ZUS-1 člen 17, 17/1, 36, 36/1, 36/1-3. ZTuj-2 člen 37a, 37a/1.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - delodajalec - upravni spor - aktivna procesna legitimacija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Po določbi prvega odstavka 37.a člena ZTuj-2 lahko prošnjo za izdajo enotnega dovoljenja vloži tujec ali njegov delodajalec. Če prošnjo vloži delodajalec, lahko ta opravlja tudi druga dejanja v postopku v skladu s pooblastilom tujca, ne more pa se mu vročiti izdanega enotnega dovoljenja. Prva tožnica zgolj s tem, da je vložila prošnjo za drugega tožnika kot njegova delodajalka, ni pridobila statusa stranke (ali stranskega udeleženca) v upravnem postopku. Delodajalcu je namreč z določbo 37.a člena ZTuj-2 dana le procesna legitimacija, ki nima podlage v stvarni materialno-pravni legitimaciji (pravici do prebivanja), glede nadaljnjih procesnih dejanj pa lahko delodajalec nastopa le kot pooblaščenec tujca (prim. sklepa Upravnega sodišča III U 138/2021 z dne 2. 11. 2021 in I U 153/2015 z dne 15. 5. 2015 ter sodbo in sklep III U 226/2012 z dne 3. 9. 2013).
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - sklep o prekinitvi postopka - pravni interes - nedopustna tožba
S tožbo v upravnem sporu je zahtevana presoja zakonitosti sklepa o prekinitvi postopka za podajšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, s ciljem, da se prekinitev odpravi in se torej izvede postopek za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo. Pravni interes tožnika je, da se postopek ne prekine, pač pa se odloči o njegovi prošnji za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo.
Ker je tekom tega upravnega spora bila tožniku izdana odločba Upravne enote, s katero je upravni organ odločil o tožnikovi prošnji za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji, torej postopek za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tožnika, ki je bil z izpodbijanim sklepom prekinjen, ni več prekinjen, pač pa je bil nadaljevan in tudi v upravnem postopku končan z izdajo odločbe. To pomeni, da tožnik za obravnavani spor, ki se nanaša le na prekinitev postopka, ne izkazuje več pravnega interesa, saj vsebinska obravnava tožbe očitno ne bi privedla k spremembi njegovega pravnega položaja, zato je sodišče tožbo zavrglo.
začasna odredba - ureditvena začasna odredba - težko popravljiva škoda - premoženjska škoda - povezana družba - izpad dohodka
Tako predlagana začasna odredba ne pomeni začasne ureditve spornega pravnega razmerja, temveč tožnik z njo želi pridobiti dovoljenje za postavitev teh objektov, še preden je odločeno o zakonitosti izpodbijane inšpekcijske odločbe. Če bi namreč sodišče tako začasno odredbo izdalo in toženki naložilo postavitev objektov za oglaševanje nazaj na lokacije, bi z njo odločilo o dovoljenosti postavitve teh objektov na teh lokacijah in s tem dejansko o stvari, ki je sicer predmet vsebinske presoje v tem upravnem sporu. O zakonitosti izpodbijane odločbe in s tem o pravilnosti oziroma nepravilnosti inšpekcijske odločbe, torej, ali je bila odreditev njihove odstranitve z navedenih lokacij zakonita ali ne, pa sodišče lahko odloči le s sodbo, s katero odloči o tožbi. Ker bi izdana začasna odredba (če bi se v upravnem sporu izkazalo, da tožba ni utemeljena) omogočila postavitev nazaj objektov za oglaševanje v nasprotju z zakonom, pa je po svoji vsebini tudi pravno nedopustna.
gradbeno dovoljenje - sprememba namembnosti - imisije - škoda na zdravju - začasna odredba - težko popravljiva škoda
Po sodni praksi so imisije, ki so običajne v vsakem sodobnem mestu (npr. imisije prometa in individualnih kurišč), ki ne presegajo predpisanih mejnih vrednosti, štejejo za dopustne. Za takšne je mogoče šteti tudi imisije vonjav iz lokalov za pripravo prehrane v mestih, pa tudi povečane imisije hrupa gostinskih in drugih lokalov, kolikor ne presegajo običajne oziroma predpisane dopustne meje in nimajo (bistvenega) vpliva na zdravje in kvaliteto življenja ljudi v okolici.
Škoda na zdravju v splošnem nedvomno predstavlja škodo, ki je že po naravi stvari (vsaj praviloma) težko popravljiva. Vprašanje pa je, ali je tožeči stranki z dokazi, ki jih je predlagala v postopku, nastanek te bodoče škode (kot posledice imisij iz prehrambnega obrata investitorja) uspelo izkazati z zahtevano stopnjo verjetnosti.
začasna odredba - prostorski akt - težko popravljiva škoda - sprememba namembnosti zemljišča
Upravni spor, v katerem se zagotavlja sodno varstvo pravic posameznikov v primeru izdaje nezakonitih prostorskih izvedbenih aktov, je namenjen varstvu pravic in pravnih koristi tožeče stranke, temu cilju pa služi tudi začasno sodno varstvo, ki ga do končne odločitve v upravnem sporu zaradi varstva svojih pravnih interesov (in ne pravnih interesov drugih in tudi ne javnega interesa) v obliki začasne odredbe predlaga tožeča stranka.
Odlok vzpostavlja drugačno namensko rabo prostora na območju, na katerem se nahajata zemljišči tožeče stranke, od pred tem veljavne, kar tožečo stranko posledično bistveno omejuje pri uporabi, uživanju in razpolaganju z navedenima zemljiščema, za kateri velja posebno (strožje) pravno varstvo, določeno za kmetijska zemljišča.
Z vidika lastnika zemljišča predstavlja določitev namenske rabe zemljišča omejitev njegove lastninske pravice, saj sme zemljišče uporabljati le skladno s prostorskimi akti. Navedeno velja še toliko bolj v primeru, ko je izpodbijani del prostorskega akta namensko rabo zemljišč tožeče stranke v nasprotju z njihovo dejansko rabo spremenil iz stavbnega v kmetijsko.
ZUS-1 člen 20, 20/3, 52, 64. GZ člen 50, 51, 52, 54, 55, 57. ZVO-1 člen 54. URS člen 125. Uredba o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju (2018) člen 1-26.
integralni postopek - postopek za izdajo gradbenega dovoljenja - varstvo okolja - pravo unije - sodna praksa Sodišča EU - prekluzija glede navajanja dejstev in dokazov - materialna pravnomočnost - objektivne meje pravnomočnosti - neustavnost oziroma nezakonitost podzakonskega predpisa - presoja vplivov objekta na okolje - varstvo pred hrupom - pravica do zdravega življenjskega okolja - exceptio illegalis - kršitev ustavnega načela delitve oblasti - načelo pravne države - državni prostorski načrt
V okoljsko relevantnih zadevah s pravom EU praviloma ni skladno splošno pravilo upravnega spora o prekluzijah, urejeno v tretjem odstavku 20. člena37 in 52. členu ZUS-1. Večjega pomena je namreč širok dostop do sodišč zadevne javnosti in s tem povezana celovita presoja materialne ali postopkovne pravilnosti sprejete odločitve, razen če gre za argument, ki pomeni zlorabo postopka ali ki je podan v slabi veri.
Pravnomočnost, na katero je v skladu z 2. členom Zakona o sodiščih vezano Upravno sodišče pri ponovnem sojenju v isti zadevi, se poleg izreka sodbe, razteza le na pravna in dejanska vprašanja, o katerih je bilo odločeno s sodbo o odpravi upravnega akta in ki so bili podlaga za sprejeto odločitev (oziroma predhodno ugotovitev razlogov za nezakonitost akta). Namen takšne ureditve je v pravnem varstvu tožeče stranke, ki je s tožbo uspela in se lahko zanese na odločitev sodišča v smislu, da jo bo (najprej) spoštovala tožena stranka v ponovnem postopku, če pa ta ne, pa Upravno sodišče, ki bo nespoštovanje predhodne odločitve s strani tožene stranke sankcioniralo v okviru določbe 65. člena ZUS-1. Bistveno torej je, kateri razlogi so predstavljali podlago za odločitev sodišča o odpravi upravnega akta s strani sodišča. To pomeni, da če je sodišče v okviru prve presoje obravnavalo tudi tožbene razloge, za katere je ocenilo, da ne predstavljajo razlogov za nezakonitost akta in zato za njegovo odpravo, ni mogoče šteti, da je glede njih sodba materialno pravnomočna. Tožeča stranka, ki je sicer s tožbo uspela, saj je sodišče izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek (a iz drugih razlogov oziroma na drugi podlagi), namreč zoper sodno obrazložitev, s katero so bili njeni tožbeni razlogi vsebinsko zavrnjeni, nima možnosti vložitve pravnega sredstva. Zakon (ZUS-1, ZPP) namreč v takšnem primeru tožeči stranki ne dopušča vložitve pravnega sredstva.
Razlage, da lahko (protiustavna) Uredba o hrupu predstavlja veljavno pravno podlago za presojo dopustnosti (zakonitosti) gradnje objekta z vplivi na okolje, torej nameravanega (bodočega) posega v okolje, sodišče ne more sprejeti. Podzakonski predpis, ki je bil sprejet s kršitvijo temeljnih načel in določb Aarhuške konvencije (ki je del prava EU), prenesenih v določbe ZVO-1, ne more predstavljati ustavnoskladne in zakonite podlage za izdajo gradbenega dovoljenja iz 57. člena GZ. (Ne)obstoja pomembnih škodljivih vplivov na okolje namreč ni dopustno presojati na podlagi takšnega podzakonskega predpisa. Povedano drugače, pravni učinki protiustavnosti Uredbe o hrupu, ugotovljene z odločbo z dne 6. 7. 2022, se upoštevaje ustavnoskladno razlago te odločbe v celoti raztezajo na PVO z vidika varstva pred hrupom v tej zadevi. Glede na to mora sodišče uporabo te Uredbe v predmetni zadevi odkloniti (exceptio illegalis). V nasprotnem primeru bi lahko prišlo do kršitve pravice do zdravega življenjskega okolja tožeče stranke iz 72. člena Ustave. Kot predhodno pojasnjeno, uporaba instituta exceptio illegalis predstavlja obliko sodnega nadzora nad splošnimi akti uprave prav v situacijah kot je predmetna – ko je bila (med drugim) na neustavnem podzakonskem predpisu, katerega glavni namen naj bi bil varstvo zdravega življenjskega okolja, dovoljena gradnja objekta z vplivi na okolje.
Ustavna odločba U-I-441/18-23 z dne 6. 7. 2022 je bila objavljena v Uradnem listu RS št. 99/2022 dne 22. 7. 2022. To pomeni, da je rok, v katerem bi morala Vlada RS izvršiti odločbo Ustavnega sodišča kot najvišjega organa sodne oblasti, iztekel z dnem 22. 7. 2023. Ustavno sodišče je v svojih odločbah že večkrat opozorilo, da če se pristojni normodajalec v roku ne odzove na odločbo Ustavnega sodišča, izdano na podlagi 48. člena ZUstS, to predstavlja hudo kršitev načel pravne države in delitve oblasti; odločbe Ustavnega sodišča so obvezne in morajo tako dejansko učinkovati, kot take pa jih morajo vsi državni organi spoštovati in izvrševati. Nespoštovanje odločb Ustavnega sodišča ne le vzdržuje protiustavno stanje, temveč ga lahko tudi poglablja. V konkretnem primeru je za izdajo gradbenega dovoljenja pristojno ministrstvo, ki je pristojno za gradbene zadeve (drugi odstavek 7. člena GZ), na čelu katerega je minister, ki je član Vlade RS (110. člen Ustave). Ministrstvo je eden najvišjih organov državne uprave, nad njim je le Vlada RS (prim. prvi odstavek 1. člena Zakona o Vladi RS). Glede na navedeno ima torej ministrstvo, ki je pristojno za izdajo predmetnega gradbenega dovoljenja, dolžnost, da Vlado RS opozori na protiustavnost Uredbe o hrupu oziroma kot pristojnega normodajalca na dolžnost spoštovanja odločb Ustavnega sodišča. V ta namen bi moral zadoščati že argument, da Republika Slovenija ne more izdajati gradbenih dovoljenj za objekte z vplivi na okolje na podlagi predpisa, ki je bil sprejet s kršitvijo določb Aarhuške konvencije in s tem prava EU.
ZIN člen 5, 28. ZUS-1 člen 2, 5, 5/2, 36, 36/1, 36/1-6.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - sklep o ustavitvi postopka - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - pravni interes - zavrženje tožbe
Iz ustaljene novejše sodne prakse Upravnega sodišča (glej npr. sklepe I U 500/2021 z dne 28. 2. 2023, I U 568/2019 z dne 1. 10. 2020 in III U 309/2019 z dne 13. 2. 2020 ter sodbi tega sodišča I U 327/2019 z dne 27. 8. 2020 in I U 945/2017 z dne 10. 4. 2018), ki temelji na odločitvah Vrhovnega sodišča (prim. sklepe I Up 104/2024 z dne 20. 8. 2024, I Up 142/2021 z dne 13. 10. 2021, I Up 27/2021 z dne 1. 9. 2021, X Ips 40/2016 z dne 23. 11. 2016 in X Ips 209/2015 z dne 5. 10. 2016), jasno izhaja stališče, da sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka ne predstavlja akta iz prvega oziroma drugega odstavka 2. člena ZUS-1, s katerim se odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Gre za procesni sklep v smislu drugega odstavka 5. člena ZUS-1, po katerem se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Tudi za izpodbijanje tovrstnih procesnih sklepov pa je potreben pravni interes.
ZUS-1 člen 32, 32/2, 32/3. ZPOmK-2 člen 96, 96/1. ZKme-1 člen 61f, 61g.
varstvo konkurence - ravnanje v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji - začasna odredba - odložitvena začasna odredba - ureditvena začasna odredba - neizkazana težko popravljiva škoda - administrativno sankcioniranje pravnih oseb
Prvi odstavek 96. člena ZPOmK-2 izrecno določa, da se administrativna sankcija prisilno izvrši po pravnomočnosti odločbe, s katero je izrečena. Ta določba jasno razmejuje med prostovoljnim plačilom administrativne sankcije v izreku določenem roku in možnostjo prisilne izvršitve, ki je dovoljena šele po nastopu pravnomočnosti odločbe. Vložena tožba v upravnem sporu dejansko odlaga pravnomočnost izpodbijane odločbe do odločitve Upravnega sodišča o vloženi tožbi. S tem tudi ni podana dolžnost plačila administrativne sankcije pred pravnomočnostjo izpodbijane odločbe. Prostovoljno plačilo lahko tožnik opravi že pred pravnomočnostjo odločbe, če se za to sam odloči.
Razlikovanje med prostovoljnim plačilom in prisilno izvršitvijo je pomembno tudi z vidika teka in s tem nastanka zamudnih obresti. Iz argumentacije tožnika izhaja, da bi mu z zapadlostjo administrativne sankcije (po preteku 15-dnevnega roka) začele teči zakonske zamudne obresti, ne glede na to, da prisilna izvršitev še ni možna. To pomeni, da tožnik ni popolnoma zavarovan pred pravnimi posledicami izpodbijane odločbe do nastopa pravnomočnosti le-te, saj mu zaradi določitve kratkega roka za prostovoljno plačilo grozi začetek teka zamudnih obresti še pred pravnomočnostjo odločbe. Sodišče ugotavlja, da navedena argumentacija tožnika seveda drži zgolj v primeru, da izpodbijana odločba ne bi bila odpravljena. V primeru odprave izpodbijane odločbe tudi teka zakonskih zamudnih obresti ne bi bilo, ker odprava deluje ex tunc in bi se štelo, da izpodbijana odločba ni bila izdana. Upoštevajoč navedeno sodišče ugotavlja, da tožnik ima pravni interes za vložitev predloga za izdajo predlagane začasne odredbe, saj se želi izogniti možnemu nastanku obveznosti plačila zamudnih obresti od zneska administrativne sankcije, ki bi začele teči z zapadlostjo obveznosti še pred pravnomočnostjo odločbe v primeru, da bi bila njegova tožba zavrnjena.
Za izdajo odložitvene, kot tudi ureditvene začasne odredbe mora biti izkazano, da bi se z izvršitvijo izpodbijanega akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. 3. točka izreka izpodbijane odločbe ne vsebuje izreka glede zakonskih zamudnih obresti v primeru zamude plačila administrativne sankcije, torej po poteku paricijskega roka. Ta dolžnost tožniku ni naložena z izpodbijano odločbo. Drugi odstavek 96. člena ZDavP-2 določa, da se zamudne obresti, inter alia, ne zaračunavajo od denarnih kazni in glob. Da imajo administrativne sankcije kaznovalno naravo, enako kot denarne kazni in globe, ne more biti sporno. Zakon torej obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti določa za davke in ne za oblike kazni, ki se določijo v denarnem znesku. Vendar to za zavrnitev tožnikovega predloga za izdajo začasne odredbe niti ni relevantno. Sodišče je namreč začasno odredbo zavrnilo iz razloga, ker tožnik ni izkazal težko popravljive škode v skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1. Tožnik nastanek težko popravljive škode utemeljuje izključno s finančnimi posledicami, torej s finančno škodo, vendar takšne trditve niso zadostne za izkazovanje težko popravljive škode v smislu drugega in tretjega odstavka 32. člena ZUS-1. Kot je poudarilo Vrhovno sodišče, sama finančna škoda, četudi nastane, še ne predstavlja avtomatično težko popravljive škode v pomenu drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Sodišče ugotavlja, da tožnik s trditvami v postopku ni izkazal, da bi mu zatrjevana izgubljena vrednost denarja v primeru povračila vplačane sankcije, niti samo plačilo administrativne sankcije pred pravnomočnostjo izpodbijane odločbe, predstavljal težko popravljivo škodo za njegovo poslovanje. Celo nasprotno, navedel je, da lahko administrativno sankcijo plača v vsakem trenutku. Ob upoštevanju tožnikovega izrazito močnega finančnega položaja, ki ga navaja sam tožnik v tožbi, takšen strošek ne predstavlja težko popravljive škode, saj ne more ogroziti poslovanja tožnika. Pomembno je tudi, da tožnik sam v svojem predlogu navaja, da je dobro stoječa gospodarska družba, ki lahko plača administrativno sankcijo kadarkoli, kar dodatno potrjuje, da mu stroški izgube zamudnih obresti v primeru uspešnega povračila vplačanega zneska administrativne sankcije, ne more predstavljati težko popravljive škode, če mu niti plačilo celotne administrativne sankcije ne predstavlja težko popravljive škode. Ob upoštevanju tožnikovega finančnega položaja, takšen strošek tako ne predstavlja težko popravljive škode v pomenu drugega odstavka 32. člena ZUS-1.
Argumenti o možnosti nastanka škode zaradi nezmožnosti povrnitve polne vrednosti denarja z zakonskimi zamudnimi obrestmi ob morebitni razveljavitvi odločbe se nanašajo na posledice prostovoljnega predčasnega plačila, ki pa je rezultat tožnikove lastne svobodne odločitve in ne zakonske obveznosti. Obveznost plačila je odložena do pravnomočnosti izpodbijane odločbe. Sodišče tudi zavrača tožnikove trditve o finančnem položaju toženke in njeni domnevni nezmožnosti vračila administrativnih sankcij v primeru tožnikovega uspeha v upravnem sporu. Administrativne sankcije so prihodek Republike Slovenije, torej proračuna. Toženka je javna agencija, ki se financira iz državnega proračuna Republike Slovenije, ki zagotavlja sredstva tudi za vračila morebitnih administrativnih sankcij v primeru odprave njenih odločb. Vračilo vplačanih administrativnih sankcij se uveljavlja proti Republiki Sloveniji kot prejemnici teh sredstev.
omejitev lastninske pravice - začasna odredba - predlog za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe - težko popravljiva škoda - odložitvena začasna odredba
Predlagana začasna odredba po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 ni utemeljena, ker Sklep ne predstavlja akta, ki bi ga bilo mogoče izvršiti po določbah ZUP, saj z njim tožniku ni bila naložena nobena obveznost (s Sklepom se je le začel postopek začasne omejitve lastninske pravice), zato izdaja odložitvene začasne odredbe v tem primeru ni mogoča. S predlogom za izdajo začasne odredbe sodišče ni mogoče zahtevati prepovedi izvajanja upravnega postopka, saj vodenje upravnega postopka predstavlja izvajanje pristojnosti upravnega organa.
Zatrjevana težko popravljiva škoda je ostala na podlagi splošnih in pavšalnih trditev, temelječih na hipotetičnih situacijah. Tožnik je našteval dodatna opravila v primeru, da bi se odločil za prodajo stanovanja, ne da bi trdil in dokazal, da stanovanje dejansko prodaja oziroma ga namerava prodati in posledično, da mu dejansko grozijo zatrjevane posledice in da so te takšne, da izpolnjujejo kriterij težko popravljive škode zaradi posega v lastninsko pravico in osebno svobodo. Tudi glede vpliva gradnje SNG Drama na sosednje nepremičnine je zatrjevanje grozeče težko popravljive škode ostalo posplošeno z navedbami hipotetičnih situacij, v katerih bi lahko prišlo do katastrofalne premoženjske škode in občutnega vpliva vpliva na zdravje lastnika, pri čemer v tej zvezi tudi ni bila podana vzročna zveza, saj je gradnja lahko le posledica izdanega gradbenega dovoljenja in ne že izdanega Sklepa.
ZUS-1 člen 28, 28/1, 36, 36/1, 36/1-2. ZUP člen 87.
tožba - rok za vložitev tožbe - pravočasnost tožbe - fikcija vročitve
V primeru vročitve pisanja s fikcijo je za ugotovitev datuma vročitve bistven podatek, kdaj je bilo stranki v njenem hišnem predalčniku puščeno obvestilo o prispeli pošti. Že zakonsko besedilo četrtega odstavka 87. člena ZUP oziroma besedna zveza "z dnem preteka tega roka" namreč kaže na to, da se v primeru neuspelega osebnega vročanja in naslovnikove opustitve, da sam dvigne dokument, šteje, da mu je bil ta vročen na dan, ko se je iztekel rok za njegov prevzem, to je petnajsti dan.
pritožba - postulacijska sposobnost - pritožba, ki jo vloži stranka sama in identična pritožba pooblaščenca
Če odvetnik pritožbo, ki jo je vložila stranka sama, naknadno le dopolni, s tem taka pritožba še ne postane pritožba, vložena po odvetniku. Taka pritožba vsebinsko ostane še vedno pritožba, ki jo je napisala stranka sama, in je zato ni mogoče upoštevati kot dejanje, opravljeno po odvetniku oziroma pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit.
Ker je sodno varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu subsidiarno, je za dovoljenost tožbe treba tudi presoditi, ali ima glede na okoliščine in značilnosti v tožbi zatrjevane kršitve ustavnih pravic tožnik na voljo drugo učinkovito sodno varstvo. Ker je bil vsakemu posameznemu tožniku izdan upravni akt, ki je lahko predmet sodnega varstva po 2. členu ZUS-1, v okviru katerega lahko stranka uveljavlja vse kršitve, tudi kršitve ustavnih pravic, procesne predpostavke za tožbo po 4. členu ZUS-1 niso izpolnjene, zato je sodišče tožbo v tem delu zavrglo.
Čeprav toženka za izdajo sklepov o začasni prepovedi zbiranja v vzgojno-izobraževalnem zavodu in napotitvi na izobraževanje na daljavo, v izreku katerih je posameznemu učencu od 17. 11. 2021 pa do dneva, ko bo starš oziroma zakoniti zastopnik podal soglasje k samotestiranju ali predložil dokazilo o izpolnjevanju izjeme o samotestiranju, začasno prepovedano zbiranje v vzgojno-izobraževalnem zavodu, učenec pa je za čas začasne prepovedi zbiranja v vzgojno-izobraževalnem zavodu napoten na izobraževanje na daljavo, ni imela izrecnega pooblastila v veljavnih pravnih normah, je z njimi s položaja moči, oblastveno, tožnikom onemogočila vstop v šolo in obiskovanje pouka v prostorih šole. Osnovnošolsko izobraževanje je ustavna pravica in dolžnost otrok, obiskovanje pouka in izobraževanje v šoli pa je tudi uzakonjena kot pravica in dolžnost učencev v osnovni šoli. Sodišče zato sodi, da bi toženka morala smiselno uporabiti določbe IV.A poglavja ZOsn, ki urejajo postopek odločanja o pravicah in dolžnostih učencev. Toženka je prezrla določbo, da o pritožbah v zvezi z uresničevanjem pravic in dolžnosti otroka oziroma učenca odloča pritožbena komisija, katere sestava je določena v 60.c členu ZOsn.
Napačen pravni pouk, ki ga je toženka dala v obravnavanih sklepih, za tožnike ne more imeti nobenih škodljivih posledic, zato je sodišče v skladu s šestim odstavkom 215. člena ZUP tožnikom omogočilo vložitev pritožbe zoper sklepe.
brezplačna pravna pomoč - predlog za izločitev uradne osebe - izpodbijani akt ni upravni akt - zavrženje tožbe
Tožnik izpodbija sklep o zavrženju predloga za izločitev uradne osebe, ki upoštevajoč ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ni sklep, s katerim je postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan v smislu določbe drugega odstavka 5. člena ZUS-1.
ZMZ-1 člen 20, 20/2, 26, 26/1, 26/1-2, 27, 27/1. ZUS-1 člen 59, 59/1, 59/2, 59/2-3.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlogi prosilca za azil - prosilec iz Maroka
Škoda za podelitev subsidiarne zaščite mora biti "povzročena zaradi ravnanja tretje osebe in da torej ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti /.../ sistema izvorne države." Šele, če gre za namerno odtegnitev tožniku nekih bistvenih storitev, ki so potrebne za (minimalno) dostojno življenje, država pa ni zmožna ali noče nuditi zaščite, bi lahko bil tožnik upravičen do subsidiarne zaščite. Takšno odtegovanje minimalnih pogojev za preživetje mora biti v določeni meri usmerjeno na tožnika, kajti nevarnosti, ki jim je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva države, same zase običajno ne predstavljajo individualne grožnje, ki bi jo priznavali kot resno škodo. V konkretnem primeru je tožena stranka pravilno ugotovila, da obravnavani pogoj za subsidiarno zaščito tožnik očitno ni izkazal, saj so bile njegove navedbe, kar je sodišče utemeljilo že v kontekstu pogoje za status begunca, očitno nekonkretizirane.
ZUS-1 člen 2. ZDru-1 člen 14, 14/1. ZDLov-1 člen 18, 19, 22, 65, 65/1.
lovsko društvo - lovska družina - društva - disciplinski ukrep - pristojnost sodišča splošne pristojnosti - krajevna in stvarna pristojnost - odstop tožbe pristojnemu sodišču
Obravnavana zadeva temelji na civilnopravnem razmerju med društvom kot toženo stranko in tožnikom kot članom tega društva v zvezi z odločitvijo disciplinske komisije društva o prepovedi odstrela živali, zato gre za civilnopravni spor. Na takšno vrsto spora napotuje 14. člen ZDru-1.
Sodno varstvo je zagotovljeno v pravdnem postopku, v katerem je stvarno pristojno za odločanje okrajno sodišče in ne (specializirano) upravno sodišče, ki se je izreklo za stvarno nepristojno in odločilo, da bo zadevo po pravnomočnosti tega sklepa odstopilo v reševanje pristojnemu okrajnemu sodišču.
tujci - enotno dovoljenje za prebivanje in delo - razveljavitev delovnega dovoljenja za tujca - pravni interes - zavrženje tožbe
Enotno dovoljenje za prebivanje in delo v RS, ki je bilo z izpodbijano odločbo razveljavljeno, bi glede na zgoraj navedeno obdobje, v vsakem primeru preteklo 22. 12. 2021. Ob takih okoliščinah si tožnik z odpravo izpodbijane odločbe, tudi če bi bilo tožbi ugodeno, očitno ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. Po sami naravi stvari, čeprav odprava upravnega akta učinkuje ex tunc, pravnega položaja tožnika zaradi poteka časa ni več mogoče vrniti v stanje pred izdajo odločbe.
ZVoz-1 člen 20, 20/3, 20/3-3, 20/4. ZUP člen 2, 129, 129/1, 129/1-1. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-4.
avto šole - učitelj - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - upravna zadeva - upravni akt - zavrženje pritožbe - pisno opozorilo
Z izdanim pisnim opozorilom na podlagi 3. točke tretjega odstavka 20. člena ZVoz-1 se ni odločalo o kakšni materialnopravni pravici, obveznosti oziroma pravni koristi tožnika in zato izpodbijani sklep ni upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1, prav tako pa tudi ne gre za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, zoper katerega bi bilo mogoče samostojno sodno varstvo v upravnem sporu. ZVoz-1 tudi ne določa pravnega varstva zoper pisno opozorilo.
ZUS-1 člen 32, 32/3. ZMat člen 4. Pravilnik o načinu izvajanja mature za kandidate s posebnimi potrebami (2014) člen 5.
matura - otrok s posebnimi potrebami - začasna odredba - ureditvena začasna odredba - pravica opravljati maturo na podlagi prilagojenega načina opravljanja ali ocenjevanja
Sodišče je z izdanim sklepom o ureditveni začasni odredbi odločilo, da se tožniku poleg že priznanih prilagoditev omogoči uporaba pripomočka računalnika z e-bralcem in zagotovi opravljanje poklicne mature ba spomladanskem izpitnem roku v tem šolskem letu, saj je tožnik izkazal težko popravljivo škodo oz. nujnost začasne ureditve stanja.
začasna odredba - ukrep gradbenega inšpektorja - neizkazana težko popravljiva škoda
Tožnica sicer izpostavlja, da ima zavarovanje tega območja, z njegovo zagraditvijo in s tem zavarovanjem zasebne lastnine pred nepovabljenimi tretjimi, neprecenljiv pomen za tožnico oz. bi ji odsotnost tega (ponovno) povzročila nepopravljivo škodo. Vendar pa subjektivno tožničino pojmovanje pomembnosti postavljenega zidu še ne pomeni, da bo z njegovo odstranitvijo tožnici nastala težko popravljiva oz. nepopravljiva škoda in tako ni izkazala, da bi ji zaradi izvršitve izpodbijanega akta grozila nevarnost prenehanja poslovanja oz. grozil stečaj, prav tako pa ni ne navedla in ne izkazala nobenih pravnih ali dejanskih okoliščin, ki bi ji v primeru uspeha preprečevale ponovno postavitev zidu.