Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 3. URS člen 54, 56. ZPP člen 413. ZZZDR člen 105, 105/1, 105/3, 129, 129a.
spor iz razmerja med starši in otroki - varstvo, vzgoja in preživljanje mladoletnih otrok - skupno varstvo in vzgoja otroka - skupno starševstvo - otrokova korist - stiki med starši in otroki - določitev stikov - določitev preživnine - otrokove potrebe - preživninske zmožnosti staršev - razporeditev preživninskega bremena - odločanje o stroških po prostem preudarku
Skupno starševstvo je možno samo v primerih, če sta starša neobremenjena s svojim preteklim starševskim odnosom in sposobna popolnoma neobremenjene komunikacije, ki zadeva oskrbo in vzgojo otroka. Iz mnenja izvedenke klinične psihologinje izhaja, da bi tudi sama predlagala skupno starševstvo, če ne bi bil med staršema tako velik razkorak v komunikaciji in če ne bi bilo tožničinega očitnega nasprotovanja skupnemu starševstvu. Gre torej za okoliščino, ki je bistvena za odločitev o skupnem starševstvu. Sicer pa je glede na določilo 105. člena ZZZDR odločitev, da oba starša obdržita varstvo in vzgojo otroka, lahko le posledica sporazuma med njima, ne pa tudi odločitve sodišča, ko se starša niti ob pomoči centra za socialno delo ne uspeta sporazumeti o varstvu in vzgoji otroka (prvi in tretji odstavek 105. člena ZZZDR).
odgovornost za ravnanje drugega - opustitev dolžnega nadzora - krivdna odgovornost bolnišnice
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da zavod - PB v predmetni zadevi ni opustil dolžnega nadzora nad pripeljano osebo in zato ni deloval protipravno.
prodajna pogodba - pravne napake - razpolagalni pravni posel - (ne)vpis v zemljiško knjigo - vpis v zemljiški kataster - začetek učinkovanja razpolagalnega pravnega posla - pridobitev stvarne služnosti s pravnim poslom - odstop od pogodbe zaradi napak - odstop od pogodbe zaradi neizpolnitve - prenehanje pogodbe zaradi neizpolnitve - vrnitev vlaganj v nepremičnino
Tožena stranka namreč ni zagotovila, da bi bile nepremičnine, ki so bile predmet prodaje, sploh vpisane v zemljiški kataster in v zemljiško knjigo. Iz tega sledi, da v obravnavani zadevi sploh niso bili izpolnjeni pogoji za odstop od pogodbe zaradi pravne napake. Tožeča stranka namreč na stvari, ki je bila predmet prodaje, ni pridobila lastninske pravice (prodajalčev razpolagalni pravni posel ni začel učinkovati), zato tudi o pravni omejitvi te pravice (omejitvi uresničevanja te lastninske pravice s stvarnimi pravicami tretjih oseb) zaenkrat sploh ni mogoče govoriti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KORPORACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00003661
ZGD-1 člen 401, 501, 501/2, 501/3, 512, 522. ZPP člen 7, 212, 324, 324/4.
družba z omejeno odgovornostjo - izključitev družbenika iz družbe - razlogi za izključitev družbenika - kršitev konkurenčne klavzule - trditveno in dokazno breme - obrazloženost stroškovne odločitve
Izključitveni razlog utemeljujejo le ravnanja, ki so dovolj groba oziroma resna, da omajejo zaupanje drugih družbenikov do kršitelja. Izvajanje pravic v skladu z zakonom ali družbeno pogodbo ob predpostavki, da ne gre za njihovo zlorabo, ne more biti utemeljen razlog za izključitev družbenika tudi, če gre na škodo drugim družbenikom oziroma se ostali družbeniki z odločitvami ne strinjajo.
vrnitev v prejšnje stanje - predpostavke za vrnitev v prejšnje stanje - procesna napaka sodišča - umik tožbe zaradi neplačila sodne takse
To pomeni, da je institut vrnitve v prejšnje stanje namenjen za odpravo posledic zamude, ki se pravdni stranki zgodi, ali ki jo slednja zagreši. Kadar pa pravdna stranka sodišču očita, da je izgubila pravico opraviti neko pravdno dejanje zaradi tega, ker je sodišče pri opravljanju procesnih dejanj storilo napako, takšni očitki ne morejo predstavljati razlogov za vrnitev v prejšnje stanje, ampak lahko predstavljajo le grajanja procesnih dejanj sodišča.
Pri presoji tehtnosti razlogov za prenos krajevne pristojnosti po prvem odstavku 35. člena ZKP je treba izhajati iz izjemnosti prenosa glede na predhodno zakonsko določeno krajevno pristojnost. Pomembno je tudi, da se razlogi za prenos nanašajo za celotno sodišče (gl. sklep Vrhovnega sodišča RS I Kr 30387/2012 z dne 22.1.2015) z vsemi sodniki in drugimi zaposlenimi in ne na posameznega sodnika, ki zadevo obravnava, in ki mora v primeru okoliščin, ki vzbujajo dvom v njegovo nepristranskost, ravnati po prvem odstavku 40. člena ZKP ter od predsednika sodišča zahtevati oziroma mu predlagati, da ga izloči.
Po Konvenciji CMR zastara pravica do vložitve tožbe, povezane s prevozom po tej konvenciji, v enem letu. Le kadar gre za namerno kršitev ali malomarnost, ki je po zakonu pristojnega sodišča izenačena z namerno kršitvijo, se ta zastaralni rok podaljša na tri leta. Trditveno in dokazno breme o hudo malomarnem ravnanju tožene stranke je bilo na tožeči stranki.
Ker je bil pisni zahtevek tožeče stranke poslan v obliki elektronskega sporočila, kateremu je bila priložena specifikacija škode, za prenehanje zadržanja zastaranja ni bilo potrebno, da bi tožena stranka elektronskemu sporočilu, s katerim je na tak zahtevek odgovorila zavrnilno, ponovno priložila prejete priponke.
Pravdni stranki sta sklenili zavarovalno pogodbo za dolgoročno premoženjsko zavarovanje, sklenjeno za obdobje desetih let, pri katerem vsako leto zapade v plačilo nova zavarovalna premija za naslednje zavarovalno leto; tožena stranka je poravnala le prvo zavarovalno premijo ob sklenitvi pogodbe, ostalih pa ob zapadlosti ni poravnala, na njeno željo ji je tožeča stranka omogočila plačilo na obroke; toženka je zgolj trdila, ni pa dokazala, da je pogodbo podpisal zanjo njen sin, ne pa sama; tožeča stranka je svoje obveznosti iz zavarovalne pogodbe izpolnila; toženka ni podala veljavne izjave o odstopu od zavarovalne pogodbe. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo (921. člen OZ), ko je toženki naložilo, da je na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe dolžna tožeči stranki poravnati zapadle zneske zavarovalne premije.
URS člen 35. URS člen 35. ZKP-UPB4 člen 18, 215, 215/6, 371, 371/1-8.
nedovoljen dokaz - ogled - pravica do zasebnosti - skrit prostor prevoznega sredstva - nujno preiskovalno dejanje - preiskava vozila
Delovni stroj ni prevozno sredstvo, na katerem bi bilo moč uveljavljati ustavno pravico do zasebnosti, saj nima kabine ali drugega zaprtega prostora, kjer bi lastnik lahko pričakoval zasebnost. Zato uporaba šestega odstavka 215. člena ZKP ne pride v poštev.
Ker je policija opravljala preiskovalna dejanja na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 164. člena ZKP, ni potrebovala odredbe preiskovalnega sodnika, ki bi dovoljevala dostop po tujem zemljišču.
OZ člen 59, 64, 64/1, 82, 82/1, 82/2, 83. ZPP člen 226, 226/2.
ara - razlaga pogodb - listina v tujem jeziku - neprimeren dokaz - odložni pogoj - nejasno določilo
Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupni namen pogodbenikov in določilo razumeti v skladu z načeli obligacijskega prava v OZ. Skupnega namena pogodbenikov pa z izvedencem angleške pravne terminologije ni mogoče dokazovati. Ker gre za neprimerni dokaz, je sodišče prve stopnje imenovanje tega izvedenca utemeljeno zavrnilo.
V predmetni zadevi je bila izvršba dovoljena na podlagi sklepa Okrajnega sodišča o prenosu terjatve, izdanega v postopku izvršbe zoper dolžnikovega dolžnika. V razmerju do dolžnika upnik ni imel nobenega izvršilnega naslova, zato ni mogel biti v dobri veri, da mu ta sredstva pripadajo. Zato ni mogoče uporabiti določbe 70. člena ZIZ.
ZKP člen 288, 307, 307/1, 307/2, 307/3, 371, 371/2, 387, 442, 442/1. URS člen 29, 29-2.
sojenje v nenavzočnosti - kršitev pravice do obrambe - pravica do zaslišanja obremenilne priče - zaslišanje soobdolženca - privilegij pridruženja (beneficium cohaesionis) - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razveljavitev sodbe
Navzočnost obdolženca na glavni obravnavi je praviloma nujna, saj ima obdolženec pravico izjaviti se o obtožnem aktu in o dokazih, ki ga bremenijo. Obdolženec pa tudi mora imeti v postopku vsaj enkrat možnost, da se sooči oziroma zaslišuje zanj obremenilne priče oz. soobdolžence. Nasprotno postopanje samo po sebi sicer še ne pomeni kršitve pravice do obrambe, razen če se obsodilna sodba izključno ali odločilno opira na izjave obremenilnih prič oziroma soobdolžencev, s katerimi se obdolženec nikoli v postopku ni imel možnost soočiti oziroma jih zasliševati.
JAVNA NAROČILA - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00004977
OZ člen 190, 631, 1035. ZFPPIPP člen 246.
javno naročilo gradenj - neposredna zahteva podjemnikovih sodelavcev od naročnika - neposredna terjatev podizvajalca - zapadlost terjatve - ugovori naročnika - koneksnost terjatev - napake stvari - neupravičena pridobitev - nakazilo (asignacija) - začetek stečajnega postopka nad glavnim izvajalcem - pravne posledice začetka stečajnega postopka
Pripoznava je enostranska izjava volje dolžnika. To pomeni, da lahko le sopogodbenik, do katerega ima podizvajalec terjatev, to terjatev pripozna (v tem primeru glavni izvajalec). Naročnik oziroma nadzornik naročnika (oseba, ki na strani naročnika nadzira izvajanje del) zato ni tisti subjekt, ki bi lahko pripoznal terjatev podizvajalca, saj z njim ni v neposrednem pogodbenem odnosu.
Naročnik (tj. tožena stranka) se zahtevku lahko upira z uveljavljanjem ugovorov iz pogodbenega razmerja med njim in podjemnikom (glavnim izvajalcem). Te ugovore lahko naročnik uveljavlja v okviru presoje obstoja in dospelosti terjatve kot ene izmed ostalih predpostavk za utemeljenost zahteve iz 631. člena OZ.
Priznanja neposrednih zahtevkov podizvajalcev ni mogoče širiti tako, da bi se ti lahko izplačevali iz vsote, ki jo naročnik dolguje podjemniku za katerokoli delo.
nasprotje med izrekom in razlogi sklepa - krivdno povzročeni stroški - preložitev glavne obravnave - navedba datuma
Utemeljeno pritožnik uveljavlja v pritožbi navedeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki jo ugotavlja v nerazumljivosti izreka, saj obstaja očitno nasprotje med tem, kar je zapisano v izreku in tem kar je navedeno v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje v izreku navaja datum glavne obravnave 11. 1. 2014, v obrazložitvi pa 11. 1. 2016. Pritožnik ima prav, da takšnega izreka ni moč preizkusiti, po drugi strani pa takšen sklep tudi ne more postati po pravnomočnosti izvršljiv. Izvršljiv postane le pravilen izrek.
OZ člen 15, 51, 54, 74, 75, 289, 341, 341/1, 364, 364/2, 766, 778. ZIZ člen 15, 257, 257/1, 258, 258/1, 258/1-3. ZPP člen 337, 337/1.
sklenitev pogodbe - soglasje volj - pooblastilo za sklenitev pogodbe - obstoj pooblastila - pooblastilno razmerje - obstoj pooblastilnega razmerja - mandatna pogodba - pripoznava dolga - zastaranje - odpoved zastaranju - pretrganje zastaranja - zavarovanje s predhodno odredbo - predhodna odredba - več predhodnih odredb - verjetna nevarnost za uveljavitev terjatve - domnevana nevarnost - pritožbene novote
V zvezi z institutom pripoznave dolga je sodna praksa že zavzela stališče, da je pri razlagi izjave volje glede na njen namen, tj. začasna odvrnitev upnika od sodnega uveljavljanja terjatve, treba oceniti, ali se dolžnikova izjava, kadar (vse) njeno sporočilo ni zajeto z besedami, glede na okoliščine, v katerih je dana, navzven kaže kot jasen izraz dolžnikove volje, da priznava dolg. Pri presoji ni odločilno, kako dolžnik sam vidi svojo izjavo, temveč kako je izjava (objektivno) videti.
Za izdajo predhodne odredbe upniku ni potrebno izkazati ravnanj dolžnika, zaradi katerih bo uveljavitev terjatve verjetno onemogočena ali precej otežena, temveč zadostuje že verjeten izkaz bodoče objektivne nevarnosti za njeno uveljavitev.
izdaja regulacijske začasne odredbe - dokazovanje - dokaz z zaslišanjem strank - narok v postopku zavarovanja terjatev
V postopku zavarovanja je treba ločiti odločanje o predlogu upnika in odločanje o ugovoru dolžnika. Ko sodišče prve stopnje odloča o predlogu za izdajo začasne odredbe, mora o izpolnjenosti zakonskih pogojev odločiti na podlagi čim manj izvedenih dokazov in izbrati takšne, katerih izvedba je čim hitrejša.
Ko pa sodišče odloča o ugovoru dolžnika zoper sklep o že izdani začasni odredbi, je seznanjeno tudi z dolžnikovo trditveno in dokazno podlago ter ponovno ugotavlja dejansko stanje, tokrat na podlagi gradiva obeh strank. Postopek z ugovorom je kontradiktoren, zato je treba obravnavati trditve in dokaze obeh strank. Narok v postopku obravnavanja ugovora zoper izdano začasno odredbo ni obligatoren, je pa v določenih primerih, ko so pravno pomembna dejstva med strankama sporna, potreben.
Z vidika poštenega sojenja (angl. fair trial) ni utemeljeno, da sodišče zavrne dokazne predloge stranke, potem pa zaključi, da ta ni dokazala pravno odločilnega dejstva.
ZSReg člen 19, 23, 23/1, 26, 30, 30/1. ZPP člen 145, 145/3.
predlog za vpis v sodni register - ustanovitev zavoda - vročanje - dopolnitev vloge - pritrditev na sodno desko
Kadar vročitve ni mogoče opraviti, ker oseba, ki bi ji bilo treba vročitev opraviti, kljub obvestilu pooblaščenega delavca poštne pošiljke ne dvigne, se po 26. členu ZSReg vročitev opravi z nabitjem na sodno desko. Tako je navedeno pošiljko sodišče nabilo na sodno desko 15. 6. 2017. Vročitev velja za opravljeno po preteku osmih dni, odkar je bilo pisanje pritrjeno na sodno desko. Tako se pokaže kot neutemeljen pritožbeni očitek, da odredba sodišča predlagatelju ni bila vročena in da mu zato ni bila dana možnost za dopolnitev vloge skladno s 30. členom ZSReg.
ZASP člen 81, 106, 153, 156, 156/2, 157, 157/4, 157/7. ZASP-B člen 26, 26/4. ZPP člen 199, 199/1. OZ člen 198. ZDDV-1 člen 32, 33.
avtorski honorar - kabelska retransmisija avdiovizualnih del - neupravičena obogatitev - višina nadomestila - veljavnost tarife - skupni sporazum - primerno nadomestilo - svet za avtorsko pravo - nasprotna tožba - davek na dodano vrednost (DDV) - vstop v pravdo - pravni interes
Tožeča stranka lahko upravlja tudi pravice na glasbenih delih, ki se retransmitirajo skupaj z AVD, a niso bila zanj posebej ustvarjena.
V relevantnem obdobju strank ni zavezoval veljavno sklenjeni skupni sporazum (156. člen ZASP-B), ki bi vseboval tudi tarifo (157. člen ZASP-B) za uporabo avtorskih del. Po prehodni določbi četrtega odstavka 26. člena ZASP-B ima zato veljavo takšnega skupnega sporazuma tarifa, vsebovana v Pravilniku 1998, ki se zato obravnava kot veljaven skupni sporazum, o čemer se je sodna praksa že izrekla.
Ceno, ki jo je upravičena zaračunati tožeča stranka za uporabo avtorskih del, ki jih varuje, določa tarifa, vsebovana v Pravilniku 1998, ki ne predpisuje obveznosti dodatnega plačila DDV oziroma možnosti, da se s tarifo določenemu nadomestilu prišteje še DDV. Takšna tarifa omogoča le zaključek, da je v ceni, določeni z njo, DDV že vsebovan.