IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00069499
KZ-1 člen 86, 86/3. ZKP člen 361, 361/7. ZIKS člen 23, 23/3.
prestajanje kazni zapora pred pravnomočnostjo sodbe - zavod za prestajanje kazni zapora - umik predloga
Obtoženec pač ne more sam izbirati zavoda, v katerem bi prestajal kazen še pred pravnomočnostjo sodbe, niti o tem ne more odločati predsednik razpravljajočega senata. Pri odločitvi oziroma določitvi ustreznega zavoda bi sodišče, pristojno za izvršitev (tretji odstavek 23. člena ZIKS-1), upoštevalo kriterije, ki so opredeljeni v Navodilu o razporejanju in pošiljanju obsojencev na prestajanje kazni zapora v zavode za prestajanje kazni zapora.
Odločitev na podlagi sedmega odstavka 361. člena ZKP je možna in dopustna zgolj v položaju, ko obtoženec to sam zahteva oziroma soglaša z vsemi vidiki pričakovane odločitve.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00070347
ZKP člen 402, 402/3. KZ-1 člen 86, 86/8.
delo v splošno korist - alternativna izvršitev kazni zapora - podaljšanje roka za izvedbo del - neoprava družbeno koristnega dela
Povsem nekritično namreč zanemari dejstvo, da je izključno z nadaljnjimi lastnimi, pravno nevdržnimi ravnanji, torej z odklonskim obnašanjem v njegovi subjektivni sferi, preprečil, da bi lahko po prestanih prostostnih kaznih, ki so mu bile pravnomočno izrečene v zvezi z njegovo deliktno preteklostjo, korektno opravil naloženo mu delo v splošno korist na temelju predmetne kazenske zadeve. Avtomatična dolžnost alternativnega izrekanja in izvrševanja kazenskih sankcij v razmerju do posameznega storilca kaznivega dejanj ne obstaja, marveč je tovrstna omiljena oblika prestajanja kazni za izvršeno pravno nevzdržno dejanje zgolj možnost, upravičena pod določenimi pogoji oziroma osebna boniteta, katero pa je obsojeni z nadaljnjim izvrševanjem novih kaznivih dejanj zapravil.
Tako je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da je ovira zaradi nastopa kazni zapora, ki preprečuje izvajanje dela v splošno korist (ki ga v predmetni zadevi niti še ni pričel opravljati), nastala izključno v sferi obsojenca, ki je z izvrševanjem kaznivih dejanj nadaljeval.
nasilje v družini - zastaranje kazenskega pregona - kršitev kazenskega zakona - konkretiziranost opisa kaznivega dejanja - zavrnitev dokaznih predlogov
Izrek je dovolj jasno in razumljivo koncipiran z navajanjem, da je v navedenem časovnem okviru obtoženec skoraj vsak mesec fizično napadal oškodovanko na način kot izhaja iz opisanih ravnanj, izvajal psihično nasilje z ravnanji, ki so prav tako opisana, v nadaljevanju izreka pa so posamični dogodki, kot jih navaja pritožnica, še posebej konkretizirani. Tako konkretizirani dogodki v ničemer ne vplivajo na sicer opisano fizično in psihično nasilje izvajano približno enkrat na mesec.
Pri preizkusu izpodbijane sodbe v okviru določbe prvega odstavka 383. člena ZKP pa je višje sodišče ugotovilo, da je bil v obtoženčevo škodo prekršen kazenski zakon, ko prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo, da je nastopilo zastaranje kazenskega pregona za obtoženčeva ravnanja do 1. 5. 2014. V navedenem je zato prepoznalo kršitev kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP. Za kaznivo dejanje nasilje v družini je v zakonu predpisana kazen zapora do petih let, kar upoštevaje določbo 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1, ki predpisuje zastaranja kazenskega pregona v desetih letih od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto, privede do ugotovitve, da so zastarala obtožencu očitana ravnanja od 1. 11. 2008 do 21. 9. 2013 (upoštevaje desetletni zastaralni rok šteto od datuma odločitve na višjem sodišču). Iz opisa obtožencu očitanega kaznivega dejanja je izrecno izhajalo še, da je bilo iz navedenega očitka izvzeto obdobje od 22. 9. 2013 do 30. 4. 2014. To pomeni, da je bil že v času izrečene prvostopenjske sodbe del obtožencu očitanih izvršitvenih ravnanj navedenega kaznivega dejanja zastaran, zato je višje sodišče časovni okvir izvršitve kaznivega dejanja opredelilo s časovnim obdobjem od 1. 5. 2014 do junija 2019, tako da v navedenem časovnem okviru niso obsežena ravnanja, ki so že zastarala.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00070252
KZ-1 člen 205, 205/1, 205/1-1. ZKP člen 105, 105/1, 105/2, 285c, 285c/1, 450a, 450b, 450c, 450č.
velika tatvina - sporazum o priznanju krivde - premoženjskopravni zahtevek
Zgolj posplošeno sklicevanje na vrsto oziroma tip kršitve ter hipotetično teoretiziranje in polemiziranje z judikatom, povsem drugovrstnim predmetni kazenski zadevi, glede na sprejeto priznanje krivde obdolženega in v izpodbijani sodbi eksplicitno navedenih dokazov, ki so podano priznanje podprli ter prvostopenjsko presojo, da je obdolženemu očitano kaznivo dejanje dokazano tako v objektivnem kot v subjektivnem pogledu, sprejetih pravnih in dejanskih zaključkov ne more omajati, kaj šele ovreči.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00070783
ZKP člen 371,371/1,371/1-4. KZ-1 člen 196,196/1.
kazenska sankcija - odločba o kazenski sankciji
Minimaliziranje obdolženčevega pravno nevzdržnega ravnanja skozi obdobje več kot enega leta, v razmerju do večih oškodovanih ter poskus zaobida neizpodbitnega dejstva njegove predkaznovanosti, kot to poskuša zagovornik v okviru zavzemanja za milejše kaznovanje, je neresno in neprepričljivo. Zgolj posplošeno pritožbeno sklicevanje na "ustaljeno sodno prakso" pravnih in dejanskih zaključkov, kot jih je sprejelo prvostopenjsko sodišče, prav tako ne more omajati, kaj šele ovreči. Tozadevno pritožbeno sodišče opozarja, da je vsaka primerjava z drugimi kazenskimi zadevami oziroma postopki povsem brez teže, saj je sleherna zadeva zase kompleksna, s povsem drugačnimi objektivnimi in subjektivnimi okoliščinami, dejstvi in življenjskimi situacijami.
Po določbi tretjega odstavka 102. člena ZKP mora tisti, ki je upravičen podati predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku, določno označiti svoj zahtevek in predložiti dokaze. V obravnavanem primeru oškodovanka temu ni zadostila. Oškodovanka v predlogu ni opredelila intenzivnosti in trajanja telesnih bolečin ter ni povedala, katere nevšečnosti naj bi utrpela med zdravljenjem. Nadalje ni opredelila intenzivnosti primarnega strahu ob samem očitanem ravnanju obtoženke ter ni pojasnila, v čem naj bi se kazal sekundarni strah in koliko časa naj bi trajal. Končno, oškodovanka ni pojasnila svojega subjektivnega doživljanja ob odzivu oklice na trajne brazgotine na svoji podlahti (skaženost). Uveljavljani premoženjskopravni zahtevek torej ni obrazložen in ga zato ni mogoče preizkusiti. To pa pomeni, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za prisojo premoženjskopravnega zahtevka, temveč bi moralo oškodovanko z njim napotiti na pravdo (drugi odstavek 105. člena ZKP).
Sodišče prve stopnje je glede kaznivega dejanja pod točko I/1 sodbe, s sprejeto pravno kvalifikacijo po tretjem v zvezi s prvim odstavkom člena 211 KZ-1, ki nima ustreznega odraza v konkretnem opisu, uporabilo materialnopravno določbo, ki je ne bi smelo uporabiti. Napačno uporabljena pravna kvalifikacija pa se v obravnavanem primeru izkazuje kot taka, ki je v škodo obtoženca, ne le iz razloga višje predpisane kazni, pač pa tudi, ker je za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku člena 211 KZ-1, na katero napotuje konkreten opis, predpisana zaporna kazen do treh let, kar pomeni, upoštevaje določbo 4. točko prvega odstavka člena 90 KZ-1 in desetletni zastaralni rok, da je kazenski pregon za očitano kaznivo dejanje že zastaral.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obtoženca nista ravnala po očitku, ampak sta izvršila določena druga ravnanja, ki pa niso predmet očitka. Ob izostanku ustrezne spremembe obtožnega akta s strani tožilstva bi prvostopenjsko sodišče moralo izreči oprostilno sodbo iz razloga, ker dejanji obtožencema nista dokazani, ne pa prevzeti tožilske funkcije in samo, izven očitka, ugotavljati, na kakšen v ključnem drugačen način od tistega, ki je zaveden v očitku, sta obtoženca vendarle prispevala k nastanku prepovedane posledice oziroma k poskusu, da bi le-ta nastala.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00069999
KZ-1 člen 22, 22/2, 123, 123/1. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 372, 372/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 22, 29.
Pritožbeno sodišče se pridružuje oceni prvostopenjskega sodišča v točki 20 obrazložitve izpodbijane sodbe, da je oškodovanka s tem, ko je grablje v hlevu odvrgla, prenehala z napadom na obdolženca, ki je takrat sam postal napadalec.
Po končanem napadu ne gre več za obrambo, ampak le za povračilni udarec, ki se, kot v obravnavani zadevi, vedno šteje za kaznivo dejanje.
ponovitvena nevarnost - podaljšanje pripora po izreku sodbe
Zatrjevano dejstvo, da se v še odprtem kazenskem postopku obtoženec želi pogoditi z državnim tožilstvom in s tem kaže željo, da bi se odrekel kakršnimkoli kaznivim dejanjem, pa ob predhodno izpostavljeni in izraziti ponovitveni nevarnosti ne more imeti zadostne teže, da bi sodišče sledilo predlogu zagovornika, da bi se pripor odpravil in da bi do nastopa prestajanja zaporne kazni obtoženec bival na prostosti.
ZKP člen 201, 201/1, 201/1-3. KZ-1 člen 192, 192/1, 192/2.
podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - utemeljen sum - izpovedba oškodovanca - zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje - ponovitvena nevarnost
Pri presoji morebitnega zmanjšanja kriminalne količine glede na izpovedbo mld. A. A. pri preiskovalnem sodniku in izkazanosti utemeljenega suma glede izvršitvenih ravnanj obdolženca v času do 2018 do 13. 6. 2023, ni mogoče izolirano upoštevati le izpovedbe mld. oškodovanca pri preiskovalnem sodniku, temveč tudi ostale dokaze.
ugovor krajevne nepristojnosti - krajevna pristojnost - odločanje o krajevni pristojnosti po uradni dolžnosti
Pritrditi je potrebno razlogom izpodbijanega sklepa, da je okrajno sodišče odločilo o krajevni nepristojnosti po uradni dolžnosti (na podlagi prvega odstavka 436. člena v zvezi s prvim odstavkom 36. člena ZKP), ki je bil po pritožbi razveljavljen s sklepom višjega sodišča, saj se od izdaje sodbe o kaznovalnem nalogu okrajno sodišče ne more več po uradni dolžnosti razglasiti za krajevno nepristojno, medtem, ko je z izpodbijanim sklepom sodišče prve stopnje odločilo o obdolženčevem ugovoru krajevne nepristojnosti, katerega je podal ob ugovoru zoper sodbo o kaznovalnem nalogu (na podlagi 441. člena ZKP). Ugovor krajevne nepristojnosti po 441. členu ZKP pa se sme podati do začetka glavne obravnave.
Kljub razveljavitvi sklepa okrajnega sodišča (s katerim se je po uradni dolžnosti razglasilo za krajevno nepristojno) zaradi ustalitve krajevne pristojnosti z izdajo sodbe o kaznovalnem nalogu, mora sodišče upoštevati četrti odstavek 445.č člena ZKP, ki določa, da se po razveljavitvi sodbe o kaznovalnem nalogu postopek nadaljuje po določbah 439 do 443.a člena ZKP. Navedena določba zajema tudi 441. člen ZKP, ki določa, da se ugovor krajevne nepristojnosti sme podati do začetka glavne obravnave, ki pa v predmetni zadevi še ni razpisana.
ZKP člen 42, 42/4, 83, 83/1, 83/2, 148, 148/2, 251.
izločitev dokazov - izvedensko mnenje - izločitev izvedenca - dovoljenost pritožbe - poseg v zasebnost - ogled kraja kaznivega dejanja
Sklep, s katerim se zahteva za izločitev izvedenca zavrne in je bil izdan po vložitvi obtožbe, je mogoče izpodbijati le v pritožbi zoper sodbo.
Zagovornik v predlogu za izločitev dokazov v zvezi z izvedeniškim mnenjem navaja razloge, s katerimi želi vzbuditi utemeljen dvom v pravilnost danega izvedeniškega mnenja in zatrjuje nasprotja in pomanjkljivosti v izvedeniškem mnenju, kar pa ni razlog, zaradi katerega bi se dano mnenje izvedenca izločilo iz spisa.
predlog za izločitev dokazov - objava video posnetka - pravica do zasebnosti - pravica do osebnega dostojanstva
Rečeno drugače, fotografija storilca na posnetku je bila preveč slaba, da bi omogočala obtoženčevo identiteto, razen njegovi partnerici, ki ga je prepoznala predvsem po oblačilih. Zato v konkretnem primeru objava posnetka ni predstavljala obdelave zaupnih podatkov obtoženca in zato tudi ni prišlo do kršitve njegovih ustavnih pravic, še sploh, ker je zakonsko podlago za objavo fotografij imela policija. Obtoženčeve osebnostne pravice bi zato lahko bile še tembolj prizadete, kolikor bi fotografije objavila policija kot državni organ, za razliko od zasebnika.
KZ-1 člen 160, 160/1, 160/2. ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1.
žaljiva obdolžitev - trditev - opisano dejanje nima znakov kaznivega dejanja
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da prvi stavek "Tamkajšnji organi sodelujejo v mednarodni preiskavi mreže na domnevno pranje denarja, v kateri naj bi imel B. B. po ugotovitvah kriminalistov osrednjo vlogo," ne izraža afirmativne brezpogojne trditve, ki škoduje časti in dobremu imenu zasebnega tožilca, v drugem stavku "Konec leta 2020 so mu oblasti v BIH prepovedale vstop v državo," pa niso zapisana dejstva, zaradi katerih je objektivno mogoče pričakovati negativne odzive oškodovančeve okolice ali širše javnosti.
Kaznivo dejanje obrekovanja po prvem odstavku 159. člena KZ-1 stori kdor o kom trdi ali raznaša kaj neresničnega, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu, čeprav ve, da je to, kar trdi ali raznaša, neresnično. Tisto, da storilec o nekom trdi ali raznaša, mora biti neresnično. Če neresničnost ni dokazana, storilec lahko odgovarja za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve ali razžalitve.
Sodišče prve stopnje ni spregledalo, da je obdolženec državljan članice Evropske unije in v zvezi s tem pritožbeno sodišče dodaja, da državljanstvo članice EU ni okolišina, ki bi avtomatsko negirala obdolženčevo begosumnost.
ZSKZDČEU člen 139, 139/3, 145, 145/4. Okvirni sklep Sveta 2008/909/PNZ z dne 27. novembra 2008 o uporabi načela vzajemnega priznavanja sodb v kazenskih zadevah, s katerimi so izrečene zaporne kazni ali ukrepi, ki vključujejo odvzem prostosti, za namen njihovega izvrševanja v Evropski uniji (2008) člen 3, 8, 8/2, 8/3. ZKP člen 407, 410.
združitev kazni zapora - neprava obnova kazenskega postopka - priznanje in izvršitev tujih sodnih odločb - medsebojno priznavanje in izvrševanje kazenskih sodb med članicami EU
Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da pri nepravi obnovi postopka po 407. členu ZKP ne gre za obnovo postopka, kot je ta pojem uporabljen v 145. členu ZSKZDČEU-1.
V postopku neprave obnove po 407. členu ZKP sprememba pravnomočne sodbe, ki je ni izreklo sodišče na območju RS, temveč sodišče v tuji državi, ni mogoča.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00069467
KZ-1 člen 48, 72, 324, 324/1, 324/1-1, 324/3. ZKP člen 137, 137/1.
nevarna vožnja v cestnem prometu - začasni odvzem vozniškega dovoljenja - alkohol - prometna nesreča - lahka telesna poškodba - nevaren voznik - kaznovanost za prekršek - vožnja pod vplivom alkohola - zavrnitev ugovora
Obdolženec je vozil vozilo po mestnem središču, povzročil prometno nesrečo in lahko telesno poškodbo policista ter imel še dve uri po dogodku 1,77 g/kg alkohola v krvi, v urinu pa 3,05 g/kg alkohola, torej je bil že v eliminacijski fazi.
Glede na okoliščine izvršitve kaznivega dejanja, predhodno obravnavanost za prekrške, tudi zaradi vožnje pod vplivom alkohola, zaradi česar mu je bilo izrečenih 18 kazenskih točk in izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, je obdolženca šteti za nevarnega voznika, ki ga je potrebno za določen čas, dokler teče kazenski postopek, izločiti iz prometa.
Čeprav je v opisu obtožnega predloga navedeno, da je bil poškodovani avtomobil last B. B., ki je bil kot leasingojemalec zgolj ekonomski in ne pravnoformalni lastnik, pa po oceni državne tožilke, ki se mu pridružuje tudi pritožbeno sodišče, to ne pomeni, da zakonski znak "tuje stvari" v obtožnem predlogu ni bil konkretiziran.