Ustava v tretjem odstavku 153. člena določa, da morajo biti podzakonski predpisi in drugi splošni akti (torej tudi splošni akti za izvrševanje javnih pooblastil) v skladu z ustavo in z zakoni. Iz te določbe med drugim izhaja, da nižji pravni akt v primeru, ko zakonodajalec opredeli okvir pooblastila za normativno urejanje, ne sme preseči tega pooblastila. To za obravnavani primer, ko gre za izvrševanje danega zakonskega (javnega) pooblastila, pomeni, da normodajalec s splošnim aktom (SONDSEE) ni smel preseči zakonsko opredeljenega okvira urejanja, moral pa je tudi upoštevati, da v skladu s 87. členom Ustave RS pravice in obveznosti oseb lahko določa samo zakon.
Tudi za SONDSEE je upoštevno navedeno stališče, še toliko bolj, ker je zakonodajalec z določbami EZ-1 dal pooblastilo za sprejem splošnega akta neoblastvenemu organu, ki je zato strogo vezan na izrecen obseg in vsebino javnega pooblastila. Pri tem pa bi že zakonodajalec moral določiti, kdaj šteje, da gre za neupravičen odjem in kakšni so iz tega izhajajoči ukrepi, ko gre za denarno obveznost odjemalca, v bistvenem pa tudi, kako (po katerih kriterijih) se bo ta obveznost ugotavljala.
V tej zadevi sodišče za SONDSEE ugotavlja, da za sporno ureditev obračunavanja porabljene električne energije in uporabe omrežja v SONDSEE v EZ-1 ni ustrezne pravne podlage. Te podlage ni v 144. členu EZ-1 in tudi ne v kateri od drugih določb EZ-1, ZOEE pa ob izdaji računa še ni veljal. Vsa ta vprašanja za sporno obdobje v celoti ureja SONDSEE, zato SONDSEE ne predstavlja zgolj konkretizacijo postopkov in kriterijev neupravičenega odjema, kar bi kot podzakonski akt edino lahko določal.
V upravnem sporu je med strankama sporno, ali je tožena stranka pravilno in zakonito zavrnila vlogo tožeče stranke za pridobitev nepovratne finančne spodbude za vgradnjo kurilne naprave na lesno biomaso za centralno ogrevanje stanovanjske hiše, ki je bila predmet Javnega poziva. Vgradnja nove kurilne naprave se v skladu s pogoji Javnega poziva dokazuje z računom in dokazilom o njegovem plačilu. Izdan račun in njegovo plačilo je dokazna listina o dejansko opravljeni storitvi, zato mora tožena stranka obrazložiti, čemu tega dokazila ni štela kot verodostojnega pri dokazovanju navedb, da je bila kurilna naprava demontirana in znova vgrajena v skladu z zahtevami Javnega poziva.
V zadevi je nesporno, da je nedovoljen poseg na merilnem mestu tožnikov izvedel Č. Č., ki je bil tudi tisti, ki je dejansko neupravičeno odjemal električno energijo v ugotovljeni vrednosti. Že na podlagi navedenega je treba šteti, da tožnika za električno energijo v navedeni vrednosti nista mogla biti obogatena. Že to pa izključuje možnost uveljavljanja zahtevka zoper njiju na podlagah, kot jih vzpostavlja 245. člen SONDSEE in ki po pravni naravi predstavljajo zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve.
Toženka je napačno izenačila dejanskega uporabnika merilnega mesta z uporabnikom sistema, kot ga definirajo predpisi, ki urejajo distribucijski sistem električne energije.