ZDPIDŠ člen 3, 11. ZUS-1 člen 64, 64/4. URS člen 22.
dodatek k pokojnini - pravica do dodatka k pokojnini - kriteriji za priznanje pravice do dodatka - športni dosežki - odločanje v ponovljenem postopku - vezanost organa na pravno stališče sodišča - pravica do enakega varstva pravic
V tožnikovem primeru je prišlo do spremembe oziroma sprejema novega zakona v času, ko je nedopustno dolgo tekel postopek odločanja pred upravnim organom. Če bi upravni organ odločil pravočasno (ovire za pravočasen sprejem odločitve ni bilo, iz podatkov spisa in celo samega odgovora toženke izhaja, da je bil v skladu z določbami ZIPO že izoblikovan predlog za odločitev v zadevi, ki je bil poslan Vladi, Vlada pa o predlogu ni odločila, ampak je z odločanjem počakala na sprejem novega zakona in s tem zadržala uporabo veljavnega zakona, za kar ni imela pooblastila), bi tožnik izpolnjeval zakonski pogoj za priznanje pravice do dodatka k pokojnini za delo in izjemne dosežke na področju športa. Glede na navedene posebne okoliščine in namensko zadržanje uporabe veljavnega zakona je bila tožniku zaradi nezakonitega ravnanja upravnega organa (bistvene prekoračitve instrukcijskega roka) kršena pravica iz 22. člena Ustave RS. Zaradi pomena, ki ga ima konkretna zadeva za tožnika, je treba dati prednost varstvu pravic in pravnih koristi posameznika pred načelom zakonitosti in odločitev opreti na predpis, ki je veljal ob začetku upravnega postopka. S tem se tudi zagotovi enakopravno obravnavo istovrstnih vlog, ki jih sočasno vlagajo različne stranke.
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 18, 18/1, 18/1-d. ZUS-1 člen 52.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - prekluzija - pogoji za sprejem prosilca - zavrženje prošnje
Sodišče sprejema tožnikovo pojasnilo, da informacij o Romuniji ni mogel predložiti tekom postopka, saj se je nahajal v Centru za tujce v Postojni. Glede na navedeno po presoji sodišča tožnik s svojimi trditvami in dokaznimi predlogi ni prekludiran in jih je potrebno v predmetnem postopku upoštevati.
Tožnik je v tožbi izpostavil, da položaj prosilcev za mednarodno zaščito ni enak položaju tistih oseb, katerih prošnja je bila predhodno že zavrnjena. Kot je navedeno v poročilu AIDA za Romunijo za leto 2020, na katero se tožnik sklicuje, osebe, ki vložijo ponovno prošnjo za mednarodno zaščito, namreč nimajo pravice do materialnih pogojev za sprejem. Po prepričanju tožnika pa bi slednje lahko pomenilo kršitev 4. člena Listine. Sodišče pri tem še izpostavlja, da je bil na podlagi 5. člena Uredbe Dublin III razgovor s tožnikom opravljen zgolj v prisotnosti uradne osebe in tolmača, tožnik pa pomoči osebe z ustreznim pravnim znanjem ob tem ni imel. V takšnih primerih je še posebej pomembno, da se z osebo, ki je v našem okolju tujec in ji pravo ni poznano, razgovor opravi še posebej skrbno. Vprašanja, ki so bila tožniku v razgovoru postavljena in so se nanašala na azilni postopek v Romuniji, so vsa izhajala iz položaja prosilca za mednarodno zaščito in ne položaja, kot ga bo imel tožnik v primeru vrnitve v Romunijo, ko bo vložil ponovno prošnjo.
Ni vsaka napaka v zvezi z obličnostjo upravnega akta takšna, ki bi vodila v njegovo nezakonitost. Vendar med sestavne dele upravnega akta, katerih odsotnost ima lahko za posledico, da se tega ne da preizkusiti in predstavlja bistveno kršitev pravil postopka, spada podpis uradne osebe (oziroma varen elektronski podpis uradne osebe in organa, overjen s kvalificiranim potrdilom). Odločba, ki ni podpisana s strani uradne osebe, ki jo je izdala, je namreč praviloma brez pravnega učinka, saj sploh ni bila izdana. Podpis uradne oseben izkazuje voljo organa in je izkaz načela zakonitosti, saj služi potrditvi, da je postopek vodila oseba, ki za to izpolnjuje predpisane pogoje (31. člen ZUP) oziroma da je odločbo izdala pooblaščena uradna oseba organa (28. člen ZUP), kot tudi potrditvi da jo je izdal za to pristojen organ. Ker izpodbijani akti podpisa uradne osebe niso vsebovali, je bil po presoji sodišča tako onemogočen tudi preizkus njihove zakonitosti.
ZVis člen 6, 6/1, 6/2, 6/2-8, 26, 26/1, 26/2. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-4.
visoko šolstvo - volitve - razveljavitev - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Izpodbijani sklep se nanaša na volitve, in sicer na razveljavitev volitev v organ članice univerze. Glede na navedeno z izpodbijanim sklepom ni odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi s področja upravnega prava. Izpodbijani sklep torej ni bil izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, pač pa na področju, ki sodi v lastno, avtonomno pristojnost univerze. Zato po presoji sodiča to tudi ni akt organa ali dejanje, ki bi dopuščalo upravni spor po določbi prvega odstavka 4. člena ZUS-1.
ZMZ-1 člen 50, 50/2, 50/2-2. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6.
mednarodna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes
Sodišče je v konkretnem primeru ob upoštevanju upravičenosti oziroma dopustnosti (sorazmernosti) posega v pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz člen 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU v zvezi z prvim in drugim odstavkom 47. člena in člena 52(1) Listine o temeljnih pravicah EU zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo tožnic zavrglo (6. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1), ker upravni akt, ki se izpodbija, zaradi svobodne izbire tožnic, da zapustita Slovenijo in se vanjo ne vrneta, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnic.
subsidiarni upravni spor - pomankljiva tožba zaradi varstva ustavnih pravic - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - začasna odredba - nepopravljiva škoda
Sodišče je vezano na tožbeni zahtevek, tožbeni zahtevek pa je oblikovan tako, da tožnika izpodbijata dejanje tožene stranke in je v tem smislu dovolj konkretiziran, saj se nanaša na konkretni osebi in na konkretna dejanja, to je na zahtevo tožene stranke po 3 x tedenskem testiranju. Tožbeni zahtevek ni uperjen zoper abstraktni pravni akt, ampak zoper konkretizirano dejanje tožene stranke.
Tožnika utemeljujeta težko popravljivo škodo s tem, ko navajata, da so učenci, ki se šolajo na daljavo – s čimer smiselno navajata, da sodita mednje – izolirani, izobražujejo se brez sodelovanja ali prisotnosti učitelja. Snov se jim ne podaja, izdelki se ne pregledujejo niti se ne sme izvajati ocenjevanja znanja. Menita, da je prepoved izobraževanja in dopuščanje posegov v telo že samo po sebi take narave, da predstavlja nenadomestljivo škodo. Po mnenju sodišča tožnika z zgoraj navedenimi trditvami težko popravljive škode nista izkazala, saj se lahko šolanju na daljavo izogneta s tem, da pristaneta na pogoje, ki so potrebni, da bi šolo lahko obiskovala, v konkretnem primeru je to izpolnjevanje pogoja PCT. Torej se škodi lahko izogneta in zato ta škoda ni nepopravljiva.
V 7. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je določeno, da sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da je bila zoper upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, mogoča pritožba, pa ta sploh ni bila vložena ali je bila vložena prepozno. Gre za eno od splošnih procesnih predpostavk za vložitev tožbe v upravnem sporu.
V konkretnem primeru iz odgovora na tožbo izhaja, da tožeča stranka zoper izpodbijani sklep pritožbe ni vložila, kar pomeni, da tožba tožeče stranke zoper izpodbijani sklep v skladu s prvim odstavkom 6. člena ZUS-1 ni dopustna.
ZUOPP-1 člen 36, 37, 52. ZUS-1 člen 2, 4, 36, 36/1, 36/1-4.
otroci s posebnimi potrebami - usmeritev v posebni program vzgoje in izobraževanja - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu
Individualizirani program po svoji vsebini ne predstavlja upravnega akta v smislu 2. člena ZUS-1, pač pa izvedbeni akt strokovne narave, s katerim se določi organizacija in izvedba dodatne strokovne pomoči otroku s posebnimi potrebami. Pri njegovem sprejemu vzgojno-izobraževalni zavod ne nastopa v oblastveni vlogi, pač pa v vlogi strokovnega organa, ki je z individualiziranim programom dolžan pripraviti strokovno podlago za uresničitev pravic, ki jih otroku s posebnimi potrebami priznava odločba o usmeritvi.
Ker individualizirani program po svoji vsebini ni posamični oblastni akt ali dejanje organov oblasti, tožeča stranka varstva svojih pravic ne more uveljavljati niti v okviru subsidiarnega upravnega spora po 4. členu ZUS-1.
ZEKom-1 člen 45, 45/6, 47, 47/2, 49, 51, 192, 192/1. ZUS-1 člen 4, 36, 36/1, 36/1-4.
dodelitev radijske frekvence - javni razpis za dodelitev radijske frekvence - odločba o dodelitvi radijskih frekvenc - javna dražba - plačilo nadomestila za uporabo - tožba v upravnem sporu - izpodbijani akt ni upravni akt - zavrženje tožbe
Sodišče ugotavlja, da je stranka z interesom sicer res že opravila plačilo nadomestila za uporabo omejene naravne dobrine, vendar ne glede na to sodišče meni, da izpodbijani sklep ne predstavlja dokončnega upravnega akta po 49. členu ZEKom-1, saj agencija (toženka) z izpodbijanim sklepom (še) ni po vsebini odločila o sami pravici – torej o dodelitvi RF stranki z interesom in s tem o pridobitvi pravice do njihove uporabe.
Da bi bilo o dodelitvi RF, to je o pravici uporabe RF, odločeno že pred ODRF z izpodbijanim sklepom, pa ne izhaja niti iz določbe devetega odstavka 45. člena ZEKom-1, kot to zmotno uveljavlja tožnik. Po tej določbi se šteje, da so bili na javnem razpisu izbrani dražitelj ali dražitelji, ki so na javni dražbi uspeli in v predpisanem roku plačali plačilo za učinkovito rabo omejene naravne dobrine iz drugega odstavka 47. člena tega zakona. Ne drži, da se po navedeni določbi ex lege šteje, da so RF dražiteljem dodeljene pod odložnim pogojem plačila nadomestila. Ta določba namreč pomeni zgolj materialno podlago za odločitev o pravici z ODRF, v kateri se skladno z določbami 51. in 52. člena ZEKom-1 opredelijo tudi drugi pogoji pravice do uporabe radijskih frekvenc.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - očitno nerazumna zadeva - upravni spor - odgovor na tožbo - zamudna sodba
Ker je odgovor na tožbo pravica in ne dolžnost, odločitev toženke, da je ne bo izkoristila, ne more imeti posledic v smislu izdaje zamudne sodbe.
Toženka je v okviru odločanja o prošnji dejansko izvedla presojo pravilnosti in zakonitosti sklepov tega sodišča, I U 969/2021-6 z dne 24. 6. 2021 ter I U 978/2021-11 z dne 5. 7. 2021, izključno na svojo presojo, da sta ta sklepa pravilna (13. točka obrazložitve izpodbijane odločbe), pa je uprla tudi svojo odločitev o očitni neutemeljenosti tožnikove prošnje. Toženka je v postopku odločanja o BPP tako prevzela vlogo, ki bi jo imelo v primeru vložitve pritožbe instančno sodišče (Vrhovno sodišče), s tem pa je po presoji sodišča presegla okvire ocene „očitne nerazumnosti“, ki jo je upravičena izvesti na podlagi prve alineje prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 24. člena ZBPP.
dokončnost upravnega akta - preuranjena tožba - zavrženje tožbe
Sklep o davčni izvršbi predstavlja upravni akt, kar tudi sicer med strankama ni sporno, saj gre za javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v izvrševanju upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici posameznika, vendar pa izpodbijani akt še ni dokončen, saj je tožnica zoper njega vložila pritožbo, o kateri pa še ni bilo odločeno.
tožba v upravnem sporu - rok za vložitev tožbe - prepozna tožba - zavrženje tožbe
Sodišče je zavezano opraviti predhodni preizkus tožbe in s tem tudi preizkus njene pravočasnosti po uradni dolžnosti in paziti nanjo ves čas postopka. Tožba vložena po poteku zakonsko določenega (prekluzivnega) roka je prepozna.
ZIntPK člen 56a, 58, 58/1, 58/2, 58/4. ZUP člen 9, 9/1, 188, 188/1. ZUS-1 člen 2.
lobiranje - izjeme lobiranja - vpis v register - načelo zaslišanja strank - izjava stranke
Načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP ne zahteva, da bi morala toženka tožniku omogočiti, da se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, izjavi ustno. To načelo organu nalaga dolžnost, da stranki pred izdajo odločbe da možnost, da se seznani z rezultatom ugotovitvenega postopka in se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo, ter s tem možnost braniti, zavarovati, in uveljaviti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi.
ZGD-1 v določbi prvega odstavka 274. člena v povezavi z določbo prvega odstavka 514. člena istega zakona določa, da člane nadzornega sveta, ki zastopajo interese delničarjev (oz. družbenikov, opomba sodišča), voli skupščina. Iz tega pa logično izhaja, da člani nadzornega sveta torej niso izvoljeni predstavniki družbe z omejeno odgovornostjo, temveč izvoljeni predstavniki skupščine, tj. družbenikov. Ne predstavljajo namreč družbe z omejeno odgovornostjo, ki jo zastopa in s tem predstavlja eden ali več poslovodij (prvi odstavek 515. člena ZGD-1), temveč družbenike. Navedeno torej pomeni, da termin izvoljeni predstavnik interesne organizacije iz določbe druge povedi četrtega odstavka 58. člena ZIntPK ne zajema članov nadzornega sveta.
Tudi prizadevanje za odpravo morebitne protiustavnosti ZDTon, s katero bi se kršile človekove pravice in/ali temeljne svoboščine, kot zatrjuje tožnik, lahko spada med izjeme po 56.a členu ZIntPK.
COVID-19 - osnovna šola - izobraževanje - varstvo ustavnih pravic - subsidiarni upravni spor - procesne predpostavke - pravni interes - začasna odredba
V upravnem sporu sodišče ni pristojno odločati o zakonitosti tistih aktov, ki nimajo značilnosti dokončnega upravnega akta, poleg tega pa tudi ne o tistih aktih, ki v pravni položaj tožnika ne posegajo, kot tudi ne o tistih aktih, zoper katere je tožniku na razpolago drugo sodno varstvo. Pri tem se za upravni akt po 2. odstavku 2. člena ZUS-1 šteje tisti akt, ki vsebuje vsebinsko odločitev o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi določenega subjekta, ki je lahko stranka v postopku izdaje upravnega akta. Upoštevaje določbo 1. odstavka 4. člena ZUS-1, s katero je povzeta določba 2. odstavka 157. člena Ustave, pa je predmet presoje sodišča v upravnem sporu tudi zakonitost posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi individualno posegajo v temeljne pravice in svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.
Sodišče, ki skladno s 1. odstavkom 40. člena ZUS-1 presoja izpodbijani akt v mejah tožbenega predloga, v konkretnem primeru ugotavlja, da iz vsebine tožbenega zahtevka kot iz tožbe kot celote nedvoumno izhaja, da tožnika zahtevata sodno varstvo v upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1 v povezavi z drugim odstavkom 157. člena Ustave, pri čemer iz tožbenih navedb izhaja, da je zanju spornih več v tožbenem zahtevku navedenih splošnih aktov in sicer Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Uradni list RS, št. 174/21 in 177/21), Sklep Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) o izvajanju vzgojno izobraževalnega dela na daljavo (Uradni list RS, št. 138/21), Okrožnica MIZŠ z dne 12. 11. 2021 in Dodatna pojasnila k okrožnici MIZŠ z dne 16. 11. 2021. To pa že glede na njihovo poimenovanje, kot tudi glede na njihovo vsebino kaže na njihovo pravno naravo splošnih abstraktnih pravnih aktov, ne pa za individualno urejanje posamičnih razmerij.
ZUS-1 člen 32, 66, 66/3. Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (2022) člen 8, 8/1. ZNB člen 39.
COVID-19 - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - šolstvo - odlok - varstvo ustavnih pravic - začasna odredba
Med pogoji za izdajo začasne odredbe je tako na prvem mestu vsaj na stopnji verjetnosti izkazana težko popravljiva škoda, ki bi se z izvršitvijo izpodbijanega akta prizadela tožniku, ob hkratnem upoštevanju prizadetosti javne koristi ter koristi nasprotnih strank, v skladu z načelom sorazmernosti.
Po mnenju sodišča težko popravljiva škoda ni izkazana, saj se lahko šolanju na daljavo izogneta s tem, da pristaneta na pogoje, ki so potrebni, da bi šolo lahko obiskovala, kot jih v tožbi oziroma zahtevi za izdajo začasne odredbe tudi sama navajata.
nerazumljiva vloga - poziv na dopolnitev - zavrženje tožbe
Ker tožnik tožbe ni dopolnil v skladu z napotki sodišča, sodišče ugotavlja, da je tožba ostala nepopolna in nerazumljiva. Ni namreč jasno, kaj želi tožnik: ali le pojasnilo oziroma tolmačenje priloženega sklepa o zavrženju njegove vloge ali pa bi rad zoper sklep vložil tožbo v upravnem sporu, pri čemer ne navede niti tega, da je odločitev napačna niti razlogov za to. Sodišče pa nima zakonskega pooblastila, da bi samo nadomeščalo voljo strank.
koncesije - koncesija za opravljanje zdravstvene dejavnosti - vložitev pritožbe zoper upravni akt - procesne predpostavke za tožbo v upravnem sporu - zavrženje tožbe
O pritožbi zoper odločbo, ki jo je na prvi stopnji izdala uprava samoupravne lokalne skupnosti v upravni zadevi iz izvirne pristojnosti samoupravne lokalne skupnosti, odloča župan.
Tožnica zoper izpodbijani akt ni vložila pritožbe, saj ji je prvostopni organ podal napačni pravni pouk, da lahko neposredno vloži upravni spor. Ne glede na navedeno pa se tožba v upravnem sporu lahko vloži le zoper dokončni upravni akt, kar pa izpodbijani akt (še) ni, saj tožnica zoper njega še ni vložila pritožbe.
Ker akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt v smislu 2. člena ZUS-1, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu, sodno varstvo pravic v zvezi s sklenitvijo zakupnega razmerja pa je tožeči stranki zagotovljeno pred sodiščem splošne pristojnosti, je upravno sodišče iz razloga po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo kot nedopustno zavrglo.
ZJC člen 3, 3/1. ZUreP-2 člen 192, 193, 199,199/4. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-4.
kategorizacija javnih cest - javna cesta - javna korist - razlastitev - pogoji za razlastitev - posamični upravni akt - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Z izpodbijanim Odlokom o spremembah Odloka o kategorizaciji občinskih javnih cest v Občini Gorenja vas - Poljane je bila prej javna občinska cesta izvzeta iz kategorizacije. Po presoji sodišča se učinek navedenega Odloka razteza na vse dejanske in potencialne uporabnike ceste, kar kaže na splošnost pravne norme. Odlok ne učinkuje zoper konkretno in individualno določene subjekte, ampak zoper vnaprej nedoločene osebe, ki jih lahko (ne pa nujno) zadeva. Po prvem odstavku 3. člena ZJC so namreč javne ceste prometne površine, ki so splošnega pomena za promet in jih lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo ceste, in pravili cestnega prometa. Kategorizacija ceste kot javne ceste torej omogoča, da jih lahko vsak, tj. nedoločen krog ljudi, prosto uporablja. Ukinitev kategorizacije pa temu nedoločenemu krogu ljudi to pravico ukinja.
Ukinitev kategorizacije ne more spremeniti pravnega položaja osebe, ki je vložila zahtevo za razlastitev in s tem tudi ne gre za odločitev o njeni pravici ali obveznosti. Poleg tega pa četrti odstavek 199. člena ZUreP-2 določa, da lahko zahtevo za razlastitev poda razlastitveni zavezanec, če ima zaradi že zgrajenih objektov, ki so lahko predmet razlastitve po 193. členu tega zakona, lastninsko ali drugo stvarno pravico na nepremični omejeno. Citirano določilo torej možnosti, da razlastitveni postopek sproži tudi domnevni razlastitveni zavezanec (kar pa ne pomeni že uspeha v tem postopku in s tem pridobitve pravice do odškodnine), ne pogojuje s kategorizacijo objekta kot javne ceste, ampak s tem, da gre za že zgrajene objekte, ki so lahko predmet razlastitve po 193. členu tega zakona, ob upoštevanju pogojev po 192. členu ZUreP-2. Tudi iz tega razloga se zato pravni položaj tožnika zaradi ukinitve kategorizacije ni mogel spremeniti in torej Odlok po vsebini ne pomeni odločitve o tožnikovi pravici ali obveznosti.
upravni spor - vrnitev v prejšnje stanje - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Postopek v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje ima procesno naravo, ki omogoča, da se odpravijo posledice zamude in da se postopek o izdaji upravnega akta (o glavni stvari) vrne v stanje, v kakršnem je bil pred zamudo. S sklepi, izdanimi v zvezi s tem procesnim institutom, se postopek odločanja o izdaji upravnega akta (glavni stvari) ne obnovi, ustavi ali konča v smislu drugega odstavka 5. člena ZUS-1, temveč se z njimi odloči o pravočasnosti posameznega procesnega dejanja znotraj postopka odločanja o glavni stvari in ti sklepi sami zase ne predstavljajo končne odločitve o glavni stvari.