Toženka s svojimi navedbami poleg tega, da utemeljuje javni interes za zakonsko ureditev, ki je bila podlaga za odvzem dovoljenja tožniku, hkrati z zadostnimi navedbami izkaže z verjetnostjo tudi, da bo z odložitvijo učinkov izpodbijane odločbe za določen čas nesorazmerno poseženo v javno korist. Toženka je namreč navedla konkretne okoliščine, ki kažejo na nujnost, da se izpodbijana odločba v obravnavani zadevi izvrši že pred pravnomočnostjo odločitve o njeni zakonitosti, in sicer je poudarila, da je s protipravnim ravnanjem, ki ga je nesporno priznal tožnik že v letu 2023, ko je bilo pri nadzoru organa ugotovljeno, da je tožnik prežigosal vodomere in je bil opozorjen, da to ni v skladu s predpisi, tožnik pa se je zavezal, da teh postopkov prežigosanja ne bo več izvajal in tudi v obravnavani zadevi v letu 2025, ko je vedoma prežigosal 466 vodomerov, (ponovno) ravnal v nasprotju s podeljenim mu javnim pooblastilom, ki mu nalaga skrbeti za zagotavljanje meroslovne skladnosti in varnosti meril, kar je izrednega pomena za pravni red in zaščito potrošnikov ter trga. Tožnik je namreč priznal, da je overitev vodomerov, in sicer 466 vodomerov, opravil brez pregleda in preizkusa meril na merilni liniji. Z navedenim pa je toženka tudi z verjetnostjo izkazala, da je tožnik s tem povzročil tudi škodo pravni varnosti in zaupanju v javna pooblastila Republike Slovenije.
Take škode sploh ni mogoče oceniti (in s tem tudi ne izkazati njene višine), je pa nesporno toženka z verjetnostjo izkazala, da taka škoda nastaja, saj poleg tega, da nastaja škoda potrošnikom, ki jim je bilo vgrajenih navedenih 466 napačno overjenih vodomerov, je tožnik s tem, ko je na navedenih 466 vodomerih namestil svoje overitvene oznake, tudi jamčil, da so navedeni vodomeri meroslovno skladni s pravili Republike Slovenije na tem področju, pri čemer pa sploh ni izvedel pregleda in preizkusa teh meril na merilni liniji tožnika. Že samo tožnikovo ravnanje prežigosanja namreč posega v pravilnost meroslovne skladnosti, pravne varnosti in s tem v zaupanje v javna pooblastila Republike Slovenije, ta škoda pa po presoji sodišča presega v konkretni zadevi sicer verjetno izkazano težko popravljivo gmotno škodo tožnika. Z odložitvijo učinkov izpodbijane odločbe za določen čas bi bilo po oceni sodišča nesorazmerno poseženo v javno korist.
Tožnik je podredno predlagal tudi izdajo odložitvene začasne odredbe v delu izpodbijane odločbe, in sicer 1. in 8. točke izreka. Iz tožnikovih navedb pa je razvidno, da je bila izpodbijana odločba v navedenih točkah izreka že izvršena. Z začasno odredbo ni mogoče zahtevati odložitve izvršitve izpodbijanega upravnega akta, če je bila njegova izvršitev že opravljena. Po naravi stvari namreč ni več mogoče zadržati, kar želi tožnik z zahtevano (podredno) začasno odredbo doseči.
začasna odredba - odložitev izvršitve upravnega akta - težko popravljiva škoda - zavrnitev predloga - gradnja - nelegalni objekt - sklep o denarni kazni - materialno procesno vodstvo
Sklep o denarni kazni, ki ga tožnika izpodbijata s tožbo v tem upravnem sporu, je bil izdan v postopku upravne izvršbe za izpolnitev nedenarne obveznosti s prisilitvijo.
Sodišče je ob odgovoru toženke, ki je prerekala navedbe tožnikov o navedbah glede nastale materialne škode, dalo dožnikoma možnost dopolnitev navedb in iz tega razloga ni posebej izvajalo materialno procesnega vodstva, saj je že toženka opozorila na pavšalnost navedb o zatrjevani škodi. Tožnika pa sta podala le pavšalne navedbe. V konkretnem primeru iz podanih trditev ne izhaja, da bi tožniku z izvršitvijo sklepa lahko nastala težko popravljiva škoda, kot jo za izdajo začasne odredbe zahteva sodna praksa.
orožje - osebni pogoji - pogoj zanesljivosti - začasna odredba - težko popravljiva škoda
Tožnik ne ugovarja toženkini navedbi, zato se šteje na podlagi 214. člena ZPP za priznana, da ima tožnik izdana potrdila o izpolnjevanju pogojev tudi za druge osebe oziroma zaposlene posameznike, zato se bo poslovanje tožeče stranke, kljub izdani izpodbijani odločbi, lahko nadaljevalo. Ker izvršitev izpodbijane odločbe, glede na to, da ima tožnik izdana potrdila o izpolnjevanju pogojev tudi za druge osebe oziroma zaposlene posameznike (ne le A. A.), ne bo povzročilo prenehanje poslovanja tožnika, dokazovanje težko nadomestljive škode s temi navedbami ne more biti uspešno.
sodna taksa v upravnem sporu - sodna taksa kot procesna predpostavka - neplačana sodna taksa - ustavitev postopka - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - opravičen vzrok za zamudo
Tožnica v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni navedla okoliščin, ki bi utemeljevale zaključek, da so zamudi s plačilom sodne takse botrovali opravičljivi razlogi, ki jih njen pooblaščenec - odvetniška družba, kateri je sodišče vročilo plačilni nalog, kljub temu, da je v zadevi izkazal zahtevano skrbnost, ni mogel ne predvideti in ne odkloniti.
Ker so posledice prepozno plačane sodne takse enake kot če ta sploh ne bi bila plačana, sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi nastopila zakonska fikcija umika tožbe.
posredovanje delovne sile - odvzem dovoljenja za opravljanje dejavnosti - začasna odredba ZUS-1 - pogoji za izdajo začasne odredbe - težko popravljiva škoda - neprerekana dejstva - izdaja začasne odredbe
Upoštevna težko popravljiva škoda je podana, če je verjetno izkazan poseg v opravljanje dejavnosti, ki bi tožečo stranko pomembno prizadeval. Za izdajo začasne odredbe v takem primeru ni treba, da bi družba že prenehala s poslovanjem oziroma bi bil stečaj že uveden, saj bi bila s tem nepopravljiva škoda dejansko že povzročena. Zadostuje, da stranka s stopnjo verjetnosti izkaže, da je grozeči stečaj ali nevarnost skorajšnjega prenehanja poslovanja neposredna posledica (izvršitve) akta, ki ga izpodbija s tožbo v upravnem sporu.
Uredba o spremembah in dopolnitvah Uredbe o programih storitev obveznega zdravstvenega zavarovanja, zmogljivostih, potrebnih za njegovo izvajanje, in obsegu sredstev za leto 2025 (2025) člen 29, 47, 47/1, 47/1-21. ZUS-1 člen 2, 2/2, 5, 5/4, 32, 36, 36/1, 36/1-4. ZZVZZ člen 63, 63/4.
Uredba kot posamični akt - akt izdan v obliki predpisa, ki ureja posamična razmerja - splošni akt vlade - neposredni učinek na položaj stranke - ni posamični akt - zavrženje tožbe
Izpodbijani določbi novele Uredba o spremembah in dopolnitvah Uredbe o programih storitev obveznega zdravstvenega zavarovanja, zmogljivostih, potrebnih za njegovo izvajanje, in obsegu sredstev za leto 2025 sta po presoji sodišča splošen akt z neposrednim učinkom na pravice in obveznosti naslovnikov. Izpodbijani določbi novele Uredbe zato nimata lastnosti posamičnega akta iz četrtega odstavka 5. člena ZUS-1, saj ne učinkujeta le v enem konkretnem življenjskem primeru oziroma zgolj na določen krog oseb (tožnike), temveč vzpostavljata pravilo za vse izvajalce zdravstvene dejavnosti (javne zavode in koncesionarje), ki izvajajo ambulanto družinske medicine in imajo znotraj teh ambulant tudi laboratorij. V opredelitvi naslovnikov 192. člena Uredba povsem očitno ni nobene specifične lastnosti, ki bi navzven zagotavljala prepoznavnost tožnikov kot povsem konkretno določenih osebe, na način, ki je lasten upravnim aktom, v katerih se naslovnika praviloma konkretizira z imenom in priimkom oziroma firmo gospodarske družbe. Dejstvo, da novela velja zgolj za leto 2025, navedenega ne spreminja.
Izpodbijani določbi novele Uredba po navedenem ne opredeljujeta pravic ali obveznosti zaključenega kroga oseb ob konkretnem življenjskem dogodku, zato njenih določb (konkretno 29. člena in 21. alineje prvega odstavka 47. člena) ni mogoče šteti za posamični upravni akt, izdan v obliki predpisa in kot tak akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - izjemna brezplačna pravna pomoč - nujna brezplačna pravna pomoč - delegacija pristojnosti - stvarno pristojno sodišče - veriženje prošenj za dodelitev brezplačne pravne pomoči
V obravnavani zadevi gre za veriženje upravnih sporov na način, ki ga je želel zakonodajalec (z legitimnim ciljem preprečevanja zlorabe pravice) preprečiti.
Dodelitev BPP za ta upravni spor tako po jezikovni kot tudi po ustavno skladni razlagi pete alineje 8. člena ZBPP, ni dovoljena.
upravni spor - molk organa - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - ni upravni akt - zavrženje tožbe
Izpodbijana obvestila o neizdaji odločb o prekrških so bila izdana v zvezi s prekrškovnimi postopki po pravilih ZP-1, torej ne gre za akt, izdan na upravnem področju (v izvrševanju upravne funkcije) oziroma ki bi imel vse nujne značilnosti upravnega akta, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Glede na to, da je dovoljeno tožbo zaradi molka organa vložiti samo, če gre za opustitev izdaje upravnega akta, procesna predpostavka ni podana, zato ni pogojev za meritorno obravnavo tožbe.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - izjemna brezplačna pravna pomoč - nujna brezplačna pravna pomoč - delegacija pristojnosti - stvarno pristojno sodišče - veriženje prošenj za dodelitev brezplačne pravne pomoči
V obravnavani zadevi gre za veriženje upravnih sporov na način, ki ga je želel zakonodajalec (z legitimnim ciljem preprečevanja zlorabe pravice) preprečiti. Tožba, za sestavo katere je tožnik želel pridobiti BPP, bi bila namreč vložena zoper odločbo (št. Bpp 9/2025-4), s katero je bila zavrnjena njegova prošnja za dodelitev BPP za sestavo in vložitev dopolnitve predloga za oprostitev plačila sodne takse (za upravni spor opr. št. I U 17/2025) ter za pravno svetovanje in zastopanje v vseh postopkih naslovnega sodišča, v katerih je oziroma bo kadarkoli udeležen. Upravni spor, v katerem bi tožnik izpodbijal odločbo št. Bpp 9/2025-4, bi bil torej drugi upravni spor zaradi zavrnjene prošnje za BPP (prvi upravni spor v smislu veriženja je v tej zadevi upravni spor opr. št. I U 17/2025 oz. množica vseh tožnikovih bodočih upravnih sporov pred tem sodiščem), kar pomeni, da dodelitev BPP za ta upravni spor tako po jezikovni kot tudi po ustavno skladni razlagi pete alineje 8. člena ZBPP ni dovoljena.
ZUS-1 člen 17, 17/1, 36, 36/1, 36/1-3. ZTuj-2 člen 37a, 37a/1.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - delodajalec - upravni spor - aktivna procesna legitimacija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Po določbi prvega odstavka 37.a člena ZTuj-2 lahko prošnjo za izdajo enotnega dovoljenja vloži tujec ali njegov delodajalec. Če prošnjo vloži delodajalec, lahko ta opravlja tudi druga dejanja v postopku v skladu s pooblastilom tujca, ne more pa se mu vročiti izdanega enotnega dovoljenja. Prva tožnica zgolj s tem, da je vložila prošnjo za drugega tožnika kot njegova delodajalka, ni pridobila statusa stranke (ali stranskega udeleženca) v upravnem postopku. Delodajalcu je namreč z določbo 37.a člena ZTuj-2 dana le procesna legitimacija, ki nima podlage v stvarni materialno-pravni legitimaciji (pravici do prebivanja), glede nadaljnjih procesnih dejanj pa lahko delodajalec nastopa le kot pooblaščenec tujca (prim. sklepa Upravnega sodišča III U 138/2021 z dne 2. 11. 2021 in I U 153/2015 z dne 15. 5. 2015 ter sodbo in sklep III U 226/2012 z dne 3. 9. 2013).
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - sklep o prekinitvi postopka - pravni interes - nedopustna tožba
S tožbo v upravnem sporu je zahtevana presoja zakonitosti sklepa o prekinitvi postopka za podajšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, s ciljem, da se prekinitev odpravi in se torej izvede postopek za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo. Pravni interes tožnika je, da se postopek ne prekine, pač pa se odloči o njegovi prošnji za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo.
Ker je tekom tega upravnega spora bila tožniku izdana odločba Upravne enote, s katero je upravni organ odločil o tožnikovi prošnji za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji, torej postopek za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tožnika, ki je bil z izpodbijanim sklepom prekinjen, ni več prekinjen, pač pa je bil nadaljevan in tudi v upravnem postopku končan z izdajo odločbe. To pomeni, da tožnik za obravnavani spor, ki se nanaša le na prekinitev postopka, ne izkazuje več pravnega interesa, saj vsebinska obravnava tožbe očitno ne bi privedla k spremembi njegovega pravnega položaja, zato je sodišče tožbo zavrglo.
začasna odredba - ureditvena začasna odredba - težko popravljiva škoda - premoženjska škoda - povezana družba - izpad dohodka
Tako predlagana začasna odredba ne pomeni začasne ureditve spornega pravnega razmerja, temveč tožnik z njo želi pridobiti dovoljenje za postavitev teh objektov, še preden je odločeno o zakonitosti izpodbijane inšpekcijske odločbe. Če bi namreč sodišče tako začasno odredbo izdalo in toženki naložilo postavitev objektov za oglaševanje nazaj na lokacije, bi z njo odločilo o dovoljenosti postavitve teh objektov na teh lokacijah in s tem dejansko o stvari, ki je sicer predmet vsebinske presoje v tem upravnem sporu. O zakonitosti izpodbijane odločbe in s tem o pravilnosti oziroma nepravilnosti inšpekcijske odločbe, torej, ali je bila odreditev njihove odstranitve z navedenih lokacij zakonita ali ne, pa sodišče lahko odloči le s sodbo, s katero odloči o tožbi. Ker bi izdana začasna odredba (če bi se v upravnem sporu izkazalo, da tožba ni utemeljena) omogočila postavitev nazaj objektov za oglaševanje v nasprotju z zakonom, pa je po svoji vsebini tudi pravno nedopustna.
mednarodna in subsidiarna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes za pritožbo
Upravni akt, ki se izpodbija, zaradi svobodne izbire tožnika, da zapusti Slovenijo in se vanjo ne vrne, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.
ZUP člen 65, 65/4. ZOsn člen 12, 69, 69/5, 69/6, 78. ZUS-1 člen 2, 5, 5/2.
zatrjevanje kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin - zavrnitev tožbe - osnovna šola - otrok s posebnimi potrebami - napredovanje v višji razred - vložitev zahteve pri nepristojnem organu
Toženka je pravilno sprejela odločitev o nepristojnosti. Tožnica je namreč pri ZRSŠ vztrajala, da o zadevi odloči, čeprav je že predhodne zadeve odstopal osnovni šoli kot stvarno pristojnemu organu. Ker je tožnica vztrajala, da ZRSŠ izda individualiziran program, je ZRSŠ navedel, da ni stvarno pristojen organ za odločanje o navedenem, zato navedenega tudi ne bo poslal v odločanje drugostopnemu organu, saj ne gre za upravno zadevo v okviru ZUOPP-1, ampak gre za vprašanja, o katerih lahko glede na stvarno pristojnost in določbe ZOsn, odloča le osnovna šola.
Tožba je deloma v nasprotju sama s sabo. Tožnica na eni strani izpodbija upravni akt – sklep toženke, na drugi strani pa želi od sodišča doseči rezultat, ki ga pred organom ni dosegla in sedaj želi, da se ugotovi kršitev človekovih pravic, ker toženka o njeni vlogi ni odločila, ampak jo je zavrgla. Zoper izdane upravne akte, kot je izpodbijan sklep, je dopusten upravni spor na podlagi 2. člena ZUS-1. Vendar tožnica izrecno vlaga tožbo zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin po prvem odstavku 4. člena ZUS-1, ki pa je dopustna le, če zoper akt ali dejanje organa, ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.
Tožnica ima zoper sklep toženke pravno varstvo na podlagi drugega odstavka 5. člena ZUS-1, po katerem se lahko v upravnem sporu izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Ta člen je pravna podlaga za upravni spor zoper akte, ki sicer ne ustrezajo definiciji upravnega akta, vendar je zoper njih treba zagotoviti sodni nadzor za učinkovito varstvo pravic fizične in pravne osebe. Tožnica ima tako zagotovljeno drugo sodno varstvo zoper izpodbijani sklep, kar pa izključuje tožbo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
V delu, v katerem pa tožnica zahteva, da se prizna pravica do prilagojenega napredovanja, brez pozitivne ocene iz matematike, tako da v šolskem letu 2024/2025 napreduje v 5. razred prilagojenega programa nižjega izobrazbenega standarda, pa je o tem pristojna odločiti, skladno z ZOsn, šola, in zoper to odločbo bo imela tožnica sodno varstvo po 2. členu ZUS-1.
gradbeno dovoljenje - sprememba namembnosti - imisije - škoda na zdravju - začasna odredba - težko popravljiva škoda
Po sodni praksi so imisije, ki so običajne v vsakem sodobnem mestu (npr. imisije prometa in individualnih kurišč), ki ne presegajo predpisanih mejnih vrednosti, štejejo za dopustne. Za takšne je mogoče šteti tudi imisije vonjav iz lokalov za pripravo prehrane v mestih, pa tudi povečane imisije hrupa gostinskih in drugih lokalov, kolikor ne presegajo običajne oziroma predpisane dopustne meje in nimajo (bistvenega) vpliva na zdravje in kvaliteto življenja ljudi v okolici.
Škoda na zdravju v splošnem nedvomno predstavlja škodo, ki je že po naravi stvari (vsaj praviloma) težko popravljiva. Vprašanje pa je, ali je tožeči stranki z dokazi, ki jih je predlagala v postopku, nastanek te bodoče škode (kot posledice imisij iz prehrambnega obrata investitorja) uspelo izkazati z zahtevano stopnjo verjetnosti.
začasna odredba - prostorski akt - težko popravljiva škoda - sprememba namembnosti zemljišča
Upravni spor, v katerem se zagotavlja sodno varstvo pravic posameznikov v primeru izdaje nezakonitih prostorskih izvedbenih aktov, je namenjen varstvu pravic in pravnih koristi tožeče stranke, temu cilju pa služi tudi začasno sodno varstvo, ki ga do končne odločitve v upravnem sporu zaradi varstva svojih pravnih interesov (in ne pravnih interesov drugih in tudi ne javnega interesa) v obliki začasne odredbe predlaga tožeča stranka.
Odlok vzpostavlja drugačno namensko rabo prostora na območju, na katerem se nahajata zemljišči tožeče stranke, od pred tem veljavne, kar tožečo stranko posledično bistveno omejuje pri uporabi, uživanju in razpolaganju z navedenima zemljiščema, za kateri velja posebno (strožje) pravno varstvo, določeno za kmetijska zemljišča.
Z vidika lastnika zemljišča predstavlja določitev namenske rabe zemljišča omejitev njegove lastninske pravice, saj sme zemljišče uporabljati le skladno s prostorskimi akti. Navedeno velja še toliko bolj v primeru, ko je izpodbijani del prostorskega akta namensko rabo zemljišč tožeče stranke v nasprotju z njihovo dejansko rabo spremenil iz stavbnega v kmetijsko.
gradbeno dovoljenje - legalizacija objekta - napačna uporaba materialnega prava
Prostorski akt predstavlja materialno pravo, na podlagi katerega v skladu z načelom zakonitosti odločajo organi v upravnih zadevah.
Ko se toženka v izpodbijani odločbi opira na 42. člen OPN Vojnik glede umestitve objektov v prostor, navaja, da je jasno, da vsaka gradnja v prostoru pomeni določeno spremembo, vendar mora biti sprememba (gradnja) v okviru določil prostorskega akta. Pripravljalec OPN Vojnik se je očitno zavedal pomena pogleda, zato ga je izrecno naštel med bivalnimi pogoji, ki morajo ostati zagotovljeni tudi po izvedeni gradnji. Sodišče ugotavlja, da toženka ne pojasni, kakšno vsebino je dala pravnemu pojmu "pogledi", kot je predpisan v 42. členu OPN Vojnik, vendar pa je glede na obrazložitev izpodbijane odločbe očitno, da toženka v konkretnih okoliščinah ta pravni pojem ozko povezuje s pogledom na Šmartinsko jezero kot tisto naravno danostjo, ki v tem okolju pomembno zvišuje kvaliteto bivanja. Sodišče meni, da je toženka s takšnim tolmačenjem zmotno uporabila materialno pravo.
Sodišče sodi, da sporne določbe OPN Vojnik ni mogoče razlagati na način, da je pogled na Šmartinsko jezero ovrednoten drugače (pomembneje) kot pogled na preostalo krajino. Sodišče zato pritrjuje tožniku, da je potrebno upoštevati vse poglede v krajino, ki jih določena lokacija omogoča, ne zgolj tiste, ki jih posameznik subjektivno bolj preferira. Varovan je stik z naravo, okoljem, pri čemer je treba upoštevati, da v zazidljivem območju, četudi gre za podeželsko okolje, to varstvo ne more biti absolutno, temveč sorazmerno in prilagojeno umeščanju novih gradenj v območje. OPN Vojnik kot dopustno vrsto posegov določa dopolnilno stanovanjsko gradnjo na eventualnih prostih parcelah kot dopolnitev vrzeli med obstoječimi objekti. Tudi iz navedene določbe izhaja, da uživanju lastne nepremičnine preko razgledov konkurira tipična uporaba zazidljive nepremičnine, ki je v postavitvi objekta na lastni nepremičnini. Zato je treba presojo, ali in v kolikšni meri so zaradi gradnje pogledi ohranjeni oziroma okrnjeni in posledično moteni bivalni pogoji, opraviti z vidika celote pogledov na bližnjo in daljno okolje ob upoštevanju sorazmernosti pogledov glede na namensko rabo območja in dovoljene posege v prostor. V nasprotnem primeru je lahko lastninska pravica lastnika zazidljive parcele izvotljena v njenem bistvu, ki je taka gradnja, ki tudi njenemu lastniku omogoča nemotene bivanjske pogoje in kvaliteto bivanja. Tega tehtanja v konkretni zadevi toženka ni opravila. Toženka se je osredotočila zgolj na presojo vpliva tožnikove gradnje na pogled stranke z interesom iz njenega objekta na Šmartinsko jezero (ki po OPN Vojnik ni izrecno varovan pogled), ostale poglede in druge relevantne okoliščine zadeve pa je povsem zanemarila oziroma jih v posledici zmotnega razumevanja določbe o pogledih iz 42. člena OPN Vojnik ni ugotavljala.