Po določilu prvega odstavka 242. člena ZPP ima priča pravico do povračila potnih stroškov in stroškov za prehrano in prenočišče, kakor tudi do povračila izgubljenega zaslužka. Stroške priče mora kriti stranka, ki izvedbo dokaza z njenim zaslišanjem predlaga. Ker so v obravnavani zadevi priči s pristopom na narok stroški nastali, je očitno, da obvestila sodišča o nepotrebnosti udeležbe na naroku s strani delodajalca ni prejela. Čeprav ZPP v 134. členu dopušča možnost, da se policijskim uslužbencem vročajo pošiljke neposredno po predstojniku, pa to ne pomeni, da priča, ki takšnega obvestila predstojnika ni prejela (zaradi letnega dopusta, in ker je bilo vročeno dan pred narokom z napačnim datumom), do plačila nastalih stroškov ne bi bila upravičena. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje in samo odločilo o višini stroškov, ki jih mora tožnica kot predlagateljica dokaza priči povrniti.
Pritožnica ima prav, da je treba pogodbena določila (med katera sodi tudi pooblastilo kot oblika mandatne pogodbe) razlagati v prvi vrsti tako, kot se glasijo, in šele če so nejasna, po njihovem namenu. Toda prav jezikovna razlaga spornega pooblastila jasno pokaže, da ima v tej pravdni zadevi prav tožeča in ne tožena stranka. Pritožnica namreč zamolči tisti del obsega pooblastila, ki se nahaja v oklepaju in se glasi „pridobitev potrebnih dovoljenj“. Ne gre torej zgolj za pooblastilo znotraj upravnega postopka (prvi del obsega pooblastila, zunaj oklepaja), temveč je pooblastilo širše in obsega tudi sklepanje vseh pravnih poslov, ki so potrebni za zagotovitev potrebnih dovoljenj za izvedbo prireditve. In prav tak zaključek, čeprav ob uporabi drugega odstavka 82. člena OZ, je napravilo tudi sodišče prve stopnje, zato ga pritožnica neuspešno izpodbija prek uveljavljanja zmotne uporabe materialnega prava.
Glede na ugotovitve o kontinuiranem nasilju nasprotnega udeleženca nad predlagateljico, je odločitev o izreku predlaganih ukrepov po 19. členu ZPND materialnopravno pravilna.