, da morajo biti podani "razlogi za sum, da je bilo storjeno, da se izvršuje ali da se pripravlja oziroma organizira kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti." Vsebino dokaznega standarda je treba razumeti v povezavi z namenom ukrepa, med katerim je tudi odkritje storilca.
ZKP je zahteval, da odredba vsebuje "podatke, ki omogočajo identifikacijo komunikacijskega sredstva za elektronski komunikacijski promet." Ukrep bo primeren le, če bo ugotovljena izrazljiva, preverljiva dejanska povezava med dejanjem (in v tem primeru tudi osumljencem) ter komunikacijskim sredstvom.
Vložnik napačno pričakuje, da besedilo takrat veljavnega 149.b člena ZKP zahteva obstoj "utemeljenih razlogov za sum", da je bilo določeno komunikacijsko sredstvo uporabljeno za točno določeno kaznivo dejanje. Izhaja iz razumne predpostavke, da storilci pri izvršitvi kaznivega dejanja uporabljajo svoja komunikacijska sredstva. S tem, ko je v odredbi vzpostavljena razumna in preverljiva povezava med osumljencem in individualiziranimi komunikacijskimi sredstvi, je zadoščeno tako zahtevi po primernosti odrejenega ukrepa kot vsebini sodne kontrole ukrepa.
Obe ugotovitvi, to je da je obsojenec izvršil dejanja v sostorilstvu in da je bil vodja hudodelske združbe, vsaka zase pomenita, da je sodišče ravnalo pravilno, ko je obsojenca obravnavalo enako kot tiste soudeležence, ki so neposredno izvrševali znake kaznivega dejanja. Zato (tudi) zanj instituta nadaljevanega kaznivega dejanja ni mogoče uporabiti.
zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - subjektivni znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje grožnje - namen ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca
Izrečena zmerljivka, ki ji je sledil fizičen napad, je nedvomno takšno dejanje, na podlagi katerega je mogoče sklepati o subjektivnem znaku tega kaznivega dejanja – namenu ustrahovanja in vznemirjanja.
kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - storilec kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona
Obsojenec je kazniva dejanja izvrševal takrat, ko je oškodovanka prišla domov iz šole in sta bila doma sama. Ravno to pa je ključnega pomena za presojo, ali je obsojenec oseba iz tretjega odstavka 173. člena KZ-1, ni pa odločilno, ali je bila njegova življenjska skupnost z oškodovankino materjo takšna, da jo je po pravilih civilnega prava šteti kot izvenzakonsko skupnost.
zakonski znaki kaznivega dejanja - kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja - zakonski znaki
Namen kaznivega dejanja po 174. členu KZ-1 je zaščita pred spolnimi dejanji oseb, ki so v odnosu nadrejenosti, in prepoveduje ravnanje storilcev, ki ga oškodovanci doživljajo kot poseg v svojo spolno nedotakljivost. Med takšna ravnanja nedvomno spada tudi neposredno dotikanje spolnih organov s strani storilca, kateremu bila oškodovanka kot zdravniku med zdravstvenim pregledom zaupana v oskrbo, navedeni pa je to zlorabil.
zakonski znaki kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona - neupravičen promet s prepovedanimi drogami - prepovedane droge - zdravila
Da promet z zdravilom, ki vsebuje prepovedano drogo, ni protipraven, ne zadošča, da je nek proizvod definiran kot zdravilo, pač pa mora tisti, ki ga v promet spravlja, izpolnjevati zakonske pogoje za opravljanje prometa z zdravili.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00045060
KZ-1 člen 90, 91, 91/3.. ZZUSUDJZ člen 3, 3/1, 3/2.. URS člen 22.. ZS člen 83, 83/3-1, 83/3-5, 83/3-9.. ZKP člen 143.c, 179, 372, 372-3.
zastaranje kazenskega pregona - zadržanje zastaranja - pravna podlaga - začasni ukrepi v zvezi s sodnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-COV-2 (COVID-19) - enako varstvo pravic v postopku - nujna zadeva - kazniva dejanja zoper gospodarstvo - kaznivo dejanje poslovne goljufije - dokončanje kaznivega dejanja - enovito kaznivo dejanje - preslepitev - konkretiziranost opisa kaznivega dejanja - obrazloženost sodbe
Prvi odstavek 3. člena ZZUSUDJZ, po katerem roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom, ne tečejo, ne more biti podlaga za zadržanje teka zastaralnih rokov za kazenski pregon kot so določeni v prvem odstavku 90. člena KZ-1. Pravna podlaga za zadržanje zastaranja kazenskega pregona pa je, tako tudi v konkretnem primeru, bila podana v drugem odstavku 3. člena ZZUSUDJZ. Po navedeni določbi je bilo zastaranje zadržano v nenujnih zadevah, v katerih je bila pred sodiščem dana zahteva upravičenega tožilca, da odloči o njegovem kazenskopravnem zahtevku. Glede na določbo tretjega odstavka 91. člena KZ-1, po kateri je zastaranje pregona zadržano, ko se ta ne sme začeti ali nadaljevati, zadržanje ne more imeti učinka, preden upravičeni tožilec ne vloži zahteve za uvedbo (sodnega) kazenskega postopka. Zato tudi določba drugega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ ne more imeti učinka, dokler niso izpolnjene vse predpostavke za začetek kazenskega pregona pred sodiščem, to pa je šele, ko je na sodišče podana zahteva upravičenega tožilca za pregon.
Razlaga določbe 9. točke tretjega odstavka 83. člena ZS, po kateri bi med nujne šteli tudi kazenski postopki zaradi kaznivih dejanj zoper gospodarstvo, je glede na zakonsko ureditev ter smisel in posledice določitve posameznih zadev kot nujnih, preširoka. Ker zakon izrecno našteva zadeve, ki se morajo obravnavati kot nujne, bi lahko, če bi kot takšne želel opredeliti tudi kazenske zadeve glede kaznivih dejanj zoper gospodarstvo, to tudi izrecno navedel. Glede na to, da so po navedeni določbi ZS v kazenskem postopku nujne zadeve omejene na procesne institute, ki pomenijo poseg v temeljne človekove pravice (do osebne svobode, do zasebne lastnine), glede katerih tudi sam procesni zakon zahteva hitro odločanje, ko določa posebne časovne omejitve tako za odločanje o ukrepih kot za njihovo trajanje, ni logična in razumna razlaga, po kateri bi sam procesni zakon (zgolj) z opredelitvijo, da je potrebno v določenih zadevah postopati posebej hitro, razširil domet obravnavane določbe ZS, ki z izrecno naštetimi primeri tudi ni v nobeni povezavi.
Kaznivo dejanje poslovne goljufije je bilo dokončano šele s potekom rokov za izpolnitev obveznosti iz sprejetih dogovorov, saj je šele takrat mogoče šteti, da obveznost ni bila izpolnjena in da je zaradi tega za stranko oziroma oškodovanko nastala premoženjska škoda, ki je zakonski znak tega kaznivega dejanja.
KZ-1 člen 196, 196/1.. ZDR-1 člen 44, 217, 217/1-25, 217/1-27.
blanketna norma - dopolnilna norma - opis kaznivega dejanja - ne bis in idem - prekršek - kaznivo dejanje
Izrek sodbe vsebuje dejanski opis, s katerim so konkretizirani vsi abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja. Nepravilna navedba blanketne norme pa v obravnavani zadevi ni upoštevna, saj so kljub napačni navedbi dopolnilnega predpisa, v opisu kaznivega dejanja navedeni vsi znaki obsojencu očitanega kaznivega dejanja, tudi tisti iz dopolnilnih norm, ki zakonske znake kaznivega dejanja dopolnjujejo.
Zakonski znaki prekrška so vsebovani v zakonskih znakih kaznivega dejanja, s tem, da kaznivo dejanje vsebuje tudi druge elemente zakonskega dejanskega stanu, ki so lastni le kaznivemu dejanju, ne pa tudi prekršku. Kaznivo dejanje po 196. členu KZ-1 je podano, če storilec zavestno ne ravna po predpisih o plači, s čimer delavca prikrajša za pravico, ki mu pripada ali mu jo omeji, kar pomeni, da delavec plače sploh ne prejme, kar se pri prekršku ne zahteva, storilec pa mora ravnati naklepno in se zavedati posledic kršitve.
zakonski znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje nasilništva - spravljanje v podrejen položaj - silobran - enotna sodna praksa - odstop od sodne prakse - enako varstvo pravic
Bistveno v obravnavani zadevi je, da sta se obsojenca napotila k baraki oškodovancev, opremljena s palicami, pri čemer sta v fizičnem napadu vse tri oškodovance v položaju, v katerem se ti niso bili sposobni braniti in se udarcem obsojencev izogniti, po njih udarjala s palicami. Ravno pretepanje oškodovancev v položaju, ko so nemočni ležali na tleh, pomeni relevantni presežek, zaradi katerega obsojenca nista izpolnila zgolj zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje, temveč sta oškodovance s tem, ko sta se v tem položaju nad njih fizično spravila in se nad A. D. še posebej izživljala, spravila v podrejen položaj, v katerem so se obsojenci neizbežno počutili prestrašene in ogrožene.
Glede na ugotovljeno dejansko stanje in specifične okoliščine konkretnega primera ni mogoče pritrditi stališču vložnika, da glede na dejstvo, da sta bila v obravnavanem dogodku poškodovana tudi obsojenca in to verjetno zaradi udarcev oškodovancev, oškodovanci niso mogli biti spravljeni v podrejen položaj.