ZPP člen 112, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 367, 367/1, 384, 384/1. ZDen člen 63. Odredba o načinu oddajanja poslovnih prostorov v najem in določanju najemnin člen 6.
dovoljenost revizije - revizija zoper razveljavljeni sklep - delna nedovoljenost revizije - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravica do izjave v postopku – obseg obrazložitve odločbe sodišča druge stopnje – zavrženje revizije – denacionalizacija – odškodnina zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine – oddajanje poslovnega prostora v najem
V primeru očitno neutemeljenih pritožbenih navedb zadošča, da se sodišče druge stopnje sklicuje na izčrpne razloge prvostopenjskega sodišča.
denacionalizacija - odškodnina zaradi nemožnosti uporabe premoženja - višina odškodnine – neto korist denacionalizacijskega upravičenca - gozd - sofinanciranje vlaganj v gozdove – dokazovanje – izvedenec - izločitev izvedenca - zamudne obresti - začetek teka zamudnih obresti
O višini odškodnine po drugem odstavku 72. člena ZDen je v sodni praksi Vrhovnega sodišča ustaljeno stališče, da se ta ugotavlja kot (neto) korist, ki bi jo upravičenec (v tem primeru tožnica) sam dosegel, če bi nepremičnino lahko uporabljal oziroma upravljal, pa je glede na sprejeto zakonsko rešitev ob sami uveljavitvi ZDen še ni mogel. Ker zato ni pomemben položaj zavezanca, temveč le položaj upravičenca, toženčevi ugovori, ki izhajajo iz specifičnosti njegovega lastnega položaja pri upravljanju z gozdovi, ne utemeljujejo drugačne obravnave, ko gre za nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja gozda.
Očitki o pristranskosti revirnega gozdarja, ki je prisostvoval ogledu na terenu (na katerem sta bila prisotna tudi predstavnika obeh pravdnih strank) in podal izjave o dejstvih, na katere naj bi se deloma opiralo izvedeniško mnenje, ne pomeni subjektivnega razloga na strani izvedenca, zato ne gre za izločitveni razlog v smislu določb 70. člena v zvezi s prvim odstavkom 247. člena ZPP.
Ker gre v obravnavanem primeru za nečisto denarno terjatev, katere višina se ugotavlja po razmerah v času sojenja, zamudne obresti tečejo od trenutka zamude, ki se ugotavlja po določbi drugega odstavka 299. člena OZ.
ZDen člen 72, 72/2. ZOR člen 277, 277/1, 324, 424/2. OZ člen 299, 299/1, 378, 378/1.
denacionalizacija - nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe premoženja - pravna narava nadomestila po členu 72 ZDen - korist upravičenca - najemnina za poslovne prostore - metode ugotavljanja višine najemnine - stroški upravljanja in vzdrževanja nepremičnine - davki - trditveno in dokazno breme - zamudne obresti - začetek teka zamudnih obresti
Izbira metode za ugotavljanje upravičenčeve koristi je odvisna od okoliščin posameznega primera. V obravnavani zadevi so ključne ugotovitve, da je toženka celotno vtoževano obdobje nepremičnino oddajala v najem s konkretnimi pogodbami za znano ceno, toženka pa ni zatrjevala, da tožnica najemnine v takšni višini ne bi mogla doseči. V takih okoliščinah je sodišče pri ugotavljanju nadomestila iz drugega odstavka 72. člena ZDen imelo podlago, da je tožničino korist izračunalo na podlagi najemnine, za katero je toženka nepremičnino oddajala v zadnjem mesecu pred njeno vrnitvijo tožnici.
Tudi stroški, zgrajeni na hipotezi, da bi jih upravičenec imel, če bi z nepremičnino sam razpolagal že od začetka veljavnosti ZDen, morajo temeljiti na dejanskih okoliščinah, ki izkazujejo, da bi upravičenec konkretno opredeljene in določene stroške dejansko tudi imel, če bi nepremično sam oddajal v najem. Dejstva, ki so za izgradnjo take hipoteze potrebna (to je, kateri stroški in dejstvo, da bi jih nosil upravičenec), pa je dolžan zatrjevati in izkazati zavezanec. Zato (zlasti tudi glede na v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljene dejanske okoliščine, da je bilo breme stroškov upravljanja in vzdrževanja v konkretnih najemnih razmerjih na najemnikih), toženka ne more uspeti le s pavšalnimi ugovori o hipotetičnih stroških, temveč bi morala substancirano navajati in dokazati, katere stroške bi v obravnavni zadevi nosila tožnica.
denacionalizacija - nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe premoženja - višina nadomestila - neto tržna najemnina - nečiste denarne terjatve - odmera nadomestila po razmerah v času sojenja - začetek teka zamudnih obresti
Ker gre za ugotavljanje v preteklosti nastale terjatve, ki se šele z odločitvijo sodišča odrazi v denarju (nečista denarna terjatev), se ta ugotavlja po razmerah v času sojenja. Pri odmeri nadomestila iz drugega odstavka 72. člena ZDen, ko se upravičenčeva koristi ugotavlja s pomočjo tržnih najemnin, to pomeni, da se vrednost tržnih najemnin ugotavlja po razmerah oziroma po cenah, kakršne so v času sojenja (tj. odločitve na prvi stopnji oziroma izdelave izvedeniškega mnenja). V takem primeru zamudne obresti tečejo od trenutka zamude, ki se ugotavlja po določbi drugega odstavka 299. člena OZ.
denacionalizacija - dovoljenost revizije - zelo hude posledice niso konkretizirane - pričakovanje
Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.
Revidenta nista obrazložila, kakšne konkretne zelo hude posledice ima zanju v tem upravnem sporu izpodbijana odločitev in takih posledic tudi nista z ničemer izkazala. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča gre pri denacionalizaciji za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja (pričakovana pravica), zaradi česar revidenti samo s sklicevanjem na nepridobitev te pravice ne morejo izkazati zelo hudih posledic izpodbijane odločitve.
denacionalizacija - dovoljena revizija - čas podržavljenja - odločba o podržavljenju dopolnjena in nato razveljavljena - odločilna odločba, ki je podlaga za zemljiškoknjižni vpis - status podržavljenih zemljišč - obseg pritožbene presoje v upravnem postopku
Tožena stranka je lahko odpravila prvostopenjsko odločbo v celoti, saj jo je (kljub konkretnemu ugovoru nepravilne določitve odškodnine le za nepremičnini parc. št. 39 in 11) s pritožbo v celoti izpodbijal tudi SOD. Z ugotovitvijo drugačnega dejanskega stanja časa podržavljenja (1. 1946), kot je to vprašanje rešil prvostopni organ (1954), pa tudi ni prekoračila meje pritožbene presoje po prvem odstavku 242. člena ZUP/86, ki je relevanten za odločanje tožene stranke (in ne 247. člen ZUP), saj se na podlagi 6. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) uporablja v postopkih denacionalizacije, SOD pa je v pritožbi nedvomno izpodbijal čas podržavljenja.
Vrhovno sodišče se strinja tudi z razlogi sodišča prve stopnje (kot je to revidentki pojasnilo že v sodbi I U 1744/2010 z dne 15. 11. 2011), da je tožena stranka odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo v Grosupljem, št. 718/46 z dne 30. 3. 1946, upravičeno štela kot akt podržavljenja, in sicer: da iz te odločbe jasno izhaja, da se na podlagi tč. c) 6. člena in 9. člena v zvezi s 3., 4. in 13. členom Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji smatrajo za razlaščena vsa revidentkina zemljiška posestva na območju LRS, med drugim last upravičenke - tožnice, navedene so vložne številke nepremičnin, ki so bile podržavljene, in skupna površina za posamezne vložne številke ter tudi, katera zemljišča se revidentki pustijo v lasti. Iz odločbe, št. 15/48 iz leta 1948, pa izhaja, da se prej povzeta odločba popravlja oziroma dopolnjuje z zemljiškoknjižnimi in katastrskimi podatki razlaščenih zemljišč, tudi s spornimi zemljišči. Prav tako pa so bili na podlagi odločbe iz leta 1946 v zvezi z odločbo iz leta 1948 izvedeni zemljiškoknjižni vpisi. Zato tudi po presoji Vrhovnega sodišča iz vseh navedenih odločb o podržavljenju izhaja, da sta bili revidentki z odločbo iz leta 1946 podržavljeni tudi sporni parceli.
ZDen člen 72, 72/2. ZOR člen 324, 324/2. OZ člen 378.
denacionalizacija - nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe premoženja - zastaranje - prekoračenje tožbenega zahtevka - pravočasnost ugovora - opredeljenost ugovora - višina nadomestila - stroški upravljanja premoženja - davki – nečiste denarne terjatve - odmera nadomestila po razmerah v času sojenja - začetek teka zamudnih obresti
Zastaranje odškodnine zaradi nemožnosti uporabe teče od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji in ne že z izročitvijo poslovnega prostora v posest tožnikov.
Za presojo o višini zahtevka je odločilna korist, ki bi jo upravičenec sam dosegel, če bi nepremičnino lahko uporabljal oziroma upravljal, pa je glede na sprejeto zakonsko rešitev ob sami uveljavitvi ZDen še ni mogel. V primeru, ko se korist ugotavlja z metodo hipotetične najemnine, ki bi jo dosegel upravičenec, se upoštevajo hipotetični stroški, ki bi jih upravičenec imel z oddajanjem v najem. Tožena stranka pa je tudi v tem primeru dolžna opredeljeno zatrjevati stroške, ki bi jih upravičenec imel z oddajanjem v najem in na račun katerih bi se morala tako ugotovljena najemnina zmanjšati. Obveznost plačila davščin je stvar razmerja med tožniki in državo in ne vpliva na odločitev o višini zahtevka.
Ker gre tudi v obravnavanem primeru za nečisto denarno terjatev, katere višina se ugotavlja po razmerah v času sojenja, zamudne obresti tečejo od trenutka zamude, ki se ugotavlja po določbi drugega odstavka 324. člena ZOR.
STVARNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO – DENACIONALIZACIJA - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VS0016485
OZ člen 198. SPZ člen 66. ZDen člen 67, 67/3. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
dopuščena revizija – denacionalizacija - solastnina – odškodnina zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine - uporabnina - prikrajšanje
Revizija se dopusti glede vprašanja solastnikove dolžnosti povračila nadomestila drugim solastnikom za brezplačno uporabo nepremičnine, ki presega njegov solastniški delež v obdobju od 1. 1. 2007 naprej.
ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO – DENACIONALIZACIJA – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VS0016442
ZPP člen 339, 339/2-14, 400. ZDen člen 72, 72/2. ZOR člen 324. OZ člen 299.
denacionalizacija - nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine - pasivna legitimacija - dolgotrajnost denacionalizacijskega postopka - oddajanje nepremičnine v najem - višina odškodnine - najemnina – plačilo davščin - dohodnina - tek zamudnih obresti – dokazovanje - izvedenec - pripombe na izvedensko mnenje - dovoljenost revizije zoper sklep o stroških
Ker je toženka zavezanka za vrnitev predmetnih nepremičnin po denacionalizacijski odločbi, je glede na določbo drugega odstavka 72. člena ZDen zavezanka za plačilo nadomestila koristi, ki bi jih tožniki kot denacionalizacijski upravičenci imeli, če bi s premoženjem lahko razpolagali že ob uveljavitvi ZDen od dne 7. 12. 1991 (Sodba VSRS II Ips 281/2008 in ostale). Dolgotrajnost denacionalizacijskega postopka ne vpliva na presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka, saj pri predmetnem nadomestilu za izgubo koristi ne gre za odškodninski zahtevek v klasičnem pomenu po splošnih pravilih civilnega prava in pri presoji elementov predmetne odškodninske odgovornosti nedopustnost ravnanja denacionalizacijskega zavezanca (toženke) ni pogoj za ugoditev zahtevku.
Po veljavni sodni praksi (Sodba VSRS II Ips 412/2001, II Ips 313/2009) nižji sodišči pri ugotavljanju odškodnine iz naslova uporabe oziroma upravljanja premoženja pravilno nista upoštevali davščin. Toženka je dolžna tožnikom povrniti koristi, ki bi jih ti imeli, če bi v pravno priznanem obdobju predmetno nepremičnino sami uporabljali oziroma upravljali (drugi odstavek 72. člena ZDen), tožniki pa bodo sami plačali davek oziroma dohodnino (tožniki so fizične osebe) od tako prejete odškodnine v skladu z veljavno davčno zakonodajo (15. člen Zakona o dohodnini- ZDoh-2).
pridobitev lastninske pravice - lastninska pravica na nepremičnini - poslovni prostori - imetništvo pravice uporabe - prenos pravice uporabe - pravica razpolaganja - odškodnina - denacionalizacija - prepoved razpolaganja z nepremičnino, za katero obstaja dolžnost vrnitve
Tožeča stranka oziroma njena pravna prednica je pravico uporabe pridobila z odločbo z dne 23. 12. 1981 na podlagi 37. člen ZPSPP. Plačilo odškodnine ni bilo pogoj za prenos pravice uporabe, pač pa upravičenje prejšnjega imetnika pravice uporabe, ki je odškodnino lahko sicer zahteval v posebnem nepravdnem postopku. Kasnejša odločba o popravi odločbe ne pomeni razpolaganja v nasprotju z 88. členom ZDen.
ZDen člen 44, 44/2, 44/6. ZUP (1986) člen 9, 183, 191, 191/1. Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin,nepremičnin, podjetij oziroma premoženja člen 16, 16/1, 16/2, 17, 18, 18-1, 24. Pravilnik o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistem točkovanja člen 1, 1/1, 1/4.
dovoljena revizija - metoda vrednotenja - točkovna metoda - volumenska metoda - prevladujoče značilnosti - izvid in mnenje izvedenca - dokazna ocena - materialna izčrpanost pravnih sredstev
Če je imel objekt v času podržavljenja tako značilnosti objektov iz prvega in drugega odstavka 16. člena Navodila (poslovni prostori) kot tudi iz 17. člena Navodila (obrtno proizvodni prostori), gre za situacijo iz 24. člena Navodila, zato je v skladu s to določbo treba ta objekt v celoti vrednotiti po njegovih prevladujočih značilnostih.
Pri razlagi prevladujočih značilnosti je treba izhajati iz namena, kateremu je objekt kot celota namenjen. Na ta namen pa kaže narava glavne dejavnosti, ki se v objektu izvaja in kateri so ostale dejavnosti, ki se še izvajajo v objektu, podrejene oziroma ki se jih ob odsotnosti glavne dejavnosti v tem objektu sicer ne bi izvajalo.
Dokazni oceni sta podvržena tudi izvid in mnenje izvedenca. Organ zato nanju ni vezan, temveč ju je dolžan presoditi skladno z določbo 9. člena ZUP/86.
dovoljenost revizije – denacionalizacija – obnova postopka - trditveno in dokazno breme – vrednostni kriterij – pomembno pravno vprašanje - zelo hude posledice
Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta.
V upravnem sporu o dovoljenosti obnove upravnega postopka pravica stranke ni izražena v denarni vrednosti, zato ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.
Če pravno vprašanje ni pomembno po vsebini obravnavane zadeve, ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Enako velja za splošno vprašanje o materialnopravni pravilnosti izpodbijane sodbe. S takim vprašanjem namreč ni izpolnjen namen instituta dovoljenosti revizije, na podlagi katerega je po navedeni določbi ZUS-1 revizija dovoljena le zaradi vprašanj, ki so pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.
Revidentka, ki ne zatrjuje drugega kot to, da naj bi bila revizija dovoljena po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ni izpolnila trditvenega in dokaznega bremena o dovoljenosti revizije po tej določbi ZUS-1.
ZDen člen 32, 32/2, 44, 88. Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja člen 11.
dovoljena revizija – oblika vračanja – zemljišča pozidana po podržavljenju – pozidanost na dan vračanja – višina odškodnine – komunalna opremljenost
V upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana sodba, iz katerega izhaja, da ob izdaji izpodbijane prvostopenjske upravne odločbe na vseh v njej zajetih zemljiščih stojijo objekti, ki niso v lasti upravičencev, zadostuje za sklep, da je v obravnavani zadevi glede vseh v izpodbijani odločbi zajetih zemljišč podana ovira za vračanje v naravi iz drugega odstavka 32. člena ZDen. Ker že obstoj ovire iz drugega odstavka 32. člena ZDen preprečuje vrnitev zemljišča v naravi, so vsi revizijski ugovori, ki se nanašajo na nepravilno uporabo določbe 88. člena ZDen, pravno nepomembni. Morebitna ničnost po začetku veljavnosti ZDen sklenjenih pravnih poslov namreč ne vpliva na pravni položaj denacionalizacijskega upravičenca, saj ta v obravnavani zadevi že na podlagi določbe drugega odstavka 32. člena ZDen ni upravičen do vračila nepremičnine v naravi.
Odškodnina za nezazidana stavbna zemljišča se ugotavlja na podlagi določb 11. člena Navodila. V tem smislu so ključne ugotovitve o oddaljenosti zemljišča od javnih dovoznih poti, priključenih na javno cestno omrežje, od javnega vodovoda ali od priključka s pitno vodo ter od možnega priključka na nizkonapetostno električno omrežje.
dovoljena revizija iz vrednostnega razloga - denacionalizacija - povračilo vlaganj - obseg povračila - pogoji povračila - začetek teka obresti
Po izrecni določbi sedmega odstavka 25. člena ZDen lahko fizične osebe povračilo vlaganj zahtevajo brez omejitev iz prejšnjih odstavkov in v celoti. To pomeni, da zanje ne veljajo omejitve o minimalnem obsegu povečane vrednosti nepremičnine iz četrtega in petega odstavka 25. člena ZDen in da imajo pravico do celotnega povračila tistih vlaganj, ki so povečala vrednost nepremičnine.
Glede na to, da je podržavljeno premoženje, v katerega je revidentka kot najemnica podržavljenih prostorov vlagala, na denacionalizacijske upravičence prešlo s pravnomočno odločbo o denacionalizaciji več kot deset (skoraj štirinajst) let pred izdajo izpodbijane odločbe o povračilu odškodnine zaradi vlaganj, je organ, tudi upoštevaje višino na podlagi sedmega odstavka 25. člena ZDen priznane odškodnine, dolžan preizkusiti, ali so še podani razlogi za uporabo ureditve v korist denacionalizacijskih upravičencev iz tretjega odstavka 25. člena ZDen, ki jih v odločbi U-I-129/95 navaja Ustavno sodišče, to je v obliki odloženega plačila, v okviru katere imajo obresti funkcijo nadomestila za uporabo denarja v pogojih časovno odloženega izplačevanja odškodnine.
ZDen člen 16, 16/3, 88. ZUS-1 člen 83, 83/2, 83/2-1, 83/2-2.
denacionalizacija - dovoljenost revizije – trditveno in dokazno breme – pomembno pravno vprašanje – ničnost razpolaganja po začetku veljavnosti ZDen – vračanje premoženja v naravi – vrednostni kriterij - lastninsko preoblikovanje podjetij
Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta.
Glede na to, da je v sodni praksi Vrhovnega sodišča ustaljeno stališče, da prepoved iz 88. člena ZDen preprečuje, da bi zaradi razpolaganja z nepremičnino, za katero obstoji dolžnost vrnitve, prišlo do ovire za vračanje tega premoženja v naravi zaradi lastninske pravice fizičnih ali civilnih pravnih oseb (tretji odstavek 16. člena ZDen), v obravnavani zadevi pa zaradi spornega razpolaganja (pogodbe o brezplačnem prenosu premoženja na revidentko) ni prišlo do ovire za vračanje v naravi, ampak je, nasprotno, revidentka, na katero je bilo premoženje preneseno, z izpodbijano odločbo določena za zavezanko za vrnitev premoženja v naravi, vprašanje ničnosti pogodbe o brezplačnem prenosu nepremičnin, ni pomembno po vsebini obravnavane zadeve. Zato ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.
Ker revidentka v tem upravnem sporu izpodbija položaj zavezanke za vračilo premoženja v naravi, kar po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča ni spor o pravici oziroma obveznosti stranke, izraženi v denarni vrednosti, ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.
dovoljena revizija – denacionalizacija – oblika vračanja premoženja – bagatelnost vložka zasebnega kapitala v mešanem podjetju – očitna nesorazmernost med vrednostjo lastninskega vložka in vrednostjo denacionalizacijskega premoženja
Pri presoji, ali gre za primer, na katerega se nanaša odločba Ustavnega sodišča o razveljavitvi določbe četrtega odstavka 16. člena ZDen (U-I-72/93), je treba ugotavljati tako bagatelnost vložka zasebnega kapitala v pravni osebi v mešani lastnini, kot tudi, ali je podana očitna nesorazmernost med lastninskim vložkom in vrednostjo premoženja denacionalizacijskega upravičenca, ki bi ga bilo mogoče vrniti v naravi (prim. 24. točko odločbe Ustavnega sodišča U-I-72/93). Zgolj ugotovitev bagatelnosti vložka zasebnega kapitala v razmerju do družbenega premoženja bi zadostovala le v izjemnih primerih, in sicer, ko bi bil tak vložek očitno tako neznaten in minimalen oziroma simboličen in tudi sam po sebi tako neznatno malo vreden, da bi zgolj ugotovitev takega dejstva zadoščala za oceno njegove bagatelnosti, bodisi že iz narave stvari ali pa na podlagi ustaljene upravnosodne prakse.
ZDen člen 16, 16/4. ZUS-1 člen 83, 83/2-2, 94, 94/2.
denacionalizacija - dovoljena revizija – pomembno pravno vprašanje – oblika vračanja premoženja – bagatelnost vložka zasebnega kapitala v mešanem podjetju – očitna nesorazmernost med vrednostjo lastninskega vložka in vrednostjo denacionalizacijskega premoženja
Pri presoji, ali gre za primer, na katerega se nanaša odločba Ustavnega sodišča o razveljavitvi določbe četrtega odstavka 16. člena ZDen (U-I-72/93), je treba ugotavljati tako bagatelnost vložka zasebnega kapitala v pravni osebi v mešani lastnini, kot tudi, ali je podana očitna nesorazmernost med lastninskim vložkom in vrednostjo premoženja denacionalizacijskega upravičenca, ki bi ga bilo mogoče vrniti v naravi (prim. 24. točko odločbe Ustavnega sodišča U-I-72/93). Zgolj ugotovitev bagatelnosti vložka zasebnega kapitala v razmerju do družbenega premoženja bi zadostovala le v izjemnih primerih, in sicer, ko bi bil tak vložek očitno tako neznaten in minimalen oziroma simboličen in tudi sam po sebi tako neznatno malo vreden, da bi zgolj ugotovitev takega dejstva zadoščala za oceno njegove bagatelnosti, bodisi že iz narave stvari ali pa na podlagi ustaljene upravnosodne prakse.
denacionalizacija – ovire za vračanje v naravi – podržavljeno premoženje – povezanost zemljišča in objekta – zakupna pogodba - začasen objekt – nova stvar – dovoljena revizija
Po ZDen se upravičencu vrača le tisto premoženje, ki je bilo njemu podržavljeno (1. in 2. člen ZDen). Ker revidentka v trenutku podržavljenja ni bila lastnica obravnavanih objektov, ti pa na zemljišču, ki je predmet denacionalizacije, še vedno stojijo, je po določbi drugega odstavka 32. člena ZDen podana ovira za vrnitev zemljišča v naravi.