nevarna vožnja v cestnem prometu - odvzem motornega vozila - varnostni ukrep - obligatorni odvzem predmetov - poseg v lastninsko pravico - sorazmernost ukrepa - neprilagojena hitrost - eventualni naklep
Ker gre pri odvzemu predmetov za trajni odvzem možnosti dejanskega razpolaganja s predmetom in pravne upravičenosti do predmeta, ta ukrep posega v človekovo pravico do zasebne lastnine, ki jo zagotavlja 33. člen Ustave. Odvzem predmetov osebi, ki ni udeležena v kazenskem ali prekrškovnem postopku, je zato dopusten samo ob upoštevanju ustavnih pogojev za poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine. Poseg je dovoljen le, če je za varstvo drugih primeren, nujen in proporcionalen (sorazmeren v ožjem smislu) glede na koristi, ki bodo zaradi njega nastale (2. in 15. člen Ustave). Kot izhaja že iz Ustavne odločbe Up-7/98 z dne 30. 9. 1998 mora sodišče pri odločanju o odvzemu motornega vozila tehtati med težo ukrepa za posameznika, ki se mu predmet, katerega lastnik je, odvzema na eni strani in razloge splošne varnosti na drugi strani. Pri odločanju o teži ukrepa za posameznika je pomembna predvsem vrednost motornega vozila, ki se odvzame. Na drugi strani pa je relevantna nevarnost, da ga storilec še naprej poseduje, ki se izraža v potrebi po prometni varnosti, po varovanju življenja in zdravja ljudi ali v razlogih morale.
Nakazilo protipravne premoženjske koristi na bančni račun samo po sebi še ne izključuje, da bi bil ta denar v nadaljevanju predmet kaznivega dejanja pranja denarja. Obsojenci so sami ali po osebah, ki so jim zaupali, gotovino nakazovali na bančni račun zaradi plačila obveznosti po pogodbah o finančnem leasingu, s katerim je družba B. d. o. o., za katero je bilo ugotovljeno, da sploh ni vidneje poslovala niti ni imela prihodkov in lastnega kapitala za plačilo obrokov leasinga, kupovala zemljišča. S tem so denar preko pogodb in nakazil kanalizirali v legalno gospodarsko dejavnost in onemogočali sledenje toku denarja oziroma ugotavljanje njegovega pravega izvora.
Obravnavanje celotnega deliktnega postopanja obsojencev skozi ločene kazenske postopke ni bilo smatrati na način »še enkrat kaznovati storilce«, saj gre ob primerjavi zakonskih znakov kaznivih dejanj po 245. in 212. členu KZ-1 za dvoje popolnoma ločenih dokončanih deliktov, prvega zoper gospodarstvo in drugega zoper premoženje.
Odločba o kazni se sme z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijati zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka (predvsem po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP) in zaradi kršitve kazenskega zakona (predvsem po 5. točki 372. člena ZKP). Tudi odločba o stroških kazenskega postopka se lahko glede na prvi odstavek 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbija le, če je nezakonita. Ni pa dovoljena, če je sodišče o stroških postopka nepravilno odločilo, če torej odločitev temelji na zmotni ali nepopolni ugotovitvi dejstev, ki so podlaga za odločitev, ali če gre za nepravilno odmero stroškov.
Sodišče je o stroških postopka po temelju odločilo v skladu z določbo prvega odstavka 95. člena ZKP, saj ni ugotovilo, da bi bile podane okoliščine iz četrtega odstavka tega člena, katere je dolžan zatrjevati in izkazati obsojenec.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00051678
ZKP člen 340., 340/4, 450.a. KZ-1 člen 51., 51/2,.
nedovoljeni dokazi - pravica do izjave - kazenska sankcija
Dokazi, ki so bili predmet ekskluzijskega zahtevka, so bili pred sodiščem prve stopnje izvedeni, zato sta se obsojenec in njegova obramba do njih lahko opredelila. Zoper sklep, s katerim je bilo med glavno obravnavo odločeno o izločitvi dokazov ni predvidena posebna pritožba, temveč ga je mogoče izpodbijati le s pritožbo zoper sodbo. Obsojenec in njegov zagovornik sta to možnost izkoristila in zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila pritožbi, v katerih sta med drugim uveljavljala tudi kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Glede na navedeno ni mogoče pritrditi zahtevi, da je bila obsojencu zaradi odločitve sodišča o zavrnitvi zahteve za izločitev nedovoljenih dokazov kršena pravica do obrambe.
Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno stališče, da je zakonodajalec priznanju krivde pod pogoji iz drugega odstavka 51. člena KZ-1 podelil težo posebne olajševalne okoliščine. S tem stališčem je Vrhovno sodišče prepoznalo posebni pomen priznanja krivde po obtožbi (na predobravnavnem naroku) oziroma v sporazumu o priznanju krivde (določba 450a. člena ZKP), ki vpliva na višino izrečene kazni.
kršitev kazenskega zakona - kršitev temeljnih pravic delavcev - zakonski znaki kaznivega dejanja - neplačevanje prispevkov - skrajna sila
Izplačilo plače delavcu ter predpisanih prispevkov je dolžnost delodajalca, ki jo mora izpolniti pred vsemi drugimi obveznostmi družbe. Poslovanja podjetja ni dopustno ohranjati na račun neizplačila plač in drugih prejemkov delavcem.
Kompleksno poslovanje družbe, finančno stanje, ki je posledica več let neuspešnega poslovanja in poslovne odločitve, ki daljše obdobje vztrajajo pri reševanju poslovanja na račun neplačanih prispevkov, ne predstavljajo pereče situacije, ki bi zahtevala nujno reakcijo v smislu ravnanja v upravičljivi skrajni sili.
kaznivo dejanje oškodovanja tujih pravic - zakonski znaki kaznivega dejanja - odtujitev premoženja - oškodovanje upnika - skupno premoženje zakoncev
Obstoj premoženja obsojenčeve žene in s tem morebitnega skritega premoženja obsojenca, ki je izraženo v njegovem še nedoločenem deležu na skupnem premoženju zakoncev, ne zadošča za ugotovitev, da se oškodovanec lahko poplača z drugim obsojenčevim premoženjem in s tem za razbremenitev odgovornosti za obravnavano kaznivo dejanje. Vložnik sicer pravilno opozarja, da bi se oškodovanec lahko poskusil poplačati oziroma prisilno izterjati dolg od obsojenca tudi na način, da bi zahteval določitev njegovega deleža na skupnem premoženju po prvem odstavku 57. člen ZZZDR (sedaj prvem odstavku 83. člena DZ) ter nato, če bi bil obsojencu prisojen določen delež na skupnem premoženju, vložil izvršbo na tem deležu premoženja. Vendar pa je uspeh primarnega zahtevka negotov. Takšno premoženje zato za presojo oškodovanja upnika ne more biti relevantno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00051689
KZ-1 člen 299, 299/4. URS člen 22, 29.
zakonski znaki kaznivega dejanja - maščevanje uradni osebi - grožnja - pravica do obrambe - pravica do kontradiktornosti
Že sam izrek resne grožnje, usmerjene zoper oškodovanca in njegove bližnje, pomeni dejansko, to je konkretno ogrožanje osebne varnosti tistih, ki so jim grožnje namenjene, ta pa ima za posledico oziroma se odraža v oškodovančevem (objektiviziranem) občutku osebne ogroženosti oziroma nevarnosti. Za izpolnitev zakonskega znaka ogrožanja osebne varnosti zato ni potrebno, da bi bila grožnja uresničena ali skoraj uresničena, temveč bi v tem primeru šlo že za drugo kaznivo dejanje (zoper življenje in telo). Tako dejstvo, da do realizacije groženj ni prišlo in zatrjevanje, da do njih zaradi zasega orožja tudi ni moglo priti, za presojo obstoja zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja ni relevantno. Pri ogrožanju varnosti z resno grožnjo, usmerjeno zoper življenje in telo, gre tudi nedvomno za dejanje, s katerim je mogoče izraziti maščevanje.
Požar kot eno izmed primeroma naštetih splošno nevarnih dejanj v prvem odstavku 314. člena KZ-1 je t. i. tiha blanketa - njegova razlaga mora zato biti skladna z opredelitvijo v matičnem zakonu. V skladu s prvo povedjo 1. točke 5. člena Zakona o varstvu pred požarom (ZVPoz) je požar proces hitrega gorenja, ki se nenadzorovano širi v prostoru in času. Nenadzorovano širjenje je torej vpeto v samo vsebino oziroma razlago pojma požara. Na vprašanje, ali je v konkretnem primeru prišlo do nenadzorovanega širjenja ognja, mora sodišče odgovoriti v obrazložitvi sodbe.
način izvršitve kazni zapora - nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - pretvorba kazni zapora v ure dela v splošno korist - metoda izračuna
Pravilo, po katerem se kazen zapora do dveh let lahko izvrši tudi tako, da obsojenec namesto kazni zapora opravi delo v splošno korist, katerega obseg se določi tako, da se en dan zapora nadomesti z dvema urama dela, je na jezikovni ravni popolnoma jasno. Zato je treba kot osnovo za pretvorbo upoštevati realno število dni v mesecih oziroma letih, v katerih se izrečena kazen izvršuje.
Sodišče ob izreku sodbe (ali sklepa), s katero odloči, da se kazen zapora izvrši z opravo dela v splošno korist, ne razpolaga s podatkom, kdaj se bo kazen začela izvrševati, zato sodišču število dni zapora, ki so podlaga za pretvorbo v ure dela v splošno korist, ni poznano, saj je to odvisno od razporeditve dni v mesecih in letih, ki so glede na naš koledar različno dolgi. Izrek, ki vsebuje odločitev, da se kazen zapora izvrši z delom v splošno korist, določa formulo za preračun in rok, v katerem se mora delo opraviti, upoštevaje datum izvršljivosti, daje probacijski enoti vse potrebne podatke za določitev obsega dela v splošno korist.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00051675
ZKP člen 427. KZ-1 člen 228, 228/1.
kaznivo dejanje poslovne goljufije - preslepitveni namen - precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev
Pomembna je opredelitev, katero je bilo tisto ravnanje oškodovanca, do katerega je prišlo zaradi preslepitvenega ravnanja obsojenca. Če pa bi obsojenčevo preslepitveno ravnanje nastopilo kasneje, bi moralo biti usmerjeno proti delovanju oškodovanca v smeri zagotovitve izpolnitve obveznosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00051099
KZ-1 člen 289. ZKP člen 371, 371/2, 442, 442/1.
relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pravica do obrambe - navzočnost na glavni obravnavi - sojenje v nenavzočnosti - modifikacija obtožnega akta - seznanitev obdolženca z modifikacijo - pravica do izjave obdolženca - nespoštovanje pravnomočne odločbe sodišča - preprečitev vrnitve na delo
Pravici do izjave je zadoščeno, če se je imel obdolženec možnost izjaviti o očitkih, ki so bili kasneje v nebistvenem delu spremenjeni.
Kaznivo dejanje preprečitve vrnitve na delo izvrši, kdor zavestno ne ravna po pravnomočni sodni odločbi, s katero je bilo odločeno o vrnitvi delavca na delo, morebitna kasnejša razveljavitev pravnomočne sodbe pa na obstoj kaznivega dejanja nima vpliva.
povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti - povzročitev prometne nesreče s smrtnim izidom - vzročna zveza - vzrok prometne nesreče - udeleženec v cestnem prometu - pešec - hitrost vožnje - načelo zaupanja v cestnem prometu - defenzivna vožnja
Pešec je udeleženec v prometu (25. točka prvega odstavka 3. člena ZPrCP), zato tudi zanj velja skrb za varen, umirjen in nemoten potek cestnega prometa (prvi in drugi odstavek 4. člena tega zakona). Pešec tudi ne sme hoditi po vozišču, še posebej, pa ne sme nanj nenadoma stopiti (tretji odstavek 83. člena ZPrCP), pri čemer se mora preden stopi na vozišče in prične prečkati, prepričati, če to lahko varno stori (osmi odstavek 83. člena tega zakona). Za vse udeležence v prometu velja tudi načelo zaupanja, saj ima vsak udeleženec cestnega prometa, ki ravna v skladu s cestnoprometnimi pravili, tudi od drugega udeleženca cestnega prometa pravico utemeljeno pričakovati, da bo ravnal v skladu s Predpisi o varnosti cestnega prometa in Predpisi o javnih cestah (tretji odstavek 4. člena ZPrCP). To načelo velja v mejah tveganja, ki se mu ni mogoče izogniti niti ob predpostavki, da bi bili spoštovani predpisi o prometni varnosti. Le tisto česar ni mogoče predvideti, ne nalaga dolžnosti predvidevanja takšnega dogajanja v prometu, katerega potek ni določen s predpisi o varnosti cestnega prometa. Vendar pa načelo zaupanja na drugi strani omejuje načelo defenzivne vožnje, ki nalaga dolžnost izogibati se tudi tistim nevarnim situacijam, ki jih s protipredpisnim vedenjem ustvarjajo drugi udeleženci v prometu. Takoj, ko udeleženec v prometu ugotovi, da se drugi udeleženci ne vedejo po predpisih in s tem ustvarjajo v prometu nevarnost, mora opustiti prednost, ki mu jo daje načelo zaupanja, in s tem lastno spoštovanje predpisov, ter storiti vse, da nevarnost prepreči. V trenutku, ko odpove načelo zaupanja in ko začne zavezovati zahteva po načelu defenzivne vožnje, namreč začne teči kazenskopravno relevanten vzročni tok. V tem trenutku in od tega trenutka naprej pa mora imeti voznik objektivne možnosti, da nastanek neposredne nevarnosti oziroma poškodbene posledice prepreči.
V konkretni kazenski zadevi je bilo ugotovljeno, da je obtoženec pred trčenjem vozil s hitrostjo 50 km/h. Vozil je torej s hitrostjo, ki jo je že zakonodajalec predvidel kot primerno, prilagojeno hitrost za vožnjo skozi naselje za razliko od siceršnje hitrosti predvidene za vožnjo po odprti cesti (največ 9o km/h). Sodišče tudi ni ugotovilo nikakršnih okoliščin, zaradi katerih bi moral voznik biti posebej previden. Ugotovilo je namreč, da je bilo cestišče suho, vidljivost dobra, cesta prazna, gostilna zaprta, postajališče za avtobuse prazno in na cestišču ni bilo nikogar. Ni bila podana niti ena okoliščina, zaradi katere bi moral voznik hitrost vožnje še posebej zmanjšati. Po presoji Vrhovnega sodišča tudi ni nobenega dvoma, da je pešec s tem, ko je v temnih oblačilih, s kapuco na glavi stopil iz neosvetljenega parkirišča naravnost na neosvetljeno cestišče, ne da bi se prepričal ali je prečkanje ceste varno, s protipravnim ravnanjem povzročil nevarno situacijo, zaradi katere je prišlo do prometne nesreče in v posledici katere je zaradi zadobljenih poškodb umrl. Vožnja obtoženca ni bila takšna, da bi vzročno zvezo med zakrivljeno nevarno situacijo in nastalo posledico (prometno nesrečo) pretrgala.
ZKP člen 358, 358-1.. Zakon o varstvu splošnega ljudskega premoženja in premoženja pod upravo države (1946) člen 3.
poprava krivic - konkretizacija zakonskih znakov - načelo zakonitosti
Iz uvodnih pojasnil ZKLP je sicer razvidno, da se „zakonsko besedilo v konkretnem primeru ne sme pojmovati kot suha beseda, ki zadošča, da sama po sebi vse pove, vse pojasni, temveč je treba izhajati iz namena zakona, ki je varstvo materialne podlage za zgraditev socializma in dvig blaginje naših narodov“. Vendar pa je že iz utrjene prakse Vrhovnega sodišča razvidno stališče, da zahteva po določnosti (lex certa), ki so jo v okviru načela zakonitosti že v času sojenja, kot splošno pravno načelo priznavali civilizirani narodi, terja natančno in določno opredelitev izvršitvenega ravnanja, ki ga je možno subsumirati pod zakonski dejanski stan določene inkriminacije, z navedbo konkretnih okoliščin, ki ga opredeljujejo kot historični in dokazljiv dogodek. Takšno opredelitev izvršitvenega ravnanja, ki ga mora vsebovati že obtožnica, zagotavlja obdolžencu uveljavljanje učinkovite obrambe, hkrati pa preprečuje, da ne bi bil v isti zadevi še enkrat obsojen. Načelo zakonitosti torej zakonodajalcu in uporabnikom zakona zapoveduje razumljivo in natančno razmejitev med tistim, kar je in kar ni kaznivo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00049676
URS člen 27. ZFPPIPP člen 98, 98/2, 108, 108/2, 108/2-7, 108/3, 108/4, 108/4-1, 108/4-4, 109, 109/1, 109/1-2, 109/7, 112, 112/2, 112/2-1. KZ-1 člen 258.
začasna ustavitev imenovanja za upravitelja v novih zadevah - uvedba kazenskega postopka - kaznivo dejanje nevestno delo v službi - suspenz stečajnega upravitelja - oseba vredna javnega zaupanja - domneva nedolžnosti - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
S kazenskim postopkom, v katerem je obtožnica postala pravnomočna ali je na podlagi obtožnega predloga bila razpisana glavna obravnava (kar kaže na utemeljen sum, da je bilo očitano dejanje storjeno), je vzpostavljen dvom v upraviteljevo primernost z vidika javnega zaupanja. Ta dvom je toliko večji, če je povzročen z dejanjem pri opravljanju nalog upravitelja, zato je v tem primeru namen suspenza izključiti tveganje, da upravitelj ne bo uresničil tega, k čemur ga zavezuje pridobljeno dovoljenje za opravljanje službe – k vestnemu, poštenemu in s profesionalnimi standardi skladnemu opravljanju dela. Institut suspenza tako zagotavlja, da bodo v postopkih zaradi insolventnosti sodelovali le upravitelji, ki niso obremenjeni z visoko stopnjo dvoma o njihovi ustreznosti za opravljanje funkcije in ki ne pomenijo tveganja za doseganje ciljev varstva interesa upnikov, ohranjanja ugleda ostalih upraviteljev in zaupanja v postopke zaradi insolventnosti. Pri tem je nastanek določene faze kazenskega postopka (pravnomočnost obtožnice ali razpis glavne obravnave na podlagi obtožnega predloga) po volji zakonodajalca določen kot objektivna okoliščina, ki mora biti ugotovljena v vsakem primeru posebej kot del relevantnega dejanskega stanja, na katerem je mogoče utemeljiti suspenz.
Glede na vsebino domneve nedolžnosti kot kazenskopravnega instituta bi moral revident ne le zatrjevati kaznovalno naravo izrečenega ukrepa suspenza, ampak jo tudi utemeljiti na podlagi primerjave s sankcijami, ki so določene v zakonih s področja kaznovalnega prava.
Izrečeni ukrep res posega v revidentovo pravico do dela, vendar ne kot kazenska sankcija zaradi revidentove subjektivne krivdne odgovornosti za očitano kaznivo dejanje, ampak kot posledica predpisanega posebnega pogoja za opravljanje funkcije upravitelja v javnem interesu in z njim povezanega dvoma v njegovo izpolnjevanje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00052500
KZ-1 člen 7, 240, 240/1, 240/2. KZ člen 244, 244/1, 244/2. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 420, 420/2.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic - kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - uporaba milejšega zakona - premoženjska korist - protipravna premoženjska korist - vodenje gospodarske dejavnosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Pri vsakem odločanju o uporabi milejšega zakona je treba primerjavo opraviti in concreto. Ta pa pokaže, da je protipravna premoženjska korist, ki sta jo na podlagi obsojenčevega nezakonitega ravnanja pridobila B. B. in zanj slamnati kreditojemalec D. D., protipravna. Za protipravno premoženjsko korist gre, ko zanjo ni pravne podlage. Navedbe, da ni mogoče govoriti o protipravnosti, ker je šlo za odobritev dveh kreditov, v katera sta bila v poznejši fazi kot sopodpisnika v enem primeru vključena tudi direktor poslovne mreže, v drugem pa njegov pooblaščenec, nazadnje pa ju je odobrila uprava banke, ni utemeljena. Obe sodišči sta ugotovili, da je bilo celotno (kaskadno) odločanje o obeh kreditih posledica zavajajočih navedb v kreditnih predlogih, pri katerih pa je bil na strani banke, kot je ugotovljeno v izpodbijanih pravnomočnih sodbah, spiritus agens ravno obsojeni A. A. Obe sodišči sta razumno utemeljili, da je obsojenec v postopku odločanja o obeh kreditih kršil določbe Zakona o gospodarskih družbah, Obligacijskega zakonika in Zakona o bankah, prav tako ravnal v nasprotju z notranjimi akti banke, ki so urejali odobravanje naložb fizičnim osebam in zavarovanje z zastavo nepremičnine. Obsojenčevo ravnanje je bilo protipravno in je zato protipravna tudi premoženjska korist, ki jo je s storitvijo obeh kaznivih dejanj pridobil kreditojemalcema. V tem pogledu določba KZ-1B za obsojenca ni milejša. Sicer pa vložniki prezrejo, da je v sklepnem delu dejanskega opisa obeh kaznivih dejanj, ki je pri presoji relevanten, navedeno, da je obsojenec s svojim zavestnim ravnanjem ne le pridobil protipravno premoženjsko korist drugemu, pač pa tudi povzročil premoženjsko škodo banki.
Obsojenec je neposredno komuniciral s kreditojemalcema, določil kdo in kako naj izdela kreditna predloga, dajal navodila podrejenim bančnim delavcem, kako naj pripravijo kreditna predloga, predlagal upravi naj odobri kredita in podpisal pogodbi, čeprav je imel možnost, da ju ne sklene. Obsojenčeva ravnanja ustrezajo pojmu vodenja gospodarske dejavnosti, saj pomenijo obliko sodelovanja pri upravljanju in zastopanju banke.
Vložniki zatrjujejo, da je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je pri povzemanju izpovedb prič to storilo tako, da je podano precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah prič v postopku in med samimi zapisniki. Sklicevanje na navedeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka je pogosto priročen nadomestek, s katerim je mogoče z minimalno argumentativno spretnostjo izpodbijati ugotovljeno dejansko stanje. Naš kazenski postopek je koncipiran tako, da dejanskih vprašanj v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom vložnikom ni dovoljeno odpirati. In ravno to v zahtevi storijo vložniki, ki na ta način poskušajo razrahljati prepričljivo vezno tkivo, med dejstvi ugotovljenimi v izpodbijani pravnomočni sodbi. Sodišču druge stopnje očitajo, da izpovedb prič ni ocenilo celovito oziroma, da jih je povzelo v nasprotju s tistim, kar so te povedale, pri čemer pa sami ponujajo lastno videnje dejanskega stanja in na tej podlagi, ne da bi to ustrezno argumentirali, sodišču druge stopnje očitajo, da je procesno nedopustno, brez glavne obravnave spremenilo v prvostopenjski sodbi ugotovljeno dejansko stanje.
Do zadržanja zastaranja lahko pride (tudi) takrat, ko je obdolženec nedosegljiv na slovenske državne organe, ne glede na to, ali je dosegljiv tujim državnim organom.
Do zadržanja zastaranja pa ne pride v situaciji, ko se obdolženec izmika sojenju, saj pojem izmikanja predpostavlja obdolženčevo dosegljivost državnim organom.
prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države - zakonski znaki kaznivega dejanja - krajevna veljavnost kazenskega zakona
Zgolj dejstvo, da obsojenec tujcev ni prevažal po ozemlju Republike Slovenije ter jih ni neposredno sam prepeljal čez hrvaško - slovensko mejo, ne pomeni, da ni izpolnil zakonskih znakov po tretjem odstavku 308. člena KZ-1. Obsojenec je s tem, ko je tujce preko ozemlja Republike Hrvaške prepeljal na mesto tik pred hrvaško - slovensko mejo, kjer so sicer nato sami izven mejnega prehoda prestopili državno mejo, določil čas, kraj in način nezakonitega prečkanja državne meje in jim z lastnim prevozom to tudi omogočil.
Zakonski znak dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 "spraviti čez mejo" je mogoče izpolniti (tudi) z ravnanji, ki ne pomenijo prevažanja čez ozemlje Republike Slovenije in z dejanji zunaj ozemlja Republike Slovenije - če to dopuščajo pravila ozemeljske veljavnosti kazenskega zakona.
Predmeta varstva kaznivega dejanja, ki se očita obsojencu, sta dva: javni red Republike Slovenije in varnost ljudi - tujcev - ob spravljanju čez mejo.
zastaranje kazenskega pregona - enotna kriminalna dejavnost
Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno stališče, da v primeru ponavljajoče se kriminalne dejavnosti, ko posamezno ravnanje ne predstavlja samostojnega kaznivega dejanja (kot pri nadaljevanem kaznivem dejanju), temveč le del enotne kriminalne dejavnosti, ki je bila ciljno usmerjena, kar pomeni, da je imel obsojenec od vsega začetka izoblikovan naklep, kakšno končno prepovedano posledico želi doseči, teče zastaranje kazenskega pregona od dneva, ko je bilo storjeno zadnje dejanje iz sklopa takšne dejavnosti.
kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki - kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - neupravičena proizvodnja prepovedanih drog - konoplja
Obsojenec je s tem, ko je imel posajenih skupaj kar 43 sadik konoplje, to pa je hranil še v hiši v posušeni obliki, presegel tisto količino, ki bi jo bilo še mogoče opredeliti kot dejavnost manjšega pomena in zgolj za lastno uporabo. Izsledki Nacionalnega forenzičnega laboratorija so pokazali, da so vsi analizirani vzorci vsebovali THC, konoplja pa je tudi kot rastlina, torej kot celota uvrščena med prepovedane droge.
Razumna je presoja nižjih sodišč, da 43 sadik konoplje ne pomeni tako majhnega števila, ki bi kazalo, da je šlo za pridelavo prepovedane droge samo za obsojenčevo lastno uporabo, temveč za ukvarjanje s pridelavo prepovedane droge in ustvarjanje presežkov, namenjenih širšemu krogu oseb, še posebej ob upoštevanju obsojenčevih trditev, da se s pridelavo ukvarja že več let ter glede na način pakiranja prepovedane droge v manjše papirnate vrečke in škatle za čaj, ki jih je obsojenec imel na zalogi v večjih količinah.
Ravnanje obsojenca, da je bil kot dejanski poslovodja zadolžen za prijavo obračunanega DDV, pa tega ni storil in je tako obema gospodarskima družbama pridobil veliko premoženjsko korist, izpolnjuje vse zakonske znake kaznivega dejanja davčne zatajitve po drugem odstavku 249. člena KZ-1.