lastninjenje in privatizacija stanovanj - upravičenec do odkupa - odklonitev sklenitve prodajne pogodbe
Tožnik ne izpodbija dejstva, da mu je bilo stanovanjsko razmerje odpovedano s pravnomočno sodbo in da na podlagi nje nima več statusa imetnika stanovanjske pravice. Takšen status tožnika pa je predpogoj za obveznost tožene stranke, da po 117. členu stanovanjskega zakona (Ur. list RS, št. 18/91 in 21/94, v nadaljevanju SZ) tožniku proda sporno stanovanje. Če pa obveznosti tožene stranke ni, to je, če tožena stranka ni zavezanec po SZ, pa tožnik ne more izsiliti prodaje s tožbo.
Inšpekcijsko nadzorstvo se opravlja v javnem interesu in samo v tem obsegu je inšpektor pooblaščen izreči inšpekcijski ukrep. To pomeni, da inšpektor naloži lastniku stanovanja odpravo tistih pomanjkljivosti, ki onemogočajo varno uporabo stanovanja.
revizija - dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta
Tožeča stranka je 6.5.1988 vložila tožbo zaradi dosega dejanja in prenehanja vznemirjanja. Uveljavljala je torej nedenarno terjatev po citiranem 3. odstavku 382. člena ZPP, zato bi morala, da bi si zagotovila pravico do revizije, v tožbi navesti kot vrednost spornega predmeta znesek, ki je presegal v času vložitev tožbe veljavni revizijski znesek 800.000 din (ZPP, Uradni list SFRJ št. 4/77 - 74/87). Tožeča stranka je v tožbi navedla kot vrednost spornega predmeta znesek 25.000 din, s tem pa si pravice do revizije zoper odločitev o tem tožbenem zahtevku, ni zagotovila.
Prav tako pa si tudi ni zagotovila pravice do revizije zoper odločitev o tožbenem zahtevku na plačilo odškodnine v znesku 35.530,00 SIT (gre torej za denarno terjatev po citiranem 2. odstavku 382. člena ZPP). V času vložitve tega tožbenega zahtevka (13.10.1994) je že veljal Zakon o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov (Uradni list RS, št.55/92), ki je s svojim 9. členom zvišal znesek, ki ga mora presegati vtoževana denarna terjatev, da bi bila revizija dovoljena, na znesek 80.000,00 SIT. Te vrednosti pa višina denarne terjatve, ki se uveljavlja s tožbo, ne presega.
Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti se ne prisoja glede na odstotek zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tako ovrednotenje zmanjšanja življenjske aktivnosti, s katerim se nekateri izvedenci medicinske stroke sicer ukvarjajo, po določbah ZOR sploh ni nujno. Če je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi odstotek zmanjšanja tožničine življenjske aktivnosti po oceni izvedenca medicinske stroke, je imelo le še dodaten koristen podatek, ki ga je lahko uporabilo pri odmeri odškodnine za to obliko škode.
Za sum v veljavnost pogodbe ne zadošča le trditev osebe, ki ni stranka pogodbe, da je pogodba nična. Oseba, ki ni stranka pogodbe in ki uveljavlja ničnost te pogodbe, mora najprej izkazati pravni interes za ugotovitev ničnosti in nato zatrjevati pravno odločilne okoliščine, ki bi bile lahko podlaga za presojo sodišča, da je pogodba nična.
Ugotavljanje ničnosti po uradni dolžnosti pa je omejeno le na primere, ko sodišče iz podatkov (trditev) v spisu ugotovi, da so bile storjene tako hude kršitve pravnega reda (prisilnih predpisov ali morale), da mora tožeči stranki odreči pravico do sodnega varstva (primerjaj 104. člen zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR) oziroma ne dovoliti razpolaganja s tožbenim zahtevkom, ki temelji na teh kršitvah (3. odstavek 3. člena in 4. odstavek 7. člena ZPP).
Za ničnost pogodbe ne zadošča trditev, da sporna nepremičnina ni bila navedena v zapisniku o vrednotenju stanovanja.
Ugovor, da tretja tožena stranka ni lastnica spornega prostora, prav tako ne vodi k ugotovitvi ničnosti pogodbe. Po 460. členu ZOR prodaja tuje stvari veže pogodbenika. Kupec, morebitni lastnik ali oseba, ki ima drugo močnejšo pravico na stvari, imajo z zakonom določena pravna sredstva, s katerimi lahko dosežejo razdrtje pogodbe ali le izročitev stvari njim. Toda šele potem, ko dokažejo, da imajo lastninsko ali drugo močnejšo pravico na stvari.
lastninjenje in privatizacija stanovanj - upravičenec do odkupa - izpodbijanje pogodbe o privatizaciji - aktivna legitimacija
Za izpodbijanje pogodbe, sklenjene po 117. čl. stanovanjskega zakona, bi bil tožnik legitimiran le, če bi spadal v krog upravičencev za privatizacijo. Tožnik pa tega ne zatrjuje. Zato ne more imeti pravnega interesa za uveljavljanje ničnosti te pogodbe, kajti tudi če bi bila pogodba nična, ne bi mogel doseči, da bi prva tožena stranka stanovanje ponudila njemu v nakup.
Niso upravičenci do denacionalizacije osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po 7/a členu zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Ur.l. FLRJ, št. 98/46 in 35/48).
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija iz smotrnosti
Okoliščina, da je tožnik sodnik Okrožnega sodišča v L., je sama zase dovolj tehten razlog, da se za odločanje določi drugo stvarno pristojno sodišče (68.čl. zakona o pravdnem postopku).
pravna sredstva - odločanje organa druge stopnje o pritožbi - odprava odločbe in vrnitev organu prve stopnje
Organ prve stopnje mora upoštevati opozorila, glede česa je treba dopolniti postopek, ki mu jih da drugostopni organ, če odpravi njegovo odločbo, vendar pri novem odločanju organ prve stopnje samostojno ugotavlja, katera dejstva in dokaze šteje za odločilne, da na njihovi podlagi odloči.
ustavno sodišče - odločba - izvršitev pravnomočnih posamičnih aktov
Po 3. odstavku 414. člena ustave iz leta 1974 se izvršitev pravnomočnih posamičnih aktov, izdanih na podlagi predpisov, ki jih ni mogoče več uporabljati, ne more dovoliti ne izvesti, če pa se je izvrševanje že začelo, se izvrševanje ustavi. V obravnavani zadevi je Ustavno sodišče RS z odločbo V-I-105/91 z dne 23.4.1992 odločilo, da ima ta odločba pravni učinek po 414. členu Ustave SRS iz leta 1974.
varstvo z ustavo zajamčenih svoboščin in pravic po ZUS - upravna odločba - molk organa
Če je stranka vložila zahtevo za podaljšanje vozniškega dovoljenja, ki je oblika upravne odločbe v smislu 1. odstavka 206. člena ZUP, pristojni organ prve stopnje in tožena stranka pa o zahtevi nista odločila, gre za molk organa, zaradi katerega je dovoljen ob pogojih iz 26. člena ZUS upravni spor, ne gre pa za dejanje, s katerim bi se posegalo v ustavne pravice posameznika, katerih varstvo je urejal prej 67. člen ZUS, sedaj pa 2. odstavek 157. člena Ustave RS.
V postopku odstranitve nezakonito postavljenega objekta je vprašanje lastništva zemljišča pomembno le, če investitorja ni mogoče ugotoviti. Ker je bil v obravnavanem primeru investitor znan, je druga tožena stranka pravilno vodila postopek odstranitve objekta z njim.
Po drugem odstavku 186. člena ZPP mora tožnik v primeru, ko je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, predmet tožbenega zahtevka pa ni denarni znesek, navesti vrednost spornega predmeta v tožbi. Navedba vrednosti spora je potrebna zaradi določbe 382. člena ZPP. Po drugem in tretjem odstavku navedenega člena namreč revizije ni v premoženjsko pravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska. Če tožnik tako ne ravna, nima pravice do revizije.
povzročitev škode - podlage za odgovornost - trčenje z divjadjo - odgovornost lovske organizacije - lovska škoda
Sodišči prve in druge stopnje sta oprli odločitev predvsem na dve ugotovitvi: da je toženka v letih 1972 ali 1973 zahtevala postavitev prometnega znaka "divjad na cesti" ter da je v letu 1992 celo prekoračila plan odstrelitve jelenjadi za pet primerkov, zaradi česar da je storila vse kar je bila dolžna in da zato ni odškodninsko odgovorna za trčenje jelena z avtomobilom tožnice na cesti. Ti dve ugotovitvi pa nista zadostni za zaključek, da ni podana toženkina odgovornost: zahteva za postavitev prometnega znaka je bila podana skoraj dvajset let pred nastankom obravnavanega škodnega dogodka ter zaradi njene časovne odmaknjenosti in v odsotnosti s to zahtevo povezanih drugih ugotovitev, ne bo mogla biti pravno pomembna; ugotovitev o odstrelu jelenov v letu 1992 pa je tudi nezadostna, ker časovno ni opredeljena. Škodni dogodek namreč pada v čas lovopusta, ki je trajal do konca leta (ter bo v odsotnosti drugih ugotovitev pomemben podatek o staležu jelenjadi predvsem iz konca leta 1991). Navedeni dve ugotovitvi zato ne utemeljujeta zaključka o tem, da toženka ni odškodninsko odgovorna na podlagi pravne podlage, ki sta jo sodišči druge in prve stopnje uporabili in po kateri veljajo za presojo odškodninske odgovornosti lovske organizacije pri naletu divjadi na vozilo na cesti splošna pravila o odškodninski odgovornosti (četrti odstavek 71. člena zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč - Ur. list SRS, št. 25/76 in 29/86 - naprej zakon o lovu), v zvezi s prvim odstavkom 154. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). V skladu s to podlago je dolžna lovska organizacija (ki upravlja z loviščem) povrniti škodo, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njene krivde. Po tej pravni podlagi je uzakonjeno načelo domnevne krivde povzročitelja škode, obenem pa je povzročitelju priznana možnost dokazovanja, da je škoda nastala brez njegove krivde.
V zvezi z revizijskimi izvajanji o različni sodni praksi je opozoriti, da je sedaj v Sloveniji večinska taka sodna praksa kot je navedena spredaj. Iz baze podatkov vseh publiciranih odločb itd. pa je ugotoviti, da je del prakse sprejemal tudi objektivno odgovornost lovskih organizacij, izhajajoč iz ugotovitve, da je divjad živa nevarna stvar, zaradi česar da gre v primerih škod zaradi trčenja divjadi z avtomobilom za konkurenco dveh objektivnih odgovornosti (z možnimi rešitvami po 178. členu ZOR). Ta del izvajanj ima pomen tudi materialnopravnih naziranj, za katera velja, da nižja sodišča nanja niso vezana.
družbena pogodba - pogodba o skupnosti imovine - oblike sklepanja - vsebina pogodbe
Družbena pogodba se lahko pojavlja v zelo različnih okoliščinah. Bistven je vselej skupni namen in prispevki družbenikov. V obravnavanem primeru je družbena pogodba izkazana v tipični obliki:
podan je skupen poslovni namen, izkazani so vložki v denarju, stvareh in delu in izkazana je tudi delitev koristi, pridobljene z uresničitvijo skupnega namena.
povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina - osebe, ki imajo v primeru smrti ali težje invalidnosti pravico do denarne odškodnine - povrnitev bodoče škode - duševne bolečine zaradi smrti moža, očeta in sina
Pravno podlago, po kateri se priznava odškodnina za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega, predstavljajo določila 200. člena, prvega odstavka 201. člena in 203. člena zakona o obligacijskih razmerjih (naprej ZOR). Če nekdo umre, lahko sodišče po določilu 201. člena ZOR prisodi njegovim ožjim družinskim članom (zakoncu, otrokom in staršem) pravično denarno odškodnino za njihove duševne bolečine. Tako odškodnino prisodi sodišče po prvem odstavku 200. člena ZOR, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin ter njihovo trajanje, to opravičujejo. Pri odločanju o zahtevku za povrnitev negmotne škode ter pri odmeri odškodnine mora sodišče po drugem odstavku 200. člena ZOR gledati na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Po določilu 203. člena pa prisodi sodišče na zahtevo oškodovanca odškodnino tudi za bodočo negmotno škodo, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti.
spor o pristojnosti med rednimi sodišči - kompetenčni spor - krajevna pristojnost v izvršilnem postopku
Zakon o izvršilnem postopku nima določb o tem, kako ravna sodišče, kadar meni, da ni krajevno pristojno. V skladu z določilom 14. člena istega zakona je treba v takih primerih uporabiti določbe zakona o pravdnem postopku (naprej ZPP), ki vsebuje predpise o rešitvi kompetenčnega spora. Po določilu 23. člena ZPP odloči v sporu o pristojnosti med rednimi sodišči neposredno višje sodišče, ki je v tem primeru vrhovno sodišče glede na to, da se spor o krajevni pristojnosti nanaša na dve okrajni sodišči z območja dveh višjih sodišč. Kadar je predlagana izvršba na dolžnikove stvari oziroma premoženje, je za rešitev zadeve krajevno pristojno sodišče, na katerega območju so te stvari oziroma je sedež dolžnika (69. in 70. člen ZIP). Taka sodišča so izključno krajevno pristojna za rešitev zadeve. Glede na tako stanje in ker je dolžnikov sedež (kjer je tudi predmet izvršbe) na območju Okrajnega sodišča v C., je vrhovno sodišče na podlagi 23. člena ZPP in 14. člena ZIP odločilo, da je za rešitev te zadeve krajevno pristojno Okrajno sodišče v C.
ZUS (1977) člen 26, 67, 68 - 76.URS člen 157, 157/2.
varstvo z ustavo zajamčenih pravic - molk organa
V zadevi, v kateri je tožnica zahtevala izdajo osebne izkaznice, ki je oblika potrdila v smislu 171. člena ZUP, pristojni organ pa o zahtevi ni odločil, gre za molk organa druge stopnje, zaradi katerega je dopusten upravni spor ob pogojih iz 26. člena ZUS. Ta pasivnost tožene stranke pa ne pomeni dejanja, s katerim bi se posegalo v tožničino ustavno pravico v smislu 2. odstavka 157. člena Ustave RS.
ukrepi za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti - pripor - razlogi za odreditev pripora
Nevarnost, da bi obdolženec na prostosti ponavljal kazniva dejanja, sodišče ni ugotovilo le glede na njegovo prejšnje življenje, pač pa tudi ob upoštevanju, da je utemeljeno sumljiv, da je v razmerno kratkem časovnem obdobju storil kaznivo dejanje, opisano v izreku sklepa o preiskavi, s katerim naj bi s soobdolžencem pridobila veliko premoženjsko korist, ki presega 17 milijonov SIT.