zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - subjektivni znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje grožnje - namen ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca
Izrečena zmerljivka, ki ji je sledil fizičen napad, je nedvomno takšno dejanje, na podlagi katerega je mogoče sklepati o subjektivnem znaku tega kaznivega dejanja – namenu ustrahovanja in vznemirjanja.
zakonski znaki kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona - neupravičen promet s prepovedanimi drogami - prepovedane droge - zdravila
Da promet z zdravilom, ki vsebuje prepovedano drogo, ni protipraven, ne zadošča, da je nek proizvod definiran kot zdravilo, pač pa mora tisti, ki ga v promet spravlja, izpolnjevati zakonske pogoje za opravljanje prometa z zdravili.
kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - storilec kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona
Obsojenec je kazniva dejanja izvrševal takrat, ko je oškodovanka prišla domov iz šole in sta bila doma sama. Ravno to pa je ključnega pomena za presojo, ali je obsojenec oseba iz tretjega odstavka 173. člena KZ-1, ni pa odločilno, ali je bila njegova življenjska skupnost z oškodovankino materjo takšna, da jo je po pravilih civilnega prava šteti kot izvenzakonsko skupnost.
zakonski znaki kaznivega dejanja - kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja - zakonski znaki
Namen kaznivega dejanja po 174. členu KZ-1 je zaščita pred spolnimi dejanji oseb, ki so v odnosu nadrejenosti, in prepoveduje ravnanje storilcev, ki ga oškodovanci doživljajo kot poseg v svojo spolno nedotakljivost. Med takšna ravnanja nedvomno spada tudi neposredno dotikanje spolnih organov s strani storilca, kateremu bila oškodovanka kot zdravniku med zdravstvenim pregledom zaupana v oskrbo, navedeni pa je to zlorabil.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00045060
KZ-1 člen 90, 91, 91/3.. ZZUSUDJZ člen 3, 3/1, 3/2.. URS člen 22.. ZS člen 83, 83/3-1, 83/3-5, 83/3-9.. ZKP člen 143.c, 179, 372, 372-3.
zastaranje kazenskega pregona - zadržanje zastaranja - pravna podlaga - začasni ukrepi v zvezi s sodnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-COV-2 (COVID-19) - enako varstvo pravic v postopku - nujna zadeva - kazniva dejanja zoper gospodarstvo - kaznivo dejanje poslovne goljufije - dokončanje kaznivega dejanja - enovito kaznivo dejanje - preslepitev - konkretiziranost opisa kaznivega dejanja - obrazloženost sodbe
Prvi odstavek 3. člena ZZUSUDJZ, po katerem roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom, ne tečejo, ne more biti podlaga za zadržanje teka zastaralnih rokov za kazenski pregon kot so določeni v prvem odstavku 90. člena KZ-1. Pravna podlaga za zadržanje zastaranja kazenskega pregona pa je, tako tudi v konkretnem primeru, bila podana v drugem odstavku 3. člena ZZUSUDJZ. Po navedeni določbi je bilo zastaranje zadržano v nenujnih zadevah, v katerih je bila pred sodiščem dana zahteva upravičenega tožilca, da odloči o njegovem kazenskopravnem zahtevku. Glede na določbo tretjega odstavka 91. člena KZ-1, po kateri je zastaranje pregona zadržano, ko se ta ne sme začeti ali nadaljevati, zadržanje ne more imeti učinka, preden upravičeni tožilec ne vloži zahteve za uvedbo (sodnega) kazenskega postopka. Zato tudi določba drugega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ ne more imeti učinka, dokler niso izpolnjene vse predpostavke za začetek kazenskega pregona pred sodiščem, to pa je šele, ko je na sodišče podana zahteva upravičenega tožilca za pregon.
Razlaga določbe 9. točke tretjega odstavka 83. člena ZS, po kateri bi med nujne šteli tudi kazenski postopki zaradi kaznivih dejanj zoper gospodarstvo, je glede na zakonsko ureditev ter smisel in posledice določitve posameznih zadev kot nujnih, preširoka. Ker zakon izrecno našteva zadeve, ki se morajo obravnavati kot nujne, bi lahko, če bi kot takšne želel opredeliti tudi kazenske zadeve glede kaznivih dejanj zoper gospodarstvo, to tudi izrecno navedel. Glede na to, da so po navedeni določbi ZS v kazenskem postopku nujne zadeve omejene na procesne institute, ki pomenijo poseg v temeljne človekove pravice (do osebne svobode, do zasebne lastnine), glede katerih tudi sam procesni zakon zahteva hitro odločanje, ko določa posebne časovne omejitve tako za odločanje o ukrepih kot za njihovo trajanje, ni logična in razumna razlaga, po kateri bi sam procesni zakon (zgolj) z opredelitvijo, da je potrebno v določenih zadevah postopati posebej hitro, razširil domet obravnavane določbe ZS, ki z izrecno naštetimi primeri tudi ni v nobeni povezavi.
Kaznivo dejanje poslovne goljufije je bilo dokončano šele s potekom rokov za izpolnitev obveznosti iz sprejetih dogovorov, saj je šele takrat mogoče šteti, da obveznost ni bila izpolnjena in da je zaradi tega za stranko oziroma oškodovanko nastala premoženjska škoda, ki je zakonski znak tega kaznivega dejanja.
KZ-1 člen 196, 196/1.. ZDR-1 člen 44, 217, 217/1-25, 217/1-27.
blanketna norma - dopolnilna norma - opis kaznivega dejanja - ne bis in idem - prekršek - kaznivo dejanje
Izrek sodbe vsebuje dejanski opis, s katerim so konkretizirani vsi abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja. Nepravilna navedba blanketne norme pa v obravnavani zadevi ni upoštevna, saj so kljub napačni navedbi dopolnilnega predpisa, v opisu kaznivega dejanja navedeni vsi znaki obsojencu očitanega kaznivega dejanja, tudi tisti iz dopolnilnih norm, ki zakonske znake kaznivega dejanja dopolnjujejo.
Zakonski znaki prekrška so vsebovani v zakonskih znakih kaznivega dejanja, s tem, da kaznivo dejanje vsebuje tudi druge elemente zakonskega dejanskega stanu, ki so lastni le kaznivemu dejanju, ne pa tudi prekršku. Kaznivo dejanje po 196. členu KZ-1 je podano, če storilec zavestno ne ravna po predpisih o plači, s čimer delavca prikrajša za pravico, ki mu pripada ali mu jo omeji, kar pomeni, da delavec plače sploh ne prejme, kar se pri prekršku ne zahteva, storilec pa mora ravnati naklepno in se zavedati posledic kršitve.
umor na grozovit način iz brezobzirnega maščevanja - umor na grozovit način - umor iz brezobzirnega maščevanja - zakonski znaki kaznivega dejanja
Obsojenec kljub temu, da je oškodovanka ležala pred njim nemočna in bi ji lahko z enim samim vbodom z nožem zadal usodni vbod, tega ni storil, v več presledkih ji je zadajal rane, na koncu pa se je še vrnil in jo še najmanj dvakrat zabodel v predel hrbta, kar kaže na to, da se je zavedal, da ji povzroča hudo in nepotrebno trpljenje in je to tudi hotel, način, na katerega ji je vzel življenje pa je grozovit.
Iz opisa konkretnega dela obtožbe ne izhaja samo, da je obsojenec prišel v hišo z namenom, da oškodovanko umori in se ji tako maščuje zaradi prijave nasilja, temveč tudi izživljati se tako, da jo je večkrat zabodel v predel prsnega koša in hrbta, s čimer ni prenehal niti, ko sta ga A. D. in A. E. vlekla stran, ko pa je zdravnica ob otipu njenega pulza glasno povedala, da je A. C. še živa, se je obsojenec vrnil do nje, jo obrnil na trebuh in vsaj dvakrat z nožem zabodel v hrbet. Opisane okoliščine dajejo podlago za sklep, da je dejanje storjeno iz brezobzirnega maščevanja.
zakonski znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje nasilništva - spravljanje v podrejen položaj - silobran - enotna sodna praksa - odstop od sodne prakse - enako varstvo pravic
Bistveno v obravnavani zadevi je, da sta se obsojenca napotila k baraki oškodovancev, opremljena s palicami, pri čemer sta v fizičnem napadu vse tri oškodovance v položaju, v katerem se ti niso bili sposobni braniti in se udarcem obsojencev izogniti, po njih udarjala s palicami. Ravno pretepanje oškodovancev v položaju, ko so nemočni ležali na tleh, pomeni relevantni presežek, zaradi katerega obsojenca nista izpolnila zgolj zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje, temveč sta oškodovance s tem, ko sta se v tem položaju nad njih fizično spravila in se nad A. D. še posebej izživljala, spravila v podrejen položaj, v katerem so se obsojenci neizbežno počutili prestrašene in ogrožene.
Glede na ugotovljeno dejansko stanje in specifične okoliščine konkretnega primera ni mogoče pritrditi stališču vložnika, da glede na dejstvo, da sta bila v obravnavanem dogodku poškodovana tudi obsojenca in to verjetno zaradi udarcev oškodovancev, oškodovanci niso mogli biti spravljeni v podrejen položaj.
Za presojo zakonskega znaka izkoriščanja ni bistven zaslužek deklet, ampak, da imajo storilci od prostituiranja oseb korist in prejemajo denar, pri čemer višina protipravno pridobljene premoženjske koristi ni zakonski znak tega kaznivega dejanja. Zavrniti je zato treba stališče, da je zakonski znak izkoriščanja prostitucije podan le, če bi storilec dekletom pobral več kot polovico zaslužka.
Izkoriščanje prostitucije ni dopustno, zato je neutemeljeno tudi zavzemanje obsojenčevih zagovornikov, da se organizacija in vodenje prostitucije drugih obravnava kot običajna, dopustna gospodarska dejavnost in primerja z nemško sodno prakso, kjer je prostitucija legalizirana in pravno urejena dejavnost.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00045548
ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11. KZ-1 člen 41, 308, 308/3, 308/6.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države - zakonski znaki - plačilo - član hudodelske združbe - sostorilstvo - objektivni element sostorilstva
V konkretni zadevi nižji sodišči neposrednega dokaza, ki bi dokazoval, da je obsojeni prevoz opravil odplačno, nista navedli. Vendar pa dejstvo, da so ilegalni prebežniki zanikali, da bi karkoli plačali voznikom, nima odločilne teže, kot mu pripisuje zagovornik. Povezava med organizatorji in obsojencem v smislu denarnega toka res ni izkazana na podlagi nobenega materialnega ali personalnega dokaza, vendar to ne predstavlja ovire za obsodilno sodbo - sodišče lahko namreč izreče obsodilno sodbo tudi na podlagi strnjenega kroga zanesljivih indicev.
Vrhovno sodišče ugotavlja, da dodatno opredeljevanje obsojenčevega ravnanja kot odločilnega pri uspešnosti izvedbe hudodelskega načrta niti ni (bilo) potrebno. Sodišči sta namreč ugotovili, da je obsojenec sam uresničeval zakonske znake kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 ter je že s tem izpolnjen izpodbijani objektivni element sostorilstva. Zagovornikove navedbe, ki izpodbijajo ugotovitev o obsojenčevem odločilnem prispevku, so zato nerelevantne. Posledično so nerelevantne, pa tudi pravno zmotne, tudi zagovornikove navedbe, da pomočnika ni mogoče šteti za člana hudodelske združbe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00046010
ZKP člen 148, 148/6, 258, 285c, 285c/1-3.. KZ-1 člen 116-4.
narok za izrek kazenske sankcije - pogoji za sprejem priznanja krivde - kaznivo dejanje umora - nizkotni nagibi - uradni zaznamek o izjavi osumljenca - zbiranje obvestil od osumljenca - dokaz z novim izvedencem - dokazna ocena izvedenskega mnenja - dvom v pravilnost izvedenskega mnenja
Prvostopenjsko sodišče je v prvotno razveljavljeni sodbi sprejelo obsojenčevo priznanje krivde, ki pa mu je nato sledilo obširno dokazovanje, ki je zadevalo razjasnjevanje subjektivne plati kaznivega dejanja umora, kar je privedlo do procesno nevzdržnega položaja, da se je prvostopenjsko sodišče, kljub sprejetemu priznanju ukvarjalo s tem kaznivim dejanjem povezanim ugotavljanjem dejanskega stanja. V bistvu je nastali položaj po svojih značilnostih podoben tistemu, ko sodišče priznanja ne sprejme in se mora glede na to postopek nadaljevati pred drugim predsednikom senata.
Storitev kaznivega dejanja umora iz ljubosumja spada med druge nizkotne nagibe in ustreza pravni opredelitvi umora po 4. točki 116. člena KZ-1. V zakonski določbi primeroma navedene alternativne oblike storitve tega kaznivega dejanja vsebujejo dovolj jasna merila, ki omogočajo primerjavo v skladu s pravilom tertium comparationis in s tem v kazenskem pravu dopustno uporabo analogije intra legem. Kaznivo dejanje, ki ga je storil obsojenec pa ima še večjo kriminalno težo, ker je bilo hkrati storjeno iz maščevanja. Oba očitka je namreč treba presojati v medsebojni povezavi, kar pa pokaže, da gre za storitev kaznivega dejanja iz tako zavržnih nagibov, ki so povsem primerljivi s primeroma navedenimi v zakonski določbi.
Dokazovanje z novim izvedencem ni potrebno, kadar sodišče zaključi, da sta izvid in mnenje enega od izvedencev (v konkretnem primeru Komisije) popolna in v skladu z dejanskimi okoliščinami, potrjenimi z drugimi dokazi kazenskega spisa. Le če je zaradi ugotovljenih nasprotij med sodnima izvedencema podan dvom v pravilnost izvedenskih mnenj obeh, je sodišče dolžno ugotovljena nasprotja odpraviti s pritegnitvijo tretjega izvedenca. Za razliko od ocenjevanja izpovedbe prič kot dokaza, kjer je pomembna zlasti psihološka komponenta, so za dokazno oceno izvedenskega dela odločilni predvsem logično racionalni kriteriji. Če se sodnik ne strinja z izvedenskim mnenjem, ga ne more nadomestiti s svojim znanjem, saj je z odredbo že manifestiral svoje stališče, da rabi izvedenčevo pomoč in s tem, da sam nima potrebnega strokovnega znanja. Dokazna ocena izvedenstva se razlikuje od ocene ostalih dokazov, saj pri presoji izvedenskega izvida in mnenja sodnik ne pozna pravil specifične stroke. Glede na zasnovo takšnega kazenskega postopka je izvedenec sodnikov pomočnik, ko gre za ugotavljanje (odločilnih) dejstev, ki je povezano s posebnim strokovnim znanjem. Vendar pa je vselej sodišče tisto, ki oceni izvedensko mnenje in nato sprejme presojo o dokazanosti dejstev, pomembnih za izrek pravilne in zakonite sodbe.
kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu - povzročitev prometne nesreče - prekršek in kaznivo dejanje - prekrivanje prekrška in kaznivega dejanja - isti historični dogodek - vštevanje globe za prekršek
Obsojenec je s svojo protipredpisno vožnjo kritičnega dne (torej enim historičnim dogodkom) izpolnil tako zakonske znake prekrška, kakor tudi kaznivega dejanja, ki se ne prekrivata, kar pomeni, da gre za idealni stek med prekrškom in kaznivim dejanjem. V takšnem primeru KZ-1 in tudi Zakon o prekrških ne predvidevata izreka enotne kazni (ki je predpisana v primeru steka kaznivih dejanj) temveč kazenski zakon določa, da je treba globo, ki jo je obsojenec za prekršek plačal, všteti v izrečeno kazen.
kršitev kazenskega zakona - zloraba položaja ali pravic - razpolaganje s premoženjem družbe - enoosebna družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - dejanski koncern - dajanje navodil odvisni družbi - odgovornost poslovodstva odvisne družbe
Ugotovitev sodišč, da je ročni pripis na protokolu uprave D. mogoče šteti kot navodilo uprave D., ki je bilo zavezujoče za poslovodstvo A., in ga je bil obtoženec torej dolžan upoštevati, je v skladu s pravili takrat veljavnega Zakona o gospodarskih družbah o (enoosebni) družbi z omejeno odgovornostjo (zlasti 438., 439. ter 459. člen ZGD) kot tudi v skladu s pravili o dejanskem koncernu (478. do 481. člen ZGD). Potrebno je upoštevati posebnosti kapitalske oblike družbe z omejeno odgovornostjo, v kateri je najvišji organ skupščina družbenikov. Ne glede na to, ali imajo družbeniki izrecno pooblastilo odločati o tekočih poslih, sme obvladujoča družba poslovodstvu odvisne družbe dajati neposredna in zavezujoča navodila o tekočem poslovanju. Pri zahtevi po veljavnem sklepu skupščine (411. člen ZGD) gre predvsem za varovanje preostalih družbenikov, zato velja drugače v primeru družbe z omejeno odgovornostjo z enim družbenikom. V tej je zato mogoče dati zavezujoča navodila povsem brez formalnih zahtev glede oblike – tudi ustno. Prav tako lahko obvladujoča družba formalno ali neformalno vpliva na odločitve poslovodstva odvisne družbe. Takšen vpliv je (bil) zamejen le s 478. členom ZGD (danes 545. člen ZGD-1), ki je določal, da obvladujoča družba ne sme uporabiti svojega vpliva zato, da bi pripravila odvisno družbo do tega, da bi opravila zase škodljiv pravni posel ali da bi nekaj storila ali opustila v svojo škodo, razen če obvladujoča družba prikrajšanje nadomesti. Iz tega sledi, da mora odvisna družba upoštevati navodila obvladujoče družbe, tudi če so ta zanjo škodljiva, če ji obvladujoča družba nadomesti prikrajšanje (ter je to v interesu obvladujoče družbe).
Glede na navedena izhodišča, ima presoja učinkov posla v dejanskem koncernu dve ravni, na ravni koncerna ter na ravni odvisne družbe. Bistvo koncerna je namreč enotno vodenje skupnega (enotnega) podjetja, ki ga sestavljajo podjetja udeleženih družb. Na ravni koncerna je navodilo, ki je lahko škodljivo za posamezno družbo, lahko hkrati koristno za skupino kot celoto. V primeru zakonitega navodila družbenikov poslovodja odvisne družbe ni pristojen za preverjanje smotrnosti posla oziroma njegove koristi za družbo, temveč zgolj za preverjanje njegove zakonitosti. To pomeni, da mora ugotoviti, ali posel povzroča prezadolženost družbe (oziroma nasprotuje kogentnim določbam insolvenčne zakonodaje) oziroma ali nasprotuje določbam o ohranjanju osnovnega kapitala družbe; ostalo je izven njegove pristojnosti.
obstoj kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - opis kaznivega dejanja - zatajitev - protipravna prilastitev stvari - prilastitveni namen
Izostanek okoliščin v opisu kaznivega dejanja, ki bi konkretizirale prilastitev stvari, pomeni, da ravnanje, kot je opisano v izreku sodbe, ni kaznivo dejanje (kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP).
Potni nalogi, ki sprožijo izvedbo poslovnega dogodka in služijo kontroli obračuna potnih stroškov, predstavljajo poslovno listino v smislu 235. člena KZ-1, saj se z njimi dokazuje, da je zaposleni odšel na službeno pot in da je upravičen do povračila nastalih stroškov.
Ni mogoče sprejeti stališča, da že sama nevrnitev stvari po prenehanju pogodbenega razmerja in po predhodnem pozivu k njihovi vrnitvi zadošča za konkretizacijo izvršitve kaznivega dejanja zatajitve.
Prvič, s takšno razlago oziroma konkretizacijo bi tvegali nedopustno širitev polja kaznivosti prvega odstavka 208. člena KZ-1 tako, da bi zajeli tudi tista ravnanja, ki v polje kaznivosti po prvem odstavku 208. člena KZ-1 prav gotovo ne sodijo. Na enem koncu so to (očitni) primeri, ko vrnitev stvari ne bo mogoča zaradi njenega uničenja proti volji posestnika (in ne zato, ker bi jo potrošil ali namenoma uničil sam). Na drugem koncu spektra pa bodo to položaji, v katerih bo treba razlikovati med prilastitvijo in (zgolj) rabo stvari. Pri konkretizaciji kaznivega dejanja zatajitve je zato treba ravnati tako, da se tovrstne primere zanesljivo izloči iz polja kaznivega dejanja zatajitve. V opisu je treba določno navesti okoliščine, zaradi katerih sklepamo, da je tisti, ki mu je bila stvar zaupana, lastniku trajno onemogočil izvrševanje oblasti nad premično stvarjo in jo pri tem vsaj začasno vključil v svoje premoženje. Stališča, da naj bi obdolženec že z nevrnitvijo zahtevane stvari izpolnil te zahteve, zato ni mogoče sprejeti.
In drugič, s takšno razlago bi tvegali položaj, v katerem (navzven zaznavna) dejstva, opisana v izreku sodbe, ne bi omogočala zanesljivega sklepanja o obliki krivde in o namenu storilca.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS00045532
ZKP člen 371, 371/1-11, 372, 372-1.. KZ-1 člen 213, 213/1.
kaznivo dejanje izsiljevanja - čas izvršitve kaznivega dejanja
Z opisom konkretnega dogodka, ko je obsojenec zahteval, da se mora oškodovanec takoj izpisati iz zemljišč zato, da se bo lahko on vpisal, ter je oškodovanca udaril, je opisana izrečena grožnja podkrepljena s tako imenovano realno injurio.
Iz opisa dejanja jasno izhaja, da so bile grožnje izrečene pred izbrisom služnosti in da je bila ta izbrisana prav zaradi izrečenih groženj. Navedba v opisu, da je obsojenec na prepovedan način ravnal v mesecih oktober in november 2017, čeprav iz ugotovitev dejanskega stanja izhaja, da je oškodovanec izbris pravice služnosti uredil že konec oktobra 2017, ni odločilno dejstvo in na zakonitost sodbe ne vpliva.
Obsojenec je storil dve kaznivi dejanji velike tatvine v razmaku 13 dni. Prvo od teh je storil v idealnem steku s kaznivim dejanjem hude telesne poškodbe, drugo kaznivo dejanje velike tatvine pa v idealnem steku s kaznivim dejanjem lahke telesne poškodbe. Kljub temu, da gre za vprašanje zakonite uporabe kazenskega zakona glede (dveh) premoženjskih kaznivih dejanj velike tatvine, dejstvo, da sta bili izvršeni v idealnem steku z osebnim kaznivim dejanjem, ne utemeljuje uporabe konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
VS00045446
KZ-1 člen 38, 196.. ZKP člen 156, 344, 345, 354.. URS člen 31.. ZDR člen 134, 135.
kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev - prekršek in kaznivo dejanje - ne bis in idem - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem) - sodba praksa ESČP - zakonski znaki kaznivega dejanja - višina prikrajšanja - pomoč pri kaznivem dejanju - garantna dolžnost - delictum proprium - identiteta obtožbe in sodbe - odredba za pridobitev zaupnih bančnih podatkov - obrazloženost odredbe - pravica do obrambe
V prekrškovnih postopkih se je odgovorni osebi pravne osebe očitala le zamuda pri plačilu plač trem delavcem, ne pa neplačilo najmanj treh zaporednih plač in s tem oškodovanje več delavcev, kar je predmet kazenskega postopka, pri čemer so predmet kazenskega postopka še kršitve drugih pravic iz delovnega razmerja, ki skupaj tvorijo enotno kaznivo dejanje. Neplačila plače pa tudi ni mogoče enačiti z zamudo pri plačilu plače, kar izhaja tudi iz razlikovanja med zamudo in neplačilom v samem ZDR (in ZDR-1), predvsem pa iz relevantno drugačne vsebine teh ravnanj in njihovih posledic.
Iz različnih abstraktnih opisov prekrška in kaznivega dejanja je razvidna različna teža prekrška in kaznivega dejanja ter tudi, da gre za obravnavo različnih vidikov kaznivih ravnanj. Drugačna vsebina ravnanja, ki se kaže v nastali posledici, ki se zahteva na abstraktni ravni in kot je bila v obravnavanem primeru ugotovljena tudi na konkretni ravni, pa upravičuje obravnavo iste osebe najprej v prekrškovnem postopku in nato ob izpolnitvi (dodatnih) zakonskih znakov kaznivega dejanja še v kazenskem postopku. Pri tem ni nepomembno, da so v prekrškovnem postopku kršitve ugotovljene kmalu po njihovem nastanku kot se je zgodilo tudi v konkretnem primeru, ko je do sankcioniranja nepravočasnega plačila plače prišlo v kratkem času po storitvi prekrška na podlagi prijave delavcev, iz česar izhaja poudarjena specialno preventivna vloga takšnega sankcioniranja. Ko je bilo naknadno ugotovljeno, da plače in druge pravice delavcev, ki izhajajo iz delovnega razmerja z delodajalcem B., d. o. o., sploh niso bile izplačane, pa je prekrškovni organ storilca prekrška še kazensko ovadil. Delodajalec namreč kljub izdanim odločbam o prekrških ni izplačal plač več delavcem, ki jih je poleg tega prikrajšal tudi za druge pravice. Glede na večjo težo obsojenčevega ravnanja, ki je izpolnil znake kvalificirane oblike kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev, in navzven razvidne posledice takšnega ravnanja, ki je bila ugotovljena šele naknadno, je bila obravnava obsojenega A. B. v kazenskem postopku po že končanem prekrškovnem postopku utemeljena.
Storilec kaznivega dejanja po 196. členu KZ-1 je res lahko le delodajalec oziroma oseba, ki skladno s pooblastili odloča o pravicah, navedenih v tej inkriminaciji. Inkriminacija je zato posebna glede storilca (delictum proprium). Pri tovrstnih kaznivih dejanjih pa napeljevalec in pomagač odgovarjata, čeprav nista v posebnem razmerju, ki ga za storilca zahteva zakon.
Po uvedbi kazenskega postopka izdaja obrazložene pisne odredbe za pridobitev zaupnih bančnih podatkov s strani sodišča ni več potrebna, temveč zadostuje pisna zahteva banki. Dejstvo, da se je sodišče v odredbi banki sklicevalo na 156. člen ZKP, na zahtevo po njeni obrazloženosti in tudi po obrazloženosti tožilskega predloga glede na fazo postopka ne vpliva, pri čemer bi sodišče dokaz lahko izvedlo tudi po uradni dolžnosti.