Toženka pravilno ni upoštevala Pravilnika pri odmeri komunalnega prispevka tožnici. S tem, ko je prenehal veljati Odlok o programu opremljanja stavbnih zemljišč in merilih za odmero komunalnega prispevka za območje Občine Mirna Peč (UL RS, št. 47/12), je namreč prenehal veljati tudi Pravilnik, ki je bil sprejet na njegovi podlagi. Pravilnik bi naprej veljal le, če bi bila njegova veljavnost na podlagi novega predpisa - v tem primeru Odloka o programu opremljanja - izrecno podaljšana (npr. do sprejema novega ustreznega podzakonskega predpisa ali za določeno drugo časovno obdobje).
Občine smejo predpisati oprostitve plačila komunalnega prispevka le v primerih, ko gre za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo, in ne v primerih, ko gre za plačilo komunalnega prispevka za novo komunalno opremo.
Če bi toženka pri izdaji izpodbijane odločbe kot veljaven predpis upoštevala (tudi) Pravilnik (in na njegovi podlagi priznala tožnici olajšave), bi odločila v nasprotju z 227. členom ZUreP-2, torej v nasprotju z zakonom, in Ustavo.
ZDavP-2 člen 74, 74/3. ZDoh-2 člen 105, 105/3, 105/3-11.
dohodnina - akontacija dohodnine - fundacija - gotovina - brezobrestno posojilo - drug dohodek - povezane osebe - navidezni pravni posel (simuliran pravni posel)
Tožnica je z družinsko fundacijo sklenila po lastnih zatrjevanjih posojilno pogodbo iz razloga financiranja investicije v družbo L., d. o. o, iz ugotovitev davčnega organa pa izhaja, da to ni bil dejanski namen posojila, saj je navedena družba tožnici sproti vračala kredit, kar v zadevi ni sporno, kar tudi po presoji sodišča pomeni, da tožnica sredstev za investiranje ni potrebovala, kar pomeni, da ekonomska vsebina posojila ni ugotovljena. Tožnica je vsa sredstva, ki jih je tožnici vrnila družba L., d. o. o., porabila za lastno potrošnjo, kar ni sporno, in posojilo tudi ni vračala fundaciji, česar tožnica v postopku niti ne zatrjuje, vračilo posojila pa ne zatrjuje niti v tožbi. Tako poslovni namen posojilne pogodbe po OZ ni bil izpolnjen in je bil edini namen sklenjene posojilne pogodbe, tako kot pravilno ugotavljata oba davčna organa, izplačilo denarnih sredstev tožnici za lastno (osebno) potrebo in ne investiranje v podjetništvo, z namenom, da se tožnica izogne plačilu obveznosti do države za prejeta denarna sredstva kot drugih dohodkov in posledično pridobi davčno ugodnost.
Tožnik je od svojega družbenika A. A. po pogodbi iz leta 2015 kupil lastni poslovni delež za kupnino 202.272,00 EUR. Šlo je torej za eno prodajo, pravne in ekonomske posledice, predvidene za nakup lastnih deležev, pa so tudi dejansko nastale, saj je bil ta delež iz A. A. prenesen na tožnika, slednji pa je A. A. tudi poravnal kupnino. Po presoji sodišča zato v obravnavanem primeru ne more biti govora o umetnem konstruktu in ima tožnik, ki nasprotuje obdavčitvi po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2, prav, ter je tozadevno prišlo do zmotne uporabe materialnega prava.
Transakcije z lastnimi poslovnimi deleži je mogoče šteti za prikrito izplačilo dobička. Vendar samo v primeru, da sta kumulativno izpolnjena pogoja kvalificirane udeležbe v kapitalu oz. drugega načina obvladovanja družbe in da je kupnina za lastni poslovni delež višja od primerljivih tržnih cen, čemur tožnik nasprotuje. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa ne izhaja, da bi davčni organ kakorkoli ugotavljal, ali je tožnik za lastni poslovni delež plačal preveč in bi torej po vsebini šlo za prikrito izplačilo dobička, saj je izhajal iz napačnega materialnopravnega izhodišča, da celoten znesek kupnine pomeni izplačilo dobička.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni pogoj - lastni dohodek prosilca - regres za letni dopust - občasni neperiodični dohodki - sorazmerni del
Sodišče sledi tožničinemu zatrjevanju, da bi morala toženka v zvezi z izplačilom regresa, ki ga je tožnica prejela 10. 11. 2022 v znesku 300 EUR neto, upoštevati le 1/12 tega zneska mesečno, kar pomeni 24,99 EUR oziroma zaokroženo 25 EUR mesečno.
Zaradi napačnega izračuna toženke je tudi napačno ugotovljeno, da tožnica presega finančni mejnik 843,78 EUR.
Kolikor se izpodbijana odločba opira na odločbo KPK št. 06211-100/2019/14 z dne 5. 3. 2020, sodišče sodi, da glede na okoliščine obravnavane zadeve zgolj na tej podlagi ni mogoče utemeljiti razloga za razrešitev po tretji oziroma četrti alineji drugega odstavka 38. člena ZZ. KPK je namreč s to odločbo ugotovila, da tožnik ni ravnal skladno s 37. členom ZlntPK in se je s tem znašel v okoliščinah, ki pomenijo nasprotje interesov, o tem pa skladno s prvim odstavkom 38. člena ZlntPK ni predhodno pisno obveščal svojega predstojnika, s čimer so izpolnjeni elementi nasprotja interesov iz 12. in 13. točke 4. člena ZlntPK. Na tej podlagi je KPK nato izdala odločbo o prekršku št. 71002-1/2020/3 22011 z dne 26. 5. 2020, s katero je bil tožniku izrečen opomin. Glede na izrečeno kazensko sankcijo pa je moč ugotoviti, da je šlo v tem primeru za posebej lahko kršitev, saj je sicer za tak prekršek predpisana globa v znesku od 400 EUR do 1200 EUR (deseta alineja prvega odstavka 77. člena ZIntPK).
Da bi bilo mogoče obravnavano odločbo preizkusiti, bi morala toženka navesti dejanske razloge za dodeljeno število točk po posameznih kriterijih, kar je delno izpolnila le pri merilih št. 3, 6 in 9. Pri ostalih kriterijih pa je navedla število točk, ki so jih dodelili ocenjevalci in dodala „pojasnila“ iz katerih ni mogoče razbrati razlogov za mnenje strokovne komisije. S praktično enakim besedilom kot ga je uporabila toženka za dodeljeno število točk bi bilo mogoče obrazložiti tudi drugačno število točk. Sodišče tako pomanjkljive obrazložitve ne more šteti kot zadostno v smislu vsaj minimalne navedbe razumnih razlogov, ki bi omogočali preizkus zakonitosti.
davek na dodano vrednost (DDV) - izstopni DDV - finančni najem - popravek izstopnega DDV - davčna zloraba - zloraba davčnih predpisov - zloraba sistema DDV - pobot medsebojnih terjatev - odstop od pogodbe - znižanje davčne osnove - solidarna odgovornost za plačilo ddv
Stališče davčnega organa namreč pomeni, da bi se moral tožnik pred uveljavljanjem znižanja davčne osnove zaradi odstopa od pogodbe (tj. pred izdajo dobropisa) prepričati, ali bo lizingojemalec dejansko (lahko) plačal dodatni DDV, ki je posledica njegove obveznosti popravka odbitka vstopnega DDV. To pomeni, da se od tožnika zahteva, da sam v celoti prevzame nevarnost izgube prihodka namesto države. Tega pa z razlago standarda „vedel ali moral vedeti“ tožniku ni mogoče naložiti, ker bi se na ta način vzpostavila splošna domneva o obstoju utaje v vsakem primeru, ko prejemnik blaga (lizingojemalec) ne bi zmogel plačila svojega dela DDV.
ZUP člen 9, 9/1, 237, 237/2, 237/2-3. ZVO-1 člen 146g, 146g/3, 146h, 146h/1, 146h/1-6.
sofinanciranje iz javnih sredstev - javni poziv - nepovratna finančna spodbuda Eko sklada - pravica do izjave - bistvena kršitev določb upravnega postopka
Tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe o odvzemu pravice do pridobljenih sredstev tožnici ni dala možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katerih temelji izpodbijana odločba. To je bistvena kršitev pravil upravnega postopka.
ZVO-1 člen 94, 94/1, 94/2, 15, 15/1. Uredba o načinu uporabe zvočnih naprav, ki na shodih in prireditvah povzročajo hrup (2005) člen 6, 6/5, 6/6, 6/7, 3, 3/1.
hrup - dovoljenje za začasno čezmerno obremenitev okolja - stranka z interesom
Toženka je dovoljenje izdala preuranjeno. Toženka bi morala presoditi, ali Poročilo o emisiji hrupa v okolje, ki jo povzročajo zvočne naprave na shodih in prireditvah vsebuje vse podatke, ki jih mora vsebovati po Uredbi o načinu uporabe zvočnih naprav, ki na shodih in prireditvah povzročajo hrup, in stranko z interesom pozvati, naj predloži poročilo, ki bo vsebovalo vse, kar Uredba zahteva, ter izdati tako dovoljenje, ki bi vsebovalo vse z Uredbo predpisane sestavine.
Ker izpodbijano dovoljenje vseh zahtevanih pogojev v izreku ne vsebuje, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka in je akt iz tega razloga nezakonit.
Odločitev, da je izpodbijana odločba nezakonita, še ne pomeni, da je podana protipravnost, ki je predpostavka odškodninske odgovornosti. Glede na to sodišče sodi, da je treba v postopku odločanja o odškodnini ugotavljati tako temelj odškodninske odgovornosti kot tudi višino odškodnine. Pri tem je med strankama sporno, ali je bila čezmerna raven hrupa sploh presežena.
Ugotavljanje spornih dejstev glede temelja in višine bi ta upravni spor bistveno podaljšalo, zato je sodišče tožnike napotilo, da odškodninski zahtevek uveljavljajo v pravdi.
brezplačna pravna pomoč - nujna brezplačna pravna pomoč - izredna brezplačna pravna pomoč - predlog za dopustitev revizije - premoženjski pogoj
Nujna BPP se dodeli le v primerih, ko materialni položaj tožnika ni znan oziroma bi njegovo ugotavljanje terjalo toliko časa, da bi prišlo do zamude roka za kakšno pravno dejanje, posledično pa tudi do izgube pravice opraviti to dejanje. Z izdajo izpodbijane odločbe ni prišlo do kakršne koli zamude roka, poleg tega pa ni namen dodelitve nujne BPP, da se ta dodeli osebi, za katero se ve, da po materialnem pogoju ni upravičena do BPP in se potem od nje skladno s petim odstavkom 36. člena ZBPP terja vračilo neupravičeno prejeto BPP.
davek na dodano vrednost (DDV) - odbitek vstopnega DDV - račun - missing trader - dobava blaga - dokazno breme
Tožnik nima nobenega dokazila o tem, da se je pot v Italijo resnično zgodila, prav tako nima nobenega dokazila o prevozu stroja iz Italije v Slovenijo in tudi ne navaja nobenih konkretnih okoliščin v zvezi s tem nakupom. Tožnik v postopku DIN in tudi v upravnem sporu, poleg računa, dobavnice in potrdila o plačilu ter lastnega zaslišanja, ni predlagal drugih dokazil o obstoju dogodka nakupa in prevzema rabljenega stroja, kar, po oceni sodišča, izkustveno ni logično, v kolikor bi se sporni poslovni dogodek resnično zgodil tako, kot to zatrjuje tožnik. Ta tožnikova neprepričljivost v pojasnjevanju okoliščin v zvezi z nakupom, ki jih sicer tožnik zatrjuje, in ne zgolj pomanjkanje listin, je bila za sodišče odločilni razlog za dokazni zaključek neobstoja sporne dobave.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - navajanje nepomembnih ali zanemarljivih dejstev - varna izvorna država - prosilec iz Alžirije
Tožnik v svoji izvorni državi ni imel problemov zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožnik ni imel težav, ki bi utemeljevali mednarodno zaščito, ker prepiri in pretepi z neznanimi osebami, ne pomenijo preganjanja v smislu 27. člena ZMZ-1.
Ni sporno, da je toženka tožnika obvestila, da je Kraljevina Maroko z Odlokom določena za varno izvorno državo, s čimer je toženka po presoji sodišča svojo procesno dolžnost izpolnila.
ZCes-1 člen 95. ZUP člen 147, 147/1. ZVEtL-1 člen 44. URS člen 33.
občinska cesta - urejanje prometa - pripadajoče zemljišče - predhodno vprašanje - pravica do zasebne lastnine - test legitimnosti - test sorazmernosti
Vprašanje lastništva zemljišča, za katerega tožnik trdi, da je po določbah omenjenega zakona pripadajoče stavbi na ulici, in na katerem naj bi tožnik od nakupa stanovanja do vzpostavitve posebnega prometnega režima na ulici imel zagotovljen parkirni prostor, v postopku izdaje dovoljenja za vstop, vožnjo, ustavitev in parkiranje v varovanem območju skupnega prometnega prostora ključno za rešitev obravnavanega spora, saj predstavlja predhodno vprašanje v smislu prvega odstavka 147. člena ZUP.
Urejanje varnega in nemotenega poteka prometa po občinskih cestah je sicer ena od izvirnih pristojnosti občin, ki pa pri določanju prometnega režima na občinskih cestah ne smejo nedopustno (to je prekomerno) posegati v pravice posameznika, ki ga prometna ureditev zadeva.
Omejitev vstopa in vožnje ter možnosti ustavitve in parkiranja vozil lastnikov stanovanj v varovanem območju občinske ceste le na določene ure dneva po presoji sodišča pomeni poseg v pravico lastnikov stanovanj na tem območju (33. člen Ustave RS), saj jim Odlok s svojo ureditvijo rabo nepremičnin omejuje. Za presojo, ali je obravnavani poseg v človekovo pravico z vidika Ustave RS dopusten, pa mora organ v ponovljenem postopku v obrazložitvi svoje odločitve pojasniti, kateri ustavno dopusten cilj je zasledoval pri ureditvi prometnega režima na tem območju (test legitimnosti), pojasniti pa mora tudi, zakaj meni, da je poseg v pravico v skladu z načelom sorazmernosti (test sorazmernosti), kar pomeni, da mora obrazložiti, zakaj je z Odlokom vzpostavljeni prometni režim primeren in nujen za dosego želenega cilja, pa tudi sorazmeren v ožjem pomenu.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja - težko popravljiva škoda - začasna odredba
Ločnice med dvema postopkoma torej ni mogoče narediti za potrebe odločanja po Dublinski uredbi na tak način, kot je to storila tožena stranka. Policijski postopek, ko potencialni prosilec za azil pride v stik s policistom, preden ta evidentira morebitno namero tujca za azil, je kot že rečeno, sestavni del Skupnega evropskega azilnega sistema. Zato je ločnica, ki jo je naredila tožena stranka, sicer do neke mere relevantna, ne more pa biti odločilna za oceno, da velja domneva, da bo Hrvaška v primeru predaje tožnika po Dublinski uredbi upoštevala vsa bistvena določila glede dostopa do azilnega postopka in varstvo temeljnih človekovih pravic tožnika, če pa poročila kažejo, da se še vedno dogajajo hude nepravilnosti v postopkih dostopa do azilnega postopka na Hrvaškem.
Za razrešitev tega upravnega spora je torej ključno vprašanje, ali je tožnik v času izvrševanja ukrepa vrnitve imel zahtevek glede varstva pred nečloveškim ravnanjem, ki ni bil očitno neutemeljen („arguable claim“), oziroma če so v času izvršitve izpodbijanega dejanja obstajale javno dostopne informacije oziroma poročila relevantnih institucij, za katere bi tožena stranka morala vedeti, in ki so predstavljala utemeljene razloge za tveganje za kršitev pravice iz člena 4. oziroma 19(2) Listine EU v primeru vrnitve tožnika na Hrvaško.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 18. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - Republika Hrvaška - začasna odredba
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da bo tožnik predan Republiki Hrvaški v okviru dublinskega postopka, ki je del azilnega postopka in ne policijskega postopka, v katerem je bil tožnik v Republiki Hrvaški dejansko obravnavan. Pravilno je bilo tudi ugotovljeno, da je bil tožnik v Centralno evidenco EURODAC vnešen kot prosilec za mednarodno zaščito ter da tožnikove izjave na osebnem razgovoru ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, saj se azilni postopek zanj niti še ni začel, ter da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Sodišče meni, da je tožnik v Republiki Hrvaški vložil namero za vložitev prošnje in da je vedel, da vlaga tako namero, saj sicer ne bi bilo logično, da bi hrvaški organi njegove prstne odtise vnesli v bazo EURODAC kot prosilca za mednarodno zaščito in ne kot tujca, ki take prošnje ni vložil.
V zvezi s tožbenimi navedbami, da je bil tožnik na Hrvaškem že izpostavljen nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju, pri čemer se tožnik sklicuje na ravnanje hrvaške policije z njim, sodišče pojasnjuje, da je bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Tožnik pa se večinoma sklicuje na ravnanje hrvaške policije, ko takega statusa ni imel in je opisoval dogodke, ki so se zgodili v povezavi z njegovim ilegalnim vstopom v Republiko Hrvaško, ko je imel status tujca in ne status prosilca za mednarodno zaščito. Iz ravnanja hrvaških policistov, ki se nanašajo na tujce, ki ilegalno prestopijo mejo in niso še vložili namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, še ni mogoče sklepati na to, da bi obstajale sistemske pomanjkljivosti v azilnih postopkih po tem, ko prosilci že vložijo ustrezno vlogo, s katero začnejo azilni postopek.
pogojni odpust - pravica do osebne svobode - varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - subsidiarni upravni spor - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - procesne predpostavke - zagotovljeno drugo sodno varstvo - redni upravni spor - zavrženje tožbe
Tožnik ima zagotovljeno drugo sodno varstvo zoper odločbo z dne 2. 2. 2023 ter sklep z dne 30. 1. 2023 in 3. 3. 2023 v rednem upravnem sporu, zato je izključeno sodno varstvo po 4. členu ZUS-1.
očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - subjektivne okoliščine - utemeljen strah - ekonomski razlog - varna izvorna država
V obravnavani zadevi ni podan subjektivni element, ker okoliščine, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, toženi stranki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav zato ni bilo treba preverjati z informacijami o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.
Tožnik niti v tožbi ne navaja vsebinskih argumentov, da je izkazal tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da njegova izvorna država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna. Tožena stranka ni bila dolžna tožnika soočiti z informacijami, na podlagi katerih je Vlada RS z odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav Alžirijo razglasila za varno izvorno državo.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - varna izvorna država - prosilec iz Maroka - ekonomski razlog - kršitev pravice do izjave
Tožnik je v svoji izpovedi v tem upravnem sporu „začel“ povezovati svojo narodnost kot razlog za revščino, kar je v nasprotju z izjavami tožnika v upravnem postopku. Utemeljeno toženka opozori, da je tožnik na osebnem razgovoru 17. 1. 2023 zanikal, da bi imel zato, ker je po narodnosti Berber, kdaj kakršnekoli težave in povedal, da zaradi tega, ker je Berber, nikoli ni imel težav. Zgolj izpoved tožnika na naroku, ki je v tem delu drugačna od celotnega upravnega postopka, brez konkretizacije težav, ki naj bi jih imel tožnik zato, ker je Berber, sodišča ne prepriča. Po presoji sodišča ne izkaže, da bi bila tožnikova revščina posledica preganjanja. Pravilna je tudi odločitev, da ekonomski razlogi, ki niso posledica preganjanja, ne predstavljajo razloga za mednarodno zaščito.
Utemeljen pa je sicer tožbeni očitek o kršitvi, ker toženka v postopku tožnika ni seznanila, da je Vlada RS dne 31. 3. 2022 izdala Odlok o določitvi seznama varnih izvornih držav, med katerimi je tudi Maroko ter mu ni pojasnila uporabe koncepta varne izvorne države in svojo odločitev oprla tudi na 2. alinejo 52. člena ZMZ-1. Po presoji sodišča pa to, glede na to, da je toženka zavrnila prošnjo tudi na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1 in ne izključno druge alineje 52. člena ZMZ-1, torej gre za „dodatni“ in ne izključni argument toženke ter dejstvo, da je bil tožnik seznanjen s konceptom varne izvorne države z vročitvijo odločbe, saj uveljavlja kršitev v zvezi s tem v tožbi, in da v tem upravnem sporu ni navajal niti izpovedal okoliščin, ki bi terjale drugačno odločitev, napaka po presoji sodišča ni taka, ki bi terjala odpravo izpodbijane odločbe.
dostop do informacij javnega značaja - procesne predpostavke - sindikat - pravni interes - aktivna legitimacija - zavrženje tožbe
Zahtevane informacije v delu, ki se nanaša na tožnika, ni treba razkriti. S tem organu ni bila naložena nobena obveznost posredovanja tožnikovih podatkov in ni prišlo do spremembe tožnikovega pravnega položaja. Zato tožnik nima pravnega interesa.
V zvezi s 1. točko izreka izpodbijane odločbe tožnik ne uveljavlja svoje pravice ali pravne koristi, temveč „ščiti“ pravice članov sindikata. Tožnik v obravnavani zadevi ni aktivno procesno legitimiran, saj v tožbi ne uveljavlja lastnih pravic, pravne podlage za uveljavljanje pravic drugih pa nima.