Z izvedenskim mnenjem izvedenca medicinske stroke je podprta ugotovitev sodišča prve stopnje, da pojem "ankiloza" po medicinski klasifikaciji obsega različne stopnje gibljivosti, tudi popolno negibljivost in tudi minimalno gibljivost. Sodišče prve stopnje je ugotovilo še, da je pri tožniku podana "fibrozna ankiloza" desnega skočnega sklepa, ugotovljena ohranjena gibljivost pa je funkcionalno nepomembna in gre za funkcionalno praktično negibljivost skočnega sklepa, kar je posledica hude okvare mišic - raztrganine - desne goleni in otrdelosti brazgotinskega tkiva zaradi te okvare.
Zgoraj povzetih ugotovitev sodišča prve stopnje pritožba ne izpodbija. Po presoji pritožbenega sodišča je pravilne zaključek sodišča prve stopnje, da pod točko 197 Tabele invalidnosti PG NE/04-2 in pod točko 183 Tabele invalidnosti PG NE/10-4 naveden pojem "ankiloza" ne pomeni jasno in nesporno le popolne negibljivosti skočnega sklepa in da je pojem "ankiloza" zato potrebno razlagati s pomočjo medicinske klasifikacije in na podlagi 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ) v tožnikovo korist, ker je šibkejša pogodbena stranka v pogodbenem razmerju s toženko.
Izrek sodbe, kot je povzet v 1. točki obrazložitve tega sklepa, je do te mere nejasen, da se sodbe ne da preizkusiti. Ker pritožbeno sodišče zaradi nejasnega izreka sodbe sodišča prve stopnje ni moglo preizkusiti, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Sodišče prve stopnje je v izreku izpodbijane sodbe nekritično sledilo napačno uveljavljani eventualni kumulaciji zahtevkov tožnika in ločeno odločalo o enakih zahtevkih oziroma o zahtevkih v celoti, čeprav se ti razlikujejo le delno. Tudi v tem delu bi tako sodišče prve stopnje moralo tožnika v skladu z določbo 285. člena ZPP pozvati na jasno in pravilno postavitev tožbenih zahtevkov. Ker tega ni storilo in ker je izrek sodbe oblikovalo na način, ki ni skladen z določbami ZPP, je tudi v tem delu podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-8.. - člen 233, 233/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev navodil zdravnika
Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je v času bolniškega staleža kršil navodila zdravnika. Pri očitku nespoštovanja navodil osebnega zdravnika je treba ugotoviti, ali je tožnik z ravnanji, ki so mu bila dokazana v tem sporu (kolesarjenje, igranje nogometa in zadrževanje v gostinskem lokalu v nočnem času), v celoti gledano kršil navodila, kakršna je imel, oziroma ali je ravnal v skladu z danimi navodili glede na bolečine v kolenu. Do navedenega se sodišče prve stopnje, kljub napotilom pritožbenega sodišča, ni opredelilo, temveč je zaključilo, da tožnik po večini ni kršil navodil zdravnika, ker zaradi njegove odsotnosti ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja tožnika. Glede na očitke v izredni odpovedi lahko sodišče v tem sporu presoja le, ali je delavec kršil navodila osebnega zdravnika, torej ali se delavec v času bolniškega staleža drži navodil, ki jih dobi s strani osebnega zdravnika, in na samo kršitev ne vpliva, če morebiti osebni zdravnik naknadno oceni, da ravnanje pacienta ni vplivalo na poslabšanje zdravstvenega stanja ali podaljševanje bolniškega staleža.
Po presoji pritožbenega sodišča bi bila le v primeru nadomestne izpolnitve po določbi točke V/b pogodbe tožnica upravičena do vrnitve samo 50 % kupnine. Ker pa pogodba ni bila izpolnjena z dogovorjeno nadomestno izpolnitvijo, temveč je bila s tožničinim odstopom razvezana in sta toženca obdržala predmet pogodbe - psa, je s tem odpadla pravna podlaga, da bi toženca obdržala prejeto kupnino za psa in jo morata vrniti v celoti.
postopek osebnega stečaja - ovire za odpust obveznosti - namen odpusta obveznosti - ugovor upnika - prekomerno zadolževanje - lahkomiselno ravnanje - potrebna skrbnost
Namen odpusta obveznosti je poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku omogočiti, da se po poteku preizkusnega obdobja reši primeža dolgov. Gre za pravno dobroto, ki so jo deležni le tisti dolžniki, ki so postali insolventni zaradi spleta različnih okoliščin, na katere niso imeli vpliva. Ena takih tipičnih je izguba zaposlitve in s tem sredstev za preživljanje in za plačilo obveznosti. Da pa bi bil položaj upnika v postopku odpusta obveznosti uravnotežen s položajem dolžnika, so v drugi in tretji odstavek 399. člena ZFPPIPP vnešene varovalke za upnika pred lahkomiselnostjo in neodgovornostjo dolžnika. Toda pri tehtanju položajev upnika in dolžnika v postopku odpusta obveznosti morajo tudi upniki ravnati odgovorno in s potrebno skrbnostjo.
Glede na ravnanje upnika pri sklepanju posojilne pogodbe, dolžnikovo redno zaposlitev in solidno mesečno plačo ob sklenitvi pogodbe ter kasnejšo izgubo zaposlitve, ki je bila vzrok za neizpolnjevanje dolžnikovih pogodbenih obveznosti se izkaže, da upnikov ugovor proti odpustu obveznosti ni utemeljen, saj dolžniku ni mogoče očitati zlorabo pravice do odpusta obveznosti.
ZSVarPre v prvem odstavku 33. člena določa, da se ne glede na določbe tega poglavja (ki se nanaša na priznanje denarne socialne pomoči) lahko samski osebi oziroma družini kot posebna oblika denarne socialne pomoči dodeli izredna denarna socialna pomoč, če se ugotovi, da se je samska oseba ali družina iz razlogov, na katere ni mogla ali ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti oziroma, če izkazuje izredne stroške, ki so vezani na preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ali lastnim dohodkom družine ne more pokriti. Glede vprašanja, kdaj gre za materialno ogroženost, je pritožbeno sodišče že v drugi zadevi pojasnilo, da je trenutna materialna ogroženost pravni standard in ta v zakonu ni posebej definiran. Center za socialno delo ga ugotavlja v vsakokratnem primeru posebej. Pri tem gre za diskrecijsko pravico Centra za socialno delo, ki lahko pri istem dejanskem stanju izmed več pravno enakih možnih odločitev izbere odločitev, ki jo za konkretni primer šteje kot najbolj primerno.
Za odločitev ne more biti odločilno, da tožnik vrednostnih papirjev ni prodal, temveč je odločilno, ali bi s prodajo izboljšal svoj materialni položaj. Šele ob ugotovitvi, kakšno je tožnikovo materialno stanje in s tem v zvezi, ali se je znašel v stanju materialne ogroženosti bi prvostopenjski organ po načelu diskrecijske pravice presodil, ali tožnik izkazuje tudi izredne stroške, ki so vezani na preživljanje in ki jih z lastnim dohodkom ne more pokriti.
Pri tožniku ob vložitvi zahteve leta 2012 pri tujem nosilcu zavarovanja, niti do izdaje drugostopenjske upravne odločbe dne 11. 3. 2014, zdravljenje ni bilo zaključeno in zato ocena invalidnosti ni mogoča. Za ocenjevanje invalidnosti mora biti stanje dokončno in stabilno.
Ker je torej obstajalo pogodbeno soglasje strank o tem, da sta terjatvi medsebojno prenehali zaradi pobota, in ker, kot že obrazloženo, morebitne davčne obveznosti niso predstavljale ovire za izvedeno pobotanje, je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo tožbenega zahtevka sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.
ZUPJS člen 15, 18, 18/3, 18/4, 30, 30/4.. ZDSS-1 člen 69.. ZPP člen 199, 199/2.
oprostitev plačila institucionalnega varstva - stranska intervencija - intervencija - materialni položaj - denarna sredstva na bančnem računu
Dohodke in premoženje, ki se štejejo v ugotavljanje materialnega položaja za upravičenost do določene pravice iz javnih sredstev, določa Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS). Novela ZUPJS-C je med drugim tudi za uveljavljanje pravice do oprostitve plačila socialno varstvene storitve upravičenca uvedla pomembne novosti v smislu pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za priznanje te pravice. Prav iz tega razloga je že zakonodajalec predvidel, da je potrebno vse pod pogoji iz prej veljavnega ZUPJS že priznane oprostitve po uradni dolžnosti in v določenem roku preoblikovati oziroma prevesti glede na novo določene zakonske pogoje. Med temi spremembami je ZUPJS-C izrecno določil, da se ne glede na določbe tega zakona denarna sredstva upravičenca do socialnovarstvene storitve na transakcijskem ali drugem bančnem računu nad mejo, določeno v 3. odstavku 18. členu tega zakona, prištejejo plačilni sposobnosti upravičenca (4. odstavek 30. člena ZUPJS).
Ppravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da so bila tožnikova denarna sredstva nad zneskom 2.500,00 EUR v izpodbijanih posamičnih upravnih aktih utemeljeno in skladno z ZUPJS-C prišteta k njegovi plačilni sposobnosti. Iz tega razloga je bil tožbeni zahtevek na njuno odpravo in vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje utemeljeno zavrnjen.
Kadar sodišče o enem pravnorelevantnem dejstvu (v konkretnem primeru vsebini Izjave, tj. pogodbeni volji njenih strank, ki ne izhaja dovolj jasno že iz njenega besedila) zasliši več oseb, mora dokazno oceno v smislu proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP napraviti tako, da iz informacij, ki jih osebe pri zaslišanju podajo, agrumentirano navede, iz katerega dela izpovedi priče/stranke sklepa o dokazanosti določenega dejstva in zakaj. V primeru nasprotujočih si izpovedi oseb pa mora sodišče prve stopnje oceniti še, kateri od zaslišanih oseb zaradi večje verodostojnosti njene izpovedi sledi in navesti razloge za takšno odločitev. Dokazna ocena torej ne sme biti šablonska, temveč preverljivo in argumentirano obrazložena.
Čeprav prvi odstavek 253. člena ZPP kot primarni način dokazovanja z izvedencem predvideva ustno podajanje izvedenskega mnenja, je sodna praksa in teorija kot pravilo sprejela pisno podajanje izvedenskih mnenj. Vendar to pravilo v ničemer ne posega v dolžnost sodišča, da dokazni postopek z izvedencem (pisno ali ustno) izpelje celovito tako, da pride do enopomenskega odgovora glede dokazanosti pravno pomembnih dejstev.
Sodna praksa je že zavzela stališče, da če se rok, ki je določen v bančni garanciji, brezuspešno izteče, razlogov za zadržanje zneska ni več.
izredna denarna socialna pomoč - zavrženje revizije
Revizija zoper odločitve pritožbenega sodišča je bila vložena po stranki sami, ta pa ni izkazala, da bi imela opravljen pravniški državni izpit. Zato je revizija pravilno zavržena.
obnova postopka - nova dejstva ali dokazi - dolžna skrbnost
Tožena stranka kot predlagateljica obnove postopka nosi dokazno breme, da brez svoje krivde novih dejstev in dokazov ni mogla uveljavljati pred pravnomočnim končanjem prejšnjega postopka. Ugovora (in navedb ter predlaganja dokazov) o tem, da je tožnica prejemala denarno nadomestilo v času od 1. 1. 2015 do 31. 3. 2015, v zvezi s tožbenim zahtevkom za priznanje pravic iz delovnega razmerja ni podala v pravnomočno končanem postopku. Okoliščina, da je kakšno dejstvo (dokaz) za stranko novo, za utemeljenost predloga za obnovo postopka iz tega razloga sama po sebi še ne zadostuje. Stranka mora namreč izkazati tudi, da v prejšnjem postopku glede tega dejstva (dokaza) ni ravnala (procesno) neskrbno.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen od 21. 8. 2015 do 31. 3. 2016 in da mu tožena stranka ni izplačala regresa za letni dopust v sorazmernem delu, do česar je bil tožnik upravičen skladno z določbami ZDR-1, in sicer po 131. členu ter 1. odstavku 165. člena tega zakona.
pravdni stroški po uspehu - pobotni ugovor - nagrada za postopek v ponovljenem postopku - nagrada za narok v ponovljenem postopku
Pobotni ugovor je obrambno sredstvo tožene stranke zoper tožbo oziroma tožbeni zahtevek, ki se s tožbo zoper njo uveljavlja. Funkcija pobotnega ugovora oziroma njegov namen je doseči zavrnitev tožbenega zahtevka. Zato sodišče ugotovi v pobot uveljavljano terjatev (tudi če je ta višja od tožbene terjatve) le do višine ugotovljene terjatve tožeče stranke.
Ker je sodišče prve stopnje s sodbo ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke v višini 123.791,98 EUR in terjatev tožene stranke do tožeče stranke v enaki višini, je tožena stranka s pobotnim ugovorom kot sredstvom, da doseže zavrnitev tožbenega zahtevka, ta cilj v predmetnem postopku dosegla, saj je bil sklep o izvršbi razveljavljen in tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen. Takšen izid postopka ne more pomeniti (niti) delnega uspeha tožeče stranke, kot je to v zvezi s stroškovno odločitvijo obrazložilo sodišče prve stopnje, pač pa pomeni, kot utemeljeno uveljavlja tožena stranka v pritožbi, da je v postopku zaradi uspešne uveljavitve pobotnega ugovora uspela ona.
Sodišče prve stopnje je pri odločitvi nepravilno uporabilo določbo 184. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost odločbe, zato je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Zavzelo je namreč zmotno stališče, da je tožnica v pripravljalni vlogi z dne 12. 10. 2016 spremenila tožbo. V tožbi je odškodninski tožbeni zahtevek utemeljevala z navedbami, da jo je tožena stranka v kandidacijskem postopku za prosto delovno mesto "Skrbnik problematičnih velikih podjetij" diskriminirala zaradi starosti (tožnica je bila v času razgovora stara 52 let), z navedbo druge osebne okoliščine (tj. izobrazbe in delovnih izkušenj na vodilnih in vodstvenih položajih) v drugi pripravljalni vlogi pa ni spremenila dejanske podlage zahtevka, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Z navedbami v tej smeri je namreč (pravočasno) podala le dodatne navedbe, s katerimi je utemeljevala tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova diskriminacije. Ker torej v obravnavani zadevi ni šlo za spremembo tožbe, je napačna odločitev v 1. točki izreka odločbe, da se sprememba tožbe ne dovoli.
zavrženje vloge - izredno pravno sredstvo - državni pravniški izpit - odvetnik kot pooblaščenec
Vložnik zahteve za revizijo in obnovo postopka (torej za izredna pravna sredstva) ni vložil po odvetniku, niti ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit. Ravnanje prvostopenjskega sodišča, ki je v skladu z 91. členom ZPP takšno izredno pravno sredstvo zavrglo v skladu s pooblastilom iz prvega odstavka 374. člena ZPP, je pravilno.
ZDR člen 82, 82/2, 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2.. KZ-1 člen 204.. ZDR-1 člen 118, 118/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - zakonski znaki kaznivega dejanja - tatvina - sodna razveza pogodba o zaposlitvi
V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka tožnici očitala, da je nezakonito odtujila premoženje delodajalca, in sicer merilec vlage, z namenom, da si ga protipravno prilasti, s tem pa kršila obveznosti iz delovnega razmerja in izpolnila znake kaznivega dejanja tatvine po 204. členu KZ-1 (1. in 2. alineja prvega odstavka 111. člena ZDR). Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da očitek iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni utemeljen. Glede na pravilno ugotovljene okoliščine spornega dogodka je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je obstajala realna možnost, da je bil merilec vlage tožnici podtaknjen. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
V zvezi z zagovorničinimi navedbami glede tega, da bi sodišče prve stopnje moralo ob preizkusu obtožnega predloga le tega pod točko 1 zavreči zaradi tega, ker obdolženec kaznivega dejanja, ki naj bi bilo storjeno dne 09.10.2007 po zakonski določbi 251. člena KZ-1, ki je pričel veljati pozneje, sploh ne bi mogel storiti, je potrebno povedati, da sodišče nikakršne nepravilnosti ni zagrešilo. Sodišče namreč na pravno označbo kaznivega dejanja ni vezano, pritožnica pa sama v svoji pritožbi tudi ne pove, na podlagi katerega razloga iz prvega odstavka 277. člena ZKP bi moralo sodišče obtožni predlog delno zavreči. Ti razlogi, na podlagi katerih bi lahko sodnik skladno z določbo 437. člena ZKP obtožni predlog zavrgel so v določbi prvega odstavka 277. člena ZKP namreč našteti taksativno, med nje pa presoja pravne označbe kaznivega dejanja ne sodi, saj kakor že povedano zgoraj, sodišče na pravno kvalifikacijo ni vezano.
Pritožnica nadalje navaja, da nepravilno sprejetega statuta Š. (pri čemer sama to tudi implicitno priznava, pač na podlagi pričevanja M. Č.) iz leta 2007 nikoli nihče ni izpodbijal in da je zaradi tega tudi konvalidiral, kar naj bi izhajalo tudi iz pravnega mnenja prof. dr. G. T. z Inštituta za upravno pravo. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeni strokovnjak, v svojem mnenju navaja, da v kolikor spremenjenega statuta v roku enega leta, t.j. do 05.10.2008, pri čemer ima v mislih predvsem vse člane Š., nihče ni izpodbijal, je z dnem 05.10.2008 statut konvalidiral, s čimer naj bi bile odpravljene tudi vse postopkovne nepravilnosti pri njegovem sprejemanju, pri čemer se dr. T. sklicuje na tedaj veljavni Zakon o društvih. Kazensko odgovornost sodišča ugotavljajo „tempore criminis“ oz. v času, ko naj bi bili očitani kaznivi dejanji storjeni. Ker ni nikakršnega dvoma o tem, da je obdolženec vedel, da spremembe statuta oz. statut na korespondenčni seji dne 05.10.2007 ni bil nikoli sprejet, saj sta o tem vedela samo on in priča M. Č., ki ga je o tem obvestila, pa je dne 09.10.2007 vseeno odredil objavo statuta na spletni strani Š. in pozneje na podlagi tako neveljavno sprejetega statuta dne 24.11.2007 sklenil pogodbo o poslovodenju, je na dlani, da je obdolženca pri takem ravnanju vodilo prav slednje, t.j. nameravana sklenitev pogodbe o poslovodenju, do česar je v končni posledici tudi prišlo, pri čemer o subjektivnem elementu obravnavanega kaznivega dejanja ni nikakršnega dvoma in da tudi okoliščina, da se je ta statut uporabljal vse do sprejetja novega, t.j. do dne 21.10.2014 na kazensko odgovornost obdolženca ne more imeti nikakršnega učinka.
Iz odredbe za hišno preiskavo je sicer res videti, da je bila odredba za hišno preiskavo in preiskavo elektronskih naprav izdana v smeri kazenskega pregona za druga kazniva dejanja, pri čemer pa pritožbeno sodišče opozarja na določbo 217. člena ZKP, ki določa, da če se pri hišni ali osebni preiskavi najdejo predmeti, ki niso v zvezi s kaznivim dejanjem, zaradi katerega je bila preiskava odrejena, pač pa kažejo na drugo kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, se tudi ti opišejo v zapisniku in zasežejo.
odškodninska odgovornost - javno kopališče - krivdna in objektivna odgovornost upravljalca javnega kopališča - skrbnost dobrega strokovnjaka - mokra in spolzka tla
Sodišče prve stopnje je povsem utemeljeno sledilo strokovnim ugotovitvam izvedenca glede ustreznosti tal na mestu padca in pravilno zaključilo, da so konkretna tla tudi v primeru politega manjšega madeža (premera 2 do 3 cm, kot je bilo ugotovljeno) bele kave ali kave s smetano tožnici omogočala varno uporabo pohodne površine.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bilo v času škodnega dogodka pri zavarovancu tožene stranke za čiščenje pohodnih površin na povezovalnem hodniku ustrezno poskrbljeno in v skladu z razumnimi pričakovanji. V konkretnem primeru tožnica ni uspela izkazati takšnih okoliščin, ki bi od tožene stranke terjale tako postroženo skrbnost, ki bi zagotavljala večji ali stalen nadzor čistilke v tem delu term.