Stvarna služnost na nepremičnini ni ustanovljena v korist določene osebe, ampak v korist gospodujoče nepremičnine. Zato glede izvrševanja ne more biti omejena samo na osebo vsakokratnega lastnika, ampak se razteza na vse, ki gospodujoče zemljišče uporabljajo. Posledično tudi za priposestvovanje stvarne služnosti ni pomembno, kdo - lastnik gospodujočega zemljišča ali morda posestnik tega zemljišča s soglasjem njegovega lastnika - jo izvršuje. Prav tako se na služnost, priposestvovano v korist gospodujoče nepremičnine, lahko sklicuje vsakdo, ki gospodujočo nepremičnino uporablja, tudi tožena stranka, ki sicer ni njena lastnica, v pravdi zaradi protipravnega vznemirjanja lastninske pravice lastnika služeče nepremičnine, in sicer z ugovorom, da vznemirjanje v konkretnem primeru ni protipravno.
Iz opisa izhaja, da je obtoženec hudo telesno poškodoval oškodovanca iz malomarnosti na način, da ga je z motornim vozilom na njivi prevozil. V opisu navedena "premajhna varnostna razdalja" ne predstavlja dolžnostnega ravnanja v smislu kršitve pravil cestnega prometa (konkretno 44. člena Zakona o pravilih cestnega prometa - v nadaljevanju ZPrCP, ki ga pogreša pritožba, ki se na področju nesreče ne uporabljajo, ker gre za površino, na kateri se ne odvija javni promet, kot bo obrazloženo v nadaljevanju), ampak predstavlja opustitev potrebne previdnosti in obvladovanja vozila v smislu varnega zasledovanja z varno zaustavitvijo pred zasledovanim voznikom motornega kolesa, to je oškodovancem, kar predstavlja pravno relevantno dejstvo glede ugotavljanja obtoženčeve krivde za povzročitev hude telesne poškodbe oškodovanca. Definicijo prometne nesreče ureja 109. člen ZPrCP. V obravnavanem primeru je bilo kaznivo dejanje sicer storjeno z motornim vozilom, vendar na njivi, torej v okoliščinah, ki niso značilne za javni cestni promet, zato obtoženčevo ravnanje ustreza biti kaznivega dejanja povzročitve hude telesne poškodbe iz malomarnosti in ne povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti. Ob takšnem razumevanju opisa kaznivega dejanja v pritožbi pogrešana blanketna pravna norma ne predstavlja zakonskega znaka obtoženemu očitanega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe.
predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - dovoljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje - materialni zakonski rok - materialni in procesni rok - procesno dejanje
Napoved pritožbe in pritožba kot redno pravno sredstvo sta procesni dejanji stranke med postopkom, s katerim se na prvi stopnji končan postopek nadaljuje na drugi stopnji odločanja, na kateri se v primeru zavrnitve pritožbe postopek (praviloma) pravnomočno konča. Rok za vložitev napovedi pritožbe oz. pritožbe je procesni rok in ravno zaradi tega je možno dovoliti vrnitev v prejšnje stanje. Enako velja za zahtevo za sodno varstvo, saj tudi ta predstavlja redno pravno sredstvo zoper plačilni nalog ali odločbo o prekršku. Za razliko od tega pa predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni mogoče šteti kot pravno sredstvo. Storilec namreč lahko vloži tak predlog šele po pravnomočnosti sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, v njem pa tudi ne more uveljavljati nobenih kršitev pri odločanju prvostopenjskega sodišča, kar je namen pravnih sredstev. Zato je predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja šteti kot vlogo, s katero storilec uveljavlja neko pravico oz. možnost, ki jo nudi zakon in ga je šteti kot "primarni zahtevek"1 v postopku za odložitev izvršitve
ZPP člen 7. ZFPPIPP člen 64, 64/1, 67, 121, 121/1, 399, 399/1, 399/3, 399/4, 399/4-3.
ugovor proti odpustu obveznosti - namen odpusta obveznosti - zloraba pravice do odpusta obveznosti - nesorazmeren prevzem obveznosti glede na premoženjski položaj dolžnika - priznanje terjatve v stečajnem postopku - postopek preizkusa terjatev - prerekanje terjatev v stečajnem postopku - položaj stranke v stečajnem postopku - osebni stečaji - lahkomiselnost - nezatrjevana dejstva
Insolventni dolžnik ima v postopku osebnega stečaja pravico prerekati pravočasno prijavljene terjatve upnikov že na podlagi prvega odstavka 64. člena ZFPPIPP, v skladu s 1. točko 385. člena ZFPPIPP pa ima tudi položaj stranke v postopku osebnega stečaja, kar pomeni, da lahko vlaga pravna sredstva za zaščito svojih interesov. V tem postopku ni več mogoče razpravljati o tem, da posojilo morda ni znašalo 15.000,00 EUR, temveč le 1.500,00 EUR. Vse ugovore glede tega, ki jih sedaj uveljavlja dolžnik, bi moral uveljaviti v postopku preizkusa terjatev.
Gre za dejstvo, ki ga nobena od strank ugovornega postopka ni zatrjevala, zato tudi sodišče nanj ne bi smelo opreti svoje odločitve.
plačilni nalog za plačilo sodne takse - neplačilo sodne takse za pritožbo - domneva umika pritožbe - pritožba zoper sklep o ustavitvi postopka - taksne oprostitve na podlagi zakona - oprostitev plačila sodne takse
ZST-1 od zadnje novele (ZST-1C), ki je začela veljati 11. 11. 2016 (torej pred vložitvijo obravnavane pritožbe), določa, da se sodna taksa med drugim ne plača v postopkih odločanja o pritožbi zoper sklep o ustavitvi postopka zaradi domneve umika tožbe ali pravnega sredstva iz razloga neplačane takse.
Ker tožena stranka takšne sodne takse ni bila dolžna plačati, je napačna odločitev, da se, zaradi ne plačila, njena pritožba šteje za umaknjeno. Višje sodišče jo je zato razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP). Prav tako je razveljavilo plačilni nalog, s katerim je bila sporna sodna taksa toženi stranki naložena v plačilo.
ZFU člen 17, 17/1, 95, 95/1, 95/1-2. ZDavP-2 člen 352, 352/1, 352/4, 353, 397.
predložitev dokumentacije - konkretizacija kršitev - obračun davkov in prispevkov - zakonski znaki prekrška - plačilni nalog izdan v postopku o prekrških - določnost plačilnega naloga
Iz izdanega PN z dne 29. 7. 2015 se zavezanki, torej pravni osebi in obema odgovornima osebama očita opustitev ravnanja, ki je za zavezance kot zapovedna norma predpisano v določbi prvega odstavka člena 17 ZFU in iz katere izhaja, da uradna oseba lahko zahteva od zavezanca in osebe, ki je dolžna sporočiti podatke in predložiti listine, dokumente in druge zapise, da v določenem roku in na določenem kraju sporoči kateri koli podatek ali predloži dokument, potreben za opravljanje nalog finančne uprave, ne glede na obliko, v kateri se nahaja, oseba pa na zahtevo uradne osebe sporoči tudi podatke o osebi, pooblaščeni za opravljanje poslov, pri opravljanju katerih naj bi bila storjena kršitev predpisov. Ta norma torej zapoveduje določeno aktivnost davčnih zavezancev, torej predložitev ustreznih podatkov, opustitev takega ravnanja pa je sankcionirana po 2. točki prvega odstavka člena 95 ZFU z izrekom tam predpisane globe za pravno osebo oziroma v tretjem odstavku člena 95 ZFU za odgovorno osebo. Strinjati se je s pritožbo, da takšne pasivnosti davčnega zavezanca, ki pomeni kršitev zapovedne norme iz prvega odstavka člena 17 ZFU in je sankcionirana v določbah člena 95 istega zakona ni mogoče enačiti z zapovedno normo po členu 353 ZDavP-2 iz katere v prvem odstavku izhaja obveznost zavezanca (prvi in četrti odstavek člena 352 istega zakona) na predložitev obračuna prispevkov za socialno varnost najpozneje do 15. dne v mesecu, oziroma plačilo najpozneje do 20. dne v mesecu za pretekli mesec in da mora zavezanec predložiti obračun davčnih odtegljajev davčnemu organu in plačati prispevke za socialno varnost v roku, kot je določen za akontacijo dohodnine od dohodkov. Kršitev te zapovedne norme pa je sankcionirana po 2. točki prvega odstavka člena 397 istega zakona in se glasi na nepredložitev obračuna davčnega odtegljaja oziroma na nepredložitev obračuna davčnega odtegljaja na predpisan način in v predpisanih rokih. Ne očita se torej pravni osebi kot davčni zavezanki, da ni na predpisan način oziroma v predpisanem roku predložila obračuna davčnega odtegljaja, kot to napačno razloguje prvo sodišče, kajti le v tem primeru bi moral pristojni organ v odločbi tako ravnanje pravne osebe sankcionirati tudi s poimensko navedbo delavcev, torej konkretizirati, za katere zaposlene delavce, ki jim je pravna oseba kot delodajalec izplačala plače, obrazec na predpisan način oziroma v predpisanem roku ni bil izpolnjen oziroma dostavljen pristojnemu organu.
ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - odločanje o ugovoru zoper plačilni nalog pred odločitvijo o taksni oprostitvi - predlog za oprostitev plačila sodne takse - nepopolna vloga
Dejstvo je, da je tožena stranka hkrati z ugovorom zoper plačilni nalog vložila tudi predlog za oprostitev plačila sodne takse. O tem predlogu sodišče prve stopnje ni moglo odločiti hkrati z odločitvijo o ugovoru zoper plačilni nalog, saj tedaj ta predlog (še) ni bil popoln. V nadaljevanju postopka bo zato moralo toženo stranko pozvati, da ga dopolni tako, da bo vseboval vse podatke iz drugega odstavka 12. člena Zakona o sodnih taksah. Šele po tem bo o njem lahko odločilo.
ZPP člen 108, 108/5, 110, 110/3. ZFPPIPP člen 121, 121/1.
stečajni postopek nad pravno osebo - predlog upnika za začetek stečajnega postopka - predujem za kritje stroškov stečajnega postopka - podaljšanje roka na predlog stranke - zavrženje predloga - rok za plačilo predujma - sodni rok - prekluzivni rok
Rok za plačilo predujma je sodni rok, ker ga je določilo sodišče, hkrati je to procesni rok, ker je določen za opravo procesnega dejanja stranke. Tak rok je podaljšljiv, če stranka iz opravičenih razlogov predlaga njegovo podaljšanje pred iztekom roka. Možnost podaljšanja roka pa ne pomeni, da sodni rok za opravo procesnega dejanja stranke ni prekluzivne, pač pa samo instruktivne narave. Vložitev predloga za podaljšanje roka ne prekine teka roka: rok teče naprej in če sodišče predlogu za podaljšanje ne ugodi, se šteje, kot da predlog za podaljšanje sploh ni vložen.
ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11. ZIKS-1 člen 12. KZ-1 člen 86.
alternativna izvršitev kazni zapora - absolutna bistvena kršitev določb postopka - enako varstvo pravic - ni razlogov o odločilnih dejstvih - presoja vseh okoliščin
V skladu z ustaljeno sodno prakso se mora sodišče opredeliti do vseh relevantnih navedb predlagatelja, saj je obrazložena sodna odločba bistveni del poštenega postopka. Razlogi morajo biti obrazloženi na konkreten in jasen način, pri čemer mora biti iz njih tudi razvidno, da se je sodišče seznanilo z navedbami strank ter so do njih, če so dopustne in za odločitev pomembne, v obrazložitvi sodne odločbe ustrezno opredeliti.
krajevna in stvarna pristojnost - spor v zvezi s stečajnim postopkom - koneksnost - vpliv na obseg stečajne mase
Odločilno merilo za presojo, ali gre za spor, ki je v zvezi s tečajnim postopkom, je vprašanje koneksnosti oz. možnega učinka odločitve v pravdi na stečajni postopek, konkretno na stečajno maso. Če je odgovor pritrdilen, ker bi odločitev vplivala na obseg stečajne mase, iz katere se bodo poplačali upniki v stečajnem postopku, je treba spor opredeliti kot spor v zvezi s stečajnim postopkom. Narava spora na tako presojo ne vpliva, saj lahko v zvezi s stečajnim postopkom nastanejo po vsebini različni spori, pa vendarle prevlada kriterij koneksnosti, ki zahteva koncentracijo vseh postopkov na območju stečajnega sodišča.
spor majhne vrednosti - vročanje tožbe v odgovor - vročanje na delovno mesto - delna sodba na podlagi pripoznave - dovoljeni pritožbeni razlogi v sporu majhne vrednosti - fikcija vročitve
Ker je sodbo na podlagi pripoznave v postopku v sporu majhne vrednosti mogoče izpodbijati zgolj zaradi bistvenih kršitev določb postopka, višje sodišče drugih pritožbenih navedb glede napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni presojalo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00003256
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 451, 452, 453. ZIZ člen 62, 62/2.
spor majhne vrednosti - dovoljeni pritožbeni razlogi v sporu majhne vrednosti - prekluzija v postopku v sporih majhne vrednosti - priznani stroški predpravdnega zahtevka - potrebnost stroškov
V postopku, ki se začne na podlagi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, predlog upnika (kasneje tožeče stranke) šteje kot tožba, odgovor dolžnika (kasneje tožene stranke) pa kot odgovor na tožbo, obe stranki pa imata po razveljavitvenem sklepu in odločitvi, da se bo o zahtevku in stroških odločalo v pravdnem postopku, pravico, da vložita še eno pripravljalno vlogo, v kateri lahko navajata dejstva in dokaze.
Stroške predpravdnega zastopanja, ki so nastali v zvezi z njeno pripravo, je mogoče kvalificirati kot potrebne, če je izpolnjen kriterij neposredne povezave s predmetom spora.