ZUS-1 člen 20, 20/3, 52, 64. GZ člen 50, 51, 52, 54, 55, 57. ZVO-1 člen 54. URS člen 125. Uredba o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju (2018) člen 1-26.
integralni postopek - postopek za izdajo gradbenega dovoljenja - varstvo okolja - pravo unije - sodna praksa Sodišča EU - prekluzija glede navajanja dejstev in dokazov - materialna pravnomočnost - objektivne meje pravnomočnosti - neustavnost oziroma nezakonitost podzakonskega predpisa - presoja vplivov objekta na okolje - varstvo pred hrupom - pravica do zdravega življenjskega okolja - exceptio illegalis - kršitev ustavnega načela delitve oblasti - načelo pravne države - državni prostorski načrt
V okoljsko relevantnih zadevah s pravom EU praviloma ni skladno splošno pravilo upravnega spora o prekluzijah, urejeno v tretjem odstavku 20. člena37 in 52. členu ZUS-1. Večjega pomena je namreč širok dostop do sodišč zadevne javnosti in s tem povezana celovita presoja materialne ali postopkovne pravilnosti sprejete odločitve, razen če gre za argument, ki pomeni zlorabo postopka ali ki je podan v slabi veri.
Pravnomočnost, na katero je v skladu z 2. členom Zakona o sodiščih vezano Upravno sodišče pri ponovnem sojenju v isti zadevi, se poleg izreka sodbe, razteza le na pravna in dejanska vprašanja, o katerih je bilo odločeno s sodbo o odpravi upravnega akta in ki so bili podlaga za sprejeto odločitev (oziroma predhodno ugotovitev razlogov za nezakonitost akta). Namen takšne ureditve je v pravnem varstvu tožeče stranke, ki je s tožbo uspela in se lahko zanese na odločitev sodišča v smislu, da jo bo (najprej) spoštovala tožena stranka v ponovnem postopku, če pa ta ne, pa Upravno sodišče, ki bo nespoštovanje predhodne odločitve s strani tožene stranke sankcioniralo v okviru določbe 65. člena ZUS-1. Bistveno torej je, kateri razlogi so predstavljali podlago za odločitev sodišča o odpravi upravnega akta s strani sodišča. To pomeni, da če je sodišče v okviru prve presoje obravnavalo tudi tožbene razloge, za katere je ocenilo, da ne predstavljajo razlogov za nezakonitost akta in zato za njegovo odpravo, ni mogoče šteti, da je glede njih sodba materialno pravnomočna. Tožeča stranka, ki je sicer s tožbo uspela, saj je sodišče izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek (a iz drugih razlogov oziroma na drugi podlagi), namreč zoper sodno obrazložitev, s katero so bili njeni tožbeni razlogi vsebinsko zavrnjeni, nima možnosti vložitve pravnega sredstva. Zakon (ZUS-1, ZPP) namreč v takšnem primeru tožeči stranki ne dopušča vložitve pravnega sredstva.
Razlage, da lahko (protiustavna) Uredba o hrupu predstavlja veljavno pravno podlago za presojo dopustnosti (zakonitosti) gradnje objekta z vplivi na okolje, torej nameravanega (bodočega) posega v okolje, sodišče ne more sprejeti. Podzakonski predpis, ki je bil sprejet s kršitvijo temeljnih načel in določb Aarhuške konvencije (ki je del prava EU), prenesenih v določbe ZVO-1, ne more predstavljati ustavnoskladne in zakonite podlage za izdajo gradbenega dovoljenja iz 57. člena GZ. (Ne)obstoja pomembnih škodljivih vplivov na okolje namreč ni dopustno presojati na podlagi takšnega podzakonskega predpisa. Povedano drugače, pravni učinki protiustavnosti Uredbe o hrupu, ugotovljene z odločbo z dne 6. 7. 2022, se upoštevaje ustavnoskladno razlago te odločbe v celoti raztezajo na PVO z vidika varstva pred hrupom v tej zadevi. Glede na to mora sodišče uporabo te Uredbe v predmetni zadevi odkloniti (exceptio illegalis). V nasprotnem primeru bi lahko prišlo do kršitve pravice do zdravega življenjskega okolja tožeče stranke iz 72. člena Ustave. Kot predhodno pojasnjeno, uporaba instituta exceptio illegalis predstavlja obliko sodnega nadzora nad splošnimi akti uprave prav v situacijah kot je predmetna – ko je bila (med drugim) na neustavnem podzakonskem predpisu, katerega glavni namen naj bi bil varstvo zdravega življenjskega okolja, dovoljena gradnja objekta z vplivi na okolje.
Ustavna odločba U-I-441/18-23 z dne 6. 7. 2022 je bila objavljena v Uradnem listu RS št. 99/2022 dne 22. 7. 2022. To pomeni, da je rok, v katerem bi morala Vlada RS izvršiti odločbo Ustavnega sodišča kot najvišjega organa sodne oblasti, iztekel z dnem 22. 7. 2023. Ustavno sodišče je v svojih odločbah že večkrat opozorilo, da če se pristojni normodajalec v roku ne odzove na odločbo Ustavnega sodišča, izdano na podlagi 48. člena ZUstS, to predstavlja hudo kršitev načel pravne države in delitve oblasti; odločbe Ustavnega sodišča so obvezne in morajo tako dejansko učinkovati, kot take pa jih morajo vsi državni organi spoštovati in izvrševati. Nespoštovanje odločb Ustavnega sodišča ne le vzdržuje protiustavno stanje, temveč ga lahko tudi poglablja. V konkretnem primeru je za izdajo gradbenega dovoljenja pristojno ministrstvo, ki je pristojno za gradbene zadeve (drugi odstavek 7. člena GZ), na čelu katerega je minister, ki je član Vlade RS (110. člen Ustave). Ministrstvo je eden najvišjih organov državne uprave, nad njim je le Vlada RS (prim. prvi odstavek 1. člena Zakona o Vladi RS). Glede na navedeno ima torej ministrstvo, ki je pristojno za izdajo predmetnega gradbenega dovoljenja, dolžnost, da Vlado RS opozori na protiustavnost Uredbe o hrupu oziroma kot pristojnega normodajalca na dolžnost spoštovanja odločb Ustavnega sodišča. V ta namen bi moral zadoščati že argument, da Republika Slovenija ne more izdajati gradbenih dovoljenj za objekte z vplivi na okolje na podlagi predpisa, ki je bil sprejet s kršitvijo določb Aarhuške konvencije in s tem prava EU.
ZUS-1 člen 32, 32/2, 32/3. ZPOmK-2 člen 96, 96/1. ZKme-1 člen 61f, 61g
varstvo konkurence - ravnanje v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji - začasna odredba - odložitvena začasna odredba - ureditvena začasna odredba - neizkazana težko popravljiva škoda - administrativno sankcioniranje pravnih oseb
Prvi odstavek 96. člena ZPOmK-2 izrecno določa, da se administrativna sankcija prisilno izvrši po pravnomočnosti odločbe, s katero je izrečena. Ta določba jasno razmejuje med prostovoljnim plačilom administrativne sankcije v izreku določenem roku in možnostjo prisilne izvršitve, ki je dovoljena šele po nastopu pravnomočnosti odločbe. Vložena tožba v upravnem sporu dejansko odlaga pravnomočnost izpodbijane odločbe do odločitve Upravnega sodišča o vloženi tožbi. S tem tudi ni podana dolžnost plačila administrativne sankcije pred pravnomočnostjo izpodbijane odločbe. Prostovoljno plačilo lahko tožnik opravi že pred pravnomočnostjo odločbe, če se za to sam odloči.
Razlikovanje med prostovoljnim plačilom in prisilno izvršitvijo je pomembno tudi z vidika teka in s tem nastanka zamudnih obresti. Iz argumentacije tožnika izhaja, da bi mu z zapadlostjo administrativne sankcije (po preteku 15-dnevnega roka) začele teči zakonske zamudne obresti, ne glede na to, da prisilna izvršitev še ni možna. To pomeni, da tožnik ni popolnoma zavarovan pred pravnimi posledicami izpodbijane odločbe do nastopa pravnomočnosti le-te, saj mu zaradi določitve kratkega roka za prostovoljno plačilo grozi začetek teka zamudnih obresti še pred pravnomočnostjo odločbe. Sodišče ugotavlja, da navedena argumentacija tožnika seveda drži zgolj v primeru, da izpodbijana odločba ne bi bila odpravljena. V primeru odprave izpodbijane odločbe tudi teka zakonskih zamudnih obresti ne bi bilo, ker odprava deluje ex tunc in bi se štelo, da izpodbijana odločba ni bila izdana. Upoštevajoč navedeno sodišče ugotavlja, da tožnik ima pravni interes za vložitev predloga za izdajo predlagane začasne odredbe, saj se želi izogniti možnemu nastanku obveznosti plačila zamudnih obresti od zneska administrativne sankcije, ki bi začele teči z zapadlostjo obveznosti še pred pravnomočnostjo odločbe v primeru, da bi bila njegova tožba zavrnjena.
Za izdajo odložitvene, kot tudi ureditvene začasne odredbe mora biti izkazano, da bi se z izvršitvijo izpodbijanega akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. 3. točka izreka izpodbijane odločbe ne vsebuje izreka glede zakonskih zamudnih obresti v primeru zamude plačila administrativne sankcije, torej po poteku paricijskega roka. Ta dolžnost tožniku ni naložena z izpodbijano odločbo. Drugi odstavek 96. člena ZDavP-2 določa, da se zamudne obresti, inter alia, ne zaračunavajo od denarnih kazni in glob. Da imajo administrativne sankcije kaznovalno naravo, enako kot denarne kazni in globe, ne more biti sporno. Zakon torej obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti določa za davke in ne za oblike kazni, ki se določijo v denarnem znesku. Vendar to za zavrnitev tožnikovega predloga za izdajo začasne odredbe niti ni relevantno. Sodišče je namreč začasno odredbo zavrnilo iz razloga, ker tožnik ni izkazal težko popravljive škode v skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1. Tožnik nastanek težko popravljive škode utemeljuje izključno s finančnimi posledicami, torej s finančno škodo, vendar takšne trditve niso zadostne za izkazovanje težko popravljive škode v smislu drugega in tretjega odstavka 32. člena ZUS-1. Kot je poudarilo Vrhovno sodišče, sama finančna škoda, četudi nastane, še ne predstavlja avtomatično težko popravljive škode v pomenu drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Sodišče ugotavlja, da tožnik s trditvami v postopku ni izkazal, da bi mu zatrjevana izgubljena vrednost denarja v primeru povračila vplačane sankcije, niti samo plačilo administrativne sankcije pred pravnomočnostjo izpodbijane odločbe, predstavljal težko popravljivo škodo za njegovo poslovanje. Celo nasprotno, navedel je, da lahko administrativno sankcijo plača v vsakem trenutku. Ob upoštevanju tožnikovega izrazito močnega finančnega položaja, ki ga navaja sam tožnik v tožbi, takšen strošek ne predstavlja težko popravljive škode, saj ne more ogroziti poslovanja tožnika. Pomembno je tudi, da tožnik sam v svojem predlogu navaja, da je dobro stoječa gospodarska družba, ki lahko plača administrativno sankcijo kadarkoli, kar dodatno potrjuje, da mu stroški izgube zamudnih obresti v primeru uspešnega povračila vplačanega zneska administrativne sankcije, ne more predstavljati težko popravljive škode, če mu niti plačilo celotne administrativne sankcije ne predstavlja težko popravljive škode. Ob upoštevanju tožnikovega finančnega položaja, takšen strošek tako ne predstavlja težko popravljive škode v pomenu drugega odstavka 32. člena ZUS-1.
Argumenti o možnosti nastanka škode zaradi nezmožnosti povrnitve polne vrednosti denarja z zakonskimi zamudnimi obrestmi ob morebitni razveljavitvi odločbe se nanašajo na posledice prostovoljnega predčasnega plačila, ki pa je rezultat tožnikove lastne svobodne odločitve in ne zakonske obveznosti. Obveznost plačila je odložena do pravnomočnosti izpodbijane odločbe. Sodišče tudi zavrača tožnikove trditve o finančnem položaju toženke in njeni domnevni nezmožnosti vračila administrativnih sankcij v primeru tožnikovega uspeha v upravnem sporu. Administrativne sankcije so prihodek Republike Slovenije, torej proračuna. Toženka je javna agencija, ki se financira iz državnega proračuna Republike Slovenije, ki zagotavlja sredstva tudi za vračila morebitnih administrativnih sankcij v primeru odprave njenih odločb. Vračilo vplačanih administrativnih sankcij se uveljavlja proti Republiki Sloveniji kot prejemnici teh sredstev.
omejitev lastninske pravice - začasna odredba - predlog za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe - težko popravljiva škoda - odložitvena začasna odredba
Predlagana začasna odredba po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 ni utemeljena, ker Sklep ne predstavlja akta, ki bi ga bilo mogoče izvršiti po določbah ZUP, saj z njim tožniku ni bila naložena nobena obveznost (s Sklepom se je le začel postopek začasne omejitve lastninske pravice), zato izdaja odložitvene začasne odredbe v tem primeru ni mogoča. S predlogom za izdajo začasne odredbe sodišče ni mogoče zahtevati prepovedi izvajanja upravnega postopka, saj vodenje upravnega postopka predstavlja izvajanje pristojnosti upravnega organa.
Zatrjevana težko popravljiva škoda je ostala na podlagi splošnih in pavšalnih trditev, temelječih na hipotetičnih situacijah. Tožnik je našteval dodatna opravila v primeru, da bi se odločil za prodajo stanovanja, ne da bi trdil in dokazal, da stanovanje dejansko prodaja oziroma ga namerava prodati in posledično, da mu dejansko grozijo zatrjevane posledice in da so te takšne, da izpolnjujejo kriterij težko popravljive škode zaradi posega v lastninsko pravico in osebno svobodo. Tudi glede vpliva gradnje SNG Drama na sosednje nepremičnine je zatrjevanje grozeče težko popravljive škode ostalo posplošeno z navedbami hipotetičnih situacij, v katerih bi lahko prišlo do katastrofalne premoženjske škode in občutnega vpliva vpliva na zdravje lastnika, pri čemer v tej zvezi tudi ni bila podana vzročna zveza, saj je gradnja lahko le posledica izdanega gradbenega dovoljenja in ne že izdanega Sklepa.
pritožba - postulacijska sposobnost - pritožba, ki jo vloži stranka sama in identična pritožba pooblaščenca
Če odvetnik pritožbo, ki jo je vložila stranka sama, naknadno le dopolni, s tem taka pritožba še ne postane pritožba, vložena po odvetniku. Taka pritožba vsebinsko ostane še vedno pritožba, ki jo je napisala stranka sama, in je zato ni mogoče upoštevati kot dejanje, opravljeno po odvetniku oziroma pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit.
ZMZ-1 člen 20, 20/2, 26, 26/1, 26/1-2, 27, 27/1. ZUS-1 člen 59, 59/1, 59/2, 59/2-3.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlogi prosilca za azil - prosilec iz Maroka
Škoda za podelitev subsidiarne zaščite mora biti "povzročena zaradi ravnanja tretje osebe in da torej ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti /.../ sistema izvorne države." Šele, če gre za namerno odtegnitev tožniku nekih bistvenih storitev, ki so potrebne za (minimalno) dostojno življenje, država pa ni zmožna ali noče nuditi zaščite, bi lahko bil tožnik upravičen do subsidiarne zaščite. Takšno odtegovanje minimalnih pogojev za preživetje mora biti v določeni meri usmerjeno na tožnika, kajti nevarnosti, ki jim je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva države, same zase običajno ne predstavljajo individualne grožnje, ki bi jo priznavali kot resno škodo. V konkretnem primeru je tožena stranka pravilno ugotovila, da obravnavani pogoj za subsidiarno zaščito tožnik očitno ni izkazal, saj so bile njegove navedbe, kar je sodišče utemeljilo že v kontekstu pogoje za status begunca, očitno nekonkretizirane.
brezplačna pravna pomoč - predlog za izločitev uradne osebe - izpodbijani akt ni upravni akt - zavrženje tožbe
Tožnik izpodbija sklep o zavrženju predloga za izločitev uradne osebe, ki upoštevajoč ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ni sklep, s katerim je postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan v smislu določbe drugega odstavka 5. člena ZUS-1.
tujci - enotno dovoljenje za prebivanje in delo - razveljavitev delovnega dovoljenja za tujca - pravni interes - zavrženje tožbe
Enotno dovoljenje za prebivanje in delo v RS, ki je bilo z izpodbijano odločbo razveljavljeno, bi glede na zgoraj navedeno obdobje, v vsakem primeru preteklo 22. 12. 2021. Ob takih okoliščinah si tožnik z odpravo izpodbijane odločbe, tudi če bi bilo tožbi ugodeno, očitno ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. Po sami naravi stvari, čeprav odprava upravnega akta učinkuje ex tunc, pravnega položaja tožnika zaradi poteka časa ni več mogoče vrniti v stanje pred izdajo odločbe.
ZUS-1 člen 5, 5/4, 23, 23/2, 23/4, 36, 36/1, 36/1-2.
tožba v upravnem sporu - splošni ali posamični akt - presoja ustavnosti in zakonitosti podzakonskega akta - odločba Ustavnega sodišča - pravočasnost tožbe - prepozna tožba - zavrženje tožbe - zavrženje predloga za izdajo začasne odredbe
Določba četrtega odstavka 23. člena ZUS-1 je bila umeščena v zakon iz razloga, ker opredelitev aktov, izdanih v obliki predpisa, za akte, ki urejajo posamična razmerja, ni preprosta, saj je meja med posamično in splošno vsebino predpisa večkrat težko določljiva. Zato je za te primere uveljavljanje sodnega varstva prilagojeno položaju, ki nastopi, ko stranka zaradi napačne pravne ocene akta uveljavlja neustrezno pravno varstvo s pobudo za oceno ustavnosti ali zakonitosti akta pred ustavnim sodiščem in zato zamudi rok za tožbo pred pristojnim upravnim sodiščem. Tožba se v takšnem primeru šteje za pravočasno tudi, če je bila vložena v tridesetih dneh od vročitve odločbe ustavnega sodišča, vendar samo takrat, kadar se je ustavno sodišče s to odločbo izreklo za nepristojno - in to prav iz razloga, ker napadeni akt po vsebini ni splošen, ampak ima posamično naravo.
soglasje za poseg v varovani pas javne ceste - upravni spor - pravni interes
Tožeča stranka, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes, kar pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bo ugoditev njeni zahtevi pomenila zanjo določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogla doseči, oziroma da bi si v primeru ugoditve izboljšala svoj pravni položaj.
V tožnikov pravni položaj se z izpodbijano odločbo več ne posega, zato tožeča stranka nima več pravnega interesa za nadaljevanje postopka.
mednarodna zaščita - poseg v osebno svobodo - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - odvzem prostosti - pridržanje - ogrožanje varnosti - kršitev javnega reda in miru - načelo sorazmernosti - začasna odredba
Poseg v prosilčevo osebno svobodo je mogoč le na podlagi konkretnih dejstev in okoliščin, ki utemeljujejo obstoj navedenih razlogov varstva osebne in premoženjske varnosti. Pri tem ne gre za vzpostavljanje dokaznega standarda, po katerem mora biti onkraj vsakršnega dvoma, da je tožnik storil dejanje ogrožanja življenja in premoženja z vidika obstoja kaznivega dejanja ali prekrška, ampak morajo biti dejstva (in okoliščine) dovolj konkretna, da je na njihovi podlagi mogoče oceniti resnost varnostnega tveganja, ki ga za osebno in premoženjsko varnost pomeni prosilec. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj treba nujno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje).
Izpodbijani akt ni nezakonit, zato tožnik težko popravljive škode v tem okviru ni uspel izkazati. Zakonita omejitev gibanja namreč ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS). V preostalem delu tožnik težko popravljivo škodo uveljavlja z argumentom pravice do učinkovitega sodnega varstva, če bi sodišče tožbi ugodilo. Ker je tožbo zavrnilo, niti ta razlog ni izkazan. S samim sklicevanjem na odvzem prostosti kot težko popravljivo škodo, ne da bi tožnik ob tem izkazal osebno okoliščino posebne ranljivosti, pa tudi ne more biti izkazana težko popravljiva škoda.8 Zato je sodišče zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe.
mednarodna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes
Sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Tožnik je namreč 19. 4. 2025 samovoljno, ne oziraje se na povzete zakonske zahteve, zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil vse do 8. 5. 2025. Ker tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, po presoji sodišča ne izkazuje pravnega interesa za ta upravni spor. Zato je sodišče tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.
ukrep inšpektorja - izpodbijanje odgovora ministrstva - upravni spor - upravni akt - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu
S predmetnim pisnim odgovorom št. 06104-6/2025-4 je ministrstvo tožeči stranki pojasnilo način obravnavanja njenih vlog in pobud v inšpekcijskem postopku.
začasna odredba - ureditvena začasna odredba - vpogled v spis - upravičen interes - vzpostavitev prejšnjega stanja
V obravnavanem primeru je zahtevek v predlogu za izdajo začasne odredbe identičen tožbenemu zahtevku, saj je predmet spora vprašanje, ali ima tožnik skladno s prvim odstavkom 181. člena ZDT-1 pravni interes za vpogled v tožilski spis. Po presoji sodišča tozadevnega spornega razmerja ni mogoče (zgolj) začasno urediti, saj ob ugoditvi predlogu za izdajo začasne odredbe v primeru neuspeha s tožbo vzpostavitev pravnega stanja, kakršno je (bilo) pred vpogledom v spis, že po naravi stvari ne bi bila več mogoča.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/1, 18/1-b. ZUS-1 člen 52.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - predaja Republiki Hrvaški - prekluzija
Ni sporno, da ima tožnik na Hrvaškem položaj prosilca za mednarodno zaščito. Ker je ta država svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje že potrdila, je tako vzpostavljen položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika, po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati. Sodišče ne dvomi, da bodo v tej državi spoštovane tožnikove procesne garancije v zvezi z dostopom do azilnega postopka, skladnost postopanja hrvaških organov s pravom EU pa ni v pristojnosti Upravnega sodišča Republike Slovenije.
Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.
Kot prosilec za mednarodno zaščito brez znanja slovenskega jezika, ki ga v upravnem postopku ni zastopal kvalificirani pooblaščenec, je tožnik izkazal, da navedb upravičeno ni mogel podati v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1).
Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in zato ni dokazno podprto tožnikovo posplošeno stališče, da ima hrvaški azilni sistem sistemske pomanjkljivosti, ter tožnik ni izkazal drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države niti ne bi bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic.
tožba v upravnem sporu - tožba zoper dokončen upravni akt - procesne predpostavke za vložitev tožbe - preuranjena tožba - prezgodaj vložena tožba - odločitev o pritožbi - stanje v času odločanja
Tožnik je tožbo vložil še pred dokončnostjo izpodbijanega sklepa, kar pomeni, da je tožnik tožbo vložil prezgodaj. Ker je tožnik v danem 30-dnevnem roku od vročitve drugostopenjskega akta vložil tožbo v upravnem sporu zoper isti akt, bo sodišče o tožbi odločilo v okviru drugega postopka.
ZPOP-1 člen 20, 20/1, 22, 22/1, 22/1-4, 23, 23/4. URS člen 14, 14/2. ZUP člen 147, 150. ZUS-1 člen 47, 47/1
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - razpisni pogoji za prijavitelja - neporavnane zapadle obveznosti prijavitelja - javnopravna stvar - enakost pred zakonom - predhodno vprašanje
Pri dodeljevanju javnih sredstev je treba zaradi varstva javne koristi zasledovati cilje, s katerimi se preprečuje oziroma omejuje nastajanje škode državnemu proračunu in zagotovi možnost za pridobitev sredstev tistim prijaviteljem, ki ravnajo pošteno, v skladu z razpisom, njegovim namenom in cilji, in ki so na pošten način ravnali tudi v preteklosti na že zaključenih razpisih. Eden od ukrepov, ki zasleduje te legitimne cilje, pa je lahko ukrep, s katerim se iz dodeljevanja sredstev izloči tiste prijavitelje, ki so se po prejšnjih razpisih izkazali za nezanesljive porabnike teh sredstev. Ob upoštevanju, da naj bi razpisni pogoj zagotovil, da se nepovratnih denarnih sredstev ne dodeljuje subjektom, ki ne izpolnjujejo svojih obveznosti, pa je po presoji sodišča zakonit in veljaven tudi razpisni pogoj, ki od udeležbe na javnem razpisu izključuje prijavitelje, katerih zapadle in neporavnave obveznosti obstajajo, a še niso ugotovljene s pravnomočnim izvršilnim naslovom. Agencija ni dolžna čakati na pravnomočno sodno odločitev, s katero bi bilo ugotovljeno, da tožnica ni poravnala svojih obveznosti.
Predhodno vprašanje lahko organ sam obravnava in reši, čeprav je postopek za njegovo rešitev pri pristojnem organu že v teku, če glede na okoliščine primera spozna, da ga bo sam hitreje rešil. Tako rešeno predhodno vprašanje ima pravni učinek samo v zadevi izdaje izpodbijanega akta. Ker tožnica s tožbo izpodbija pravilnost odločitve Agencije o predhodnem vprašanju obstoja njene zapadle obveznosti do Agencije, rešitev tega vprašanja pomeni tudi predhodno vprašanje v tem upravnem sporu.
Po stališču upravnosodne prakse pri javnih razpisih ne gre za odločanje o pravici stranke, temveč za javnopravno stvar. Materialni okvir odločanja o dodeljevanju sredstev predstavlja javni razpis, v upravnem sporu pa se lahko presoja le skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oziroma meril z zakonom in z Ustavo, ne pa tudi primernost ali ustreznost določenega merila javnega razpisa.
šolnina - upravni akt - oblika - upravna odločba - upravni spor - pravica do izjave
Odločitev tožene stranke, da ne sprejme in ne obravnava pritožbenih navedb tožeče stranke, navedenih v vlogah, vloženih v ponovljenem postopku, ker so vložene po poteku roka za pritožbo iz prvega upravnega postopka - torej tistega, ki je bil predmet upravnega spora opr. št. II U 374/2020, ni pravilna, ker je sodišče s sodbo odločilo, da se ta postopek, torej celoten pritožbeni postopek, ponovi.
nezdružljivost funkcij - poslanec - pravica do izjave
Tožena stranka ni omogočila tožniku, da sodeluje v postopku na način, da bi v spornih ugotovitvah upoštevala izjavo tožnika, prav tako se tudi ni opredelila do te izjave in tako kršila procesne garancije, ki jih je Komisija dolžna zagotavljati (tudi) v skladu ZUP.
Sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Tožnik se naroka dne 15. 4. 2025 kljub vabilu na zaslišanje ni udeležil, pooblaščenka tožnika pa je v zvezi s tem pojasnila, da tožnika ni uspela dobiti in da je na podlagi uradnih poizvedb ugotovila, da se od dne 13. 4. 2025 ne nahaja več v prostorih azilnega doma. Navedeno pa je dne 16. 4. 2025 (in tudi dne 17. 4. 2025) potrdila tudi pooblaščenka tožene stranke. Glede na nesporne okoliščine, da je tožnik samovoljno zapustil azilni dom in da se ne ve, kje se nahaja, sodišče presoja, da tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi tožbi zoper odločbo, s katero je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena kot očitno neutemeljena, in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor.
inšpekcijski nadzor - telekomunikacije - sprememba pogojev - obvestilo o spremembi - začasna odredba - težko popravljiva škoda - trditveno in dokazno breme - načelo sorazmernosti
Takojšnja realizacija izpodbijane odločbe bi v primeru, da bi se kasneje tekom sodnega postopka izkazalo, da je le ta nezakonita za tožnika nedvomno pomenila ireverzibilno posledico. Tožnik namreč navaja, da če bi naročniki, ki so podvrženi njegovemu obvestilu, izkoristili odstopno upravičenje, bi to zanj pomenilo nepovratno izgubo. Ta se odraža v tem, da bi vsak naročnik, ki bi odstopil od pogodbe in bi odšel h konkurenčnemu operaterju, bil zanj "izgubljen". Tudi v primeru uspeha v tem postopku, tožnik nima "sredstva", da bi ga "prisilil" v nadaljevanje naročniškega razmerja z njim. Obvestilo tožnika naročnikom z dodatno možnostjo enostranske odpovedi pogodbe brez stroškov, tudi po presoji sodišča pomeni za tožnika poslovno tveganje, saj odpira možnost nenadne odpovedi naročnin. Takšno ravnanje bi lahko povzročilo nepopravljivo poslovno škodo. Če bi sodišče kasneje ugotovilo nezakonitost akta, prvotnega poslovnega položaja ne bi bilo mogoče več vzpostaviti, saj je odločitev uporabnikov o odpovedi enostranska in dokončna