Po prvem odstavku 23. člena ZGD-1 registrski organ zavrne predlog za vpis firme v register, ki je v nasprotju z določbami tega poglavja (poglavje ZGD-1 o firmi - členi 12-28) ali ki se ne razlikuje jasno od že registriranih firm in imen drugih subjektov v Republiki Sloveniji. To pa pomeni, da registrsko sodišče ne presoja le razlikovanja predlaganega vpisa firme od že registriranih firm drugih subjektov v Republiki Sloveniji, pač pa tudi, ali je v skladu z drugimi določbami ZGD-1 o firmi.
Določba prvega odstavka 23. člena ZGD-1, ki zapoveduje sodišču preizkus predlagane firme v sodni register skladno z določbami ZGD-1 o firmi, in določba drugega odstavka 23. člena ZGD-1, ki družbi, ki meni, da se firma druge družbe ne razlikuje jasno od njene prej registrirane firme, znamke ali neregistriranih znakov, ki uživajo varstvo po predpisih, ki urejajo znamke, omogoča vložitev tožbe na opustitev uporabe firme, njen izbris iz registra in odškodnino, se ne izključujeta ampak dopolnjujeta. Sodišče pri opravi preizkusa, kot mu ga nalaga prvi odstavek 23. člena ZGD-1, namreč ne more presojati vseh možnih pojavnih oblik sorodnosti in s tem zamenljivosti firm družbe s firmo druge družbe, zato je družbi omogočeno pravno varstvo njene firme tudi po drugem odstavku 23. člena ZGD-1. Zato je pravilno pritožbeno stališče, da možnost vložitve tožbe po drugem odstavku 23. člena ZGD-1, presoje varstva firme po prvem odstavku 23. člena ZGD-1 že v registrskem postopku ne izključuje.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00004404
URS člen 125. OZ člen 198, 346, 347, 347/1. SPZ člen 19, 19/1, 37, 37/1, 96. ZPP člen 154, 154/2, 158, 158/1, 254, 254/3, 286, 286/4, 339, 339/2, 339/2-14.
kategorizacija občinskih cest - dejanska razlastitev - nastanek javnega dobra - cesta - neupravičena pridobitev - neupravičena uporaba tuje stvari - splošni petletni zastaralni rok - uporabnina - višina uporabnine - prekluzija dokazov - dokaz z novim izvedencem
S toženkino neustavno kategorizacijo sporne javne poti, na podlagi katere je postala pot po tožnikovi nepremičnini javno dobro, je prišlo do t. i. dejanske razlastitve tožnika. Da lahko razlastitveni zavezanec v takem primeru uveljavlja nadomestilo koristi po 198. členu OZ, je že uveljavljeno stališče v sodni praksi.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00003866
OZ člen 174, 174/1, 179, 943, 943/1.
pravična denarna odškodnina - ao+ zavarovanje - posledice prometne nezgode - motorist - povrnitev nepremoženjske škode - huda telesna poškodba - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - povrnitev premoženjske škode - tuja nega in pomoč - pomoč družinskih članov - potni stroški - materialni stroški - zamuda pri izplačilu zavarovalnine - nezgodno zavarovanje
Tožnik je iz naslova nepremoženjske škode, ki jo je kot motorist utrpel v prometni nesreči, upravičen do odškodnine v višini 42.000,00 EUR (odškodnina zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem 20.000,00 EUR, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 20.000,00 EUR, duševne bolečine zaradi skaženosti 2.000,00 EUR), kar predstavlja 40 neto plač v času sojenja in predstavlja pravično denarno odškodnino.
Tožnik je v obdobju štirih mesecev potreboval eno uro tuje pomoči na dan. Ocena obsega pomoči je ustrezna, prav tako vrednost pomoči 5 EUR na uro za nekvalificirano pomoč družinskih članov. Zaključek, da pomoč, ki so jo tožniku nudili njegovi bližnji v zvezi z nakupovanjem in pri gospodinjskih opravilih, predstavlja običajno pomoč, predstavlja materialnopravni zaključek.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00004371
ZKP člen 96, 506, 506/4.
preklic pogojne obsodbe - ustavitev postopka za preklic pogojne obsodbe - neizpolnitev naložene obveznosti - pogoji za izrek oziroma preklic pogojne obsodbe - stroški pooblaščenca oškodovanca - objektivni razlogi
Ko je sodišče prve stopnje ustavilo postopek za preklic pogojne obsodbe, je pravilno odločilo, da stroški tega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP obremenjujejo proračun. Za odločitev, da se iz proračuna izplačajo stroški in nagrada pooblaščenca oškodovanca, pa sodišče prve stopnje ni imelo podlage. Prvi odstavek 507. člena ZKP med drugim določa, da se za postopek za preklic pogojne obsodbe smiselno uporabljajo druge določbe tega zakona, prvi odstavek 96. člena ZKP pa ureja stroške postopka v primeru, kadar se kazenski postopek ustavi, zato sodišče glede stroškov ravna po tem zakonskem določilu, ko ustavi postopek za preklic pogojne obsodbe. Po prvem odstavku 96. člena ZKP tako v primeru ustavitve postopka bremenijo proračun stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, prav tako pa potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika. Potrebni izdatki in nagrada pooblaščenca oškodovanca se lahko ob ustavitvi postopka izplačajo iz proračuna le takrat, ko pooblaščenec zastopa zasebnega tožilca ali oškodovanca kot tožilca ali kadar zastopa oškodovanca kot tožilca, od katerega je državni tožilec prevzel pregon (drugi odstavek 63. člena ZKP), in sicer v primerih, določenih v drugem odstavku 96. člena ZKP, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Med potrebne izdatke, ki v primeru ustavitve postopka po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo proračun, torej ne sodijo nagrada in potrebni stroški pooblaščenca oškodovanca, slednje mora plačati oškodovanec sam.
ZST-1 člen 4, 4/1, 4/2, 8, 11, 12. ZPP člen 82, 82/2, 82/2-4.
dopolnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse - začasni zastopnik - plačilo sodne takse kot procesna predpostavka
Zaradi tega je zakonodajalec posebej določil, da začasni zastopnik ni dolžan plačati takse za tistega, ki ga zastopa, taksa pa se izterja iz premoženja zastopanega (prvi in drugi odstavek 4. člena ZST-1). Navedeno specialno določilo derogira splošno določbo 8. člena ZST-1, ki določa plačilo sodne takse kot procesno predpostavko za opravo dejanja sodišča.
varstvo lastninske pravice - vznemirjanje lastninske pravice - poseg v lastninsko pravico - dokazno breme
Dokazno breme o tem, da je toženec storil očitano mu dejanje, je na tožniku.
Tožnik ni uspel s stopnjo prepričanja dokazati, da je ravno toženec tisti, ki je sporni material navozil, niti ni uspel dokazati, da je toženec komurkoli naročil ali dovolil, da ta material pelje čez njegovo parcelo.
predodelitev otroka - predodelitev otroka v varstvo in vzgojo - varstvo in vzgoja - spremenjene razmere - otrokova korist
Kontinuiran in stabilen sistem varstva in vzgoje, ki je za otrokov razvoj bistven, je osnovni razlog za odločitev sodišča, da se mladoletnega otroka ne predodeli materi, in le kot dodaten razlog je sodišče prve stopnje poudarilo tudi bratovsko vez med obema otrokoma, ki bi se v primeru predodelitve materi porušila.
Zaradi čustvenega primanjkljaja s strani očeta je prvo sodišče po uradni dolžnosti stike mladoletnega otroka z materjo dodatno razširilo, tako da bo lahko slednji v času izvedbe stikov prejemal od matere veliko čustvenosti in topline, ki mu jo je nesporno sposobna dati ter na tak način sprejeti to, česar mu oče zaradi svojih osebnih lastnosti ne more dati.
Pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je na strani preživninskega zavezanca (tožnika) prišlo do bistveno spremenjenih okoliščin zaradi njegove bolezni, zaradi katerih se je obseg njegovih preživninskih potreb bistveno povečal, zato je treba znova ugotoviti potrebe preživninskega upravičenca in zavezanca, ob upoštevanju zmožnosti zavezanca.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00003589
ZPP člen 153, 153/3, 243. OZ člen 243, 243/4.
kršitev pogodbe - obseg odškodnine - zmanjšanje odškodnine - neskrbno ravnanje oškodovanca - opustitev dolžne skrbnosti - strokovno vprašanje - dokaz z izvedencem - neplačilo predujma za izvedenca - potrebni pravdni stroški - stroški odvetnika s sedežem zunaj območja sodišča
Toženec je s predlogom za postavitev izvedenca za motorna vozila dokazoval, da je bila prodajna cena za vozilo nerealna ter da je nerazumno odstopala od tržne vrednosti primerljivega vozila. Prvo sodišče je s sklepom pozvalo toženca za založitev predujma za izvedbo predlaganega dokaza, saj za ugotavljanje zgoraj navedenih strokovnih vprašanj, čemur pritrjuje v pritožbi tudi toženec, sodišče nima potrebnega strokovnega znanja (243. člen ZPP). Toženec predujma v postavljenem roku ni založil, predlog za podaljšanje roka za plačilo predujma pa je podal prepozno, zato je sodišče prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 153. člena ZPP izvedbo tega dokaza opustilo, zaradi česar toženec ni zadostil dokaznemu bremenu za ugotavljanje neskrbnega ravnanja tožnice pri nadomestnem unovčenju avtomobila.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00004197
ZPP člen 352. Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 15, 15a, 15b, 15c, 16, 16/1, 17.
pravni interes za pritožbo - pristojnost slovenskega sodišča - spletne igre na srečo v eu - potrošnik - poklicna dejavnost - pridobitna dejavnost - kršitev splošnih pogodbenih pogojev - nepoštenost ravnanja - slaba vera - kolizija interesov - zamudne obresti
Obe stranki v pogodbenem razmerju sta ravnali nepošteno, drugotožeča stranka zato, ker je zaobšla pravila glede imetništva oziroma igranja prek dveh računov in tožena stranka, ker je nepošteno ravnanje drugotožeče stranke določen čas dovoljevala, pri tem od igre drugotožeče stranke služila s provizijami, nato pa zasegla celotno dobroimetje na njenem računu. V koliziji interesov drugotožeče in tožene stranke pa je odločilno, da je bila tožena stranka tista, ki je nepošteno ravnanje drugotožeče stranke stranke, ki je (bilo) v nasprotju z njenimi splošnimi pogoji, dopuščala, dokler je od tega imela koristi, zato tega istega ravnanja ne more kasneje sankcionirati z utemeljevanjem, da je drugotožeča stranka kršila pogodbena določila ter si s tem pridobiti celotno premoženjsko korist iz naslova igre drugotožeče stranke.
Vsakokratna uporaba pravila o steku kaznivih dejanj je po členu 53 KZ-1 v korist obsojenca, saj enotna kazen ne sme doseči seštevka posameznih kazni (3. točka drugega ostavka 53. člena KZ-1).
Temeljno pravilo je, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, povrniti nasprotni stranki stroške postopka. Tožeča stranka uspe tudi, če tožena stranka pripozna terjatev.
Če je terjatev priznana v postopku poenostavljene prisilne poravnave, je takšno ravnanje dolžnika (priznanje terjatve) vsebinsko enako kot pripoznava zahtevka. Posledica priznanja terjatve v postopku poenostavljene prisilne poravnave je torej ta, da je potrebno tožbo zavreči, saj je tožeča stranka s svojim zahtevkom uspela. Zoper takšen, z vidika tožeče stranke naključen dogodek, se tožeča stranka niti ne more braniti, k njemu tudi sicer ne prispeva nič.
Po določbi 126. člena ZNP solastniki skupne stroške postopka za delitev stvari trpijo v sorazmerju z velikostjo svojih solastninskih deležev. Med skupne stroške je spadala tudi taksa za predlog, ki jo je bilo treba plačati, da je stekel nepravdni postopek, ki je bil v pravnem interesu vseh udeležencev. Nasprotni udeleženec bi bil načeloma dolžan nositi (in predlagateljema povrniti) 1/3 stroškov takse za predlog, vendar ne kot svojo taksno obveznost (iz prvega odstavka 3. člena ZST-1) ali kot del stroškov nasprotne stranke (iz 9. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči), pač pa kot svoj del skupnih stroškov (iz 126. člena ZNP), plačila katerih pa je bil oproščen.
gradbena pogodba - garancija - jamčevanje za napake - solidnost gradnje - rok za odpravo napak
Kolikor pritožnica tudi v pritožbi poudarja pet letni pogodbeno dogovorjeni jamstveni rok in s tem v zvezi povezuje prenehanje bančne garancije za škodo iz naslova napak, višje sodišče odgovarja, da ta pogodbena določba predstavlja dogovor o garanciji (glej 14. člen pogodbe), ki ne izključuje odgovornosti iz naslova jamčevanja za napake. Predvsem pa je treba upoštevati, da je določba prvega odstavka 662. člena OZ kogentna.
Ni utemeljeno pritožbeno stališče, da tožeča stranka pritožnici ni dala primernega roka za odpravo napak, kot to določa drugi odstavek 639. člena OZ. Dokazni postopek je namreč pokazal, da pritožnica pri odpravi napake sploh ni hotela sodelovati.
Da se je tožeči stranki mudilo zaradi zahtevka naročnika in končno tudi narave objekta, na katerem je bila AB rampa nameščena, pa so tudi razumni razlogi za postavljene časovnice.
pravica do pritožbe - nedovoljena pritožba - pravni interes
Pritožnik nima pravnega interesa za pritožbo, saj se je postopek, ki se je začel po uradni dolžnosti, končal z njegovim odpustom iz oddelka pod posebnim nadzorom. S pritožbo torej zase ugodnejše odločitve ne bi mogel (več) doseči.
V skladu z 208. členom ZD je dedna izjava izjava zakonitega, oporočnega ali nujnega dediča, da sprejme dediščino ali da se ji odpove. Molk nujnega dediča, kljub vsebini dopisa sodišča, ne pomeni, da sprejema nujni delež. Vsebino sklepa o dedovanju določa 214.člen ZD in nalog zapuščinskega sodišča glede vpisa v zemljiško knjigo, banki ali občini v izrek sklepa o dedovanju ne sodi, saj za slednje ni podlage v materialnem pravu.
prošnja za preložitev naroka zaradi bolezni - pogoji za preložitev naroka - zdravniško potrdilo - javna listina - izvedba naroka v odsotnosti ene od strank
Določilo drugega odstavka 115. člena ZPP zasleduje legitimen cilj, ki je v pospešitvi postopka in preprečevanju prelaganja narokov zaradi izostankov strank (in drugih udeležencev) v postopku. Po drugi strani pa je navedeno določilo potrebno razumeti tudi v razmerju pravice stranke, da se osebno udeleži naroka.
Zdravniško opravičilo je kvalificirano dokazilo za preložitev naroka, ki ima značaj javne listine, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje (prvi odstavek 224 . člena ZPP), dokler se ne dokaže nasprotno. Za upravičenost njegove izdaje je odgovoren osebni zdravnik, ki strokovno presodi, da je bolezen ali poškodba zavarovane osebe nenadna in nepredvidljiva ter osebi onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje pri procesnem dejanju.
Sodišče je s tem, ko je tožencu, ki se je zanašal na upravičenost izdaje opravičila s strani osebnega zdravnika, z izvedbo naroka in zaključkom glavne obravnave (pa čeprav pogojno, za primer, da se zdravniško opravičilo izkaže za neupravičeno) onemogočilo sodelovanje na naroku, kršilo njegovo pravico do neposrednega izjavljanja na naroku.
način izvršitve kazni zapora - odprti oddelek - kaznivo dejanje goljufije - velika premoženjska korist
Družinske razmere obsojenca niso odločilne za presojo o načinu izvrševanja zaporne kazni, temveč mora sodišče upoštevati predvsem namen izvršitve kazni, ki je v tem, da obsojenca in druge odvrača od izvrševanja kaznivih dejanj, koristna pa mora biti tudi tako za kaznovano osebo, kot za družbo. Predlagani način izvršitve kazni zapora v odprtem oddelku, ob izpostavljeni teži in načinu storjenega kaznivega dejanja, pri obsojencu ne bi dosegla namena, ki se zasleduje z izrekom prostostne kazni, to je zagotovitev spoštovanja prava in preprečitev grobih kršitev ter ogrožanja pravnih vrednot, varovanih s kazensko zakonodajo, upoštevajoč ob vsem že navedenem, kar zadeva težo in način storitve kaznivega dejanja, tudi njegovo predkaznovanost.
dokazno in trditveno breme - procesno trditveno in dokazno breme - zmotna uporaba materialnega prava
Ob nesporni ugotovitvi, da so vse storitve bile opravljene, je tako utemeljena pritožbena opazka, da je tožeča stranka z zatrjevanjem neplačila zatrjevala negativno dejstvo. Na drugi strani je tožena stranka zatrjevala pozitivno dejstvo, da je plačilo vseh storitev bilo opravljeno. Izkaz utemeljenosti takšnega ugovora spada v trditveno in dokazno breme tožene stranke.
S tem, ko je sodišče prve stopnje med stranki napačno porazdelilo trditveno in dokazno breme, je zmotno uporabilo materialno pravo in posledično sprejelo napačno odločitev.
Kot korektiv pomanjkanja obličnosti se je uveljavilo načelo realizacije pogodbe. Če je pretežni del obveznosti izpolnjen s strani vseh sopogodbenic, pogodba velja, čeprav ni sklenjena v zahtevani obliki. Tožnik je pridobil lastninsko pravico na sporni nepremičnini, sam pa je zanjo tudi že plačal celotno kupnino - tudi tisti del, ki ni bil zapisan v pisni pogodbi. Prodajna pogodba je bila torej v celoti realizirana v skladu z dejansko voljo pogodbenih strank, zato je prodajna pogodba veljavna.