Če stranka v upravnem postopku uveljavlja tudi zahtevek na izplačilo zamudnih obresti, mora organ odločiti tudi o tem zahtevku, ta odločitev oziroma njena zakonitost pa je nato lahko tudi predmet sodnega varstva v upravnem sporu. To, da gre pri zamudnih obrestih za civilnopravni institut, ki ga ureja OZ, torej ne vpliva na pristojnost upravnega organa. Za odločanje o obrestnih zahtevkih, ki so kot akcesorni postavljeni poleg glavnega denarnega zahtevka (neposredna plačila v kmetijstvu), kadar pride do zamude z izplačilom odobrenih denarnih sredstev, so pristojni upravni organi in Upravno sodišče.
Revidentka je pravico do plačila denarnega zneska pridobila šele z dokončno in izvršljivo odločbo upravnega organa oziroma po poteku 30 dnevnega roka za izplačilo, in ne z nastopom določenega dogodka oziroma ob izpolnitvi določenih pogojev na podlagi določb posebnih predpisov, zato je tudi temelj za nastanek obveznosti tožene stranke dokončna in izvršljiva odločba oziroma potek 30 dnevnega roka. Od tega roka dalje tako tečejo zakonite zamudne obresti in ne od dne izdaje prve odločbe, ki je bil v pritožbenem postopku odpravljena.
Za škodo, ki komitentu nastane zaradi nepravilne izvršitve naloga za plačilo, banka odgovarja objektivno. Poskuse neodobrenih dvigov gotovine z ukradenimi bančnimi karticami in ponarejenimi osebnim dokumenti bi banka mogla in morala pričakovati.
Nižji sodišči tožnikovega soprispevka k škodnemu dogodku nista odmerili previsoko. Ker je bila banka dolžna neodobrene dvige gotovine s tožnikovega bančnega računa preprečiti, odgovarja po pravilih o objektivni odškodninski odgovornosti. Z očitki, da bi morala z bolj skrbnim ravnanjem preprečiti zlorabo tožnikove bančne kartice, revizija ne more zmanjšati pomena in teže tožnikovega neskrbnega ravnanja. On je namreč ustvaril nevaren položaj, ki je privedel do odtujitve bančne kartice.
Presoja o utemeljenosti revizije je odvisna od odgovora na vprašanje, ali je toženka uspela dokazati, da vzroka za neodobrene transakcije ni mogla pričakovati niti se njegovim posledicam ni mogla izogniti ali jih odvrniti. Odgovor na zastavljeno vprašanje je nikalen. Neuporaba dodatnega varnostnega gesla ne more izključiti toženkine objektivne odgovornosti za nepravilno izvršitev nalogov za plačilo iz 24. člena ZPlaP. Ker je v času neodobrenih plačilnih transakcij dopuščala manj varen postopek za avtorizacijo plačil prek spletne banke A.., ni ravnala v skladu s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Ker tožnik kljub seznanitvi z varnostnim tveganjem svojega računalnika ni opremil z ustreznim protivirusnim programom in požarnim zidom in tudi ni upošteval toženkinih priporočil glede uporabe dodatnega varnostnega gesla, je podan njegov 30 % soprispevek k nastali škodi.