Dejstvo, da je tožena stranka delno izpolnila tožničin tožbeni zahtevek 5. 12. 2017, tožnica pa je podala delni umik tožbe dne 31. 5. 2018 ne pomeni, da tožnica tožbe ni umaknila takoj. Med tožničino seznanitvijo z delno izpolnitvijo tožbenega zahtevka in umikom tožbe ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje, zato je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da je tožnica umaknila tožbo takoj, ko je tožena stranka delno izpolnila njen zahtevek.
Kadar pride med pravdo do delnega umika tožbe, to narekuje odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerijo po uspehu.
Tožena stranka je delno izpolnila tožbeni zahtevek tudi 5. 3. 2018, tožnik pa je umaknil tožbo 5. 6. 2018, pri čemer v vmesnem času niso nastali nikakršni potrebni pravdni stroški.
Sodišče prve stopnje je pravilno odločalo o stroških postopka na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP, ki določa, da stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki povrniti stroške postopka. Tožeča stranka, ki umakne tožbo, pa mora povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek (prvi odstavek 158. člena ZPP).
ZUJF člen 169, 169/1.. ZDR-1 člen 130.. OZ člen 191.. ZJF člen 2.
prevoz na delo in z dela - neupravičena obogatitev - vračilo preveč izplačanih sredstev
Sodišče prve stopnje je sicer izhajalo iz 130. člena ZDR-1, ki nalaga delodajalcu povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, prav tako je upoštevalo ZJF in ZUJF, da je potrebno upoštevati najkrajšo in najcenejšo pot in pri tem upoštevalo pravno podlago, ki jo je navedla tožeča stranka. Pri tem pa ni upoštevalo pravne podlage, ki jo je navajala tožena stranka v odgovoru na tožbo in sicer določbe 191. člena OZ, ki določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj, ali če je plačal, da bi se izognil sili. Tožeča stranka ni zatrjevala, da si je pridržala pravico zahtevati nazaj ali da je toženki plačala stroške prevoza na delo in z dela, da bi se izognila sili. Odgovornosti za preplačilo tako ne more prevaliti na toženko, ki se je zanesla na pravilnost izplačila.
ZIZ člen 30, 31, 31/1, 31/11, 31/12, 31/13, 31/13-1, 31/13-2.
predlog za predložitev seznama dolžnikovega premoženja - preuranjen predlog - informativni seznam dolžnikovega premoženja - namen instituta - izkaz verjetnosti za nezmožnost poplačila - faza izvršilnega postopka - pomanjkljiva trditvena podlaga - pavšalna navedba - višina terjatve
Načeloma lahko upnik kadarkoli med izvršilnim postopkom predlaga dolžnikovo predložitev seznama premoženja, tudi na samem začetku postopka, vendar pa mora v tej fazi postopka še posebej dobro utemeljiti, zakaj obstaja verjetnost, da s predlaganimi sredstvi izvršbe ne bo mogel biti v celoti poplačan.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00017512
ZDR-1 člen 179, 179/1.. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 150, 153, 153/2, 153/3, 179, 189, 299, 378.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nevarna dejavnost - objektivna odgovornost - soprispevek oškodovanca - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine - pravična denarna odškodnina - skaženost - zakonske zamudne obresti - izključitveni razlog - gradbišče
Delo, pri katerem se je tožnik poškodoval, to je centriranje in vijačenje težkih kovinskih prečnih nosilcev na kovinske stebre na višini 5 m, pri čemer je bila višina tožnikovega stojišča na lestvi cca. 2,5 m, je nevarno delo, pri katerem je tveganje za nastanek škode večje od običajnega. Za škodo, ki nastane pri opravljanju nevarnega dela, pa v skladu s 150. členom OZ odgovarja tisti, ki se z njim ukvarja, to je tožena stranka.
Ob ugotovljenih okoliščinah, ki so prispevale k nezgodi in ugotovitvah, da tožnik zaradi neravnega terena lestve ni mogel postaviti v položaj v obliki črke A, da je ravnal tako, kot je bilo pri toženi stranki običajno, da ga ta na drugačen oziroma pravilen način ni opozorila in da direktor tožene stranke ni opravljal nadzora glede varnega opravljanja dela, tožena stranka ni dokazala, da je bil škodni dogodek izključno posledica ravnanja tožnika (nepravilne postavitve lestve na kovinsko konstrukcijo), ki ga tožena stranka ni mogla niti predvideti niti preprečiti (drugi odstavek 153. člena OZ), niti, da je tožnik prispeval k nastanku škode (tretji odstavek 153. člena OZ).
Pritožbeno sodišče še dodaja, da tožnik ni predložil dokaza za svojo trditev, da je sam bil v pogodbenem razmerju s katero od družb, ki je za družbo N. d.o.o. izvajala navedeno storitev (to je z družbo M. d.o.o. in U. d.o.o.). Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke. Brez tožnikovih trditev o obsegu opravljenega dela izvedenec ne bi mogel ugotoviti tožnikovega zaslužka.
ZObr člen 57, 57/7, 57/9, 57/10.. ZSSloV člen 70, 70/1.. ZPP člen 70.
disciplinska odgovornost - vojak - težja kršitev vojaške discipline - denarna kazen - zastaranje vodenja disciplinskega postopka - izločitveni razlog - kršitev vojaške discipline
Glede na ugotovitve, da je načelnik generalštaba zvedel za kršitev vojaške discipline in za tožnika kot storilca takrat, ko je na načelnika generalštaba podpolkovnik naslovil predlog za uvedbo postopka, je pravilen zaključek, da je bil disciplinski postopek končan v okviru 6 mesecev. Drugostopenjska disciplinska odločba, s katero je bil tožnikov ugovor zoper odločbo o njegovi disciplinski odgovornosti z dne 19. 3. 2015 zavrnjen, je bila namreč izdana 14. 4. 2015.
Za odločitev o tem, ali je vodenje disciplinskega postopka zastaralo, je bistven datum odločitve drugostopenjskega disciplinskega organa in ne datum, ko je bila ta odločba vročena pooblaščencu tožnika. Po uveljavljeni sodni praksi se vodenje disciplinskega postopka konča s sprejemom odločitve organa druge stopnje in ne z vročitvijo pisnega odpravka odločbe drugostopenjskega organa delavcu. Glede na to na pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da vodenje disciplinskega postopka ni zastaralo, ne vpliva dejstvo, da je bila tožnikovemu pooblaščencu drugostopenjska disciplinska odločba tožene stranke vročena po izteku 6 mesečnega roka, šteto od dneva, ko je načelnik generalštaba zvedel za disciplinski kršitvi in za tožnika kot storilca.
S tem, ko je podpolkovnik podal predlog za uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnika in zoper njega kasneje tudi vodil disciplinski postopek in odločal o disciplinski odgovornosti tožnika, ni mogoče zaključiti, da je v isti zadevi sodeloval v postopku pred nižjim organom (kar bi predstavljalo izločitveni razlog po 5. točki 70. člena ZPP). Glede na to ni podlage za pritrditev tožnikovim pritožbenim navedbam, da sta izpodbijani odločbi tožene stranke o disciplinski odgovornosti tožnika nezakoniti zato, ker je postopek zoper tožnika pri toženi stranki na prvi stopnji vodil in o disciplinski odgovornosti tožnika odločal podpolkovnik.
URS člen 22, 29.. ZKP-UPB8 člen 15, 18, 18/2, 442, 442/1.
sposobnost sodelovanja na obravnavi - sojenje obdolžencu v nenavzočnosti - hospitalizacija - zloraba procesnih pravic - pravice obrambe - dokazni predlog
Sodelovanje v kazenskem postopku je pri obdolženki lahko povzročilo večjo ali manjšo stopnjo tesnobe in posledično željo po izognitvi temu postopku, vendar pa navedena stanja in občutenja ne pomenijo, da je oseba po intelektualni in voljni plati nesposobna za sodelovanje v kazenskem postopku. Slednje je namreč vedno povezano z obstojem določenih duševnih motenj ali bolezni, ki pa pri obdolženki gotovo niso bile podane.
Sodišče je ravnalo pravilno, ko je naroka opravilo v nenavzočnosti obdolženke. Slednja, četudi nameščena v PBI, je imela vse možnosti in je bila sposobna udeležiti se glavne obravnave, vendar se je zavestno odločila drugače oziroma je z namenom izogibanja postopku celo sama dosegla, da je bila v kratkem času pred razpisanimi naroki sprejeta v bolnišnico. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskih mnenj pravilno zaključevalo, da je bila obdolženka ves čas sposobna sodelovati v postopku, predvsem pa, da so bila vsa njena ravnanja v obliki zavestnega poudarjanja določene duševne simptomatike in suicidalnosti motivirana z željo po prelaganju narokov in zavlačevanju kazenskega postopka. Zadržanji obdolženke v PBI po sklepu nepravdnega sodišča sta bili tako zgolj navidezno prisilni, saj ju je obdolženka sama želela in dosegla z namenom izogibanja teku kazenskega postopka. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo zakonito, ko je tudi zadnja dva naroka za glavno obravnavo opravilo v obdolženkini nenavzočnosti. Glede na ugotovljena ravnanja obdolženke slednji prihod na naroke ni bil onemogočen s strani zunanjih in nezakrivljenih dejavnikov, ampak je navidezno nezmožnost prihoda dosegla sama - naklepoma in krivdno. Obdolženka je zlorabila ne le svoje procesne pravice, ampak tudi širše pravice znotraj zdravstvenega sistema. Ravno tako iz spisovnih podatkov ne izhaja, da naj bi se zadržanje v PBI izvajalo na način, da zdravstveno osebje obdolženke ne bi moglo pripeljati na naroke, če bi to sama želela. V zvezi s tem bi se lahko obdolženka obrnila tudi na ustrezno posredovanje s strani sodišča, pa tega ni storila, saj na naroke ni hotela pristopiti. Obdolženka, ki je z namenom zavlačevanja zlorabila svoje pravice in možnosti, se ne more uspešno sklicevati na ustavno pravico do sojenja v navzočnosti, ki naj bi ji bila kršena.
ZDR-1 člen 34, 34/1, 65, 66, 75, 118.. Direktiva Sveta 2001/23/ES z dne 12. marca 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov člen 1.
pogodba o zaposlitvi - visokošolski učitelj - sprememba delodajalca - sodna razveza - krajši delovni čas - pedagoška dejavnost
Do prenosa podjetja oziroma dela podjetja ali dejavnosti pride na podlagi samega zakona, ne glede na morebitno drugačno dogovarjanje med delodajalcem prenosnikom in delodajalcem prevzemnikov. Pri tem ni bistveno, da je šlo za prenos gospodarske dejavnosti (v ožjem pomenu besede), temveč za prenos raziskovalne dejavnosti. Tudi raziskovalna dejavnost se glede na dejstvo, da se kot storitev ponuja na trgu in konkurira storitvam, ki jih ponujajo drugi subjekti, ki izvajajo dejavnosti s pridobitnim namenom, šteje kot gospodarska dejavnost v smislu 2. točke 1. člena Direktive Sveta 2001/23/ES.
Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da bi moral biti tožnik k novemu delodajalcu prenesen le v zvezi z opravljanjem raziskovalnega dela, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je imel tožnik tudi po 1. 10. 2016 sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za opravljanje del na delovnem mestu visokošolski učitelj - docent, in sicer za krajši delovni čas od polnega.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 90.. Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (1994) člen 50a.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi
V obravnavani zadevi je obstajal utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. To je nova organizacija tožene stranke, ki je imela za posledico ukinitev delovnega mesta vodja II, za katero je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, in vzpostavitev novega delovnega mesta vodja pravno - kadrovske službe - vodja II, za katerega tožnica ni izpolnjevala izobrazbenega pogoja.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00018555
ZDR-1 člen 179.. ZVZD-1 člen 5, 9, 23.. OZ člen 131, 179, 182.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - krivdna odgovornost - zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu - medicinska sestra - fizični napad - odmera višine odškodnine - pravična denarna odškodnina - zdravstveni delavec
Tožnica je v tem sporu vtoževala plačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu. Kot delavko prvo tožene stranke jo je pri delu v ambulanti medicine dela, prometa in športa z nožem napadel pacient ki je tožnico 22 krat zabodel. Prvo tožena stranka ni dokazala, da je do škode prišlo brez njene krivde. Ker gre za krivdno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom, je dokazno breme glede četrte predpostavke odškodninske odgovornosti, to je krivde, na strani delodajalca. Na tem mestu velja poudariti, da je njegova odgovornost za varstvo in zdravje delavcev pri delu strožja, ravnati mora namreč s profesionalno skrbnostjo.
Fizični napad pacienta ni običajno tveganje, ki bi ga tožnica kot delavka tožene stranke, morala sprejeti. Prvo tožena stranka (razen kljuke - bunke) ni imela vzpostavljenih drugih mehanizmov za zagotavljanje osebne varnosti zaposlenih delavcev. Ti niso imeli navodil, kako ravnati v situacijah kot je bila konkretna. Tožnici med napadom ni pristopil na pomoč nihče od zaposlenih in v ordinaciji tudi ni bilo nameščene "panik" tipke.
V primeru, če varnostnega predpisa ni, je potrebno ravnanje delodajalca presojati po splošnem merilu protipravnosti, in sicer, ali je za to ravnanje značilno, da je bilo predvidljivo, da bi nastala negativna posledica - škodni dogodek. Zaradi prisotnosti centra za odvisnike v stavbi, kjer je opravljala dejavnost prvo tožena stranka se prisotnost odvisnikov izkazuje tudi v povečani možnosti nastanka situacij, ki se lahko končajo tudi z ogrozitvijo oziroma posegom v psihofizično stanje zaposlenih delavcev prvo tožene stranke. Zaradi možnosti prihoda v ambulanto neuravnovešenih pacientov, ki so sicer bili namenjeni v center za odvisnike, bi morala prvo tožena stranka v skladu z izvedeniškim mnenjem, zagotoviti še dodatne varnostne ukrepe. Za presojo predvidljivosti negativne posledice je ključen objektivni kriterij, ni pa pomembno, ali je delodajalec to posledico predvideval, bi jo pa ob upoštevanju standarda profesionalne skrbnosti in narave svoje dejavnosti oziroma prostorov, v katerih je dejavnost opravljal, nedvomno moral.
odpravnina - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sporazumno prenehanje delovnega razmerja
Predmet pritožbenega preizkusa je odločitev o načinu prenehanja pogodbe o zaposlitvi in posledično o upravičenosti tožnice do plačila odpravnine. Tožnici je bila pogodba o zaposlitvi redno odpovedana iz poslovnega razloga. Tožnica je nato v času trajanja odpovednega roka s pisnim predlogom prosila toženo stranko za sporazumno prekinitev delovnega razmerja. Tožena stranka je predlogu tožnice ugodila tako, da je spornega dne izdala pisno potrdilo o prejemu prekinitve delovnega razmerja, v katerem je zgolj navedeno, da tožena stranka potrjuje prejem tožničine prekinitve delovnega razmerja. Tožničina prošnja za sporazumno prekinitev delovnega razmerja ne predstavlja predloga za sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi, temveč predlog za skrajšanje odpovednega roka.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00017090
ZSSloV člen 53, 53/3. ZJU člen 140. ZObr člen 97f, 98c. OZ člen 246, 299, 352, 352/3. ZDR člen 156, 184.
odškodnina za premoženjsko škodo - tedenski počitek - vojak - misija - davki in prispevki - zakonske zamudne obresti
Tožnik je v 27. polnih tednih, ko je bil na misiji, dejansko vse dni opravljal svoje delovne obveznosti, kar pomeni, da mu ni bila omogočena izraba tedenskega počitka. Zato je upravičen do odškodnine za 27 dni tedenskega počitka.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS00017461
OZ člen 191.. Uredba o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih (2006) člen 2, 2/1, 3, 5, 9, 10.
stroški prevoza na delo in z dela - neupravičena obogatitev - službeno stanovanje
Tožeča stranka je bila dolžna opraviti presojo, ali je potrebno pri povračilu stroškov prevoza upoštevati kraj, iz katerega se je toženec v spornem obdobju dejansko vozil na delo (in je to v izjavi tudi izrecno napisal), ali kraj njegovega službenega stanovanja. Toženec je namreč navedel resnične podatke pri izpolnjevanju svojih izjav in vseskozi sledil pisnim in ustnim usmeritvam strokovnih organov pri tožeči stranki. V kolikor pa tožeči stranki ni bilo jasno kako razlagati določbe Uredbe o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih v konkretnem primeru pri tožencu, ki je imel službeno stanovanje, dejansko pa se je vozil na delo iz drugega naslova, je to stvar okoliščin na strani tožeče stranke, ki je tožencu priznavala sporne stroške. Tožeča stranka je tako imela možnost, da bi stroške prevoza obračunavala na način, kot ga uveljavlja v tem sporu, odgovornost za preplačilo pa se ne sme prevaliti na toženca, ki je sporočil pravilne podatke in se zanesel na pravilnost izplačila.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica ni bila diskriminirana, pri čemer tožnica v pritožbi niti ne navaja, na podlagi katere izmed primeroma naštetih okoliščin v prvem odstavku 6. člena ZDR-1 naj bi bila diskriminirana. Trditve, da je bila sankcionirana zato, ker je želela opozoriti na napake je presplošna, da bi jo bilo mogoče preizkusiti. V zvezi z dogodki na ministrstvu je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo, da izpostavljenih dogodkov ni mogoče šteti za trpinčenje na delovnem mestu.
V motenjskih sporih sodna praksa ugotovitvene zahtevke dopušča zgolj v povezavi z restitucijskimi in predpovednimi zahtevki.
Tožnik se ni poslužil prisilne izvršbe sodne odločbe. Zato je s spornimi dejanji, ki jih je opravil brez pooblastila sodišča, samovoljno in protipravno motil toženca v zadnji posesti stvari.
OBLIGACIJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VSL00016747
ZOZP člen 18. ZPIZ-2 člen 190a, 193. URS člen 155, 155/1, 155/2.
obvezno zavarovanje v prometu - postopek v sporu majhne vrednosti - terjatev ZPIZ do zavarovalnice - odgovornost zavarovalnice - načelo prepovedi retroaktivnosti - avtomobilsko zavarovanje
Ker z novelo ZPIZ-2B dodano določilo 190a. in spremenjeno določilo 193. člena ZPIZ-2 določata nove obveznosti zavarovalnice iz zaključenega pravnega razmerja, vanj naknadno posegata. Posegata v pridobljene pravice tožene stranke, saj povečujeta njene obveznosti iz že zaključenih pravnih razmerij. Z navedenima določiloma se obveznost tožene stranke za povračilo škode širi na dolžnost povračila škode, ki je že obstajala v letu 2013, a je takrat tožena stranka na podlagi veljavnih predpisov ni bila dolžna povrniti tožeči stranki. Zato ti določili v obravnavanem primeru nedvomno učinkujeta za nazaj. Ker posegata v že zaključena pravna razmerja, gre za pravo retroaktivnost.