V takšnem dejanskem položaju, ko se predaja prosilca ni izvršila v okviru časovne omejitve, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa toženke, odgovornost za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z navedeno določbo 29. člena Uredbe Dublin III prenese na Republiko Slovenijo.
Postopek za mednarodno zaščito po ZMZ-1 in postopek izdaje prvega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo po ZTuj-2 se izključujeta.
V takšnem dejanskem položaju, ko se predaja prosilca ni izvršila v okviru časovne omejitve, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa toženke, odgovornost za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z navedeno določbo 29. člena Uredbe Dublin III prenese na Republiko Slovenijo.
V takšnem dejanskem položaju, ko se predaja prosilca ni izvršila v okviru časovne omejitve, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa toženke, odgovornost za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z navedeno določbo 29. člena Uredbe Dublin III prenese na Republiko Slovenijo.
Tožnik je zmotno mislil, da je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena in da je ta narok namenjen presoji zavrnitve prošnje za mednarodno zaščito. Želi pa ostati v Centru za tujce. Ker je tožeča stranka tožbo umaknila, je sodišče na podlagi drugega odstavka 34. člena ZUS-1 postopek ustavilo.
Sodišče je že predhodno, tj. 23. 6. 2026 prejelo tožnikovo tožbo, ki jo je tožnik naperil zoper isti sklep tožene stranke o omejitvi gibanja, tj. sklep št. 2142-4303/2025/42 (1221-06) z dne 18. 6. 2026. Zahtevka v zadevi I U 1229/2026 in v obravnavani zadevi sta istovetna. Ker je bila o isti zadevi v upravnem sporu že izdana pravnomočna sodba in je bilo torej o predmetni zadevi že pravnomočno odločeno, je sodišče moralo tožbo v tem upravnem sporu na podlagi 8. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči.
Ko se predaja prosilca ni izvršila v okviru časovne omejitve, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa toženke, odgovornost za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z navedeno določbo 29. člena Uredbe Dublin III prenese na Republiko Slovenijo.
Ker so torej nastopile med strankama nesporne okoliščine, zaradi katerih tožena stranka izpodbijanega akta ne more (več) izvršiti, si tožnik z vztrajanjem pri izpodbojni tožbi v tem upravnem sporu ne more (več) izboljšati svojega pravnega položaja. Pravni interes v tem upravnem sporu za tožnika torej ne obstoji (več), saj so učinki, ki jih zasleduje, že obstoječi.
Sodišče šteje kot nesporno dejstvo, da tožnik od 7. 1. 2026 dalje ni vključen v noben vzgojno-izobraževalni program pri izvajalcih javno veljavnih programov v Republiki Sloveniji. Upoštevaje to okoliščino tožnikov pravni interes za tožbo za odpravo izpodbijanih aktov ni več izkazan.
V obravnavani zadevi niso bili podani zakonski pogoji iz prvega odstavka 144. člena ZUP za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj je organ komunalni prispevek odmeril po uradni dolžnosti, ne na zahtevo stranke, prav tako ne gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ne bi bilo mogoče odložiti. Določba 2. točke prvega odstavka 144. člena ZUP v primeru odmere komunalnega prispevka, kakršen je obravnavani, prav tako ne pride v poštev, saj ima stranka po določbi tretjega odstavka 234. člena ZUreP-3, ki predstavlja pravno podlago za odločitev v tej zadevi, pravico dokazovati drugačno površino objekta in s tem tudi drugačno površino gradbene parcele, kot izhaja iz uradnih evidenc.
Kadar drugostopenjski organ dopolnjuje dokazni postopek, ima stranka postopka enako pravico do izjave (9. člen ZUP), kakor bi jo imela v postopku pred prvostopenjskim organom. Takšna pravica do izjave tožniku v postopku pred drugostopenjskim organom ni bila dana. Sodišče je sicer na glavni obravnavi tožniku vročilo Seznam in izsek PID ter mu omogočilo, da se o njima izjavi. Vendar v okoliščinah obravnavane zadeve sanacija opisane kršitve v upravnem sporu ni mogoča. Drugostopenjski organ namreč ni izvedel posebnega ugotovitvenega postopka po 244. členu ZUP, temveč je vztrajal pri stališču, da gre za skrajšani ugotovitveni postopek. Sodišče v upravnem sporu ne more nadomestiti manjkajočega ugotovitvenega postopka pred upravnim organom, ki bi obsegal celovito zaslišanje stranke in ugotavljanje pravno upoštevnih dejstev v zvezi s pogoji za odmero komunalnega prispevka.
Tožena stranka se v upravnem postopku do vprašanja, ali je bila tožnikovemu objektu uporaba kanalizacijske opreme omogočena že pred izgradnjo nove kanalizacije, ni opredelila, čeprav je to vprašanje odločilno za pravilno uporabo prvega odstavka 234. člena ZUreP-3 v zvezi z drugim odstavkom 161. člena ZUreP-3 in šestim odstavkom 29. člena Uredbe.
Tožnik je zaprosil za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje in ne za izdajo prvega dovoljenja, in sicer iz razloga združitve družine na podlagi 47. člena ZTuj-2. Tožena stranka je napačno tolmačila določbo četrtega odstavka 87. člena ZTuj-2, da zoper odločitev o podaljšanju dovoljenja za začasno prebivanje ni pritožbe. Določba četrtega odstavka 87. člena se namreč nanaša le na izdajo prvih dovoljenj za prebivanje, in pa tudi na podaljšanje teh dovoljenj. To pomeni, da je zoper odločitev o podaljšanju obstoječega dovoljenja dopustna pritožba.
Vrhovno sodišče je v novejši sodni praksi opozorilo, da je zaradi v ZUreP-3 predpisanih učinkov izdaje sklepa o uvedbi postopka omejitve lastninske pravice s pravico začasne uporabe pomembno, da so za njegovo izdajo izpolnjeni vsi zakonski pogoji, zaradi česar mora imeti lastnik nepremičnine, ki mora v primeru uvedbe postopka po navedeni ureditvi ZUreP-3 trpeti poseg v svojo lastninsko pravico, možnost ugovarjati, da niso. Omenjeni sklep mora vsebovati obrazložitev glede ugotovljenih dejstev, ki se nanašajo na pogoje za uvedbo postopka zoper zavezanca, ter glede dokazov, na katere je svoje ugotovitve o dejstvih oprlo; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločitev - konkretno uvedbo postopka omejitve lastninske pravice po ZUreP-3. Ob tem morajo navedene ugotovitve toženke vsebovati tudi njeno opredelitev do ugovorov zavezanca zoper obstoj zakonskih pogojev za uvedbo postopka in tudi v zvezi s posledicami, ki jih uvedba postopka prinese za njegova lastninskopravna upravičenja (omejitev razpolaganja).
V izpodbijani odločbi se upravni organ ni v ničemer opredelil do ugovorov, ki jih je tožnik podal v svoji opredelitvi z dne 30. 7. 2025, ampak le navaja, da je tožnik v zadevi podal odgovor na zahtevo. Tožnik sicer v tožbi zatrjuje, da je v svoji opredelitvi jasno ugovarjal in utemeljil zakaj bi se po njegovem mnenju postopek moral voditi na podlagi določb ZUreP-2. Prav tako je sklicujoč se na učinek ugotovljene neustavnosti Uredbe o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju (Ur. l. RS, št. 43/18 in 59/19) na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-441/18-23 ugovarjal neveljavnost strokovnih podlag za prostorske akte, ki temeljijo na omenjeni Uredbi o merjenju vrednosti kazalcev hrupa v okolju - to brez dvoma velja tudi za pravne podlage za predmetni avtocestni odsek, vezano na katerega se vodi razlastitveni postopek. Nadalje se upravni organ sploh ni opredelil, da je tožnik še 7. 7. 2025 od pooblaščenca razlastitvene upravičenke prejel ponudbo, pri čemer je bila zahteva za razlastitev vložena že 23. 5. 2025 in torej preden je bila konkretna ponudba sploh poslana tožniku - s čemer je tožnik jasno ugovarjal neizpolnjenost pogoja iz prvega odstavka 209. člena ZUreP-3.
Odsotnost obrazložitve izpodbijanega akta je bistvena, saj upoštevaje tožnikove tožbene navedbe, iz katerih izhaja njegovo nasprotovanje odločitvi organa v zvezi s tem, da za uvedbo postopka omejitve lastninske pravice niso podani vsebinski razlogi, ter o tem onemogoča preizkus zakonitosti izpodbijanega sklepa.
To, kar zahteva tožnik z zahtevo za izdajo začasne odredbe, tj., da se izvršitev izpodbijane odločbe odloži do pravnomočnosti odločitve o vloženi tožbi, torej izhaja že iz samega zakona. Tožnik si tako z obravnavanim predlogom ne more izboljšati svojega pravnega položaja.
V obravnavani zadevi gre za pridobitev rudarske pravice za izkoriščanje mineralnih surovin brez javnega razpisa. Ta možnost je dostopna le omejenemu krogu oseb, ki jih s pridobivalnim prostorom povezuje katera od okoliščin, naštetih v drugem odstavku 34. člena ZRud-1. Hkrati gre za postopek, ki je uveden na podlagi vloge osebe (35. člen ZRud-1 ), ki želi na koncu izposlovati izdajo odločbe o podelitvi rudarske pravice (43. člen ZRud-1) ter skleniti koncesijsko pogodbo (44. člen ZRud-1).
Uredba konkretno določa, kdo je lahko nosilec rudarske pravice in, katere obveznosti mora izpolniti pri njenem izvajanju. Navedeno pomeni, da Uredba (v izpodbijanem delu) predstavlja akt po četrtem odstavku 5. člena ZUS-1, čemur je v sklepu I Up 103/2026 z dne 11. 5. 2026 pritrdilo tudi Vrhovno sodišče. Poudarilo je tudi, da je tožniku treba priznati pravni interes za vložitev tožbe.
Tožniku z Uredbo ni bila naložena obveznost, ki bi lahko bila predmet upravne izvršbe. Določeni so zgolj pogoji, ki jih mora izpolniti, če želi skleniti koncesijsko pogodbo, pri čemer Uredba pravne učinke ustvarja že s samo objavo v Uradnem listu. Slednje pomeni, da učinkovanja obveznosti iz citiranih določb Uredbe ni mogoče zadržati z odlogom izvrševanja izpodbijane Uredbe, saj te obveznosti že učinkujejo oziroma veljajo od objave. Predlog za izdajo začasne odredbe po predlaganem drugem odstavku 32. člena ZUS-1 zato ni utemeljen.
V obravnavani zadevi niso bili podani zakonski pogoji za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj je organ komunalni prispevek odmeril po uradni dolžnosti in ne na zahtevo stranke, prav tako ne gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ne bi bilo mogoče odložiti. Določba 2. točke prvega odstavka 144. člena ZUP v primeru odmere komunalnega prispevka, kot je obravnavani, prav tako ne pride v poštev, saj ima stranka po določbi tretjega odstavka 234. člena ZUreP-3, ki predstavlja pravno podlago za odločitev v predmetni zadevi, pravico dokazovati drugačno površino objekta, s tem pa tudi drugačno površino gradbene parcele, kot izhaja iz uradnih evidenc.
V primeru, kadar drugostopenjski organ dopolnjuje postopek, ima stranka postopka enako pravico do izjave (9. člen ZUP), kot bi jo imela v postopku pred prvostopenjskim organom. Takšna pravica do izjave tožniku v postopku pred drugostopenjskim organom ni bila dana.
Za odmero komunalnega prispevka zaradi izboljšanja opremljenosti zadošča (že) možnost priključitve objekta zavezanca na komunalno opremo, dejanski priklop na komunalno omrežje pa ni pogoj (3. točka četrtega odstavka 161. člena ZUreP-3), ki bi moral biti izpolnjen, da bi lastnik objekta postal zavezanec za plačilo komunalnega prispevka. Možnost priključitve pomeni, da je z izgradnjo komunalne opreme vzpostavljena dostopnost te opreme, na katero se objekt lahko priključi z izgradnjo hišnega priključka, ki ga financira lastnik. Ločevati je treba med tehnično zahtevnostjo izvedbe priklopa in objektivno nemožnostjo priklopa. Tožnik je šele v prvi pripravljalni vloge dne 13. 3. 2026 navedel, pooblaščenka pa dodatno obrazložila na glavni obravnavi, da se tožnikov objekt zaradi tehnične nezmožnosti in različnih višinskih padcev ne more priključiti na kanalizacijsko omrežje tožene stranke. Po prvem odstavku 52. člena ZUS-1 sme tožnik v tožbi navajati nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Tožnik te obveznosti glede navedbe o nezmožnosti priklopa zaradi različnih višinskih padcev med njegovim objektom in kanalizacijskim vodom ni izpolnil.
Prvostopenjska odločba o možnosti priključitve nima navedenih razlogov, na podlagi katerih je prvostopenjski organ ugotovil, da bi bil tožnikov objekt lahko priklopljen na javno kanalizacijsko omrežje. Drugostopenjski organ se ni opredelil do tega, ali gre pri tožnikovem objektu zgolj za tehnično zahtevnejši priklop, ki zakonskega pogoja možnosti priključitve na kanalizacijsko omrežje ne izključuje, ali za objektivno nemožnost priklopa, kar bi pomenilo neizpolnjevanje tega zakonskega pogoja.
V obravnavani zadevi niso bili podani zakonski pogoji za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj je organ komunalni prispevek odmeril po uradni dolžnosti in ne na zahtevo stranke, prav tako ne gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ne bi bilo mogoče odložiti. Določba 2. točke prvega odstavka 144. člena ZUP v primeru odmere komunalnega prispevka, kot je obravnavani, prav tako ne pride v poštev, saj ima stranka po določbi tretjega odstavka 234. člena ZUreP-3, ki predstavlja pravno podlago za odločitev v predmetni zadevi, pravico dokazovati drugačno površino objekta, s tem pa tudi drugačno površino gradbene parcele, kot izhaja iz uradnih evidenc.
V primeru, kadar drugostopenjski organ dopolnjuje postopek, ima stranka postopka enako pravico do izjave (9. člen ZUP), kot bi jo imela v postopku pred prvostopenjskim organom. Takšna pravica do izjave tožniku v postopku pred drugostopenjskim organom ni bila dana.
Za odmero komunalnega prispevka zaradi izboljšanja opremljenosti zadošča (že) možnost priključitve objekta zavezanca na komunalno opremo, dejanski priklop na komunalno omrežje pa ni pogoj (3. točka četrtega odstavka 161. člena ZUreP-3), ki bi moral biti izpolnjen, da bi lastnik objekta postal zavezanec za plačilo komunalnega prispevka. Možnost priključitve pomeni, da je z izgradnjo komunalne opreme vzpostavljena dostopnost te opreme, na katero se objekt lahko priključi z izgradnjo hišnega priključka, ki ga financira lastnik. Vendar pa je treba pri tem ločevati med tehnično zahtevnostjo izvedbe priklopa in objektivno nemožnostjo priklopa. Do tega razlikovanja, ki je za presojo izpolnjenosti pogoja možnosti priključitve odločilno, pa se tožena stranka, njen prvostopenjski in drugostopenjski organ, nista zadostno opredelila.
Odložitev učinkov izpodbijanega akta v upravnem sporu ni mogoča, če je bil izpodbijani akt v času odločanja sodišča o predlogu za izdajo odložitvene začasne odredbe že izvršen.
Dovoljenje za opravljanje dejavnosti je bilo v obravnavani zadevi tožeči stranki z izpodbijano odločbo zaradi ugotovljene kršitve obveznosti poročanja odvzeto, kar pomeni, da tožeča stranka dejavnosti, za katero ji je bilo izdano dovoljenje, ne more več opravljati, logična posledica tega pa je, da tožeča stranka tudi v register (pa čeprav le začasno - do pravnomočne odločitve sodišča v tem upravnem sporu) zaradi varstva javnega interesa ne more biti vpisana. Dejavnost zagotavljanja dela delavcev uporabniku lahko opravljajo le tisti delodajalci, ki razpolagajo z veljavnim dovoljenjem za opravljanje te dejavnosti in ki so na podlagi tega dovoljenja tudi vpisani v register kot javno evidenco.
Po pravni teoriji mora za to, da bi pooblastilo obsegalo tudi upravičenje vodenja in odločanja v postopkih po ZUP, iz vsebine predpisa o organizaciji ali drugega predpisa izrecno izhajati, da gre za pooblastitev izdajanja upravnih aktov po ZUP - splošno pooblastilo za nadomeščanje namreč ne zadostuje. Iz citiranih določb 16. in 17. člena ZDU-1 ne izhaja, da je z izdajo takega pooblastila državni sekretar pooblaščen tudi za izdajanje upravnih aktov (vodenje postopka in odločanje) po ZUP. Državni sekretar s takšnim pooblastilom namreč ne postane predstojnik organa v smislu prvega odstavka 28. člena ZUP, iz ZDU-1 in ZUP pa tudi ne izhaja, da bi bilo z organizacijskim pooblastilom mogoče izključiti uporabo procesnih pravil ZUP.
Izpodbijana odločba, ki ne obstaja več (ker jo je sodišče s sodbo, I U 195/2024-61 z dne 14. 4. 2026 že odpravilo), v tožničin položaj ne more (več) posegati, sodišče pa že odpravljene (in tako neobstoječe) odločbe v predmetnem upravnem sporu tudi ne more ponovno odpraviti.
Davčni organ je pristojen od davčnih zavezancev zahtevati podatke in pojasnila, davčne zavezance na drugi strani pa zavezuje sodelovalna dolžnost. Da v njegov pravni položaj nedopustno posega sam tek postopka nadzora oziroma izdaja sklepa na predložitev določene dokumentacije (ker ta npr. ne bi imela nobene povezave s konkretnim postopkom, tožnik ne trdi), pa tožnik zgolj s pavšalno trditvijo o posegu v človekove pravice ni izkazal.
Težko popravljiva škoda mora izhajati neposredno iz izpodbijanega akta, podana mora biti neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se želijo preprečiti. Sodišče v okviru 32. člena ZUS‑1 ne more davčnemu organu prepovedati vodenja oziroma nadaljevanja konkretnega postopka davčnega inšpekcijskega nadzora po imenovanih inšpektorjih, še manj pa prepovedati vodenje drugih postopkov nadzora, za katere je davčni organ pristojen in v okviru katerih mu zakon daje tudi pooblastilo od zavezanca in tretjih oseb zahtevati podatke, ki so potrebni za zakonito odmero davčnih obveznosti.
Vsebina in učinek začasne odredbe mora ostati v mejah tožbenega zahtevka. Z začasno odredbo tožnik ne sme doseči zavarovanja, ki mu ga ne bo dajala niti sodba, s katero bo ugodeno njegovemu tožbenemu zahtevku.
Tožnik ni izkazal pogojev za izdajo začasne odredbe, vključno s temeljnim pogojem, to je obstojem težko popravljive škode. Toženka in stranka z interesom pa sta izkazali prizadetost javne koristi ter poseg v koristi nasprotne stranke. Posledično je zato sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe kot neutemeljeno zavrnilo.