Tudi pripadniki Slovenske vojske na misijah v tujini imajo v obdobju sedmih zaporednih dni, poleg pravice do dnevnega počitka, tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur (prvi odstavek 156. člena ZDR). Tožena stranka se svoje obveznosti o zagotavljanju tedenskega počitka ne more razbremeniti s sklicevanjem na okoliščine, ki so povezane z življenjem in delom v vojaški bazi na misiji v tujini.
ZFPPIPP člen 14, 14/2, 14/2-2, 14/2-2(2), 15, 213, 231, 231-3.
potrjena prisilna poravnana - pravnomočno priznana ločitvena pravica - predlog za začetek stečajnega postopka - postopek z upnikovim predlogom za začetek stečajnega postopka - ločitveni upnik kot predlagatelj stečajnega postopka
Če bo v novem postopku sodišče prve stopnje presodilo, da upnik niti na podlagi zatrjevanja o obstoju omenjenih dveh terjatev aktivne legitimacije nima, bo moralo izhajati iz dejstva, da ločitvene pravice, ki mu je bila priznana v postopku prisilne poravnave, izključno zaradi ravnanja dolžnika nima več.
S tem, ko je upnik zaradi dolžnikovega ravnanja izgubil ločitveno pravico, ni postal navadni upnik. ZFPPIPP namreč ne predvideva, da bi moral upnik, ki je imel v postopku prisilne poravnave svojo terjatev iz osnovnega posla zavarovano z ločitveno pravico, le to uveljavljati z izvršbo na nepremičnino v lasti tretje osebe.
ZIZ člen 30, 31, 31/1, 31/11, 31/12, 31/13, 31/13-1, 31/13-2.
predlog za predložitev seznama dolžnikovega premoženja - preuranjen predlog - informativni seznam dolžnikovega premoženja - namen instituta - izkaz verjetnosti za nezmožnost poplačila - faza izvršilnega postopka - pomanjkljiva trditvena podlaga - pavšalna navedba - višina terjatve
Načeloma lahko upnik kadarkoli med izvršilnim postopkom predlaga dolžnikovo predložitev seznama premoženja, tudi na samem začetku postopka, vendar pa mora v tej fazi postopka še posebej dobro utemeljiti, zakaj obstaja verjetnost, da s predlaganimi sredstvi izvršbe ne bo mogel biti v celoti poplačan.
postopek osebnega stečaja - sklep o prodaji premoženja stečajnega dolžnika - pritožba zoper sklep o prodaji - solastninska pravica na nepremičnini - prerekanje izločitvene pravice - izločitvena pravica na nepremičnini - začetek prodaje - uveljavitev prerekane izločitvene pravice v pravdi - zavrnitev tožbenega zahtevka - pravnomočnost - načelo zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov - razveljavitev dražbe
Iz določila tretjega odstavka 330. člena ZFPPIPP izhaja, da takrat, kadar izločitveni upnik pravočasno prijavi izločitveno pravico, ki je bila prerekana, prodaje premoženja, ki je predmet izločitvene pravice, ni dovoljeno začeti, dokler zahtevek izločitvenega upnika ni pravnomočno zavrnjen ali izločitvena pravica ne preneha po tretjem odstavku 310. člena ali tretjem odstavku 311. člena tega zakona. Torej je sodišče prve stopnje s tem, ko je dovolilo prodajo premoženja, na katerem zatrjevana solastnica izločuje svoj solastniški del, kršilo določilo 1. točke tretjega odstavka 330. člena ZFPPIPP.
Osnovno načelo stečajnega postopka je načelo najvišjega poplačila upnikov. Če bi stečajno sodišče pred pravnomočnim zaključkom pravde dovolilo prodajo le 1/2 sporne nepremičnine, kasneje pa bi se izkazalo, da je tožbeni zahtevek vsaj deloma utemeljen, bi v nadaljnjem postopku moralo prodajati še tisti odstotek spornih nepremičnin, ki predstavlja razliko med vtoževanim in prisojenim solastnim deležem sporne nepremičnine. Tako postopanje pa bi zaradi višjih stroškov prodaje nedvomno rezultiralo v nižji kupnini. Torej bi zanesljivo prišlo do kršitve citiranega načela.
Tožena stranka je delno izpolnila tožbeni zahtevek tudi 5. 3. 2018, tožnik pa je umaknil tožbo 5. 6. 2018, pri čemer v vmesnem času niso nastali nikakršni potrebni pravdni stroški.
Sodišče prve stopnje je pravilno odločalo o stroških postopka na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP, ki določa, da stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki povrniti stroške postopka. Tožeča stranka, ki umakne tožbo, pa mora povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek (prvi odstavek 158. člena ZPP).
ZDR-1 člen 65, 66, 75, 75/7, 118, 118/1 118/2, 200, 200/3.. Direktiva Sveta 2001/23/ES z dne 12. marca 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov člen 1.
plačilo za dejansko opravljeno delo - visokošolski učitelj - sodno varstvo - sprememba delodajalca - raziskovalna dejavnost - prenos dejavnosti - sodna razveza - denarno povračilo - nadomestilo plače - reparacija
Do prenosa podjetja oziroma dela podjetja ali dejavnosti pride na podlagi samega zakona, ne glede na morebitno drugačno dogovarjanje med delodajalcem prenosnikom in delodajalcem prevzemnikov. Pri tem ni bistveno, da ni šlo za prenos gospodarske dejavnosti (v ožjem pomenu besede), temveč za prenos raziskovalne dejavnosti. Tudi raziskovalna dejavnost se glede na dejstvo, da se kot storitev ponuja na trgu in konkurira storitvam, ki jih ponujajo drugi subjekti, ki izvajajo dejavnosti s pridobitnim namenom, šteje kot gospodarska dejavnost v smislu 2. točke 1. člena Direktive Sveta 2001/23/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetja ali obratov.
Glede na to, da bi bil tožnik v primeru, če bi bilo njegovemu tožbenemu zahtevku za reintegracijo ugodeno, reintegriran k toženi stranki le za 33 % njegovega delovnega časa (za 13,2 uri na teden), je treba kot osnovo za izračun višine denarnega povračila uporabiti sorazmerni del tožnikove plače, izplačane v zadnjih treh mesecih od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.
Glede na to, da tožnik niti v predlogu za obnovo postopka niti v svoji pripravljalni vlogi ni navedel, na podlagi katerega od obnovitvenih razlogov, taksativno naštetih v 394. členu ZPP, je vložil predlog za obnovo, ga je sodišče prve stopnje glede na njegovo vsebino utemeljeno obravnavalo kot predlog po 10. točki 394. člena ZPP. Predlog je pravilno zavrglo na podlagi prvega odstavka 398. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 395. člena ZPP, ker je ugotovilo, da je imel tožnik v postopku zaslišanja sporne priče v tem individualnem delovnem sporu možnost s postavljanjem konkretnih vprašanj navedeni priči razčistiti vsa odločilna dejstva. To pa pomeni, da tožnik ni izkazal, da (ob primerni skrbnosti) pri zaslišanju te priče v postopku tega individualnega delovnega spora ni mogel z navedeno pričo razčistiti spornih vprašanj glede vsebine spornih poročil oziroma drugih spornih vprašanj, ki jih navaja v predlogu za obnovo postopka.
ZDR-1 člen 34, 34/1, 65, 66, 75, 118.. Direktiva Sveta 2001/23/ES z dne 12. marca 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov člen 1.
pogodba o zaposlitvi - visokošolski učitelj - sprememba delodajalca - sodna razveza - krajši delovni čas - pedagoška dejavnost
Do prenosa podjetja oziroma dela podjetja ali dejavnosti pride na podlagi samega zakona, ne glede na morebitno drugačno dogovarjanje med delodajalcem prenosnikom in delodajalcem prevzemnikov. Pri tem ni bistveno, da je šlo za prenos gospodarske dejavnosti (v ožjem pomenu besede), temveč za prenos raziskovalne dejavnosti. Tudi raziskovalna dejavnost se glede na dejstvo, da se kot storitev ponuja na trgu in konkurira storitvam, ki jih ponujajo drugi subjekti, ki izvajajo dejavnosti s pridobitnim namenom, šteje kot gospodarska dejavnost v smislu 2. točke 1. člena Direktive Sveta 2001/23/ES.
Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da bi moral biti tožnik k novemu delodajalcu prenesen le v zvezi z opravljanjem raziskovalnega dela, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je imel tožnik tudi po 1. 10. 2016 sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za opravljanje del na delovnem mestu visokošolski učitelj - docent, in sicer za krajši delovni čas od polnega.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 90.. Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (1994) člen 50a.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi
V obravnavani zadevi je obstajal utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. To je nova organizacija tožene stranke, ki je imela za posledico ukinitev delovnega mesta vodja II, za katero je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, in vzpostavitev novega delovnega mesta vodja pravno - kadrovske službe - vodja II, za katerega tožnica ni izpolnjevala izobrazbenega pogoja.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00017678
ZDR člen 43, 184, 184/1.. OZ člen 131, 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - krivdna odgovornost - soprispevek oškodovanca - vzročna zveza - nepremoženjska škoda - pravična denarna odškodnina - izvedensko mnenje
Delodajalec ni zavezan k zagotovitvi zgolj tistih varnostih ukrepov, ki so izrecno predpisani. Zagotoviti mora vse potrebno, da prepreči predvidljivo škodno nevarnost, ki jo prinaša neko ravnanje ali opustitev. Delodajalec mora delavcem tudi dejansko zagotavljati varno delo. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na 43. člen ZDR, ki določa, da mora delodajalec zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu in na določbe v času škodnega dogodka veljavnega ZVZD, ki je nalagal delodajalcem, da morajo izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavca v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem in odpravljanjem nevarnosti pri delu. Ob tem, da je škoda tožniku nastala pri sestopu z okvirjev forme z višine 50 cm, pri čemer mu prvotožena stranka ni zagotovila stopnice za varen sestop, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje o opustitvi dolžnega ravnanja s strani prvotožene stranke (tožnikovega delodajalca).
URS člen 22, 29.. ZKP-UPB8 člen 15, 18, 18/2, 442, 442/1.
sposobnost sodelovanja na obravnavi - sojenje obdolžencu v nenavzočnosti - hospitalizacija - zloraba procesnih pravic - pravice obrambe - dokazni predlog
Sodelovanje v kazenskem postopku je pri obdolženki lahko povzročilo večjo ali manjšo stopnjo tesnobe in posledično željo po izognitvi temu postopku, vendar pa navedena stanja in občutenja ne pomenijo, da je oseba po intelektualni in voljni plati nesposobna za sodelovanje v kazenskem postopku. Slednje je namreč vedno povezano z obstojem določenih duševnih motenj ali bolezni, ki pa pri obdolženki gotovo niso bile podane.
Sodišče je ravnalo pravilno, ko je naroka opravilo v nenavzočnosti obdolženke. Slednja, četudi nameščena v PBI, je imela vse možnosti in je bila sposobna udeležiti se glavne obravnave, vendar se je zavestno odločila drugače oziroma je z namenom izogibanja postopku celo sama dosegla, da je bila v kratkem času pred razpisanimi naroki sprejeta v bolnišnico. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskih mnenj pravilno zaključevalo, da je bila obdolženka ves čas sposobna sodelovati v postopku, predvsem pa, da so bila vsa njena ravnanja v obliki zavestnega poudarjanja določene duševne simptomatike in suicidalnosti motivirana z željo po prelaganju narokov in zavlačevanju kazenskega postopka. Zadržanji obdolženke v PBI po sklepu nepravdnega sodišča sta bili tako zgolj navidezno prisilni, saj ju je obdolženka sama želela in dosegla z namenom izogibanja teku kazenskega postopka. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo zakonito, ko je tudi zadnja dva naroka za glavno obravnavo opravilo v obdolženkini nenavzočnosti. Glede na ugotovljena ravnanja obdolženke slednji prihod na naroke ni bil onemogočen s strani zunanjih in nezakrivljenih dejavnikov, ampak je navidezno nezmožnost prihoda dosegla sama - naklepoma in krivdno. Obdolženka je zlorabila ne le svoje procesne pravice, ampak tudi širše pravice znotraj zdravstvenega sistema. Ravno tako iz spisovnih podatkov ne izhaja, da naj bi se zadržanje v PBI izvajalo na način, da zdravstveno osebje obdolženke ne bi moglo pripeljati na naroke, če bi to sama želela. V zvezi s tem bi se lahko obdolženka obrnila tudi na ustrezno posredovanje s strani sodišča, pa tega ni storila, saj na naroke ni hotela pristopiti. Obdolženka, ki je z namenom zavlačevanja zlorabila svoje pravice in možnosti, se ne more uspešno sklicevati na ustavno pravico do sojenja v navzočnosti, ki naj bi ji bila kršena.
ZPP člen 8, 339, 339/1, 354, 354/1, 354/2. OZ člen 18, 18/2. ZVPSBNO člen 4.
pismo o nameri - dokazna ocena - celovita dokazna ocena - prosta dokazna ocena - volja za sklenitev pogodbe - pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrnilo temu sodišču v ponovno sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje v nakazani smeri v skladu z 8. členom ZPP vestno, skrbno, dosledno in celovito oceniti zbrano dokazno gradivo (in sprejeti dokazno oceno v skladu z postulati metode proste dokazne ocene), upoštevaje ob tem, da je višina tožbenega zahtevka vezana na delitev prihodkov (opredeljeno v točki 4.4. Pisma o nameri), ki jih je tožena stranka v relevantnem obdobju prejemala od naročnikov (34 domov za ostarele občane) za razvoj in vzdrževanje programske opreme, ki podpira knjigovodski oziroma zdravstveni del delovanja omejenih naročnikov. V tej zvezi bi moralo sodišče prve stopnje seveda upoštevati tudi postavljeni procesni pobotni ugovor. Pritožbeno sodišče ob tem izpostavlja, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 354. člena ZPP, upoštevaje ob tem opisano naravo kršitve, predvsem pa dejstvo, da je sodišče prve stopnje izvedlo veliko število personalnih dokazov (ki jih zato ne bo potrebno ponovno neposredno izvajati, kar pa za primer izvedbe pritožbene obravnave nujno ne velja), spričo česar razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje pred sodišče prve stopnje (upoštevaje ob tem, da se sodišče prve stopnje glede pobotnega ugovora sploh ni opredelilo) ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (in bo s tem hkrati zagotovljena učinkovita in popolna pravica strank do pritožbe). Pritožbeno sodišče je na tem mestu upoštevalo tudi merila iz 4. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO), pri čemer je ugotovilo, da dosedanji potek postopka na prvi in drugi stopnji ne posega huje v pravice stranke do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSK00015862
OZ člen 922.
zavarovalna pogodba - zavarovalni primer - nenadni in presenetljivi dogodek - nastanek škode - ravnanje zavarovanca - izključitev odgovornosti zavarovalnice - pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja
Po določbi prvega odstavka 1. člena Splošnih pogojev zavarovalnica jamči za škodo, ki jih tretje osebe uveljavljajo proti zavarovancu zaradi nenadnega in presenetljivega dogodka (nesreče), ki izvira iz dejavnosti, navedene v polici. Kaj je "nenadni in presenetljivi" dogodek, je odvisno o konkretnih okoliščin. Ne zadošča pa zgolj obstoj verjetnosti, da bo do dogodka prišlo in da bi ga zato lahko tožeča stranka predvidela. Ravno zaradi tega, ker vedno obstaja določena verjetnost nastanka škode, zavarovanci sploh sklepajo zavarovalne pogodbe. Če stranka nastanka škode v nobenem primeru ne bi mogla pričakovati, bi bila sklenitev zavarovanja z njene strani nerazumna. Da bi se lahko sklicevali na določbo prvega odstavka prvega člena Splošnih pogojev, bi zato morala biti verjetnost nastanka škode zelo velika (najmanj bi morala obstajati večja možnost, da do škode pride, kot da ne). Določba prvega člena Splošnih pogojev je splošne narave, zato je je treba razlagati skupaj z ostalimi določbami. Splošni pogoji namreč posebej urejajo izključitev odgovornosti. Če nekatere od primerov izključitve odgovornosti analiziramo (naklepna povzročitev škode, zavarovanec na zahtevo zavarovalnice ne odstrani posebno nevarnih okoliščin), lahko ugotovimo, da gre prav za to: nastanek nesreče je zaradi ravnanja zavarovanca z zelo veliko verjetnostjo predvidljiv.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8. ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - zavrnitev dokaznega predloga - zaslišanje priče - bistvena kršitev določb postopka
Sodišče prve stopnje je z opustitvijo zaslišanja priče storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni ravnalo pravilno, ker te priče ni zaslišalo. Tožnik je v postopku vložil v spis pisno izjavo te priče (ki se ne more šteti kot izjava na podlagi 236.a člena ZPP), vendar pa tožniku zaradi te izjave (ki jo je sicer sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi dokazno ocenilo) ni mogoče odreči pravice do neposrednega zaslišanja te priče. Ker sodišče prve stopnje navedene priče ni zaslišalo, je storilo zatrjevano bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je sicer sodišče prve stopnje večkrat poskušalo zaslišati to pričo, vendar pa te priče (ki je bila v spornem obdobju v priporu oziroma zaporu) pravosodni policisti zaradi pomanjkanja policijskega kadra niso uspeli privesti na prvostopenjsko sodišče. Kljub temu pa to dejstvo ni razlog za zavrnitev tožnikovega dokaznega predloga za neposredno zaslišanje te priče.
OBLIGACIJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VSL00016747
ZOZP člen 18. ZPIZ-2 člen 190a, 193. URS člen 155, 155/1, 155/2.
obvezno zavarovanje v prometu - postopek v sporu majhne vrednosti - terjatev ZPIZ do zavarovalnice - odgovornost zavarovalnice - načelo prepovedi retroaktivnosti - avtomobilsko zavarovanje
Ker z novelo ZPIZ-2B dodano določilo 190a. in spremenjeno določilo 193. člena ZPIZ-2 določata nove obveznosti zavarovalnice iz zaključenega pravnega razmerja, vanj naknadno posegata. Posegata v pridobljene pravice tožene stranke, saj povečujeta njene obveznosti iz že zaključenih pravnih razmerij. Z navedenima določiloma se obveznost tožene stranke za povračilo škode širi na dolžnost povračila škode, ki je že obstajala v letu 2013, a je takrat tožena stranka na podlagi veljavnih predpisov ni bila dolžna povrniti tožeči stranki. Zato ti določili v obravnavanem primeru nedvomno učinkujeta za nazaj. Ker posegata v že zaključena pravna razmerja, gre za pravo retroaktivnost.
ZGD-1 člen 515, 515/1.. ZDR-1 člen 73, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-8, 157.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovodna oseba - prisotnost na delu - direktor - delovni čas - delo na domu - neupravičena odsotnost z dela - zloraba bolniškega staleža - opravljanje drugega pridobitnega dela - nega otroka
V osmi alineji prvega ostavka 110. člena ZDR-1 je določen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Gre za opredelitev nekaterih ravnanj, ki spadajo v širši pojem t. i. "zlorabe bolniškega staleža." V zvezi s pridobitnim delom v času odsotnosti z dela zaradi bolezni gre za prepoved, ki naj bi po eni strani preprečevala morebitno podaljševanje odsotnosti zaradi pridobitnega dela namesto predpisanega zdravljenja, po drugi strani pa naj bi preprečevala zlorabo take odsotnosti za opravljanje (drugega) pridobitnega dela. Vrhovno sodišče RS je v svoji praksi že sprejelo stališče, da zlorabe zadržanosti z dela zaradi nege otroka niso izvzete iz navedene določbe. Pri tem je treba upoštevati namen upravičene odsotnosti delavca, ki ima odobren bolniški stalež zaradi nege otroka.
Tožnik je priznal, da je bil v času bolniškega staleža na poslovnih sestankih, da je obiskal kraje, ki jih tožena stranka navaja v odpovedi, in da so v tem času stari starši skrbeli za otroka. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da ne gre za takšno kršitev, ki bi utemeljevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker tožnik v bolniškem staležu ni bil zaradi lastne bolezni in torej z zapustitvijo kraja bivanja ni vplival na potek bolezni ter trajanje bolniškega staleža.
ZUJF člen 169, 169/1.. ZDR-1 člen 130.. OZ člen 191.. ZJF člen 2.
prevoz na delo in z dela - neupravičena obogatitev - vračilo preveč izplačanih sredstev
Sodišče prve stopnje je sicer izhajalo iz 130. člena ZDR-1, ki nalaga delodajalcu povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, prav tako je upoštevalo ZJF in ZUJF, da je potrebno upoštevati najkrajšo in najcenejšo pot in pri tem upoštevalo pravno podlago, ki jo je navedla tožeča stranka. Pri tem pa ni upoštevalo pravne podlage, ki jo je navajala tožena stranka v odgovoru na tožbo in sicer določbe 191. člena OZ, ki določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj, ali če je plačal, da bi se izognil sili. Tožeča stranka ni zatrjevala, da si je pridržala pravico zahtevati nazaj ali da je toženki plačala stroške prevoza na delo in z dela, da bi se izognila sili. Odgovornosti za preplačilo tako ne more prevaliti na toženko, ki se je zanesla na pravilnost izplačila.
duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti - intenzivnost in trajanje pravno priznane nepremoženjske škode - kršitev osebnostnih pravic
Odločilna kriterija za obstoj ter pravno priznane škode pa sta intenzivnost duševnih bolečin ter njihovo trajanje. Ni pa odločilnega pomena dejstvo, da se kršitev osebnostne pravice dobrega imena in časti ni odrazila v oškodovančevi življenjski sredini in njegovi delovni okolici in tudi ne dejstvo, da zaradi kršitve ni prišlo do trajnih posledic.