ZIKS-1 člen 8, 8/3, 98a, 98a/1, 98a/4. ZUS-1 člen 7, 7/2, 40, 40/3.
podaljšanje premestitve obsojenca - premestitev v prostore s strožjim režimom - razlog za premestitev in podaljšanje premestitve - odločanje po prostem preudarku - adhezijski zahtevek
Po določbi tretjega odstavka 40. člena ZUS-1 sodišče v primeru, ko je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, preveri, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je bil določen.
ZPacP člen 43. ZIKS-1 člen 10, 10-2, 235. Pravilnik o izvrševanju kazni zapora člen 45, 46.
zavod za prestajanje kazni zapora - pravica do zasebnosti - izvrševanje kazni zapora
Za tožnika je bila izdelana varnostna ocena, ki narekuje spremstvo pravosodnih policistov pri vseh njegovih namenskih izhodih kot zaprte osebe. Ker drugi odstavek 43. člena ZPacP pri zdravstveni obravnavi pacienta omogoča tudi prisotnost drugih oseb, če tako določa zakon in ker v konkretnem primeru, glede na to, da je tožnik obsojenec in zapornik, to določa ZIKS-1 v 235. členu, se sodišče strinja z zaključkom tožene stranke, da tožniku pri izvajalcu UKC A., Kirurška klinika, Klinični oddelek za travmatologijo, pri opravljanju zdravstvene storitve ni bila kršena pravica do zasebnosti po 43. členu ZPacP.
izvrševanje kazenskih sankcij - tožba zaradi molka organa - procesne predpostavke - zaseg predmeta - izdaja odločbe - akt, ki se lahko izpodbija s tožbo v upravnem sporu
O odvzemu in zasegu predmetov po presoji sodišča ni potrebno izdati odločbe. ZIKS-1 namreč v 8. členu natančno določa, v katerih primerih se izdajajo odločbe po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Med njimi ni naštetega postopka odvzema predmetov na podlagi 41.č člena ZIKS-1, kar pomeni, da o zasegu predmetov ni potrebna izdaja odločbe po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek.
prekinitev prestajanja zaporne kazni - razlogi za prekinitev - bolezen - zdravniško potrdilo - pravni interes - zavrženje tožbe
Podatki upravnega spisa kažejo, da je tožnik v svojem predlogu za prekinitev kazni navedel, da je predviden čas zdravljenja, zaradi katerega predlaga prekinitev, do 31. 5. 2019. Dr. A.A. v zdravniškem potrdilu z dne 14. 2. 2019 navaja, da je tožniku kot obsojencu iz v potrdilu navedenih zdravstvenih razlogov potrebna „prekinitev / podaljšanje prekinitve izvrševanja kazni zapora, za obdobje od izdaje potrdila in predvidoma do 31. 5. 2019“. Kolikor bi bilo tožnikovi vlogi ugodeno, bi se odločbo o prekinitvi po četrtem odstavku 82. člena ZIKS izdalo za čas trajanja razlogov za prekinitev, torej na podlagi vloge in potrdila dr. A.A. najdlje do 31. 5. 2019. Tožnik je svojo tožbo v tej zadevi sicer vložil dne 27. 5. 2019, torej pred omenjenim datumom 31. 5. 2019, vendar pa je doslej ta rok že pretekel. To pomeni, da tožnik, četudi bi s svojimi pravnimi sredstvi uspel, več ne bi mogel biti deležen z vlogo z dne 6. 3. 2019 predlagane prekinitve prestajanja kazni, saj je obdobje, za katerega je prekinitev predlagal, že minilo.
Toženka je ocenila, da tožnikova stabilnost z zunajzavodskimi ugodnostmi še ni bila preverjena v zadostni meri in skozi daljše časovno obdobje, da bi bilo mogoče napraviti zaključek o utemeljenem pričakovanju, da tožnik kaznivega dejanja ne bo več ponovil. Čim je tako, pa pogojnega odpusta, kot je bilo obrazloženo, tudi po presoji sodišča (še) ni mogoče odobriti.
pogojni odpust - začasna odredba - težko popravljiva škoda
Tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe nastanek očitno nedopustnih posledic utemeljuje z nepopravljivimi posledicami v primeru protipravnega (protiustavnega) zaprtja ali prestajanja zaporne kazni, zaradi napak pri delu Komisije, dlje kot je to potrebno ali zakonsko utemeljeno in z nastankom škode, ki tožniku nastaja na več področjih življenja zaradi prestajanja zaporne kazni. Po presoji sodišča gre za trditve, s katerimi tožnik opozarja na posledice v zvezi s prestajanjem prostostne kazni, vendar morajo biti te posledice (nedopustne) v povezavi z izpodbijanim aktom in konkretizirane tako, da nastanek težko popravljive škode povezujejo z aktom, ki se izpodbija s tožbo. Po presoji sodišča tožnik nastanka težko popravljive škode ni konkretiziral na zahtevani način, zato zatrjevane posledice ne zadoščajo zapolnitvi pravnega standarda težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1.
pogojni odpust - pogoji za pogojni odpust - prosti preudarek
Sodišče se strinja s presojo toženke, da je bilo v času odločanja o prošnji za pogojni odpust preuranjeno govoriti o pozitivni prognozi in možnem pogojnem odpustu, posebej ker tožnik zmanjšuje svojo vlogo pri kaznivem dejanju, kar pomeni, da ni dosegel ustrezne stopnje kritičnosti do storjenega kaznivega dejanja.
premestitev obsojenca - premestitev v prostore s strožjim režimom - podaljšanje premestitve obsojenca - razlog za premestitev in podaljšanje premestitve - odločanje po prostem preudarku
Že glede na materialnopravno podlago, na kateri temelji izpodbijana odločba, sodišče ne more sprejeti tožnikovega ugovora, da bi moral biti za njegovo namestitev v poseben strožji režim predhodno izpeljan disciplinski postopek po 87. oziroma 88. členu ZIKS-1, saj je bil tožnik s predhodno odločbo, nameščen v strožji bivalni režim iz razloga ogroženosti s strani drugih obsojencev, in torej ne zato, ker bi tožnik storil (kakšen) disciplinski prestopek in bi moral biti za izrek kazni namestitve v strožji bivalni režim predhodno izpeljan disciplinski postopek. Ker gre za podaljšanje namestitve in ne za odločitev o namestitvi v poseben strožji režim, pa je tudi obseg preizkusa zakonitosti te odločbe (torej odločbe o podaljšanju namestitve) omejen, in sicer, ali za tako namestitev še obstajajo razlogi, ki so bili vzrok za prvotno namestitev.
izvrševanje kazenskih sankcij - prekinitev prestajanja zaporne kazni - razlogi za prekinitev - neizkazanost razlogov za prekinitev - zdravstveni razlog - restriktivna razlaga - začasna odredba - zavrženje zahteve za izdajo začasne odredbe
Pravni inštitut prekinitve prestajanja kazni zapora, kot ga predvideva ZIKS-1 je izjema, ki se tolmači restriktivno, zato mora biti izpolnitev zakonsko zahtevanega pogoja, v obravnavanem primeru torej pogoja iz 1. točke prvega odstavka 82. člena ZIKS-1, dejansko izkazana in izrecno ugotovljena. V obravnavani zadevi pa namen in razlog, zaradi katerega je tožnik zaprosil za podaljšanje prekinitve prestajanja kazni zapora, tudi po presoji sodišča ni dejansko izkazan in izrecno ugotovljen. Glede na to, da navedeni namen, zaradi katerega je tožnik podal vlogo za podaljšanje prekinitve prestajanja kazni zapora, ni dejansko izkazan in ugotovljen. Sodišče zavrača sklicevanje na tožnikovo slabo zdravstveno stanje, ki izhaja iz zdravniških potrdil oziroma mnenj, ki jih navaja. Iz izpodbijane odločitve namreč ne izhaja dvom v verodostojnost navedenih zdravniških mnenj, ki se nanašajo na tožnikovo zdravstveno stanje, pač pa je z izpodbijano odločitvijo zavrnjen tožnikov predlog za podaljšanje prekinitve prestajanja kazni zapora zaradi obstoja dvoma glede namena, na katerega se je skliceval tožnik, saj tega tožnik v postopku dejansko ni verodostojno izkazal. Tožena stranka je namreč v postopku hotela preveriti verodostojnost tožnikovih navedb, česar pa ji tožnik ni omogočil.
Komisija je pri odločanju izhajala iz dejstva, da je bil tožnik dvakrat spoznan za krivega storitve kaznivih dejanj, pri čemer je upoštevala tudi, da je v obeh primerih kazniva dejanja storil kot sodnik, ter da je bil kasneje s te funkcije razrešen, kar pomeni, da tovrstnih kaznivih dejanj objektivno ne more več ponavljati, da pa ni mogoče povsem izključiti možnosti storitve drugih kaznivih dejanj. Ker so kriteriji iz 88. člena KZ-1 našteti primeroma, po mnenju sodišča ni v nasprotju s predpisi, če je tožena stranka kot kriterij pri odločanju uporabila tudi naravo kaznivih dejanj, saj je to, glede na pomen sodniške funkcije tudi povsem razumno.
izvrševanje kazenskih sankcij - pogojni odpust - stranka v postopku - zavrženje tožbe
V konkretnem primeru je iz spisov in iz tožbenih navedb dovolj jasno in kot nesporno sledi, da tožeča stranka, to je mati obsojenca, v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni imela ne položaja stranke ne položaja stranskega udeleženca.
Ob tem, da je po materialnem predpisu sicer tožnica na podlagi 106. člena ZIKS-1 imela pooblastilo, da vloži zahtevo kot obsojenčeva mati, pa iz upravnih spisov tudi ni razvidno, da je za to imela tudi pisno privolitev obsojenca, kot se eksplicitno zahteva po 106. členu ZIKS-1.
Za vložitev tožbe in s tem za aktivno legitimacijo v upravnem sporu mora biti podan in izkazan položaj stranke ali stranskega udeleženca že v upravnem postopku, kar pa ni obravnavani primer.
prošnja za prekinitev prestajanja kazni zapora - varnostni zadržek - skrajšani ugotovitveni postopek - zaslišanje stranke
Glede na določbo prvega odstavka 82. člena ZIKS-1 obstoj varnostnih zadržkov pomeni, da direktor zavoda sploh nima pooblastila, da bi tožnikovi prošnji za prekinitev prestajanja kazni zapora ugodil oziroma bi bila taka odločitev nezakonita.
izvrševanje kazni zapora - premestitev obsojenca - premestitev v prostore s strožjim režimom - razlogi za premestitev - hujše motenje drugih obsojencev - prosti preudarek
Tožnik se je s svojim vedenjem izkazal za motečega v tolikšni meri, ki utemeljuje njegovo začasno namestitev v prostor s strožjim bivalnim režimom. Prepriča predvsem okoliščina, da ne gre zgolj za enkraten dogodek, ko je tožnik motil delo strokovnega osebja Zavoda, ampak za kontinuirano oziroma ponavljajoče se neprimerno vedenje. Ne zanika, da je podal več priglasnic niti ne zanika žaljivih navedb, ki so v njih navedene in ki jih Zavod primeroma povzema v obrazložitvi odločbe. Ne zanika dogodkov, ko je s svojimi žalitvami, grožnjami in glasnim izražanjem osebnih zahtev oviral delo strokovne delavke z drugimi obsojenci. Sodišče poudarja, da ukrep iz 98a. člena ZIKS-1 nima kaznovalnega namena, ampak gre za institut varnostne narave, s katerim se zagotovi varnost obsojencev in delavcev Zavoda ter vzdržuje red in mir.
Pogojni odpust je del izvrševanja kaznovalne politike. Pogojni odpust ni pravica obsojenca, ampak privilegij, ki ga je lahko deležen le tisti obsojenec, za katerega je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja in da druge okoliščine dokazujejo, da je osebnostno urejen. Komisija je na podlagi podatkov v Poročilu zavoda, v katerem tožnik prestaja kazen, po prostem preudarku presodila, da zaradi kršitev hišnega reda pri tožniku ni mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Glede na naravo obravnavane sporne zadeve, to je odločanje o tožnikovi prošnji za pogojni odpust in glede na ustaljeno upravno-sodno prakso je sodna presoja zakonitosti izpodbijane odločbe zadržana, skladno s tretjim odstavkom 40. člena ZUS-1. Na podlagi citirane določbe ZUS-1 je v primeru odločanja po prostem preudarku (diskrecijska pravica) sodišče pooblaščeno le za preizkus, ali je bila diskrecijska pravica upravnega organa uporabljena v zakonsko določenih mejah in v skladu z namenom, za katerega je bila dana.
pogojni odpust - pogoji za pogojni odpust - zakonsko določeni pogoji za pogojni odpust - prestana kazen - povratništvo - upoštevanje drugih kazenskih postopkov
Iz upravnega spisa zadeve izhaja, da je tožnik svojo prošnjo za pogojni odpust izrecno podal na podlagi šestega odstavka 88. člena KZ-1. Iz izpodbijane odločbe pa je razvidno, da je toženka najprej opravila preizkus formalnih pogojev po drugem odstavku 88. člena KZ-1, ki pride v poštev v obravnavani zadevi, saj je tožnik pravnomočno obsojen na kazen dvajsetih let zapora. Po presoji sodišča je pravilno ugotovila, da tožnik formalnega pogoja po tej določbi glede na to, da je prestal nekaj več kot 66 odstotkov kazni zapora, ne izpolnjuje.
Ker je toženka ugotovila, da je tožnik večkratni povratnik, čemur v tožbi niti ne oporeka ter da ima odprte kazenske postopke, sodišče pritrjuje zaključku toženke, da ne izpolnjuje splošnih kriterijev, ki bi omogočali pogojni odpust.
Tožnik mora na podlagi določb ZUS-1 ves čas upravnega spora od vložitve tožbe dalje izkazovati pravni interes (pravno korist), in ker je njegov pravni interes za rešitev zadeve s spremembo 75. člena ZIKS-1 prenehal, sodišče nima več zakonske podlage, da bi postopek nadaljevalo. Pravni položaj tožnika po spremembi ZIKS-1, ki je začela veljati 10. 3. 2018, se tudi ob zanj ugodni odločitvi ne bi mogel spremeniti.
Iz odgovora na tožbo in podatkov upravnega spisa izhaja, da je bil tožnik dne 26. 4. 2018 pogojno odpuščen iz ZPKZ Dob pri Mirni. Komisija je namreč na podlagi njegove nove prošnje ugotovila, da so izpolnjeni pogoji iz 88. člena KZ-1, zato je dne 23. 3. 2018 izdala pozitivno odločbo o pogojnem odpustu. To pomeni, da tožnik ne prestaja več zaporne kazni, zaradi česar si z vloženo tožbo, tudi v primeru morebitne ugoditve tožbi, glede na zahtevek, postavljen v tožbi, ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. Tožnik tako ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka. Z dnem odpusta s prestajanja kazni je namreč pravni interes za odločitev v zvezi s pogojnim odpustom, ki ga je ob vložitvi tožbe sicer imel, prenehal.
Tožena stranka je navedla dovolj razumen razlog, zaradi katerega je ocenila, da ponovitvena nevarnost še ni v zadostni meri preverjena. Odločila se je, da tožnikova stabilnost na prostosti še ni dovolj preverjena in je povsem razumljivo, da se je odločila, da bi bilo potrebno daljše preverjanje njegove stabilnosti na prostosti. Iz obrazložitve odločbe namreč izhaja, da tožnik koristi ugodnosti zunaj zavoda od septembra 2017, izpodbijana odločba pa je bila izdana dne 12. 1. 2018, kar je relativno kratek čas. Iz navedenega razloga je odločitev logična in smiselna, tako da prosti preudarek ni bil uporabljen v nasprotju z namenom, za katerega je določen in tudi niso bile prekoračene meje prostega preudarka.
Po pravni teoriji lahko o (splošnem) povratku govorimo že takrat, kadar je storilec kaznivega dejanja, ki ga sodišče sodi, že bil obsojen zaradi kakršnegakoli kaznivega dejanja. KZ-1 pa v tretjem odstavku 49. člena določa povratek kot okoliščino, pomembno za odmero kazni. Ne glede na to, ali gre v konkretnem primeru za povratek v smislu te zakonske določbe, je to, da je tožnik storil več kaznivih dejanj spolnega napada na osebe, mlajše od 15 let, pri odločanju o pogojnem odpustu mogoče oziroma treba upoštevati. Glede na večje število in naravo izvršenih kaznivih dejanj, tožnikova stabilnost na prostosti v obdobju od začetka koriščenja zunajzavodskih ugodnosti oktobra 2015 do sprejema izpodbijane odločitve še ni bila preverjena v zadostni meri.
KZ-1 člen 88, 88/5. ZIKS-1 člen 105. ZUS-1 člen 40, 59.
pogojni odpust - pogoji za pogojni odpust - prosti preudarek - izvedba glavne obravnave
Kriteriji za pogojni odpust so samo primeroma našteti, tožena stranka sme upoštevati tudi druge kriterije, ki so relevantni za presojo. Iz navedenega razloga tožena stranka ni ravnala nezakonito, ko je upoštevala kot kriterij tudi to, da tožnik še ni bil preverjan z zunaj zavodskimi ugodnostmi in da bi ga bilo potrebno postopno preveriti v vsakodnevnem življenju in v vsakodnevnih situacijah z dalj časa trajajočimi zunaj zavodskimi ugodnostmi.
Sodišče se ne more opredeliti do tega, ali je tožena stranka ravnala pravilno, ker dokazom ni dala tolikšne teže, saj je v primerih, ko gre za odločanje po prostem preudarku, obseg sodne kontrole omejen, le v okviru presoje, ali so bile prekoračene meje prostega preudarka in ali je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Ne more pa sodišče pri tovrstnih odločitvah preverjati ustreznosti odločitve upravnega organa, ker bi s tem prekoračilo svoja pooblastila.