Sodišče o oprostitvi plačila sodnih taks odloča na podlagi obstoja pogojev, ki jih določa zakon in ki morajo obstojati na dan, ko taksna obveznost nastane. Ker pa taksna obveznost še ni nastala, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik ob vložitvi tožbe še nima pravne koristi za odločitev o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks. Zato je tudi pravilno predlog zavrglo.
ZDR-1 člen 6, 33, 34, 35, 36, 37, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 204.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - tatvina
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik storil kršitev po 1. in po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnik si je protipravno prilastil sredstva v lasti tožene stranke, zavedal se je protipravnosti svojega ravnanja, dejanje je storil naklepno ter s tem izpolnil znake kaznivega dejanja tatvine iz 204. člena KZ-1. S svojim ravnanjem je tudi huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, saj je z neupoštevanjem navodil delodajalca temu povzročil škodo oziroma kršil 33., 34., 35., 36. in 37. člen ZDR-1.
Po presoji pritožbenega sodišča bi bila le v primeru nadomestne izpolnitve po določbi točke V/b pogodbe tožnica upravičena do vrnitve samo 50 % kupnine. Ker pa pogodba ni bila izpolnjena z dogovorjeno nadomestno izpolnitvijo, temveč je bila s tožničinim odstopom razvezana in sta toženca obdržala predmet pogodbe - psa, je s tem odpadla pravna podlaga, da bi toženca obdržala prejeto kupnino za psa in jo morata vrniti v celoti.
zavrženje vloge - izredno pravno sredstvo - državni pravniški izpit - odvetnik kot pooblaščenec
Vložnik zahteve za revizijo in obnovo postopka (torej za izredna pravna sredstva) ni vložil po odvetniku, niti ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit. Ravnanje prvostopenjskega sodišča, ki je v skladu z 91. členom ZPP takšno izredno pravno sredstvo zavrglo v skladu s pooblastilom iz prvega odstavka 374. člena ZPP, je pravilno.
postopek osebnega stečaja - ovire za odpust obveznosti - namen odpusta obveznosti - ugovor upnika - prekomerno zadolževanje - lahkomiselno ravnanje - potrebna skrbnost
Namen odpusta obveznosti je poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku omogočiti, da se po poteku preizkusnega obdobja reši primeža dolgov. Gre za pravno dobroto, ki so jo deležni le tisti dolžniki, ki so postali insolventni zaradi spleta različnih okoliščin, na katere niso imeli vpliva. Ena takih tipičnih je izguba zaposlitve in s tem sredstev za preživljanje in za plačilo obveznosti. Da pa bi bil položaj upnika v postopku odpusta obveznosti uravnotežen s položajem dolžnika, so v drugi in tretji odstavek 399. člena ZFPPIPP vnešene varovalke za upnika pred lahkomiselnostjo in neodgovornostjo dolžnika. Toda pri tehtanju položajev upnika in dolžnika v postopku odpusta obveznosti morajo tudi upniki ravnati odgovorno in s potrebno skrbnostjo.
Glede na ravnanje upnika pri sklepanju posojilne pogodbe, dolžnikovo redno zaposlitev in solidno mesečno plačo ob sklenitvi pogodbe ter kasnejšo izgubo zaposlitve, ki je bila vzrok za neizpolnjevanje dolžnikovih pogodbenih obveznosti se izkaže, da upnikov ugovor proti odpustu obveznosti ni utemeljen, saj dolžniku ni mogoče očitati zlorabo pravice do odpusta obveznosti.
ZDR člen 82, 82/2, 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2.. KZ-1 člen 204.. ZDR-1 člen 118, 118/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - zakonski znaki kaznivega dejanja - tatvina - sodna razveza pogodba o zaposlitvi
V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka tožnici očitala, da je nezakonito odtujila premoženje delodajalca, in sicer merilec vlage, z namenom, da si ga protipravno prilasti, s tem pa kršila obveznosti iz delovnega razmerja in izpolnila znake kaznivega dejanja tatvine po 204. členu KZ-1 (1. in 2. alineja prvega odstavka 111. člena ZDR). Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da očitek iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni utemeljen. Glede na pravilno ugotovljene okoliščine spornega dogodka je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je obstajala realna možnost, da je bil merilec vlage tožnici podtaknjen. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Ker je torej obstajalo pogodbeno soglasje strank o tem, da sta terjatvi medsebojno prenehali zaradi pobota, in ker, kot že obrazloženo, morebitne davčne obveznosti niso predstavljale ovire za izvedeno pobotanje, je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo tožbenega zahtevka sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.
ZFPPIPP člen 226, 226/4, 226/4-1, 226/4-3, 226/4-5, 226/4-5(3), 226/4-6, 290, 290/3, 357, 357/2, 357/2-1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
posebna razdelitvena masa - razdelitev posebne razdelitvene mase - stroški v zvezi z vnovčenjem - drugi stroški postopka - splošna stečajna masa neznatne vrednosti
Stališče pritožnika, da v določbah 226. člena ZFPPIPP ni podlage za bremenitev ločitvenega upnika za sorazmerni del drugih stroškov, je zmotno. Že iz 3. alineje 5. točke četrtega odstavka 226. člena ZFPPIPP izhaja, da je v primeru, če je splošna stečajna masa neznatne vrednosti, znesek kupnine, dosežen z unovčenjem posebne stečajne mase, potrebno zmanjšati tudi za stroške arhiviranja in druge stroške v zvezi s končanjem stečajnega postopka, med drugim torej tudi za določene tekoče in občasne stroške stečajnega postopka.
Izpodbijanega sklepa pa tudi ni mogoče preizkusiti v delu, v katerem sodišče prve stopnje ugotavlja, da je splošna stečajna masa neznatne vrednosti. Ker gre za ugotovitve, ki so odločilne za presojo, ali je v danem primeru uporaba 3. alineje 5. točke četrtega odstavka 226. člena ZFPPIPP utemeljena, je tudi v tem delu izpodbijani sklep obremenjen z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP.
odškodninska odgovornost - javno kopališče - krivdna in objektivna odgovornost upravljalca javnega kopališča - skrbnost dobrega strokovnjaka - mokra in spolzka tla
Sodišče prve stopnje je povsem utemeljeno sledilo strokovnim ugotovitvam izvedenca glede ustreznosti tal na mestu padca in pravilno zaključilo, da so konkretna tla tudi v primeru politega manjšega madeža (premera 2 do 3 cm, kot je bilo ugotovljeno) bele kave ali kave s smetano tožnici omogočala varno uporabo pohodne površine.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bilo v času škodnega dogodka pri zavarovancu tožene stranke za čiščenje pohodnih površin na povezovalnem hodniku ustrezno poskrbljeno in v skladu z razumnimi pričakovanji. V konkretnem primeru tožnica ni uspela izkazati takšnih okoliščin, ki bi od tožene stranke terjale tako postroženo skrbnost, ki bi zagotavljala večji ali stalen nadzor čistilke v tem delu term.
Kadar sodišče o enem pravnorelevantnem dejstvu (v konkretnem primeru vsebini Izjave, tj. pogodbeni volji njenih strank, ki ne izhaja dovolj jasno že iz njenega besedila) zasliši več oseb, mora dokazno oceno v smislu proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP napraviti tako, da iz informacij, ki jih osebe pri zaslišanju podajo, agrumentirano navede, iz katerega dela izpovedi priče/stranke sklepa o dokazanosti določenega dejstva in zakaj. V primeru nasprotujočih si izpovedi oseb pa mora sodišče prve stopnje oceniti še, kateri od zaslišanih oseb zaradi večje verodostojnosti njene izpovedi sledi in navesti razloge za takšno odločitev. Dokazna ocena torej ne sme biti šablonska, temveč preverljivo in argumentirano obrazložena.
Čeprav prvi odstavek 253. člena ZPP kot primarni način dokazovanja z izvedencem predvideva ustno podajanje izvedenskega mnenja, je sodna praksa in teorija kot pravilo sprejela pisno podajanje izvedenskih mnenj. Vendar to pravilo v ničemer ne posega v dolžnost sodišča, da dokazni postopek z izvedencem (pisno ali ustno) izpelje celovito tako, da pride do enopomenskega odgovora glede dokazanosti pravno pomembnih dejstev.
Sodna praksa je že zavzela stališče, da če se rok, ki je določen v bančni garanciji, brezuspešno izteče, razlogov za zadržanje zneska ni več.
Ker tožnici obvezno zavarovanje dne 25. 11. 2015, niti do 30. 9. 2016, ni prenehalo in kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje ni dokazano, niti zatrjevano, da gre za katerikoli izmed drugih izjem v določbi 156. člena ZPIZ-1, ni izpolnjen eden izmed kumulativno zahtevanih pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. S tem pa niso izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice do starostne pokojnine tudi, če bi tožnica izpolnjevala nadaljnja dva pogoja, torej zahtevano starost in dopolnjeno pokojninsko dobo, določeno v 36. členu ZPIZ-1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - neupravičena odsotnost z dela - pravnomočna sodba socialnega sodišča - začasna nezmožnost za delo
Po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Zaradi pravnomočne odločitve v socialnem sporu tožnici ni mogoče očitati, da je naklepno oziroma iz hude malomarnosti kršila pogodbene obveznosti, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 9. 2015 nezakonita.
Po 1. odstavku 112. člena ZPP se v primerih, ko je vloga vezana na rok, šteje, da je vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču preden se rok izteče. Da bi bila tožba vložena pravočasno, bi jo moral tožnik 23. 1. 2017 oddati priporočeno po pošti, oziroma bi do tega dne morala prispeti na sodišče, če bi bila poslana z navadno pošto, oziroma podana neposredno. Tožba pa je bila vložena 26. 1. 2017, ko je bila oddana priporočeno na pošto, kar je po izteku zakonsko določenega roka, torej prepozno, zato jo je sodišče prve stopnje na temelju 274. člena ZPP zakonito zavrglo.
ZDSS-1 člen 36.. ZPP člen 105, 180, 285.. ZDR-1 člen 94, 111, 111/3.
tožba - jasno oblikovan tožbeni zahtevek - poziv na popravo
V skladu s prvim odstavkom 180. člena ZPP mora tožba poleg drugih podatkov, ki jih mora imeti vsaka vloga (105. člen ZPP), obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera tožnik opira zahtevek, in dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo. Tožbeni zahtevek mora biti konkretno opredeljen, pri denarnem tožbenem zahtevku načeloma z navedbo določenega zneska denarja. Glede navedbe dejstev pa se zahteva, da mora tožba vsebovati toliko dejstev, da je mogoče jasno identificirati zahtevek in ga ločiti od morebitnih drugih zahtevkov. Iz navedb mora biti mogoče podlago zahtevka ločiti od drugih dejanskih podlag in ne sme biti nobenega dvoma, na kateri življenjski dogodek stranka veže nastanek svojega domnevnega zahtevka. Sodišče od vložnika vloge (v primeru tožbe od tožeče stranke), ki je nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, v skladu s prvim odstavkom 108. člena ZPP zahteva, da mora vlogo popraviti ali dopolniti. V individualnih delovnih sporih sodišče hkrati delavca pouči, kako naj odpravi pomanjkljivosti vloge in ga opozori na pravne posledice, če ne bo ravnal v skladu z zahtevo sodišča.
ZPP člen 17, 17/2. Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 7, 7/1, 7/1(a), 7/1(b), 7/1(c).
evropski plačilni nalog - ugovor nepristojnosti - mednarodna pristojnost - spor z mednarodnim elementom - kraj izpolnitve - distribucijska pogodba - pogodba o opravljanju storitev
V obravnavani zadevi ni sporno, da gre za spor z mednarodnim elementom in da je za presojo mednarodne pristojnosti potrebno uporabiti določbe Uredbe Bruselj I bis. Sodišče, pred katerim se znajde spor z mednarodnim elementom, pa se mora pri presoji, ali je pristojno za odločanje ali ne, opreti tudi na svoje domače civilno procesno pravo. Tako po drugem odstavku 17. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče pristojnost presoja na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana, pri čemer mora sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti, ali spada odločitev o sporu v sodno pristojnost (slovenskega sodišča). V kolikor nasprotna stranka vloži ugovor, da sodišča v Republiki Sloveniji niso pristojna za odločanje v zadevi, pa se seveda pristojnost presoja tudi na podlagi navedb v ugovoru. Točka (c) prvega odstavka 7. člena Uredbe Bruselj I bis namreč ne privilegira pogodbe o opravljanju storitev, temveč določa le, da če ne gre za katero od najbolj tipičnih pogodb, to je pogodbo o dobavi blaga ali pogodbo o opravljanju storitev iz točke (b) prvega odstavka 7. člena Uredbe Bruselj I bis, se uporabi točka (a) prvega dostavka 7. člena, ki določa, da se pristojno sodišče (v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji) določi po kraju izpolnitve zadevne obveznosti (točka (c) prvega odstavka 7. člena Uredbe Bruselj I bis). Uredba Bruselj I bis torej ne določa nobene hierarhije med pogodbo o dobavi blaga in pogodbo o opravljanju storitev.
pravdni stroški po uspehu - pobotni ugovor - nagrada za postopek v ponovljenem postopku - nagrada za narok v ponovljenem postopku
Pobotni ugovor je obrambno sredstvo tožene stranke zoper tožbo oziroma tožbeni zahtevek, ki se s tožbo zoper njo uveljavlja. Funkcija pobotnega ugovora oziroma njegov namen je doseči zavrnitev tožbenega zahtevka. Zato sodišče ugotovi v pobot uveljavljano terjatev (tudi če je ta višja od tožbene terjatve) le do višine ugotovljene terjatve tožeče stranke.
Ker je sodišče prve stopnje s sodbo ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke v višini 123.791,98 EUR in terjatev tožene stranke do tožeče stranke v enaki višini, je tožena stranka s pobotnim ugovorom kot sredstvom, da doseže zavrnitev tožbenega zahtevka, ta cilj v predmetnem postopku dosegla, saj je bil sklep o izvršbi razveljavljen in tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen. Takšen izid postopka ne more pomeniti (niti) delnega uspeha tožeče stranke, kot je to v zvezi s stroškovno odločitvijo obrazložilo sodišče prve stopnje, pač pa pomeni, kot utemeljeno uveljavlja tožena stranka v pritožbi, da je v postopku zaradi uspešne uveljavitve pobotnega ugovora uspela ona.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi i iz poslovnega razloga
Na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka s sklepom direktorja ukinila tožničino delovno mesto, je pravilno zavrnjen tožbeni zahtevek za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, saj je podan utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi (poslovni razlog), ukinitev tožničinega delovnega mesta pa onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe drugega odstavka 89. člena ZDR-1.
V zvezi z zagovorničinimi navedbami glede tega, da bi sodišče prve stopnje moralo ob preizkusu obtožnega predloga le tega pod točko 1 zavreči zaradi tega, ker obdolženec kaznivega dejanja, ki naj bi bilo storjeno dne 09.10.2007 po zakonski določbi 251. člena KZ-1, ki je pričel veljati pozneje, sploh nebi mogel storiti, je potrebno povedati, da sodišče nikakršne nepravilnosti ni zagrešilo. Sodišče namreč na pravno označbo kaznivega dejanja ni vezano, pritožnica pa sama v svoji pritožbi tudi ne pove, na podlagi katerega razloga iz prvega odstavka 277. člena ZKP bi moralo sodišče obtožni predlog delno zavreči. Ti razlogi, na podlagi katerih bi lahko sodnik skladno z določbo 437. člena ZKP obtožni predlog zavrgel so v določbi prvega odstavka 277. člena ZKP namreč našteti taksativno, med nje pa presoja pravne označbe kaznivega dejanja ne sodi, saj kakor že povedano zgoraj, sodišče na pravno kvalifikacijo ni vezano.
Pritožnica nadalje navaja, da nepravilno sprejetega statuta Š. (pri čemer sama to tudi implicitno priznava, pač na podlagi pričevanja M. Č.) iz leta 2007 nikoli nihče ni izpodbijal in da je zaradi tega tudi konvalidiral, kar naj bi izhajalo tudi iz pravnega mnenja prof. dr. G. T. z Inštituta za upravno pravo. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeni strokovnjak, v svojem mnenju navaja, da v kolikor spremenjenega statuta v roku enega leta, t.j. do 05.10.2008, pri čemer ima v mislih predvsem vse člane Š., nihče ni izpodbijal, je z dnem 05.10.2008 statut konvalidiral, s čimer naj bi bile odpravljene tudi vse postopkovne nepravilnosti pri njegovem sprejemanju, pri čemer se dr. T. sklicuje na tedaj veljavni Zakon o društvih. Kazensko odgovornost sodišča ugotavljajo „tempore criminis“ oz. v času, ko naj bi bili očitani kaznivi dejanji storjeni. Ker ni nikakršnega dvoma o tem, da je obdolženec vedel, da spremembe statuta oz. statut na korespondenčni seji dne 05.10.2007 ni bil nikoli sprejet, saj sta o tem vedela samo on in priča M. Č., ki ga je o tem obvestila, pa je dne 09.10.2007 vseeno odredil objavo statuta na spletni strani Š. in pozneje na podlagi tako neveljavno sprejetega statuta dne 24.11.2007 sklenil pogodbo o poslovodenju, je na dlani, da je obdolženca pri takem ravnanju vodilo prav slednje, t.j. nameravana sklenitev pogodbe o poslovodenju, do česar je v končni posledici tudi prišlo, pri čemer o subjektivnem elementu obravnavanega kaznivega dejanja ni nikakršnega dvoma in da tudi okoliščina, da se je ta statut uporabljal vse do sprejetja novega, t.j. do dne 21.10.2014 na kazensko odgovornost obdolženca ne more imeti nikakršnega učinka.
Iz odredbe za hišno preiskavo je sicer res videti, da je bila odredba za hišno preiskavo in preiskavo elektronskih naprav izdana v smeri kazenskega pregona za druga kazniva dejanja, pri čemer pa pritožbeno sodišče opozarja na določbo 217. člena ZKP, ki določa, da če se pri hišni ali osebni preiskavi najdejo predmeti, ki niso v zvezi s kaznivim dejanjem, zaradi katerega je bila preiskava odrejena, pač pa kažejo na drugo kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, se tudi ti opišejo v zapisniku in zasežejo.