V predmetni zadevi je bila izvršba dovoljena na podlagi sklepa Okrajnega sodišča o prenosu terjatve, izdanega v postopku izvršbe zoper dolžnikovega dolžnika. V razmerju do dolžnika upnik ni imel nobenega izvršilnega naslova, zato ni mogel biti v dobri veri, da mu ta sredstva pripadajo. Zato ni mogoče uporabiti določbe 70. člena ZIZ.
sodna pristojnost - društvo - pristojnost v gospodarskih sporih
Iz podatkov spisa izhaja, da je tožeča stranka društvo in torej ni oseba iz 1. točke prvega odstavka 481. člena ZPP. Glede na vrednost spornega predmeta je za odločanje v obravnavani zadevi stvarno pristojno Okrajno sodišče.
Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 3. URS člen 54, 56. ZPP člen 413. ZZZDR člen 105, 105/1, 105/3, 129, 129a.
spor iz razmerja med starši in otroki - varstvo, vzgoja in preživljanje mladoletnih otrok - skupno varstvo in vzgoja otroka - skupno starševstvo - otrokova korist - stiki med starši in otroki - določitev stikov - določitev preživnine - otrokove potrebe - preživninske zmožnosti staršev - razporeditev preživninskega bremena - odločanje o stroških po prostem preudarku
Skupno starševstvo je možno samo v primerih, če sta starša neobremenjena s svojim preteklim starševskim odnosom in sposobna popolnoma neobremenjene komunikacije, ki zadeva oskrbo in vzgojo otroka. Iz mnenja izvedenke klinične psihologinje izhaja, da bi tudi sama predlagala skupno starševstvo, če ne bi bil med staršema tako velik razkorak v komunikaciji in če ne bi bilo tožničinega očitnega nasprotovanja skupnemu starševstvu. Gre torej za okoliščino, ki je bistvena za odločitev o skupnem starševstvu. Sicer pa je glede na določilo 105. člena ZZZDR odločitev, da oba starša obdržita varstvo in vzgojo otroka, lahko le posledica sporazuma med njima, ne pa tudi odločitve sodišča, ko se starša niti ob pomoči centra za socialno delo ne uspeta sporazumeti o varstvu in vzgoji otroka (prvi in tretji odstavek 105. člena ZZZDR).
izvedenec - nagrada za delo izvedenca - nagrada in stroški izvedenca - identiteta osebe - izvedensko delo
Pritožbeno sklicevanje na razrešitev domnevno istega izvedenca v drugi pravdni zadevi te odločitve z ničemer ne omaje. Prvič zato, ker se pritožnik na delo izvedenca v drugi zadevi ne more sklicevati. Relevantna je le izdelava mnenja v obravnavanem postopku. V njem sodeč po podatkih spisa ni nikakršnih razlogov za razrešitev izvedenca.
podaljšanje zadržanja na varovanem oddelku - psihiatrična bolnišnica - zadržanje na oddelku pod posebnim nadzorom
Glede na ugotovljeno pravno pomembno okoliščino, da je za dosego zadovoljive remisije duševne bolezni zadržane osebe potrebno nadaljnje vsaj enomesečno hospitalno zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice in ob ugotovljenih okoliščinah iz prvega odstavka 39. člena ZDzdr, je pravilen zaključek, da je predlog utemeljen po določbah 70. člena ZDzdr.
pritožbeni razlogi - opredelitev do nerelevantnih navedb
Pritožba je pravno sredstvo zoper sodbo, izdano na prvi stopnji, sme pa se izpodbijati zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka opozarja na neskladnost med tožbenimi navedbami (trditvami) o tem, kaj bodo izpovedale priče, in izpovedmi prič na zaslišanju na glavni obravnavi, ne predstavljajo izpodbijanja sodbe sodišča prve stopnje. Enako velja za zatrjevane neskladnosti med trditvami tožeče stranke in izjavami prič, ki jih je priložila tožbi, saj nanje izpodbijana sodba ni oprta.
vrnitev v prejšnje stanje - predpostavke za vrnitev v prejšnje stanje - procesna napaka sodišča - umik tožbe zaradi neplačila sodne takse
To pomeni, da je institut vrnitve v prejšnje stanje namenjen za odpravo posledic zamude, ki se pravdni stranki zgodi, ali ki jo slednja zagreši. Kadar pa pravdna stranka sodišču očita, da je izgubila pravico opraviti neko pravdno dejanje zaradi tega, ker je sodišče pri opravljanju procesnih dejanj storilo napako, takšni očitki ne morejo predstavljati razlogov za vrnitev v prejšnje stanje, ampak lahko predstavljajo le grajanja procesnih dejanj sodišča.
izpodbijanje sklepa skupščine - razlogi za izpodbojnost - kršitev zakona ali statuta - veljavnost sklepa skupščine - vpliv kršitev na veljavnost sklepa - teorija relevance
Sklep skupščine je izpodbojen tudi, če je pri sprejetju sklepa kršen zakon ali statut in te kršitve vplivajo na veljavnost sklepa (na primer ker za sprejetje sklepa ni glasovala zadostna večina - 2. točka prvega odstavka 395. člena ZGD-1). V zvezi s to pravno podlago bi morala tožeča stranka trditi in dokazovati ne le, da je bil pri sprejetju sklepa kršen zakon ali statut (usklajeno delovanje delničarjev M1. d.o.o. in O.A., ki imata skupaj 29,28 % delnic z glasovalno pravico in delničarja V. d.d. - v likvidaciji, ki ima 48 % delnic z glasovalno pravico, po 8. členu ZPre-1, kar ima za posledico - ker ni bila dana prevzemna ponudba - mirovanje glasovalnih pravic teh treh delničarjev na sporni skupščini - 63. člen v zvezi s 6. in 7. členom ZPre-1), temveč bi morala tudi trditi in dokazovati, da so v konkretnem primeru te kršitve vplivale na veljavnost sklepa. Vendar pa tega procesnega gradiva v smeri upoštevanja teorije kavzalnosti oziroma relevance tožeča stranka sploh ni podala, zato tudi ni več pravno pomembno, ali so omenjeni delničarji v zvezi z zadnjim zasedanjem skupščine tožene stranke delovali usklajeno.
Pravdni stranki sta sklenili zavarovalno pogodbo za dolgoročno premoženjsko zavarovanje, sklenjeno za obdobje desetih let, pri katerem vsako leto zapade v plačilo nova zavarovalna premija za naslednje zavarovalno leto; tožena stranka je poravnala le prvo zavarovalno premijo ob sklenitvi pogodbe, ostalih pa ob zapadlosti ni poravnala, na njeno željo ji je tožeča stranka omogočila plačilo na obroke; toženka je zgolj trdila, ni pa dokazala, da je pogodbo podpisal zanjo njen sin, ne pa sama; tožeča stranka je svoje obveznosti iz zavarovalne pogodbe izpolnila; toženka ni podala veljavne izjave o odstopu od zavarovalne pogodbe. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo (921. člen OZ), ko je toženki naložilo, da je na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe dolžna tožeči stranki poravnati zapadle zneske zavarovalne premije.
ZPP člen 12, 408. ZZZDR člen 129, 154, 157, 157/1.
kršitev ustavnih pravic v sodnem postopku - kršitev določb pravdnega postopka - pomoč prava neuki stranki - razmerja med starši in otroki - spor o varstvu in vzgoji otrok - oddaja otroka v rejništvo - rejništvo - izvajanje stikov - določitev preživnine - otrokova korist
Pritožbeno sodišče v pravdnem postopku preverja kršitve določb pravdnega postopka (očitane in nekatere po uradni dolžnosti) in ne neposredno kršitve ustave. Res je, da sodišča sodijo po ustavi in zakonu, vendar velja hierarhija pravnih aktov. Kršitve človekovih pravic procesne narave je vedno mogoče razločiti in konkretizirati kot kršitev določb pravdnega postopka, vsebinske pa kot kršitev materialnega prava. Glede razlogov, zaradi katerih se sme sodba izpodbijati, in se tičejo bistvenih kršitev postopka, po oceni pritožbenega sodišča ZPP niti ni v neskladju z ustavo in niti nima praznine. Očitki kršitve postopka se torej morajo konkretizirati glede na veljavni zakon.
OZ člen 59, 64, 64/1, 82, 82/1, 82/2, 83. ZPP člen 226, 226/2.
ara - razlaga pogodb - listina v tujem jeziku - neprimeren dokaz - odložni pogoj - nejasno določilo
Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupni namen pogodbenikov in določilo razumeti v skladu z načeli obligacijskega prava v OZ. Skupnega namena pogodbenikov pa z izvedencem angleške pravne terminologije ni mogoče dokazovati. Ker gre za neprimerni dokaz, je sodišče prve stopnje imenovanje tega izvedenca utemeljeno zavrnilo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00004290
URS člen 28, 28/1. KZ-1 člen 135, 286, 286/1. ZKP člen 147, 147/1, 148, 148/3, 358, 358-1, 372, 372-1, 394, 394/1.
kazniva dejanja zoper pravosodje - oviranje pravosodnih in drugih državnih organov - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona - načelo zakonitosti - pravni standard - razlaga kazenskega zakona - prekoračitev obtožbe - kazenska ovadba - uradni zaznamki o zbranih obvestilih - načelo neposrednosti - sprememba sodbe - grožnja - ustrahovanje - resnost grožnje - dejanje po zakonu ni kaznivo
Grožnje, ki jih domnevni storilec izreče priči z namenom, da bi vplival na njeno pričanje v sodnem postopku, morajo biti objektivno resne, tj. takšne narave in intenzivnosti, da so pri naslovniku objektivno zmožne povzročiti občutek ogroženosti (strahu) za življenjsko, telesno ali duševno celovitost oziroma tovrstno integriteto bližnje osebe. Če objektivna resnost vsebine groženj ni substancirana oziroma konkretizirana v opisu dejanja, dejanje ni kaznivo že po samem zakonu.
Sodba se ne sme opirati na vsebino kazenske ovadbe in izjav, ki jih občani posredujejo organom odkrivanja in pregona tekom predkazenskega postopka, kolikor te vsebine ne potrjujejo dokazi, ki so bili neposredno izvedeni pred sodiščem. Navedenega pravila ni dopustno zaobiti z zaslišanjem državne tožilke, ki je sprejela kazensko ovadbo.
Pri presoji tehtnosti razlogov za prenos krajevne pristojnosti po prvem odstavku 35. člena ZKP je treba izhajati iz izjemnosti prenosa glede na predhodno zakonsko določeno krajevno pristojnost. Pomembno je tudi, da se razlogi za prenos nanašajo za celotno sodišče (gl. sklep Vrhovnega sodišča RS I Kr 30387/2012 z dne 22.1.2015) z vsemi sodniki in drugimi zaposlenimi in ne na posameznega sodnika, ki zadevo obravnava, in ki mora v primeru okoliščin, ki vzbujajo dvom v njegovo nepristranskost, ravnati po prvem odstavku 40. člena ZKP ter od predsednika sodišča zahtevati oziroma mu predlagati, da ga izloči.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00004371
ZKP člen 96, 506, 506/4.
preklic pogojne obsodbe - ustavitev postopka za preklic pogojne obsodbe - neizpolnitev naložene obveznosti - pogoji za izrek oziroma preklic pogojne obsodbe - stroški pooblaščenca oškodovanca - objektivni razlogi
Ko je sodišče prve stopnje ustavilo postopek za preklic pogojne obsodbe, je pravilno odločilo, da stroški tega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP obremenjujejo proračun. Za odločitev, da se iz proračuna izplačajo stroški in nagrada pooblaščenca oškodovanca, pa sodišče prve stopnje ni imelo podlage. Prvi odstavek 507. člena ZKP med drugim določa, da se za postopek za preklic pogojne obsodbe smiselno uporabljajo druge določbe tega zakona, prvi odstavek 96. člena ZKP pa ureja stroške postopka v primeru, kadar se kazenski postopek ustavi, zato sodišče glede stroškov ravna po tem zakonskem določilu, ko ustavi postopek za preklic pogojne obsodbe. Po prvem odstavku 96. člena ZKP tako v primeru ustavitve postopka bremenijo proračun stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, prav tako pa potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika. Potrebni izdatki in nagrada pooblaščenca oškodovanca se lahko ob ustavitvi postopka izplačajo iz proračuna le takrat, ko pooblaščenec zastopa zasebnega tožilca ali oškodovanca kot tožilca ali kadar zastopa oškodovanca kot tožilca, od katerega je državni tožilec prevzel pregon (drugi odstavek 63. člena ZKP), in sicer v primerih, določenih v drugem odstavku 96. člena ZKP, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Med potrebne izdatke, ki v primeru ustavitve postopka po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo proračun, torej ne sodijo nagrada in potrebni stroški pooblaščenca oškodovanca, slednje mora plačati oškodovanec sam.
Prevalitev bremena solidarnega poroštva, za katero se je pravno formalno v razmerju do dobavitelja zavezala tožnica, v nadaljevanju pa stroške prevalila na etažne lastnike, je tako v nasprotju s 70. čleom SZ-1.
Aktivna legitimacija tožnika ni podana, saj ni niti upravnik stavbe niti mandatar, ki bi v imenu in na račun ostalih solastnikov od neplačnika lahko izterjal neplačane obveznosti.
V prvem odstavku 17. člena Pogodbe je jasno in izrecno navedeno, da se v zavarovanje plačila svojih denarnih obveznosti lizingojemalec zavezuje lizingodajalcu izročiti 8 bianko menic ter poroštveno izjavo poroka in plačnika. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno iskati namena pogodbenih strank pri sklenitvi pogodbe, saj slednji izhaja iz same Pogodbe, Poroštvene in Menične izjave, katere je tožena stranka podpisala in se z njenimi vsebinami strinjala.
Tožena stranka ne more koristiti izgovorov glede pravne neukosti in se z ravnanjem kot ga predstavi (da je zaupala tožeči stranki in brez temeljitega pregleda podpisala pogodbo) rešiti odgovornosti, katero je prevzela s podpisom Pogodbe.
pogodbeno materialno pravo - navedba dejstev - sodba presenečenja za stranke - podnajemna pogodba
Za pogodbeno materialno pravo je bistveno, da nanj sodišče prve stopnje ne pazi po uradni dolžnosti in mora stranka (stranki), če želi, da bo sodišče sporno razmerje presojalo po konkretnih pogodbenih določilih, to ustrezno konkretizirati skozi trditve, saj je ugotavljanje vsebine pogodbenih določil dejansko vprašanje, ugotavljanje dejstev pa je podvrženo procesnim pravilom.
Ker je sodišče prve stopnje presojalo sporno razmerje po pogodbah, glede katerih sta pravdni stranki podali le omejene trditve ali pa sploh ne, je s tem napačno uporabilo materialno pravo in zmotno ugotovilo dejansko stanje in drži pritožbena trditev, da je izdalo sodbo presenečenja, ko je zaradi uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti presodilo, da je podnajemna pogodba pogodba v korist tretjega, pri tem pa pravdnima strankam sploh ni omogočilo, da bi se s pravnim naziranjem sodišča prve stopnje seznanilo pred razsojo v sporni zadevi.
zavarovanje denarne terjatve - začasna odredba - namen začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve - subjektivna nevarnost - regulacijska začasna odredba
Pogoji za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve po 270. členu ZIZ se razlikujejo od pogojev za izdajo regulacijske začasne odredbe, ki jo je mogoče izdati ob izpolnjevanju pogojev za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve iz druge in tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Pri izdaji regulacijskih (ureditvenih) začasnih odredb je potreben restriktiven pristop, zato mora sodišče omejevalno razlagati pojem nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode ter hujše neugodne posledice, saj bi se sicer izgubil namen sodnega varstva v pravdi in bi se prekomerno poseglo v pravice nasprotne stranke.
Namen začasne odredbe ni dokončna ureditev razmerja, saj je temu namenjen pravdni postopek, pač pa, v primeru denarnega zahtevka, le zavarovanje bodoče izvršbe (zagotovitev sredstev za plačilo vtoževane odškodnine).
Z začasno odredbo upnik ne more doseči izpolnitve zahtevka, katerega s tožbo niti ne uveljavlja.