ZDSS-1 člen 36.. ZPP člen 105, 180, 285.. ZDR-1 člen 94, 111, 111/3.
tožba - jasno oblikovan tožbeni zahtevek - poziv na popravo
V skladu s prvim odstavkom 180. člena ZPP mora tožba poleg drugih podatkov, ki jih mora imeti vsaka vloga (105. člen ZPP), obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera tožnik opira zahtevek, in dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo. Tožbeni zahtevek mora biti konkretno opredeljen, pri denarnem tožbenem zahtevku načeloma z navedbo določenega zneska denarja. Glede navedbe dejstev pa se zahteva, da mora tožba vsebovati toliko dejstev, da je mogoče jasno identificirati zahtevek in ga ločiti od morebitnih drugih zahtevkov. Iz navedb mora biti mogoče podlago zahtevka ločiti od drugih dejanskih podlag in ne sme biti nobenega dvoma, na kateri življenjski dogodek stranka veže nastanek svojega domnevnega zahtevka. Sodišče od vložnika vloge (v primeru tožbe od tožeče stranke), ki je nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, v skladu s prvim odstavkom 108. člena ZPP zahteva, da mora vlogo popraviti ali dopolniti. V individualnih delovnih sporih sodišče hkrati delavca pouči, kako naj odpravi pomanjkljivosti vloge in ga opozori na pravne posledice, če ne bo ravnal v skladu z zahtevo sodišča.
Sodišče prve stopnje je pri odločitvi nepravilno uporabilo določbo 184. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost odločbe, zato je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Zavzelo je namreč zmotno stališče, da je tožnica v pripravljalni vlogi z dne 12. 10. 2016 spremenila tožbo. V tožbi je odškodninski tožbeni zahtevek utemeljevala z navedbami, da jo je tožena stranka v kandidacijskem postopku za prosto delovno mesto "Skrbnik problematičnih velikih podjetij" diskriminirala zaradi starosti (tožnica je bila v času razgovora stara 52 let), z navedbo druge osebne okoliščine (tj. izobrazbe in delovnih izkušenj na vodilnih in vodstvenih položajih) v drugi pripravljalni vlogi pa ni spremenila dejanske podlage zahtevka, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Z navedbami v tej smeri je namreč (pravočasno) podala le dodatne navedbe, s katerimi je utemeljevala tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova diskriminacije. Ker torej v obravnavani zadevi ni šlo za spremembo tožbe, je napačna odločitev v 1. točki izreka odločbe, da se sprememba tožbe ne dovoli.
Vložnica tožbe v postavljenem roku ni popravila tako kot ji je bilo naloženo s sklepom o popravi niti ni zaprosila za brezplačno pravno pomoč, zato je prvostopenjsko sodišče njeno nepopolno vlogo pravilno zavrglo.
Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da se je obsežna sodna praksa postavila na stališče, da je delavec do plačila za nadurno delo upravičen, čeprav mu nadurno delo ni bilo pisno odrejeno, je pa delodajalec vedel, da mora delavec zaradi zahtevane naloge opravljati delo preko polnega delovnega časa.
Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da ni ovir, da se delavec in delodajalec ne bi mogla dogovoriti, da se v pogodbi o zaposlitvi določi višja plača, ki vsebuje tudi dodatek za delovno dobo.
izbris iz registra stalnega prebivalstva - odškodnina za nezakonit izbris iz registra stalnega prebivalstva
Sodišče prve stopnje je kot posledice izbrisa iz RSP, zaradi katerih tožnik trpi duševne bolečine, pravilno zajelo tudi njegova ponižanja v družbi in žalitve, strah pred tem, ali bo delodajalec zanj pridobival delovna dovoljenja in ekonomsko stisko njegove družine.
Povračilo škode zaradi izbrisa iz RSP je namreč nova oblika škode, za katero so upravičenci po ZPŠOIRSP upravičeni do odškodnine in do drugih oblik pravičnega zadoščenja, določenih v 15. členu tega zakona.
Ker torej pri tožniku na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije sploh ni mogoče ugotoviti stanja, kot ga opredeljuje Seznam telesnih okvar, telesne okvare niso izkazane, zato mu ni mogoče priznati pravice do invalidnine.
Za upravnika je lahko postavljen eden od etažnih lastnikov.
Obveznost preneha z združitvijo le, če je pri (določeni) obveznosti ista oseba upnik in dolžnik. Toda v tej zadevi so upnik za izpolnitev obveznosti po pogodbi o upravljanju etažni lastniki. Obveznosti upravnika so praviloma nedeljive in večinoma storitve, medtem ko so obveznosti etažnih lastnikov praviloma nedeljive in denarne.
Morala je sistem vrednot, zavračanje nasprotnih predlogov pri sklenitvi pogodbe pa z moralo nima nobene povezave. Ne navsezadnje se veliko število pogodb sklene kot formularne pogodbe brez vsakih pogajanj (120. člen OZ).
zamudna sodba - nadomestila za neizrabljen letni dopust
Sodišče resničnosti trditev v tožbi v postopku izdaje zamudne sodbe ne preizkuša, ker zamudna sodba temelji na domnevi, da je toženec s svojo pasivnostjo priznaval navedbe, ki jih je v tožbi navajal tožnik. Glede na to je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da tožena stranka tožnici ni omogočila izrabe 10 dni letnega dopusta. Posledično ji je utemeljeno prisodilo vtoževani znesek denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust v bruto višini, ki jo je tožnica vtoževala.
izvedensko mnenje - nagrada in stroški izvedenca - obrazložitev sklepa
Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da obrazložitev izpodbijanega sklepa o izvedenini dosega minimalni standard obrazložitve. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi navedlo razloge, na podlagi katerih je določilo nagrado izvedencu za izdelavo dopolnitve izvedenskega mnenja, opredelilo se je o zahtevnosti dopolnilnega izvedenskega mnenja, o obsegu in potrebnosti študija spisa in zbiranju dokumentacije. V točki 3. obrazložitve je sicer res navedlo, da naj pregleda spis od l. št. 304 do 388, torej v obsegu 97 strani, čeprav je teh strani 84, je pa navedlo tudi, da je bilo potrebno pregledati 108 prilog, ki vsebujejo več listov, tako da je moral za izdelavo dopolnitve preštudirati več kot 200 strani. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do zahtevnosti dopolnilnega mnenja in je ugotovilo, da gre za zahtevno dopolnitev, ker je moral izvedenec odgovoriti na zelo obsežne pripombe strank (glede na primerjavo s podobnimi primeri).
ZUPJS člen 15, 18, 18/3, 18/4, 30, 30/4.. ZDSS-1 člen 69.. ZPP člen 199, 199/2.
oprostitev plačila institucionalnega varstva - stranska intervencija - intervencija - materialni položaj - denarna sredstva na bančnem računu
Dohodke in premoženje, ki se štejejo v ugotavljanje materialnega položaja za upravičenost do določene pravice iz javnih sredstev, določa Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS). Novela ZUPJS-C je med drugim tudi za uveljavljanje pravice do oprostitve plačila socialno varstvene storitve upravičenca uvedla pomembne novosti v smislu pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za priznanje te pravice. Prav iz tega razloga je že zakonodajalec predvidel, da je potrebno vse pod pogoji iz prej veljavnega ZUPJS že priznane oprostitve po uradni dolžnosti in v določenem roku preoblikovati oziroma prevesti glede na novo določene zakonske pogoje. Med temi spremembami je ZUPJS-C izrecno določil, da se ne glede na določbe tega zakona denarna sredstva upravičenca do socialnovarstvene storitve na transakcijskem ali drugem bančnem računu nad mejo, določeno v 3. odstavku 18. členu tega zakona, prištejejo plačilni sposobnosti upravičenca (4. odstavek 30. člena ZUPJS).
Ppravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da so bila tožnikova denarna sredstva nad zneskom 2.500,00 EUR v izpodbijanih posamičnih upravnih aktih utemeljeno in skladno z ZUPJS-C prišteta k njegovi plačilni sposobnosti. Iz tega razloga je bil tožbeni zahtevek na njuno odpravo in vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje utemeljeno zavrnjen.
Kadar sodišče o enem pravnorelevantnem dejstvu (v konkretnem primeru vsebini Izjave, tj. pogodbeni volji njenih strank, ki ne izhaja dovolj jasno že iz njenega besedila) zasliši več oseb, mora dokazno oceno v smislu proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP napraviti tako, da iz informacij, ki jih osebe pri zaslišanju podajo, agrumentirano navede, iz katerega dela izpovedi priče/stranke sklepa o dokazanosti določenega dejstva in zakaj. V primeru nasprotujočih si izpovedi oseb pa mora sodišče prve stopnje oceniti še, kateri od zaslišanih oseb zaradi večje verodostojnosti njene izpovedi sledi in navesti razloge za takšno odločitev. Dokazna ocena torej ne sme biti šablonska, temveč preverljivo in argumentirano obrazložena.
Čeprav prvi odstavek 253. člena ZPP kot primarni način dokazovanja z izvedencem predvideva ustno podajanje izvedenskega mnenja, je sodna praksa in teorija kot pravilo sprejela pisno podajanje izvedenskih mnenj. Vendar to pravilo v ničemer ne posega v dolžnost sodišča, da dokazni postopek z izvedencem (pisno ali ustno) izpelje celovito tako, da pride do enopomenskega odgovora glede dokazanosti pravno pomembnih dejstev.
Sodna praksa je že zavzela stališče, da če se rok, ki je določen v bančni garanciji, brezuspešno izteče, razlogov za zadržanje zneska ni več.
III. kategorija invalidnosti - datum - nove pravice na podlagi invalidnosti
Ob dejstvu, ki je med strankama nesporno, in sicer da je pri tožniku prišlo do spremembe v stanju invalidnosti z 21. 12. 2015 dalje, je v zadevi odprto vprašanje, od kdaj naprej gredo tožniku nove pravice iz invalidskega zavarovanja. Sodišče prve stopnje bi moralo uporabiti 126. člen ZPIZ-2. V prvem odstavku navedenega člena je namreč določeno, da na podlagi invalidnosti pridobljene pravice trajajo, dokler traja stanje invalidnosti, na podlagi katerega je bila pridobljena pravica, razen v primerih izgube ali omejitve uživanja pravic, določenih s tem zakonom. V drugem odstavku istega člena pa je določeno, da v primeru, če nastanejo v stanju invalidnosti spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe. V sporni zadevi je prišlo do spremembe same pravice. V takem primeru pa nova pravica ne pripada že vse od 21. 12. 2015 dalje, kot je to razsodilo sodišče prve stopnje, temveč upoštevaje drugi odstavek 126. člena ZPIZ-2, od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 1. 2016 dalje.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - neupravičena odsotnost z dela - pravnomočna sodba socialnega sodišča - začasna nezmožnost za delo
Po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Zaradi pravnomočne odločitve v socialnem sporu tožnici ni mogoče očitati, da je naklepno oziroma iz hude malomarnosti kršila pogodbene obveznosti, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 9. 2015 nezakonita.
Izrek sodbe, kot je povzet v 1. točki obrazložitve tega sklepa, je do te mere nejasen, da se sodbe ne da preizkusiti. Ker pritožbeno sodišče zaradi nejasnega izreka sodbe sodišča prve stopnje ni moglo preizkusiti, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Sodišče prve stopnje je v izreku izpodbijane sodbe nekritično sledilo napačno uveljavljani eventualni kumulaciji zahtevkov tožnika in ločeno odločalo o enakih zahtevkih oziroma o zahtevkih v celoti, čeprav se ti razlikujejo le delno. Tudi v tem delu bi tako sodišče prve stopnje moralo tožnika v skladu z določbo 285. člena ZPP pozvati na jasno in pravilno postavitev tožbenih zahtevkov. Ker tega ni storilo in ker je izrek sodbe oblikovalo na način, ki ni skladen z določbami ZPP, je tudi v tem delu podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka zaradi ekonomskih razlogov (nedoseganje načrtovanih poslovnih rezultatov) reorganizirala svoje delo, del reorganizacije pa je bilo tudi zmanjšanje števila izvajalk na delovnem mestu sobarica-čistilka. Za odpoved iz poslovnih razlogov zadostuje, da je dejansko podan le en zakonski razlog za prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (da ta ni navidezen). Tožena stranka je izkazala dejanski obstoj organizacijskega razloga, ki med strankama niti ni sporen.
Med strankama ni sporno, da je tožena stranka na delovno mesto, ki ga je poprej opravljala tožnica, začela zaposlovati 1. 4. 2016, torej skoraj pol leta po podani odpovedi tožnici (redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nosi datum 12. 10. 2015). Upoštevati je treba stanje pri delodajalcu ob odpovedi (in ne ob izteku odpovednega roka oziroma prenehanju delovnega razmerja), redna odpoved iz poslovnega razloga pa ni nezakonita, če so se kasneje, več mesecev po dani odpovedi, pri toženi stranki ponovno pojavile potrebe po zaposlitvi dodatnih delavcev.
plača - plačilo razlike plače - količnik za delovno mesto - enostransko znižanje plače
Toženka v pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje kot veljaven upoštevati njen sklep z dne 13. 4. 2010, s katerim je enostransko znižala izhodiščno plačo s 717,94 EUR (ta je bila določena z Dogovorom o znižanju izhodiščne plače za obdobje 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010 z dne 17. 2. 2010; v nadaljevanju: Dogovor z dne 17. 2. 2010) na 646,15 EUR. Njeno pooblastilo za sprejem takšnega sklepa naj bi izhajalo iz 2. odstavka a.) točke II. člena dogovora z dne 15. 3. 2004, ki določa, da lahko uprava toženke med ukrepi za znižanje izgube iz poslovanja, ki odstopa od običajnih trendov poslovanja pri toženki, na osnovi posebnega dogovora s Sindikatom C. sprejme ukrepe za znižanje izhodiščne plače. Ne glede na to, da po stališču pritožbenega sodišča takšno določilo samo po sebi toženki ne daje pooblastila za enostransko znižanje izhodiščne plače brez dogovora s sindikatom, je toženka s sklepom z dne 13. 4. 2010 v vsakem primeru nedovoljeno posegla v višino izhodiščne plače (717,94 EUR), kot je bila dogovorjena z dogovorom z dne 17. 2. 2010. Dogovor z dne 15. 3. 2004, ki naj bi toženki takšno pooblastilo dajal, namreč 13. 4. 2010, ko je toženka sprejela sklep o enostranskem znižanju plače, zagotovo ni več veljal. Veljavnost dogovora z dne 15. 3. 2004 je bila glede na njegovo določbo prvega odstavka b) točke II. člena omejena na čas od leta 2004 do leta 2009. Pri tem pa je treba tudi upoštevati, da se je toženka v dogovoru z dne 17. 2. 2010 strinjala, da znaša višina izhodiščne plače 717,94 EUR do decembra 2010. Ker od tega dogovora, ki ima naravo podjetniške kolektivne pogodbe ni odstopila, ni mogla zakonito enostransko znižati izhodiščne plače v tem obdobju.
ZDR-1 člen 6, 6/1, 83, 83/4, 89, 89/1, 89/1-1, 131.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - izbira presežnih delavcev - uporaba kriterijev - regres za letni dopust - individualni odpust
Delodajalec ima pravico prosto izbrati kriterij, na podlagi katerega izbere delavca, vendar mora biti kriterij objektiven, v primeru, da delavec uveljavlja, da je bil na podlagi določenega kriterija diskriminiran, pa mora delodajalec dokazati nasprotno.
Kriterij "nabor znanj in sposobnosti" je bil za tožnika diskriminatoren zato, ker je bilo toženi stranki znano, da tožnik dela le z enim strojem, ker mu je sama odrejala delo izključno na tem stroju in da bo zaradi tega prejel nižjo oceno v primerjavi s sodelavcem, ki mu je tožena stranka ves čas odrejala delo na več delovnih strojih, tožniku pa nikoli. Tak kriterij je bil določen v povezavi s tožnikovo namero uveljavljati odškodnino zaradi nezgode pri delu od delodajalca (oziroma njegove zavarovalnice), kar bi imelo za posledico povečanje zavarovalne premije. Zato je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno odločitev, ko je ugotovilo nezakonitost tožniku podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi (PZ) - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - huda malomarnost
Tudi presoja sodišča prve stopnje, da tožnicama ni mogoče očitati hude malomarnosti v razmerju do storjene kršitve, je materialnopravno zmotna. Pri opredelitvi hude malomarnosti v zvezi s kršitvijo pogodbenih obveznosti se je treba opreti na splošna pravila civilnega prava, saj ZDR-1 o tem nima posebnih določb, v prvem odstavku 13. člena pa napotuje na smiselno uporabo splošnih pravil civilnega prava. Po teh pravilih s krivdo razumemo osebno sposobnost kršitelja, da spozna nedopustnost svojega ravnanja ali opustitve in po tem spoznanju uravnava svoje obnašanje. Za krivdo sta značilna dva elementa, in sicer razumski oziroma zavestni, ki se nanaša na možnost spoznavanja dejstev, in voljni, ki predstavlja voljo za to, da neko dejstvo nastane. Hudo malomarno je tisto ravnanje, ki je skrajno nepazljivo in pomeni zavestno zanemarjanje običajne skrbnosti, ki se pričakuje od povprečno skrbnega človeka (delavca) - kršitev navadne skrbnosti. Za presojo, ali sta tožnici ravnali s hudo malomarnostjo, je torej odločilno, ali sta opustili tisto skrbnost, ki se lahko utemeljeno pričakuje od vsakega povprečnega bolničarja - negovalca oziroma srednje medicinske sestre v domu za starejše. Odgovor na to vprašanje je v vsebini dolžnega ravnanja tožnic na njunih delovnih mestih. Tožnici bi v okviru svojih delovnih obveznosti morali biti na razpolago varovancem, da bi se lahko nemudoma odzvali, če bi kateri izmed njih potreboval pomoč, z odhodom iz poslopja doma na vrt ob varovanem oddelku pa sta to svojo obveznost opustili in s tem ravnali hudo malomarno.
Ni sporno, da je tožnik rojen 23. 2. 1947 in da je do nastanka I. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni z dnem 4. 7. 2014 dopolnil 67 let starosti. Delovna leta od njegovih 20 let starosti do dneva nastanka invalidnosti znašajo 47 let, 1/3 tega obdobja pa 15 let in 8 mesecev. Tožnik bi zato moral imeti dopolnjenih najmanj 15 let in 8 mesecev pokojninske dobe, da bi izpolnjeval tudi pogoj pokojninske dobe za priznanje pravice do invalidske pokojnine, glede na to, da je invalid I. kategorije zaradi bolezeni.