Glede na to, da tožnik niti v predlogu za obnovo postopka niti v svoji pripravljalni vlogi ni navedel, na podlagi katerega od obnovitvenih razlogov, taksativno naštetih v 394. členu ZPP, je vložil predlog za obnovo, ga je sodišče prve stopnje glede na njegovo vsebino utemeljeno obravnavalo kot predlog po 10. točki 394. člena ZPP. Predlog je pravilno zavrglo na podlagi prvega odstavka 398. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 395. člena ZPP, ker je ugotovilo, da je imel tožnik v postopku zaslišanja sporne priče v tem individualnem delovnem sporu možnost s postavljanjem konkretnih vprašanj navedeni priči razčistiti vsa odločilna dejstva. To pa pomeni, da tožnik ni izkazal, da (ob primerni skrbnosti) pri zaslišanju te priče v postopku tega individualnega delovnega spora ni mogel z navedeno pričo razčistiti spornih vprašanj glede vsebine spornih poročil oziroma drugih spornih vprašanj, ki jih navaja v predlogu za obnovo postopka.
ZDR-1 člen 34, 34/1, 65, 66, 75, 118.. Direktiva Sveta 2001/23/ES z dne 12. marca 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov člen 1.
pogodba o zaposlitvi - visokošolski učitelj - sprememba delodajalca - sodna razveza - krajši delovni čas - pedagoška dejavnost
Do prenosa podjetja oziroma dela podjetja ali dejavnosti pride na podlagi samega zakona, ne glede na morebitno drugačno dogovarjanje med delodajalcem prenosnikom in delodajalcem prevzemnikov. Pri tem ni bistveno, da je šlo za prenos gospodarske dejavnosti (v ožjem pomenu besede), temveč za prenos raziskovalne dejavnosti. Tudi raziskovalna dejavnost se glede na dejstvo, da se kot storitev ponuja na trgu in konkurira storitvam, ki jih ponujajo drugi subjekti, ki izvajajo dejavnosti s pridobitnim namenom, šteje kot gospodarska dejavnost v smislu 2. točke 1. člena Direktive Sveta 2001/23/ES.
Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da bi moral biti tožnik k novemu delodajalcu prenesen le v zvezi z opravljanjem raziskovalnega dela, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je imel tožnik tudi po 1. 10. 2016 sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za opravljanje del na delovnem mestu visokošolski učitelj - docent, in sicer za krajši delovni čas od polnega.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 90.. Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (1994) člen 50a.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi
V obravnavani zadevi je obstajal utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. To je nova organizacija tožene stranke, ki je imela za posledico ukinitev delovnega mesta vodja II, za katero je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, in vzpostavitev novega delovnega mesta vodja pravno - kadrovske službe - vodja II, za katerega tožnica ni izpolnjevala izobrazbenega pogoja.
stečaj - odpoved pogodbe o zaposlitvi - ugotovitveni zahtevek - poziv stečajnemu upravitelju - vstop v pravdo
V predmetni zadevi gre za situacijo, ko začeti stečajni postopek ne vpliva na tek individualnega delovnega spora, saj se ta ne nanaša na terjatev, ki se jo prijavlja v stečajno maso po ZFPPIPP in na katero se potem posledično nanaša objava sklepa o preizkusu terjatev, saj tožnica s tožbo zahteva ugotovitev, da ji je delovno razmerje prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi neveljavna. Navedeni tožbeni zahtevek ni terjatev v smislu prvega odstavka 20. člena ZFPPIPP, ki terjatev opredeljuje kot pravico upnika od dolžnika zahtevati, da opravi izpolnitveno ravnanje, katerega predmet je dajatev, storitev, opustitev ali dopustitev. Če bo tožnica v tem individualnem delovnem sporu uspela, to na obseg stečajne mase tožene stranke ne more vplivati, ker se tožbeni zahtevek ne nanaša na nobeno dajatev, storitev, dopustitev ali opustitev, saj gre za ugotovitvena zahtevka.
Tudi pripadniki Slovenske vojske na misijah v tujini imajo v obdobju sedmih zaporednih dni, poleg pravice do dnevnega počitka, tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur (prvi odstavek 156. člena ZDR). Tožena stranka se svoje obveznosti o zagotavljanju tedenskega počitka ne more razbremeniti s sklicevanjem na okoliščine, ki so povezane z življenjem in delom v vojaški bazi na misiji v tujini.
Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je dokazno breme glede izplačila plač in dnevnic na delodajalcu. Plača, povračila stroškov v zvezi z delom in drugi prejemki delavca se na podlagi 135. člena ZDR-1 izplačujejo v skladu z zakonom preko bančnega računa delavca, drugačen način se lahko določi v kolektivnih pogodbah le za povračila stroškov v zvezi z delom. Vendar bi bilo v nasprotju z načelom proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP, če bi bilo možno dejanska izplačila prejemkov iz delovnega razmerja dokazovati le z bančnimi izpiski. Dokazovati jih je namreč možno tudi z ostalimi dokaznimi sredstvi, npr. s pričami in z drugimi listinskimi dokazi. To velja še toliko bolj, če je med strankama dogovorjeno izplačilo prejemkov v gotovini na roke. Ob odsotnosti bančnih izpiskov je treba ostale listinske dokaze in izpovedi prič v luči predstavljene zakonske določbe presojati strožje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00017203
ZASP člen 168, 168/2, 168/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 341.
avtorska pravica - kršitev avtorske pravice - koncept televizijske (TV) oddaje - povrnitev škode in civilna kazen - primerno nadomestilo - prosti preudarek - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - zmotna uporaba materialnega prava
Ugotovljena kršitev, v zvezi s katero teče predmetni postopek glede odmere višine odškodnine, je kršitev koncepta televizijske oddaje "H" kot avtorskega dela, ki ga je izdelala tožeča stranka in ga je tožena stranka uporabila v okviru svoje oddaje "S". Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izračun primernega nadomestila za navedeno kršitev vključevalo tudi elemente, ki presegajo dejanski stan kršitvenega ravnanja tožene stranke. Kršen je bil zgolj koncept oddaje, zato mora tudi odmera primernega nadomestila odražati prav takšno kršitev.
ZDR-1 v 42. členu določa dva načina prenehanja konkurenčne klavzule in sicer sporazumno prenehanje ter enostranski odstop v primeru, da bi delodajalec huje kršil pogodbena določila. Toženec ni zatrjeval nobene od teh možnosti in sodišče prve stopnje je zazvelo pravilno stališče, da toženec ni mogel veljavno odstopiti od pogodbe o zaposlitvi v delu, ki se nanaša na konkurenčno klavzulo na podlagi 107. člena OZ, saj je način prenehanja veljavnosti konkurenčne klavzule jasno določen v ZDR-1, drugih načinov prenehanja pogodb po OZ pa ni mogoče uporabiti. Glede na to je pravilen zaključek, da konkurenčna klavzula med strankama ni prenehala veljati.
Delodajalec ima pravico s konkurenčno klavzulo zaščititi znanje, katerega nepooblaščeno prenašanje na drugega delodajalca bi omogočilo nelojalno konkurenco1. Tožeči stranki za veljavno sklenjeno konkurenčno klavzulo ni bilo treba dokazati, da bi z znanji, ki jih je toženec pri njej pridobil, lahko konkurenčna zavarovalnica pridobila (neupravičeno) konkurenčno prednost.
Glede na to, da je plačilo pogodbene kazni zaradi nespoštovanja konkurenčne klavzule dogovorjeno že zaradi obstoja abstraktne možnosti manjšega pridobivanja dohodka, tožeči stranki v sporu ni bilo treba dokazati obstoja škode, v okvir katere sodi tudi konkretno izboljšanje konkurenčnega položaja konkurenčne zavarovalnice. Ni pomembno, da delavec po prenehanju delovnega razmerja posebno znanje (ali poslovne zveze) dejansko uporabi in izkorišča, saj to ni v skladu s pogodbeno opredelitvijo prepovedi konkurenčnega delovanja toženca. Za utemeljitev zahtevka za plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule v konkretnem primeru zadošča, da bi toženec s pridobljenimi znanji in izkušnjami v zaposlitvi pri drugem delodajalcu lahko konkuriral tožeči stranki.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00018555
ZDR-1 člen 179.. ZVZD-1 člen 5, 9, 23.. OZ člen 131, 179, 182.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - krivdna odgovornost - zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu - medicinska sestra - fizični napad - odmera višine odškodnine - pravična denarna odškodnina - zdravstveni delavec
Tožnica je v tem sporu vtoževala plačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu. Kot delavko prvo tožene stranke jo je pri delu v ambulanti medicine dela, prometa in športa z nožem napadel pacient ki je tožnico 22 krat zabodel. Prvo tožena stranka ni dokazala, da je do škode prišlo brez njene krivde. Ker gre za krivdno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom, je dokazno breme glede četrte predpostavke odškodninske odgovornosti, to je krivde, na strani delodajalca. Na tem mestu velja poudariti, da je njegova odgovornost za varstvo in zdravje delavcev pri delu strožja, ravnati mora namreč s profesionalno skrbnostjo.
Fizični napad pacienta ni običajno tveganje, ki bi ga tožnica kot delavka tožene stranke, morala sprejeti. Prvo tožena stranka (razen kljuke - bunke) ni imela vzpostavljenih drugih mehanizmov za zagotavljanje osebne varnosti zaposlenih delavcev. Ti niso imeli navodil, kako ravnati v situacijah kot je bila konkretna. Tožnici med napadom ni pristopil na pomoč nihče od zaposlenih in v ordinaciji tudi ni bilo nameščene "panik" tipke.
V primeru, če varnostnega predpisa ni, je potrebno ravnanje delodajalca presojati po splošnem merilu protipravnosti, in sicer, ali je za to ravnanje značilno, da je bilo predvidljivo, da bi nastala negativna posledica - škodni dogodek. Zaradi prisotnosti centra za odvisnike v stavbi, kjer je opravljala dejavnost prvo tožena stranka se prisotnost odvisnikov izkazuje tudi v povečani možnosti nastanka situacij, ki se lahko končajo tudi z ogrozitvijo oziroma posegom v psihofizično stanje zaposlenih delavcev prvo tožene stranke. Zaradi možnosti prihoda v ambulanto neuravnovešenih pacientov, ki so sicer bili namenjeni v center za odvisnike, bi morala prvo tožena stranka v skladu z izvedeniškim mnenjem, zagotoviti še dodatne varnostne ukrepe. Za presojo predvidljivosti negativne posledice je ključen objektivni kriterij, ni pa pomembno, ali je delodajalec to posledico predvideval, bi jo pa ob upoštevanju standarda profesionalne skrbnosti in narave svoje dejavnosti oziroma prostorov, v katerih je dejavnost opravljal, nedvomno moral.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSK00016564
ZPP člen 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-14, 354, 354/2, 355, 355/2. OZ člen 823, 823/4, 830, 830/6, 831, 833, 833/1.
pogodba o poslovnem sodelovanju - pogodba o trgovskem zastopanju - preprečitev izpolnjevanja pogodbenih obveznosti - poslovna odškodninska odgovornost - vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo - nedopustna pritožbena novota - trditveno in dokazno breme v pravdnem postopku - informativni dokaz - nedovoljenost informativnih dokazov - možnost preizkusa sodbe - razveljavitev sodbe in vrnitev v novo sojenje
Tožnik, ki se je odločil, da uveljavlja svoj zahtevek tudi na podlagi prvega odstavka 833. člena OZ bi moral pred takšno odločitvijo imeti podatke, ali je s svojim delom, kot igralniški zastopnik, občutno povečal obisk igralnice tožene stranke. Zato bi moral navesti, kdaj in koga je pripeljal v igralnico kot svojo novo stranko, koliko in kdo so bili tisti, ki so več hodili zaradi njegovih prizadevanj in podobno. Gre za podatke, ki izvirajo iz njegove sfere, in ki bi jih moral poznati in zato tudi zatrjevati. S seznamom, ki naj bi ga predložila nasprotna stranka, bi te njegove trditve zgolj preverjali.
URS člen 22, 29.. ZKP-UPB8 člen 15, 18, 18/2, 442, 442/1.
sposobnost sodelovanja na obravnavi - sojenje obdolžencu v nenavzočnosti - hospitalizacija - zloraba procesnih pravic - pravice obrambe - dokazni predlog
Sodelovanje v kazenskem postopku je pri obdolženki lahko povzročilo večjo ali manjšo stopnjo tesnobe in posledično željo po izognitvi temu postopku, vendar pa navedena stanja in občutenja ne pomenijo, da je oseba po intelektualni in voljni plati nesposobna za sodelovanje v kazenskem postopku. Slednje je namreč vedno povezano z obstojem določenih duševnih motenj ali bolezni, ki pa pri obdolženki gotovo niso bile podane.
Sodišče je ravnalo pravilno, ko je naroka opravilo v nenavzočnosti obdolženke. Slednja, četudi nameščena v PBI, je imela vse možnosti in je bila sposobna udeležiti se glavne obravnave, vendar se je zavestno odločila drugače oziroma je z namenom izogibanja postopku celo sama dosegla, da je bila v kratkem času pred razpisanimi naroki sprejeta v bolnišnico. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskih mnenj pravilno zaključevalo, da je bila obdolženka ves čas sposobna sodelovati v postopku, predvsem pa, da so bila vsa njena ravnanja v obliki zavestnega poudarjanja določene duševne simptomatike in suicidalnosti motivirana z željo po prelaganju narokov in zavlačevanju kazenskega postopka. Zadržanji obdolženke v PBI po sklepu nepravdnega sodišča sta bili tako zgolj navidezno prisilni, saj ju je obdolženka sama želela in dosegla z namenom izogibanja teku kazenskega postopka. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo zakonito, ko je tudi zadnja dva naroka za glavno obravnavo opravilo v obdolženkini nenavzočnosti. Glede na ugotovljena ravnanja obdolženke slednji prihod na naroke ni bil onemogočen s strani zunanjih in nezakrivljenih dejavnikov, ampak je navidezno nezmožnost prihoda dosegla sama - naklepoma in krivdno. Obdolženka je zlorabila ne le svoje procesne pravice, ampak tudi širše pravice znotraj zdravstvenega sistema. Ravno tako iz spisovnih podatkov ne izhaja, da naj bi se zadržanje v PBI izvajalo na način, da zdravstveno osebje obdolženke ne bi moglo pripeljati na naroke, če bi to sama želela. V zvezi s tem bi se lahko obdolženka obrnila tudi na ustrezno posredovanje s strani sodišča, pa tega ni storila, saj na naroke ni hotela pristopiti. Obdolženka, ki je z namenom zavlačevanja zlorabila svoje pravice in možnosti, se ne more uspešno sklicevati na ustavno pravico do sojenja v navzočnosti, ki naj bi ji bila kršena.
ZIZ člen 30, 31, 31/1, 31/11, 31/12, 31/13, 31/13-1, 31/13-2.
predlog za predložitev seznama dolžnikovega premoženja - preuranjen predlog - informativni seznam dolžnikovega premoženja - namen instituta - izkaz verjetnosti za nezmožnost poplačila - faza izvršilnega postopka - pomanjkljiva trditvena podlaga - pavšalna navedba - višina terjatve
Načeloma lahko upnik kadarkoli med izvršilnim postopkom predlaga dolžnikovo predložitev seznama premoženja, tudi na samem začetku postopka, vendar pa mora v tej fazi postopka še posebej dobro utemeljiti, zakaj obstaja verjetnost, da s predlaganimi sredstvi izvršbe ne bo mogel biti v celoti poplačan.
Tožena stranka je delno izpolnila tožbeni zahtevek tudi 5. 3. 2018, tožnik pa je umaknil tožbo 5. 6. 2018, pri čemer v vmesnem času niso nastali nikakršni potrebni pravdni stroški.
Sodišče prve stopnje je pravilno odločalo o stroških postopka na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP, ki določa, da stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki povrniti stroške postopka. Tožeča stranka, ki umakne tožbo, pa mora povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek (prvi odstavek 158. člena ZPP).
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8. ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - zavrnitev dokaznega predloga - zaslišanje priče - bistvena kršitev določb postopka
Sodišče prve stopnje je z opustitvijo zaslišanja priče storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni ravnalo pravilno, ker te priče ni zaslišalo. Tožnik je v postopku vložil v spis pisno izjavo te priče (ki se ne more šteti kot izjava na podlagi 236.a člena ZPP), vendar pa tožniku zaradi te izjave (ki jo je sicer sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi dokazno ocenilo) ni mogoče odreči pravice do neposrednega zaslišanja te priče. Ker sodišče prve stopnje navedene priče ni zaslišalo, je storilo zatrjevano bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je sicer sodišče prve stopnje večkrat poskušalo zaslišati to pričo, vendar pa te priče (ki je bila v spornem obdobju v priporu oziroma zaporu) pravosodni policisti zaradi pomanjkanja policijskega kadra niso uspeli privesti na prvostopenjsko sodišče. Kljub temu pa to dejstvo ni razlog za zavrnitev tožnikovega dokaznega predloga za neposredno zaslišanje te priče.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00017678
ZDR člen 43, 184, 184/1.. OZ člen 131, 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - krivdna odgovornost - soprispevek oškodovanca - vzročna zveza - nepremoženjska škoda - pravična denarna odškodnina - izvedensko mnenje
Delodajalec ni zavezan k zagotovitvi zgolj tistih varnostih ukrepov, ki so izrecno predpisani. Zagotoviti mora vse potrebno, da prepreči predvidljivo škodno nevarnost, ki jo prinaša neko ravnanje ali opustitev. Delodajalec mora delavcem tudi dejansko zagotavljati varno delo. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na 43. člen ZDR, ki določa, da mora delodajalec zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu in na določbe v času škodnega dogodka veljavnega ZVZD, ki je nalagal delodajalcem, da morajo izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavca v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem in odpravljanjem nevarnosti pri delu. Ob tem, da je škoda tožniku nastala pri sestopu z okvirjev forme z višine 50 cm, pri čemer mu prvotožena stranka ni zagotovila stopnice za varen sestop, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje o opustitvi dolžnega ravnanja s strani prvotožene stranke (tožnikovega delodajalca).
ZUJF člen 169, 169/1.. ZDR-1 člen 130.. OZ člen 191.. ZJF člen 2.
prevoz na delo in z dela - neupravičena obogatitev - vračilo preveč izplačanih sredstev
Sodišče prve stopnje je sicer izhajalo iz 130. člena ZDR-1, ki nalaga delodajalcu povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, prav tako je upoštevalo ZJF in ZUJF, da je potrebno upoštevati najkrajšo in najcenejšo pot in pri tem upoštevalo pravno podlago, ki jo je navedla tožeča stranka. Pri tem pa ni upoštevalo pravne podlage, ki jo je navajala tožena stranka v odgovoru na tožbo in sicer določbe 191. člena OZ, ki določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj, ali če je plačal, da bi se izognil sili. Tožeča stranka ni zatrjevala, da si je pridržala pravico zahtevati nazaj ali da je toženki plačala stroške prevoza na delo in z dela, da bi se izognila sili. Odgovornosti za preplačilo tako ne more prevaliti na toženko, ki se je zanesla na pravilnost izplačila.
V motenjskih sporih sodna praksa ugotovitvene zahtevke dopušča zgolj v povezavi z restitucijskimi in predpovednimi zahtevki.
Tožnik se ni poslužil prisilne izvršbe sodne odločbe. Zato je s spornimi dejanji, ki jih je opravil brez pooblastila sodišča, samovoljno in protipravno motil toženca v zadnji posesti stvari.
ZGD-1 člen 515, 515/1.. ZDR-1 člen 73, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-8, 157.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovodna oseba - prisotnost na delu - direktor - delovni čas - delo na domu - neupravičena odsotnost z dela - zloraba bolniškega staleža - opravljanje drugega pridobitnega dela - nega otroka
V osmi alineji prvega ostavka 110. člena ZDR-1 je določen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Gre za opredelitev nekaterih ravnanj, ki spadajo v širši pojem t. i. "zlorabe bolniškega staleža." V zvezi s pridobitnim delom v času odsotnosti z dela zaradi bolezni gre za prepoved, ki naj bi po eni strani preprečevala morebitno podaljševanje odsotnosti zaradi pridobitnega dela namesto predpisanega zdravljenja, po drugi strani pa naj bi preprečevala zlorabo take odsotnosti za opravljanje (drugega) pridobitnega dela. Vrhovno sodišče RS je v svoji praksi že sprejelo stališče, da zlorabe zadržanosti z dela zaradi nege otroka niso izvzete iz navedene določbe. Pri tem je treba upoštevati namen upravičene odsotnosti delavca, ki ima odobren bolniški stalež zaradi nege otroka.
Tožnik je priznal, da je bil v času bolniškega staleža na poslovnih sestankih, da je obiskal kraje, ki jih tožena stranka navaja v odpovedi, in da so v tem času stari starši skrbeli za otroka. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da ne gre za takšno kršitev, ki bi utemeljevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker tožnik v bolniškem staležu ni bil zaradi lastne bolezni in torej z zapustitvijo kraja bivanja ni vplival na potek bolezni ter trajanje bolniškega staleža.
ZKP člen 407, 407/1, 407/1-1, 407/2, 407/5, 412, 412/1, 412/3.
izredna pravna sredstva - obnova kazenskega postopka - zahteva za obnovo kazenskega postopka - odločanje o zahtevi za obnovo - izločitev sodnika - sodelovanje v prejšnjem postopku - neprava obnova kazenskega postopka - sprememba pravnomočne sodbe - izrek enotne kazni - postopek neprave obnove - postopek za združitev kazni
Izpodbijana sodba se ne nanaša na zahtevo za obnovo kazenskega postopka, pač pa na predlog za spremembo pravnomočne sodbe brez obnove kazenskega postopka (določba prvega odstavka 407. člena ZKP). Okoliščina, da so določbe o spremembi pravnomočne sodbe brez obnove kazenskega postopka uvrščene v poglavje, ki se nanaša na izredna pravna sredstva, in sicer na obnovo kazenskega postopka, ne spremeni dejstva, da se izpodbijana sodba nanaša na predlog za združitev kazni (peti odstavek 407. člena ZKP), ne pa na zahtevo za obnovo kazenskega postopka (prvi odstavek 412. člena ZKP). Stališče pritožnikov, da določba tretjega odstavka 412. člena ZKP velja tudi za postopek po 407. členu ZKP, je procesno pravno zmotno.