Sodišče prve stopnje se je v 19. točki opredelilo tudi do morebitnega milejšega ukrepa, plačila varščine, in pravilno zaključilo, da tak ukrep ne bi bil zadosten za preprečitev obdolženčeve begosumnosti. Pri plačilu varščine je pogoj, da obdolženec ne bi zapustil svojega prebivališča, tega pa v tem primeru obdolženec uradno sploh nima prijavljenega. Zagovornik v pritožbi niti ne polemizira s pravilnostjo takšne obrazložitve sodišča prve stopnje o neprimernosti plačila varščine, obdolženec pa nikoli ni ponudil nobenega zneska varščine in ni podal obljube, da ne bo zapustil prebivališča, kar je pogoj za določitev varščine.
Res je, da sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe izpovedb zaslišanih prič ni povzemalo v celoti, česar niti ni dolžno. Pomembno je le, da oceni tiste dele izpovedb, ki se nanašajo na pravno odločilna dejstva.
Zgolj drug(ačen) pogled na izsledke posameznega (personalnega) dokaza ni vzdržen razlog za drugačno meritorno oceno.
Dejstvo, da na podlagi spisovnih podatkov v resnici ni mogoče ugotoviti, da bi bili v času snemanja obtoženima na razpolago jasni podatki o obstoju videonadzora, nazivu izvajalca videonadzora, telefonska številka v zvezi z izvajanjem videonadzora ter podatki o kraju in času shranjevanja posnetkov iz videonadzornega sistema, v ničemer ne izpodbije pravilnosti prvostopenjskega zaključka, da obtožena, glede na konkretne okoliščine, v katerih sta bila posneta, nista mogla pričakovati, da do posega v njuno zasebnost na izpostavljeni način ne bo prišlo.
Zagovornikovo vztrajanje pri navedenem stališču v ničemer konkretno ne šibi ključne prvostopenjske ugotovitve, temelječe na dejstvu, da sta bila obtožena posneta ob običajni rabi videonadzora, na javni cesti, v naselju ter v neposredni bližini domnevno storjenega kaznivega dejanja in v času, ko so škodljive posledice tega dejanja še trajale.
Režim četrtega odstavka 340. člena ZKP, po katerem je mogoče ekskluzijske očitke uveljavljati le v pritožbi zoper sodbo, ne pa s posebno pritožbo zoper sklep o predlogu za izločitev dokazov, velja vselej po tem, ko se je glavna obravnava (enkrat oziroma prvič) že začela, ne glede na to, če se mora zaradi poteka časa po tretjem odstavku 311. člena ZKP začeti znova.
Glede na to, da je Okrožno sodišče v Kopru, ki je vlogo oškodovanke kot tožilke, s katero je zahtevala kazenski pregon sodnikov v zvezi z odločitvami, ki so jih sprejeli v zadevah, ki so jih obravnavali, kot nepopolno zavrglo že s sklepom, opr. št. II Ks 31225/2017 z dne 25. 7. 2019, ki ga je po njeni pritožbi potrdilo tudi Višje sodišče v Celju s sklepom, opr. št. II Kp 31225/2017 z dne 15. 10. 2019, pritožnica ne more doseči nadaljevanja postopka z vložitvijo obtožnice, ki se nanaša na isto dejansko stanje in isti historični dogodek, saj je za opravo takšnega dejanja že zamudila rok. Imela je namreč možnost ustrezno dopolniti prvotno nepopolno obtožnico, česar v prekluzivnem roku ni ustrezno storila.
Konkluzija, ali iz opisanega življenjskega dogajanja izhajajo (vsi) zakonski znaki obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, je rezultat ovrednotenja historičnega dogodka kot celote, takšno vrednotenje pa pokaže, da je obdolženec oškodovanki ne le besedno zapretil, da jo bo udaril, svojo grožnjo je v dogajanju uresničil tako, da jo je izvedbeno fizično napadel (z odrivanjem in spodbijanjem, v posledici česar je celo padla po tleh ter utrpela odrgnino kolena, nato pa še s stiskanjem okrog vratu). Zlasti v nanizanih okoliščinah ne more biti dvoma, da je bila tudi verbalna grožnja z "udarjanjem" objektivno resna grožnja s prikazanim napadom na oškodovankino telesno celovitost, tovrstno napoved pa je zavoljo obdolženčevega istočasno že uresničenega posega v to varovano dobrino ne le po subjektivni, temveč tudi po objektivni plati treba obravnavati kot resno (grožnjo).
Dopolnitev 18. let je tako pomembna meja, ki prinaša številne posledice, tudi v kazenskem pravu in s seboj prinese tudi večjo odgovornost. Meja med mladoletnostjo in polnoletnostjo je jasno postavljena, obdolženi pa jo je v času, ko naj bi storil očitana kazniva dejanja, edini presegel (četudi zgolj za 20 dni), zato je drugačna obravnava tudi utemeljena. Pri obdolžencu je tako pripor tudi po oceni pritožbenega sodišča neogibno potreben, nujen in sorazmeren ukrep, hišni pripor pa ni ustrezen in primeren ukrep, ki bi obdolžencu tudi fizično onemogočil izvrševanje kaznivih dejanj in pogoji za izrek hišnega pripora niso podani.
Obsojenec v času odločanja o načinu izvršitve kazni zapora, ne izpolnjuje temeljnega pogoja za ugoditev predlogu za nadomestitev izvršitve kazni zapora ob koncu tedna po četrtem odstavku 86. člena KZ-1 in prvem odstavku 12. člena ZIKS-1, in sicer pogoja zaposlitve. Obsojenčev zagovornik je kot dokaz zaposlitve predložil pogodbo o zaposlitvi, vendar sklenitev pogodbe o zaposlitvi ne učinkuje že z dnem podpisa pogodbe, ampak šele z nastopom dela (drugi odstavek 11. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1). V obravnavani zadevi pa obsojenec, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ni bil zaposlen niti preden je bil zoper njega odrejen pripor, ki je bil po izrečeni sodbi podaljšan iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti (6. odstavek 361. člena ZKP), niti v času, ko je vložil predlog za nadomestitev kazni zapora, niti ko je podpisal pogodbo o zaposlitvi, niti v času odločanja o predlogu. KZ-1 v četrtem odstavku 86. člena določa pogoj, da obsojenec še naprej dela, kar je treba razumeti kot nadaljevanje že začete aktivnosti (dela), ko je smiselno in utemeljeno, da obsojenec še naprej nadaljuje z delom, če seveda izpolnjuje tudi druge pogoje.
Pritožnik neutemeljeno trdi, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo kršilo načelo enakosti pred zakonom, saj za vse obsojence velja, če predlagajo tak način izvršitve kazni zapora, temeljni pogoj, da so zaposleni (oz. pred odreditvijo pripora bili zaposleni) in bi (v soglasju z delodajalcem) še naprej delali. Glede na navedeno se dejstvo, da obsojenec in njegov zagovornik nista imela možnosti odgovoriti na navedbe tožilstva, izkaže za nerelevantno, saj vse ostale okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje še ocenjevalo, niso odločilne, ker že osnovni pogoj ni izpolnjen.
Določbe 86. člena KZ-1 so povsem jasne. V navedeni določbi je določeno obdobje, v katerem mora obsojenec opraviti delo v splošno korist, določen je torej rok za opravo dela v splošno korist, kot tudi trenutek, od katerega naj se kazen zapora pretvori v ure dela v splošno korist. Po navedeni zakonski določbi mora obsojenec delo v splošno korist opraviti v obdobju največ treh let od izvršljivosti sodbe. In ravno na takšen način je sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe tudi pravilno in zakonito opredelilo obdobje, v katerem mora obdolženec opraviti delo v splošno korist. Iz zakonske dikcije nedvomno izhaja, da zakon začetek teka roka, v katerem mora obsojenec opraviti delo v splošno korist, veže na trenutek, ko bo zaporna kazen izvršljiva in sodišče tega obdobja ne more in ne sme določiti drugače, četudi na obsojenčevi strani obstojijo okoliščine, ki mu opravo oziroma začetek opravljanja dela v splošno korist otežujejo, in četudi te okoliščine nastopijo po izreku (in pred pravnomočnostjo) sodbe.
Sodišče sme na podlagi določbe petega odstavka 58. člena KZ-1 (t. i. izjemna pogojna obsodba) izreči pogojno obsodbo tudi za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen najmanj treh let zapora.
Že iz jezikovne razlage določbe petega odstavka 58. člena KZ-1 je razvidno, da morata biti za izrek pogojne obsodbe kumulativno podana dva pogoja: (i) da obtoženec prizna krivdo po obtožbi oziroma sklene sporazum o priznanju krivde in (ii) da državni tožilec predlaga izrek pogojne obsodbe za primer, če obtoženec prizna krivdo oziroma s tožilstvom sklene sporazum o priznanju krivde. Samo priznanje krivde, ne da bi državno tožilstvo hkrati predlagalo izrek pogojne obsodbe, sodišču ne omogoča, da obtožencu izreče pogojno obsodbo na podlagi petega odstavka 58. člena KZ-1.