Ker je inšpekcija za delo skladno z 3. odstavkom 227. člena ZDR zadržala učinkovanje izredne odpovedi PZ zaradi odpovedi, je tožnici delovno razmerje prenehalo s potekom roka za sodno varstvo (204/3 člen ZDR), v katerem bi lahko skupaj s tožbo vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe o podaljšanju zadržanja učinkovanja prenehanja PZ do odločitve sodišča (88/3 člen ZDR). Zato ji je tožena stranka do tega dne dolžna izplačati nadomestilo plače. Tožnica ni upravičena do nadomestila plače za ves čas do zaposlitve pri drugem delodajalcu, čeprav jo je tožena na podlagi odločbe inšpektorja za delo ponovno prijavila v zavarovanja oz. jo obvestila, naj z delom nadaljuje, ker je zamudila 30 dnevni rok prekluzivni rok za sodno varstvo in je bila njena tožba zavržena. Zato ji je po izteku roka za sodno
varstvo zakonito prenehalo delovno razmerje in za čas po tem datumu ni upravičena do nadomestila plače.
ZDR člen 88, 88/3, 90, 204, 204/3. Konvencija Mednarodne organizacije dela (MOD) številka 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca člen 8, 8/3.
pogodba o zaposlitvi - rok za vložitev tožbe
Tudi v primeru odpovedi PZ s ponudno nove pogodbe začne 30 dnevni rok
za vložitev tožbe, določen v 3. odstavku 204. člena ZDR, ki je
prekluzivne narave in ga ni mogoče podaljšati, teči z dnem vročitve
odpovedi s ponudbo in ne šele dnem, ko je bila tožniku zaključena
delovna knjižica po izteku odpovednega roka, po katerem je tožniku
delovno razmerje prenehalo zaradi nesprejetja ponudbe za sklenitev PZ
za ustrezno delo in za nedoločen delovni čas (3. odstavek 88. člena
ZDR).
Konvencija MOD št. 158 v 3. odstavku 8. člena določa domnevo, da
delavec ne bo uveljavljal svoje pravice do pritožbe (tožbe) v zvezi z
zakonitostjo odpovedi PZ, če je ni uveljavljal v zakonitem roku,
vendar to ne pomeni, da je s tem določena tudi narava tega roka. Zato
v 3. odstavku 204. člena ZDR določen prekluzivni rok ni v nasprotju s
Za razliko od prej veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 35/82, 14/84), ki je v 56. členu določal, da lahko stanodajalec imetniku stanovanjske pravice odpove stanovanjsko razmerje, če mu je predhodno priporočeno po pošti poslal opomin, pa SZ (Ur. l. RS, št. 18/91) v II. odstavku 53. člena ni predpisoval posebnega načina vročitve opomina. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe zmotno presodilo vročilnico prejema opomina (2. točka 358. člena ZPP) in napačno zaključilo, da je lastnik stanovanja - najemodajalec pisno opozoril uporabnike in ne najemnika. V konkretnem primeru je tožeča stranka opomin poslala priporočeno po pošti dne 19.2.2001 in ga naslovila na toženca, torej najemnika, prevzela pa ga je toženčeva snaha dne 24.2.2001, kar vse je razvidno iz povratnice v prilogi A2 spisa. Ker SZ ni predvidel stroge - osebne vročitve po 142. členu ZPP, je bila vročitev pravilno opravljena, saj je bil opomin vročen odraslemu članu gospodinjstva in uporabniku.
2.odst. 277. člena ZIZ določa, da če sodišče izda začasno odredbo pred vložitvijo tožbe oziroma pred začetkom kakšnega drugega postopka ali če izda začasno odredbo v zavarovanje terjatve, ki še ni nastala, določi sodišče upniku, kakšno tožbo mora vložiti oziroma kakšen drug postopek mora začeti, da odredbo opraviči, pa tudi rok, v katerem mora to storiti. V obravnavanem primeru podatki spisa kažejo, da ne gre za tako situacijo. Upnica je namreč predlagala izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarnih terjatev, ki so že predmet izvršilnega postopka.
ZZZPB člen 54, 54/1, 54/1, 54. ZOR člen 210, 210/4, 210, 210/4. ZPP člen 317, 317/1, 317/1-3, 318, 318/1, 317, 317/1, 317/1-3, 318, 318/1. Pravilnik o štipendiranju člen 35, 35.