Pri presoji tehtnosti razlogov za prenos krajevne pristojnosti po prvem odstavku 35. člena ZKP je treba izhajati iz izjemnosti prenosa glede na predhodno zakonsko določeno krajevno pristojnost. Pomembno je tudi, da se razlogi za prenos nanašajo za celotno sodišče (gl. sklep Vrhovnega sodišča RS I Kr 30387/2012 z dne 22.1.2015) z vsemi sodniki in drugimi zaposlenimi in ne na posameznega sodnika, ki zadevo obravnava, in ki mora v primeru okoliščin, ki vzbujajo dvom v njegovo nepristranskost, ravnati po prvem odstavku 40. člena ZKP ter od predsednika sodišča zahtevati oziroma mu predlagati, da ga izloči.
V predmetni zadevi je bila izvršba dovoljena na podlagi sklepa Okrajnega sodišča o prenosu terjatve, izdanega v postopku izvršbe zoper dolžnikovega dolžnika. V razmerju do dolžnika upnik ni imel nobenega izvršilnega naslova, zato ni mogel biti v dobri veri, da mu ta sredstva pripadajo. Zato ni mogoče uporabiti določbe 70. člena ZIZ.
izpodbijanje sklepa skupščine - razlogi za izpodbojnost - kršitev zakona ali statuta - veljavnost sklepa skupščine - vpliv kršitev na veljavnost sklepa - teorija relevance
Sklep skupščine je izpodbojen tudi, če je pri sprejetju sklepa kršen zakon ali statut in te kršitve vplivajo na veljavnost sklepa (na primer ker za sprejetje sklepa ni glasovala zadostna večina - 2. točka prvega odstavka 395. člena ZGD-1). V zvezi s to pravno podlago bi morala tožeča stranka trditi in dokazovati ne le, da je bil pri sprejetju sklepa kršen zakon ali statut (usklajeno delovanje delničarjev M1. d.o.o. in O.A., ki imata skupaj 29,28 % delnic z glasovalno pravico in delničarja V. d.d. - v likvidaciji, ki ima 48 % delnic z glasovalno pravico, po 8. členu ZPre-1, kar ima za posledico - ker ni bila dana prevzemna ponudba - mirovanje glasovalnih pravic teh treh delničarjev na sporni skupščini - 63. člen v zvezi s 6. in 7. členom ZPre-1), temveč bi morala tudi trditi in dokazovati, da so v konkretnem primeru te kršitve vplivale na veljavnost sklepa. Vendar pa tega procesnega gradiva v smeri upoštevanja teorije kavzalnosti oziroma relevance tožeča stranka sploh ni podala, zato tudi ni več pravno pomembno, ali so omenjeni delničarji v zvezi z zadnjim zasedanjem skupščine tožene stranke delovali usklajeno.
ZKP člen 288, 307, 307/1, 307/2, 307/3, 371, 371/2, 387, 442, 442/1. URS člen 29, 29-2.
sojenje v nenavzočnosti - kršitev pravice do obrambe - pravica do zaslišanja obremenilne priče - zaslišanje soobdolženca - privilegij pridruženja (beneficium cohaesionis) - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razveljavitev sodbe
Navzočnost obdolženca na glavni obravnavi je praviloma nujna, saj ima obdolženec pravico izjaviti se o obtožnem aktu in o dokazih, ki ga bremenijo. Obdolženec pa tudi mora imeti v postopku vsaj enkrat možnost, da se sooči oziroma zaslišuje zanj obremenilne priče oz. soobdolžence. Nasprotno postopanje samo po sebi sicer še ne pomeni kršitve pravice do obrambe, razen če se obsodilna sodba izključno ali odločilno opira na izjave obremenilnih prič oziroma soobdolžencev, s katerimi se obdolženec nikoli v postopku ni imel možnost soočiti oziroma jih zasliševati.
prodajna pogodba - pravne napake - razpolagalni pravni posel - (ne)vpis v zemljiško knjigo - vpis v zemljiški kataster - začetek učinkovanja razpolagalnega pravnega posla - pridobitev stvarne služnosti s pravnim poslom - odstop od pogodbe zaradi napak - odstop od pogodbe zaradi neizpolnitve - prenehanje pogodbe zaradi neizpolnitve - vrnitev vlaganj v nepremičnino
Tožena stranka namreč ni zagotovila, da bi bile nepremičnine, ki so bile predmet prodaje, sploh vpisane v zemljiški kataster in v zemljiško knjigo. Iz tega sledi, da v obravnavani zadevi sploh niso bili izpolnjeni pogoji za odstop od pogodbe zaradi pravne napake. Tožeča stranka namreč na stvari, ki je bila predmet prodaje, ni pridobila lastninske pravice (prodajalčev razpolagalni pravni posel ni začel učinkovati), zato tudi o pravni omejitvi te pravice (omejitvi uresničevanja te lastninske pravice s stvarnimi pravicami tretjih oseb) zaenkrat sploh ni mogoče govoriti.
Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 3. URS člen 54, 56. ZPP člen 413. ZZZDR člen 105, 105/1, 105/3, 129, 129a.
spor iz razmerja med starši in otroki - varstvo, vzgoja in preživljanje mladoletnih otrok - skupno varstvo in vzgoja otroka - skupno starševstvo - otrokova korist - stiki med starši in otroki - določitev stikov - določitev preživnine - otrokove potrebe - preživninske zmožnosti staršev - razporeditev preživninskega bremena - odločanje o stroških po prostem preudarku
Skupno starševstvo je možno samo v primerih, če sta starša neobremenjena s svojim preteklim starševskim odnosom in sposobna popolnoma neobremenjene komunikacije, ki zadeva oskrbo in vzgojo otroka. Iz mnenja izvedenke klinične psihologinje izhaja, da bi tudi sama predlagala skupno starševstvo, če ne bi bil med staršema tako velik razkorak v komunikaciji in če ne bi bilo tožničinega očitnega nasprotovanja skupnemu starševstvu. Gre torej za okoliščino, ki je bistvena za odločitev o skupnem starševstvu. Sicer pa je glede na določilo 105. člena ZZZDR odločitev, da oba starša obdržita varstvo in vzgojo otroka, lahko le posledica sporazuma med njima, ne pa tudi odločitve sodišča, ko se starša niti ob pomoči centra za socialno delo ne uspeta sporazumeti o varstvu in vzgoji otroka (prvi in tretji odstavek 105. člena ZZZDR).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00003491
ZPP člen 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8. ZIZ člen 15, 58, 58/4, 239, 272, 272/2. OZ člen 5.
kontradiktornost v postopku zavarovanja - načelo hitrosti postopka - zloraba bančne garancije - nedovoljene pritožbene novote - načelo vestnosti in poštenja - obstoj nevarnosti za uveljavitev terjatve - potencialna nevarnost
V postopku zavarovanja z začasno odredbo je treba upoštevati določene posebnosti, predvsem da gre za ukrep zavarovanja zahtevka in da za izdajo začasne odredbe zadošča verjetnost utemeljenosti zahtevka. Ta ukrep lahko doseže svoj namen le, če je izdan v hitrem postopku. Kontradiktornost postopka se lahko vzpostavi šele v postopku z ugovorom, vendar še vedno v postopku pred sodiščem prve stopnje. Sodišče prve stopnje je postopalo v skladu z ustaljeno sodno prakso, ko je brez naroka odločilo po ugovoru dolžnika in odgovoru upnika na ugovor dolžnika.
O spornih dejstvih med pravdnima strankama in o pravilni izpolnitvi pogodbenih obveznosti, to je o temeljnem poslu, bo sodišče odločalo v pravdnem postopku. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga upnik v pritožbi ni uspel izpodbiti, pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni šlo za zvijačno ravnanje dolžnika, kar bi bil edini razlog za to, da bi lahko sodišče dolžniku preprečilo unovčitev bančne garancije za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti. Načelo vestnosti in poštenja ni bilo kršeno.
Le potencialna nevarnost, da bi lahko upnik pri udeležbi v bodočih javnih razpisih ne mogel enakopravno sodelovati z drugimi ponudniki, ne zadošča za to, da bi bil izkazan še drugi pogoj za izdajo začasne odredbe.
ZPP člen 213, 213/2, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8. OZ člen 921.
postopek v sporu majhne vrednosti - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - dokaz z izvedencem - nerelevanten dokaz - plačilo zavarovalne premije
Pritožba smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z drugim odstavkom 213. člena ZPP z očitkom, da sodišče ni sprejelo predloga za določitev strokovnjaka za banke, da ugotovi plačilo 625,04 EUR in da pri banki pridobi dokumente, da je vplačal navedeni znesek. Uveljavljanje te kršitve pomeni nedopusten pritožbeni razlog, pri čemer očitana kršitev po presoji pritožbenega sodišča tudi ni prerasla v absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je sicer res za dokazovanje svojih trditev smiselno predlagal postavitev izvedenca ustrezne stroke in poizvedbe pri banki, vendar le glede dejstva, da naj bi banka prejela ta znesek in kam je šel, če ga tožeča stranka ni dobila. Zato je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da bi bila predlagana dokaza nerelevantna za odločitev, saj se nanašata zgolj na nepravilno postopanje banke, ker po trditvah toženca plačanega zneska ni nakazala tožeči stranki.
Po Konvenciji CMR zastara pravica do vložitve tožbe, povezane s prevozom po tej konvenciji, v enem letu. Le kadar gre za namerno kršitev ali malomarnost, ki je po zakonu pristojnega sodišča izenačena z namerno kršitvijo, se ta zastaralni rok podaljša na tri leta. Trditveno in dokazno breme o hudo malomarnem ravnanju tožene stranke je bilo na tožeči stranki.
Ker je bil pisni zahtevek tožeče stranke poslan v obliki elektronskega sporočila, kateremu je bila priložena specifikacija škode, za prenehanje zadržanja zastaranja ni bilo potrebno, da bi tožena stranka elektronskemu sporočilu, s katerim je na tak zahtevek odgovorila zavrnilno, ponovno priložila prejete priponke.
podaljšanje zadržanja na varovanem oddelku - psihiatrična bolnišnica - zadržanje na oddelku pod posebnim nadzorom
Glede na ugotovljeno pravno pomembno okoliščino, da je za dosego zadovoljive remisije duševne bolezni zadržane osebe potrebno nadaljnje vsaj enomesečno hospitalno zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice in ob ugotovljenih okoliščinah iz prvega odstavka 39. člena ZDzdr, je pravilen zaključek, da je predlog utemeljen po določbah 70. člena ZDzdr.
ZIZ člen 272., 272/1., 272/2., 275.. ZGD-1 člen 38.a, 38.a/3, 41., 42., 395.
začasna odredba - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - predpostavke za izdajo začasne odredbe - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - verjetnost izkaza obstoja terjatve - izpodbijanje skupščinskega sklepa - predlog za položitev varščine - imenovanje člana nadzornega sveta
Pri regulacijskih začasnih odredbah ni nevarnosti, da uveljavitev terjatve ne bo omogočena, ali da bo otežena, saj je v bistvu terjatev z izdajo takšne odredbe (začasno) že uveljavljena. To pomeni, da se za regulacijske začasne odredbe, kjer se o nevarnosti uveljavitve terjatve niti ne razpravlja, ne more uporabiti instituta izdaje začasne odredbe ob pogoju položitve upnikove varščine.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00004290
URS člen 28, 28/1. KZ-1 člen 135, 286, 286/1. ZKP člen 147, 147/1, 148, 148/3, 358, 358-1, 372, 372-1, 394, 394/1.
kazniva dejanja zoper pravosodje - oviranje pravosodnih in drugih državnih organov - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona - načelo zakonitosti - pravni standard - razlaga kazenskega zakona - prekoračitev obtožbe - kazenska ovadba - uradni zaznamki o zbranih obvestilih - načelo neposrednosti - sprememba sodbe - grožnja - ustrahovanje - resnost grožnje - dejanje po zakonu ni kaznivo
Grožnje, ki jih domnevni storilec izreče priči z namenom, da bi vplival na njeno pričanje v sodnem postopku, morajo biti objektivno resne, tj. takšne narave in intenzivnosti, da so pri naslovniku objektivno zmožne povzročiti občutek ogroženosti (strahu) za življenjsko, telesno ali duševno celovitost oziroma tovrstno integriteto bližnje osebe. Če objektivna resnost vsebine groženj ni substancirana oziroma konkretizirana v opisu dejanja, dejanje ni kaznivo že po samem zakonu.
Sodba se ne sme opirati na vsebino kazenske ovadbe in izjav, ki jih občani posredujejo organom odkrivanja in pregona tekom predkazenskega postopka, kolikor te vsebine ne potrjujejo dokazi, ki so bili neposredno izvedeni pred sodiščem. Navedenega pravila ni dopustno zaobiti z zaslišanjem državne tožilke, ki je sprejela kazensko ovadbo.
Pravdni stranki sta sklenili zavarovalno pogodbo za dolgoročno premoženjsko zavarovanje, sklenjeno za obdobje desetih let, pri katerem vsako leto zapade v plačilo nova zavarovalna premija za naslednje zavarovalno leto; tožena stranka je poravnala le prvo zavarovalno premijo ob sklenitvi pogodbe, ostalih pa ob zapadlosti ni poravnala, na njeno željo ji je tožeča stranka omogočila plačilo na obroke; toženka je zgolj trdila, ni pa dokazala, da je pogodbo podpisal zanjo njen sin, ne pa sama; tožeča stranka je svoje obveznosti iz zavarovalne pogodbe izpolnila; toženka ni podala veljavne izjave o odstopu od zavarovalne pogodbe. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo (921. člen OZ), ko je toženki naložilo, da je na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe dolžna tožeči stranki poravnati zapadle zneske zavarovalne premije.
Temeljno pravilo je, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, povrniti nasprotni stranki stroške postopka. Tožeča stranka uspe tudi, če tožena stranka pripozna terjatev.
Če je terjatev priznana v postopku poenostavljene prisilne poravnave, je takšno ravnanje dolžnika (priznanje terjatve) vsebinsko enako kot pripoznava zahtevka. Posledica priznanja terjatve v postopku poenostavljene prisilne poravnave je torej ta, da je potrebno tožbo zavreči, saj je tožeča stranka s svojim zahtevkom uspela. Zoper takšen, z vidika tožeče stranke naključen dogodek, se tožeča stranka niti ne more braniti, k njemu tudi sicer ne prispeva nič.
ZIZ člen 42, 42/1. ZFPPIPP člen 131, 132, 280, 281, 389, 390.
izterjava nadomestila preživnine - prednostne terjatve - preživninska terjatev - stečaj preživninskega zavezanca - osebni stečaj dolžnika - vpliv postopka zaradi insolventnosti na izvršilni postopek in postopek zavarovanja - vročanje sodnih pisanj osebi v stečaju - omejena procesna sposobnost - napačno vročanje - vročanje pisanj stečajnemu dolžniku - vročanje stečajnemu upravitelju - razveljavitev potrdila o pravnomočnosti sklepa o izvršbi
Višje sodišče se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da se v obravnavanem postopku izterjuje terjatev iz naslova preživnine, torej gre za prednostno terjatev v skladu s 390. členom ZFPPIPP, za izterjavo katere se ne uporabljajo določbe 131., 132., 280. in 281. člena ZFPPIPP.
V skladu z določbo 390. člena ZFPPIPP je za izterjavo preživninske terjatve dopustno začeti izvršilni postopek tudi zoper dolžnika, ki je v osebnem stečaju. Ker gre za izterjavo denarne terjatve, postopek izvršbe (lahko) vpliva na obseg stečajne mase, saj se premoženje, ki spada v stečajno maso, in del premoženja, ki ga je mogoče zarubiti v izvršbi, prekrivata. Drugačno stališče bi izničilo namen določbe 390. člena ZFPPIPP, ki ureja posebna pravila za prednostne terjatve, saj izvršbe ne bi bilo mogoče realizirati glede na to, da je premoženje, ki ne sodi v stečajno maso, izvzeto tudi iz izvršbe (prim. 389. člen ZFPPIPP). Ker je torej predmet izvršbe lahko le premoženje, ki spada v stečajno maso, je dolžnikova procesna sposobnost v tem delu omejena in ga zato zastopa stečajni upravitelj kot zakoniti zastopnik.
pogodba o distribuciji plina - prenehanje pogodbe - prikrajšanje - nesklepčnost tožbe - dokazni postopek - trditvena podlaga tožbe - zavrnitev dokaznega predloga - razlogi za zavrnitev dokaznega predloga - dopolnjevanje razlogov za zavrnitev dokaznega predloga v odločbi sodišča druge stopnje
Dokazni postopek je namenjen temu, da se ugotovi resničnost dejstev, ki so že bila zatrjevana (in ki so sporna), ne pa temu, da se širi in dopolnjuje sama trditvena podlaga tožbe. Slednjo so, skladno z določbo 7. člena ZPP, dolžne in upravičene priskrbeti stranke same.
Če tožba ni sklepčna, sodišču ni treba izvajati nobenih dokazov.
Pritožbeno sodišče lahko samo dopolni pomanjkljive razloge za zavrnitev dokaznega predloga, če se ta nanaša na nerelevantna dejstva.
sodna poravnava - izpodbijanje sodne poravnave - tožba za razveljavitev sodne poravnave - subjektivni rok - začetek teka subjektivnega roka - objektivni rok - zavrženje tožbe
Trimesečni subjektivni rok za vložitev tožbe za razveljavitev sodne poravnave je potekel že pred vložitvijo tožbe. Ni pomembno kdaj (bi) se iztekel objektivni - triletni rok.
varstvo lastninske pravice - vznemirjanje lastninske pravice - poseg v lastninsko pravico - dokazno breme
Dokazno breme o tem, da je toženec storil očitano mu dejanje, je na tožniku.
Tožnik ni uspel s stopnjo prepričanja dokazati, da je ravno toženec tisti, ki je sporni material navozil, niti ni uspel dokazati, da je toženec komurkoli naročil ali dovolil, da ta material pelje čez njegovo parcelo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00004371
ZKP člen 96, 506, 506/4.
preklic pogojne obsodbe - ustavitev postopka za preklic pogojne obsodbe - neizpolnitev naložene obveznosti - pogoji za izrek oziroma preklic pogojne obsodbe - stroški pooblaščenca oškodovanca - objektivni razlogi
Ko je sodišče prve stopnje ustavilo postopek za preklic pogojne obsodbe, je pravilno odločilo, da stroški tega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP obremenjujejo proračun. Za odločitev, da se iz proračuna izplačajo stroški in nagrada pooblaščenca oškodovanca, pa sodišče prve stopnje ni imelo podlage. Prvi odstavek 507. člena ZKP med drugim določa, da se za postopek za preklic pogojne obsodbe smiselno uporabljajo druge določbe tega zakona, prvi odstavek 96. člena ZKP pa ureja stroške postopka v primeru, kadar se kazenski postopek ustavi, zato sodišče glede stroškov ravna po tem zakonskem določilu, ko ustavi postopek za preklic pogojne obsodbe. Po prvem odstavku 96. člena ZKP tako v primeru ustavitve postopka bremenijo proračun stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, prav tako pa potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika. Potrebni izdatki in nagrada pooblaščenca oškodovanca se lahko ob ustavitvi postopka izplačajo iz proračuna le takrat, ko pooblaščenec zastopa zasebnega tožilca ali oškodovanca kot tožilca ali kadar zastopa oškodovanca kot tožilca, od katerega je državni tožilec prevzel pregon (drugi odstavek 63. člena ZKP), in sicer v primerih, določenih v drugem odstavku 96. člena ZKP, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Med potrebne izdatke, ki v primeru ustavitve postopka po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo proračun, torej ne sodijo nagrada in potrebni stroški pooblaščenca oškodovanca, slednje mora plačati oškodovanec sam.