Le v primeru razlogov za odložitev po 1. točki (bolnišnično zdravljenje), 2. točki (smrt ali hujša bolezen v ožji družini) ali 3. točki (neodložljiva poljska ali sezonska dela) prvega odstavka 24. člena ZIKS-1, ki nastanejo pozneje, torej že po prejemu poziva, se lahko prošnja vloži tudi po tem tridnevnem roku, vendar pred dnevom, ko bi se obsojenec moral zglasiti na prestajanju kazni. Obsojenec v prošnji z dne 22. 11. 2024 slednjih razlogov ne uveljavlja (navaja namreč, da mora opraviti delo v splošno korist in se zglasiti na sodišče kot priča oziroma obdolženec, kar pa niso razlogi, navedeni v prvih treh točkah 24. člena ZIKS-1). Pritožba tako zmotno navaja, da izpodbijani sklep o tem nima razlogov in s pritožbenimi navedbami v tej smeri ne more uspeti. Ker je rok tri dni zakonski rok, na katerega ne vplivajo okoliščine, ki jih izpostavlja pooblaščenec obsojenca, je glede na obrazloženo odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju prošnje kot prepozne, pravilna.
Glede na to, da v izpodbijanem sklepu sodišče prve stopnje vsebinsko ni odločalo o prošnji obsojenca za odložitev izvršitve kazni zapora, saj je prošnjo zgolj zavrglo kot prepozno, takšna zgolj procesna odločitev, ne vpliva na odločanje o prošnji za posredovanje odločbe domačega sodišča v priznanje in izvršitev Republiki Hrvaški.
Iz opisa kaznivega dejanja v vloženi zasebni tožbi izhaja, da naj bi obtoženi A. A. v neugotovljenem času do 13. 10. 2018, ko je bil predmetni članek objavljen na spletni strani C., izjavil določene trditve, ki naj bi razžalile zasebnega tožilca B. B., pri čemer je v skladu z ustaljeno sodno prakso v korist obtoženega šteti, da je takšne izjave (lahko novinarju) podal že 1. 10. 2018. Upoštevaje določbo 5. točke prvega odstavka člena 90 KZ-1, glede na predpisano kazen za kaznivo dejanje razžalitve po drugem in prvem odstavku 158. člena KZ-1 (denarna kazen ali zapor do 6 mesecev), kazenski pregon zastara v 6 letih od storitve kaznivega dejanja, to je torej v 6 letih od dne 1. 10. 2018.
S pritožbenimi navajanji obdolženca ni mogoče soglašati. Obdolženi s takšnimi navajanji smiselno uveljavlja kršitev pravice do uporabe svojega jezika iz 62. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ki jo določa tudi tretji odstavek 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) in 8. člen ZKP. V skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS mora obdolženi, ki uveljavlja kršitev pravice do uporabe svojega jezika konkretizirati, pri katerih procesnih dejanjih mu ni bilo zagotovljeno ustrezno ustno tolmačenje in katero pisno gradivo, ki je bistveno za uveljavljanje njegovih pravic, mu ni bilo ustrezno prevedeno. Glede na pavšalna navajanja obdolženca je razumeti, da mu ni bil zagotovljen tolmač, ki obvlada tadžikistanski jezik pri razumevanja pravic in dolžnosti, ki jih ima v okviru pridržanja. Pritožbeno sodišče je zato preizkusilo razumevanje obdolženca v okviru danih pravnih poukov v fazi odvzema prostosti in pridržanja v predkazenskem postopku.
Opis dejanja kot preteklega dogodka, ki je predmet preiskave, mora biti konkreten in jasen, saj je le tako obdolžencu oziroma osumljencu omogočena učinkovita obramba. Pri tem mora biti pomagačevo ravnanje konkretizirano do te mere, da je mogoče ugotoviti, ali to ravnanje dejansko predstavlja podporo ali olajšanje h kaznivemu dejanju glavnega storilca, in ker je pri pomoči naklep "dvojen," mora ta zajeti tako samo ravnanje pomoči kot tudi dejanje glavnega storilca.
Ker je procesnopravno zmotno pritožbeno stališče, da je obsojenčeva navzočnost v postopku za preklic pogojne obsodbe obvezna, sodišče prve stopnje pa je tudi podvzelo potrebne korake v smeri pridobitve obsojenčeve razlage vzrokov za neizpolnitev posebnega pogoja v postopku za preklic pogojne obsodbe, so neutemeljene pritožbene navedbe, da je s svojim ravnanjem obsojencu prekršilo ustavno zagotovljene procesne kavtele.
Pravica do izjave v postopku za preklic pogojne obsodbe je spoštovana, če je sodišče na razumen način poskušalo zagotoviti obsojenčevo navzočnost v tem postopku.
Ko se postopku za preklic pogojne obsodbe očitno izmika, je dolžan obsojeni med drugim sprejeti breme nevročitve odločbe, izdane v njegovo škodo.
Tako se ni mogoče strinjati s stališčem tožilke, da zgolj povzemanje navedb policije o zaznavi 30 rastlin z morfološkimi značilnostmi oziroma vonjem konoplje na dvorišču stanovanjske hiše s pripadajočimi prostori in objekti na naslovu ..., ki jih občasno uporablja obtoženi (tedaj osumljeni) samo po sebi, brez opravljene lastne presoje dokazne vrednosti teh ugotovitev policije (presoditi je potrebno naravo in zanesljivost informacij in zakonitost dela) s strani preiskovalnega sodnika zadošča za utemeljitev podanih utemeljenih razlogov za sum, da je obtoženi storil kaznivo dejanje. Da so le-ti podani mora izhajati iz logičnih in življenjsko sprejemljivih zaključkov preiskovalnega sodnika v zvezi z dejansko podlago za izdajo odredbe. Le-ti pa so v odredbi z dne 1. 10. 2021 povsem izostali. Na podlagi takega povzetka zaznav policije tudi ni mogoče zaključiti, da je sodnik pred izdajo odredbe preveril okoliščino ali se bodo s hišno preiskavo lahko v stanovanjski hiši s pripadajočimi prostori in objekti (sadike so bile zaznane le zunaj objektov) odkrili predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek - prepovedana droga.
V času do izdaje prvostopenjskega sklepa, ob izostanku vsakršne komunikacije s PE Maribor obsojeni tudi ni niti sodišču, niti PE Maribor sporočil nobenih razlogov, zaradi katerih se ni odzval niti vabilom PE Maribor in sodišča, poslanim zaradi sklenitve dogovora o izvrševanju dela v splošno korist kot predpostavke za opravljanje tega dela. Na podlagi takih okoliščin je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno in pravilno zaključilo, da obsojenčevo ravnanje kaže na njegovo izjemno neresnost in nespoštovanje izrečene kazenske sankcije, da je njegov odnos do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic družbeno nesprejemljiv in povsem nekritičen ter obsojeni ne spoštuje pravnomočne obsodilne sodbe oziroma izrečene kazenske sankcije.
Upoštevaje navedeno pritožbeno sodišče odločbo o odvzemu prostosti in pridržanju ocenjuje kot zakonito, saj je bilo obtožencu, takoj ko se je izkazalo, da ruskega jezika dejansko ne razume, preko telefonske komunikacije zagotovljeno tolmačenje v gruzijski jezik.
V obravnavani zadevi pa sodišče prve stopnje po presoji izpovedi pritožbeno izpostavljenih prič in listin, ki so predmet (ne)izločitve ni ostalo v dvomu, temveč je pravilno zaključilo, da je bil obtoženec o svojih pravicah v gruzijskem jeziku ustrezno poučen. Navedeno pomeni, da sodišče prve stopnje ni bilo v položaju, ko bi po izvedenem postopku dokazovanja moralo uporabiti načelo in dubio pro reo, zato je vsakršno polemiziranje v tej smeri povsem odveč.
Kadar bi bilo nevarno odlašati, ZKP v petem odstavku 178. člena daje možnost, da se preiskovalna dejanja opravijo tudi brez navzočnosti osumljenca. Procesna posledica, ki lahko nastopi, pa je, da sodišče na izpovedbi tako zaslišanih prič ne bo moglo opreti sodne odločbe. To bo lahko stvar presoje v nadaljnjem postopku, kakor je tehtno pojasnilo sodišče prve stopnje v točki 13 obrazložitve sklepa. V aktualni fazi kazenskega postopka je brez vpliva nahajanje listin iz predkazenskega postopka v spisu, katerih dokazno vrednost bo presojalo sodišče v nadaljnjem teku kazenskega postopka, odvisno tudi od okoliščine, ali bo imel osumljenec možnost zaslišati osebe, ki so bile zaslišane tekom nujnih preiskovalnih dejanj.
Tako ne gre slediti stališču pritožbe, da obtoženec ni bil v jeziku, ki ga razume, poučen o svojih pravicah, saj pravica strank, da v kazenskem postopku uporabljajo svoj jezik, ne pomeni, da se mora procesno dejanje prevajati v njihov materni jezik, temveč zadošča, da se prevaja v jezik, ki ga procesni udeleženec razume.
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje glede na načelo proste presoje dokazov samo odloči o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Vendar ima tudi prosti preudarek glede obsega dokaznega postopka določene omejitve.
Sodišče potemtakem ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, mora pa vselej ustrezno obrazložiti, zakaj predlagani dokaz ni pomemben in ne more vplivati na dokazno oceno, kar je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje tudi storilo.
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje glede na načelo proste presoje dokazov samo odloči o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost.
Sodišče potemtakem ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, mora pa vselej ustrezno obrazložiti, zakaj predlagani dokaz ni pomemben in ne more vplivati na dokazno oceno, kar je v danem primeru sodišče prve stopnje tudi storilo.
Sodišče prve stopnje je odločitev, da v konkretnem primeru ne gre za trditev o dejstvih, ki bi bila objektivno sposobna škoditi časti ali dobremu imenu drugega, v razlogih izpodbijane sodbe tehtno in prepričljivo pojasnilo.
Prepričljivo je pojasnilo, da je upoštevaje kontekst celotne seje dne 28. 12. 2023, povsem jasno, da je obtoženec komentiral primernost zasebne tožilke za opravljanje omenjene funkcije.
Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje to pravilno ocenilo kot v kontekstu celotne seje smiselno kritiko obtoženca, člana skupščine, izglasovane odločitve o tem, da se zasebne tožilke ne razreši s funkcije predsednice ter pobudo ostalim članom skupščine o možnosti za spremembo izida glasovanja o predsedniku turistične zveze.
Prvostopenjsko sodišče je namreč obravnavalo in upoštevalo navedbe zasebne tožilke, da je trditve obtoženca razumela kot napad nanjo osebno, vendar je prav tako pojasnilo, zakaj njenemu stališču ne more slediti. Izjavo obtoženca je ustrezno štelo kot naperjeno zoper osebo, ki opravlja javno funkcijo, zaradi česar mora biti pripravljenost zasebne tožilke na kritiko v zvezi z njeno funkcijo primerno večja. Nenazadnje povpraševanje in interes medijev o upravičenosti bolniške odsotnosti zasebne tožilke prav tako potrjuje, da so bile inkriminirane izjave dane znotraj konteksta njene primernosti kot osebe, vredne zaupanja za opravljanje funkcije predsednice turistične zveze in ne z namenom poniževanja ali izpostavljanja osebnih okoliščin zdravstvenega stanja zasebne tožilke.
Pritožbeno sodišče zgolj dodatno poudarja, da je pri tehtanju med pravico do svobode izražanja in varstvom časti in dobrega imena namreč presoja, ali je prišlo do nedopustnega posega v pravico do varstva časti in dobrega imena odvisna tudi od tega, koliko je posameznik vpet v javno funkcijo, temu sorazmerno pa mora trpeti posege na račun svobode izražanja drugega, povezane s kritiko, ki izhajajo iz opravljanja konkretne javne funkcije.
Okoliščina, da se zagovorniki s stališčem prvostopenjskega sodišča glede presoje verodostojnosti posamezne priče ne strinjajo, pa na pravilnost sprejetih dejanskih in pravnih zaključkov ne more imeti pritožbeno pričakovane teže. Posledično pritožbeno sodišče ugotavlja, da obdolžencu pred sodiščem prve stopnje pravica do obrambe v zvezi z izvajanjem dokazov v njegovo korist ni bila kršena, prav tako pa ni zaznalo kakšne relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki bi vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.
Kazenska ovadba ne predstavlja dokaza, na katerega bi se lahko oprla sodna odločba, kar je sicer pogoj za izločitev. Kot je pravilno v točki 7 izpodbijanega sklepa navedlo tudi prvostopno sodišče, pa v predmetnem kazenskem spisu tudi ni podlage za zaključek, da kazenska ovadba B. B.ni bila dana samoiniciativno, ampak da so policisti prišli na njen dom in jo prosili oziroma ji predlagali, da poda izjavo, sama pa da jih ni poklicala, s čemer pritožnik v bistvu zatrjuje, da bi naj šlo za obvestilo, ki ga je policija pridobila od privilegirane priče po 148. členu ZKP, zaradi česar bi naj bila potrebna izločitev ovadbe tudi na tej podlagi.