Ni spregledalo, da je tožnica zatrjevala, da do vnetja sploh ne bi prišlo, če ne bi posteljica zaostala. Tožena stranka je uspela dokazati, da zaostala posteljica ni povzročila vnetja.
Sodišče prve stopnje je na podlagi strokovno izdelanega oziroma podanega izvedenskega mnenja ugotovilo, kot že rečeno, da je sepsa nastala zaradi vpliva bakterij in da je do infekta in vnetja prišlo zaradi vdora in učinka bakterij, ne pa zaradi tkiva v maternici.
sklepčnost tožbe - načelo ekonomičnosti - poštena uporaba procesnih pravic - konkretiziranost trditev - trditveno in dokazno breme dolžnika
Ob tem, da je tožeča stranka že v tožbi navedla pravno podlago vtoževanega zahtevka (pogodbo, ki sta jo sklenili pravdni stranki) in tam navedena merilna mesta odjema električne energije (l. št. 23), predstavljajo ugovori tožene stranke v smeri, da tožeča stranka merilnih mest ni navedla konkretno, predvsem procesno sprenevedanje. Tožena stranka je natančno vedela, na kaj se vtoževana terjatev nanaša. Napačno je zato stališče tožene stranke, ki ga ponavlja tudi v pritožbi, da bi se lahko zoper vtoževano terjatev konkretizirano branila šele, če bi tožeča stranka v svoji trditveni podlagi tako podrobno opisala terjatev, kot sama pričakuje. Kaj takega 212. člen ZPP od pravdnih strank ne zahteva, saj je njegovo bistvo ravno v tem, da trditveno in dokazno breme prehaja z ene na drugo stranko v odvisnosti od konkretiziranosti trditev in uspeha dokazovanja nasprotne stranke.
Kadar pride med pravdo do delnega umika tožbe, to narekuje odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerijo po uspehu. Določbe drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujejo, ampak dopolnjujejo tudi, kadar tožena stranka samo delno izpolni tožbeni zahtevek, tožnik pa se s tem zadovolji. Če tožbo (takoj) po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka umakne, lahko zahteva od toženca toliko pravdnih stroškov, kolikor mu jih pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP. Glede na to bi bilo potrebno o stroških postopka odločiti na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP, torej skladno z uspehom, saj bi bila tožeča stranka v nasprotnem primeru v slabšem položaju, kot če bi sodišče odločilo o zahtevku.
Zavzemanje tožene stranke za to, da bi ji tožnik moral povrniti stroške postopka zaradi nepravočasnega umika, ni utemeljeno. Res je sicer, da je tožena stranka delno izpolnila tožbeni zahtevek tožnice 5. 12. 2017, ta pa je tožbo umaknila 31. 5. 2018, vendar to ne pomeni, da tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi. Med seznanitvijo z delno izpolnitvijo in umikom tožbe je sicer res poteklo več mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje.
Prvi odstavek 158. člena ZPP določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila tožbeni zahtevek. Dejstvo, da je tožnik z zadnjim plačilom tožene stranke bil seznanjen šele s pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 22. 6. 2018 (prejem 29. 6. 2018), pomeni, da je tožbo dne 2. 7. 2018 umaknil pravočasno. Tako tožnik ni "zamudil" z umikom tožbe in upravičen do stroškov postopka, in sicer upoštevaje pri tem uspeh v pravdi.
Tožnica je v predlogu za obročno plačilo sodne takse le pavšalno navajala, da je upokojenka ter ima druge denarne obveznosti, pri tem pa niti dohodkov, niti višine drugih denarnih obveznosti ni konkretno opredelila in dokazov, kljub pozivu sodišča, ni predložila. Zato je sodišče prve stopnje pravilno predlog tožnice za obročno plačilo sodne takse zavrglo.
Dejstvo, da je tožnik prejel plačilo s strani tožene stranke 5. 12. 2017, tožbo pa je v celoti umaknil 18. 6. 2018, ne pomeni, da tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi. Med seznanitvijo z delno izpolnitvijo in umikom tožbe je sicer res poteklo 6 mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje.
Kadar pride med pravdo do delnega umika tožbe, to narekuje odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerijo po uspehu. Določbe drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujejo, ampak dopolnjujejo tudi, kadar tožena stranka samo delno izpolni tožbeni zahtevek, tožnik pa se s tem zadovolji. Če tožbo (takoj) po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka umakne, lahko zahteva od toženca toliko pravdnih stroškov, kolikor mu jih pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00016559
KZ-1 člen 22, 22/1, 22/2, 22/3, 124, 124/1, 124/4. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11.
silobran - dokazna ocena - pomanjkljiva presoja in ocena navedb - odločilne okoliščine - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pravna kvalifikacija kaznivega dejanja - razlogi sodbe v nasprotju z listinami v spisu
Pri tem pa je v razlogih izpodbijane sodbe povsem izostala ocena obdolženčevega zagovora glede odločilnih okoliščin, to je intenzivnosti napada oškodovanca, ali je ta napad trajal ves čas in kakšne posledice za obdolženega v dani situaciji bi takšen napad lahko imel, ter nato presoja, ali je bila obramba obdolženca potrebna oziroma ali bi lahko napad odvrnil na drugačen način, kot z obrambo. Gre za presojo relevantnih okoliščin ali je obdolženi ravnal v silobranu, kar posledično lahko terja uporabo določb prvega, drugega ali tretjega odstavka 22. člena KZ-1.
ZDR-1 člen 6, 89, 89/1, 89/1-1, 116, 116/1.. ZPIZ-1 člen 102.. ZZRZI člen 40.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - diskriminacija - III. kategorija invalidnosti
Možnost objektivne prilagoditve delovnega procesa ne pomeni, da bi bila tožena stranka dolžna na novo ustanoviti posebno delovno mesto za tožnika, da bi delo v okviru svojih omejitev lahko opravljal, saj je bila dolžna zgolj preveriti, ali ustrezno delovno mesto obstaja, kar pa je storila. Sodišče pa sicer ni pristojno presojati ali ocenjevati poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca, ki je povsem samostojen pri organiziranju delovnega procesa. Z vidika obstoja utemeljenega poslovnega razloga sodišče presoja le, ali je v resnici podan in ali ne gre zgolj za navidezni razlog ter ali ne gre za rešitve na strani delodajalca, ki pomenijo kršitev prepovedi diskriminacije, kot to sicer določa 6. člen ZDR-1.
ZPP člen 154, 162. ZDSS-1 člen 7, 7/1, 7/1-5. ZJSRS člen 1a.
insolventnost delodajalca - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - stečajni postopek - odločitev o pravdnih stroških - stvarna pristojnost - delovni spor - socialni spor
Ali bo šlo za individualni (premoženjski) delovni spor ali za socialni spor je odvisno od vsebine spora. Možnost uveljavljanja pravic pri Jamstvenem skladu ne spreminja narave terjatve. Še vedno gre za terjatev delavca proti delodajalcu oziroma stečajnemu dolžniku, ki le preide do višine pravic zagotovljenih po ZJSRS na sklad z dnem izvršitve odločbe o priznanju pravic (subrogacija). S prehodom terjatve na sklad vstopi sklad v razmerju do delodajalca oziroma do stečajnega dolžnika v položaj delavca kot upnika do višine sredstev izplačanih na podlagi odločbe o priznanju pravic.
V tem individualnem delovnem sporu zastopa toženo stranko Državno odvetništvo Republike Slovenije skladno z Zakonom o državnem odvetništvu. To je le zastopnik stranke (Republika Slovenija) v postopku, zato zanj ne velja določba 162. člena ZPP, po kateri ima organ, kadar se udeležuje postopka kot stranka, pravico do povračila stroškov po določbah tega zakona, nima pa pravice do nagrade.
Stopnišče mostu, ki je povezoval nabrežje z mestnim parkom, je sicer bilo zgrajeno v skladu z gradbenimi standardi z namenom, da bi bilo omogočeno sprehajanje večjega števila ljudi vseh starosti, vendar pa je stopnišče v času škodnega dogodka zaradi dotrajanosti ogrožalo varno hojo povprečno skrbnega pešca. Stopnišče namreč ni več ustrezalo predpisom in standardom, saj širine oziroma globine posameznih stopnic zaradi odkruškov niso bile več enake, pa tudi površina stopnic zaradi odkrušenih robov in razpok ni bila več ravna. Sprednji previsni deli nastopne ploskve so bili razpokani, na nekaterih delih pa odlomljeni od armature. Zaradi poškodovanosti zunanjega roba navedene stopnice je bila namreč pohodna površina stopnice od 3 do 5 cm ožja in sicer v dolžini približno 70 cm. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi mnenja izvedenke in izpovedi tožnice ter priče zaključilo, da varna hoja po obravnavanem stopnišču ni bila zagotovljena s primernim vzdrževanjem stopnišča na način, ki bi omogočal normalno uporabo ter uporabo tudi s strani starejših, invalidnih oseb ter otrok.
To, da je prvotožena stranka s pogodbo prenesla izvajanje obsežnega vzdrževanja cest na območju Občine ... na zavarovanca tretje tožene stranke, ne pomeni, da je s tem svojo odškodninsko odgovornost prenesla na zavarovanca tretje tožene stranke kot koncesionarja. Gre za notranje pogodbeno razmerje in to ne vpliva na njeno odgovornost nasproti tretjim. V sodni praksi je že bilo sprejeto stališče, da upravljalec ceste ne more biti s sklenitvijo pogodbe s koncesionarjem prost obveznosti nasproti oškodovancu. Gre za zakonito poroštvo koncedenta in se uporabnikov javnih cest vsebina koncesijske pogodbe ne tiče in velja ta le v notranjem razmerju med koncedentom in koncesionarjem. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka tudi ugotovilo, da je prvotožena stranka dalj časa vedela za opisano neustrezno stanje predmetnega stopnišča, vendar družbi V. d.d. kot vzdrževalcu ni naročila potrebne sanacije oziroma ni sama poskrbela za sanacijo tega stopnišča kot konstrukcijskega elementa mostu.
V. d.d. stopnišča ni primerno vzdrževal v smislu predhodno citirane določbe 15. člena in prvega odstavka 24. člena Pravilnika na način, ki bi omogočal normalno uporabo, torej uporabo tudi s strani starejših, invalidnih oseb ter otrok. Priča F. R. je izpovedal, da je bila sporna stopnica v tako slabem stanju, ″da ni bila za nikamor″. Četudi bi stanje stopnišča presegalo okvir rednega vzdrževanja, za katerega je bil pristojen vzdrževalec, pa V. d.d. nevarnega mesta, to je poškodovanega dela stopnišča, v nasprotju s svojo dolžnostjo ni ustrezno zavaroval, da do morebitnih poškodb ne bi prišlo. Tudi priča K. P. je izpovedala, da so imeli na V. d.d. v času škodnega dogodka možnost s prometno signalizacijo samoiniciativno zapreti določeno nevarno območje. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ocenilo da, ker V. d.d., kljub poškodovanosti stopnišča ni poskrbel za ustrezno opozorilo, da je stopnišče poškodovano oziroma obravnavano stopnišče ni zaprl za uporabo pešcem in je s tem opustil svojo dolžnost kontinuiranega in kvalitetnega izvajanja gospodarske javne službe in je tako ravnal v nasprotju z skrbnostjo dobrega strokovnjaka.
ZFPPIPP-UPB8 člen 427/1-2, 433/1. ZSReg-UPB2 člen 4, 34/1-1.
izbris družbe iz sodnega registra po ZFPPIPP
Resda lahko začetek postopka izbrisa (ker subjekt vpisa ne posluje na poslovnem naslovu, vpisanem v sodni register - 2. točka prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP) predlaga oseba, ki je lastnik objekta na naslovu, ki je v sodni register vpisan kot poslovni naslov pravne osebe (prvi odstavek 433. člena ZFPPIPP), vendar pa mora takšen predlagatelj ob tem tudi trditi in izkazati še pomembno okoliščino, to je, da subjektu vpisa ni dal dovoljenja za poslovanje na omenjenem naslovu. Takšne okoliščine pa predlagatelj v obravnavani zadevi (kot je bilo obrazloženo že spredaj) ni z ničemer izkazal.
V stečaj je zašla tožeča stranka, ki je bila odstopnik terjatev v zavarovanje. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je S. d. d. prijavila pogojno terjatev in ločitveno pravico, ki ji je bila tudi v celoti priznana. Prevzemnik terjatve oziroma novi upnik ima v takšnem primeru zgolj ločitveno pravico na terjatvi. Terjatev lahko uveljavlja torej sam odstopnik.
Ker terjatve, celo če je kdaj obstajala, ni več, je odločitev prvostopenjskega sodišča o v pobot uveljavljani terjatvi v vsakem primeru pravilna.
Okoliščine in interesi iz 118. člena ZDR-1 se ugotavljajo, če je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, pa nadaljevanje delovnega razmerja kljub temu ni možno. Vrhovno sodišče je v podobni zadevi že zavzelo stališče, da so to predvsem okoliščine, ki nastopijo po podani odpovedi oziroma zaradi podane odpovedi. Izjemoma se lahko presoja tudi, kako so na medsebojne odnose vplivala ravnanja, ki jih je delodajalec očital delavcu in zaradi katerih je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi. V okviru ugotavljanja vseh okoliščin in interesov, ki vplivajo na presojo, ali je nadaljevanje delovnega razmerja še možno, torej ni povsem nepomembno, kako in ali je dejansko ravnanje, ki ga delodajalec šteje za kršitev, vplivalo na medsebojne odnose. Vendar navedeno lahko velja za primere, ko obstoj dejanskega ravnanja ni sporen.
Pri odločanju o sodni razvezi se ne morejo upoštevati razlogi, zaradi katerih je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Štejejo namreč le dejstva, in ne presoja, ali je bila kršitev storjena ali ne. Pri odločitvi o sodni razvezi zato tudi ni mogoče ugotavljati, ali je tožnik storil ravnanje, ki se mu je očitalo v odpovedi in ki je med strankama sporno. V takem primeru bi se namreč kljub pravnomočno ugotovljeni nezakonitosti odpovedi znova presojala utemeljenost odpovednega razloga.
kazniva dejanja zoper čast in dobro ime - kaznivo dejanje žaljive obdolžitve - žaljiva obdolžitev - dokaz resnice - razžalitev - izključitev protipravnosti - namen storilca - varstvo upravičenih koristi - namen zaničevanja
Upravičen interes v smislu tretjega odstavka 158. člena KZ-1 je vsak interes, ki ne nasprotuje pravu in splošno veljavnim etičnim načelom, gre torej lahko za osebni ali javni interes, ne glede na to, ali se pri tem pričakuje uspeh, sprememba pravnega položaja tistega, katerega upravičene koristi se ščitijo, pomembno je namreč le to, da je uveljavljen na primeren način, četudi ne na edino možen način.
ZDR člen 7, 38, 38/2, 39, 39/1, 72.. OZ člen 82, 82/2, 299, 299/1.
plačilo razlike plače - konkurenčna klavzula - denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule - variabilni del plače - direktor - individualna pogodba - poslovodna oseba - plača - zakonske zamudne obresti
Pritožbeno sodišče sicer soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da 7. člen pogodb o zaposlitvi ni neposredna podlaga za izplačilo zahtevanih prejemkov iz delovnega razmerja in da sodišče ne more samo določati meril za ugotavljanje uspešnosti, vendar pa tožnik uveljavlja tudi odškodninsko odgovornost tožene stranke zaradi opustitve sprejema meril. V zvezi s tem je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik od tožene stranke posebej zahtevati sprejem meril za ugotavljanje stopnje uspešnosti. Obveznost tožene stranke, da sprejme oziroma vnaprej opredeli merila, izhaja iz 7. člena pogodb o zaposlitvi. Poleg tega je na podlagi določb četrtega odstavka 7. člena pogodb o zaposlitvi tožnik do nagrade za uspešnost upravičen v vseh primerih, razen v primeru ocene "neuspešno".
Ker tožena stranka ni podala opcijske izjave v smislu oblikovalnega upravičenja oziroma uveljavljala konkurenčne klavzule, tožnik ne more biti upravičen do izplačila nadomestila za čas njenega uveljavljanja.Glede na navedeno je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je ob prenehanju delovnega razmerja avtomatično nastopila obveznost tožene stranke izplačevati tožniku ustrezno nadomestilo.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSM00016571
OZ člen 239, 311. ZIPRS1415 člen 34, 47, 47/4. Uredba Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1260/1999 člen 1, 98, 99, 100.
finančni popravek - smernice - nepravilnosti - namenska uporaba sredstev - sofinanciranje projekta - kršitev pogodbenih obveznosti - poslovna odškodninska obveznost - premoženjska škoda - procesni pobotni ugovor
Del relevantnega pogodbenega materialnega prava bi Smernice lahko postale šele, če bi bila njihova uporaba dogovorjena v pogodbi med pravdnima strankama, kar pa nesporno ni bila. Glede na navedeno tožnica nanje ne more uspešno opirati svojega zahtevka, saj toženke ne zavezujejo. Smernice kot take tudi sicer niso predpis oz. pravni vir, ki bi neposredno zavezoval države članice, temveč zgolj pripomoček, zaradi česar jih ni mogoče preprosto kar uporabiti ob sklicevanju na argument „a simili ad simile“, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Pogoj za to, da se lahko v skladu s Smernicami uveljavi pavšalni popravek, je utemeljena ocena, da ni mogoče natančno ugotoviti finančnega vpliva nepravilnosti oz. višine neupravičenega izdatka (prim. točki 1.4.1. in 1.4.2. Smernic).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODVETNIŠTVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00016087
ZPP člen 158, 158/1, 196, 224, 224/1, 224/4, 339, 339/1. ZIL-1 člen 47, 47/1, 47/1-b, 121a, 121a/1, 121a/2. Odvetniška tarifa (2015) člen 13, 13/1.
znamka - tožba zaradi kršitve pravic - pravice iz znamke - objava sodbe - prepovedni zahtevek - licenčnina - sosporništvo - uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb postopka - upravna odločba - javna listina - verjetnost zmede v javnosti - uporaba znaka v gospodarskem prometu - stroški postopka - vrednost točke - delni umik tožbe - zmotna uporaba materialnega prava - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih
Do drugačne presoje ne more privesti sklicevanje na angleško-slovenske slovarje ali SSKJ, saj je pri odločanju o tožbenih zahtevkih, kakršen je obravnavani, bistvena povprečna stopnja zamenljivosti z vidika potrošnika in ne leksikološke značilnosti uporabljenih besed, število uporabljenih črk, točen pomen besede v izvornem jeziku in podobno. Tudi fonetična primerjava znamke in znaka pokaže znatne podobnosti, saj se prvi del izgovori povsem enako, drugi del pa zelo podobno.
Večja kot je podobnost znamke in znaka tako z vidika storitve, za katere se uporablja, kot tudi z vidika vizualnih, pomenskih in fonetičnih značilnosti, bolj "avtomatično" je sklepanje o verjetnosti zmede v javnosti.
Več kršiteljev pravic industrijske lastnine zato nima statusa enotnih sospornikov, saj zakon ali narava pravnega razmerja ne zahteva rešitve spora na enak način za vse sospornike.