ZKP člen 288, 307, 307/1, 307/2, 307/3, 371, 371/2, 387, 442, 442/1. URS člen 29, 29-2.
sojenje v nenavzočnosti - kršitev pravice do obrambe - pravica do zaslišanja obremenilne priče - zaslišanje soobdolženca - privilegij pridruženja (beneficium cohaesionis) - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razveljavitev sodbe
Navzočnost obdolženca na glavni obravnavi je praviloma nujna, saj ima obdolženec pravico izjaviti se o obtožnem aktu in o dokazih, ki ga bremenijo. Obdolženec pa tudi mora imeti v postopku vsaj enkrat možnost, da se sooči oziroma zaslišuje zanj obremenilne priče oz. soobdolžence. Nasprotno postopanje samo po sebi sicer še ne pomeni kršitve pravice do obrambe, razen če se obsodilna sodba izključno ali odločilno opira na izjave obremenilnih prič oziroma soobdolžencev, s katerimi se obdolženec nikoli v postopku ni imel možnost soočiti oziroma jih zasliševati.
Vzajemno neizpolnjena dvostranska pogodba je tista, ki je bila sklenjena pred začetkom postopka zaradi insolventnosti in pri kateri do začetka postopka zaradi insolventnosti nobena od pogodbenih strank obveznosti ni izpolnila v celoti (drugi odstavek 24. člena ZFPPIPP). Morebitno slabo izpolnjevanje dela obveznosti s strani ene same stranke ni znak dejanskega stanu vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe. Že na temelju besedila zakona je torej mogoče sklepati, da ni odločilno, ali je ena stranka do začetka stečajnega postopka kršila pogodbene obveznosti, druga pa jih ni. Tudi če je ena stranka kršila del svojih pogodbenih obveznosti, ostane namreč zavezana k njihovi izpolnitvi tudi še po začetku stečajnega postopka, razen če stečajni upravitelj odstopi od pogodbe. Odločilna je torej zaveza strank, ki ne sme biti v celoti izpolnjena do začetka postopka, ne kakovost resnično opravljenih dajatev ali storitev.
Pravdni stranki sta sklenili zavarovalno pogodbo za dolgoročno premoženjsko zavarovanje, sklenjeno za obdobje desetih let, pri katerem vsako leto zapade v plačilo nova zavarovalna premija za naslednje zavarovalno leto; tožena stranka je poravnala le prvo zavarovalno premijo ob sklenitvi pogodbe, ostalih pa ob zapadlosti ni poravnala, na njeno željo ji je tožeča stranka omogočila plačilo na obroke; toženka je zgolj trdila, ni pa dokazala, da je pogodbo podpisal zanjo njen sin, ne pa sama; tožeča stranka je svoje obveznosti iz zavarovalne pogodbe izpolnila; toženka ni podala veljavne izjave o odstopu od zavarovalne pogodbe. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo (921. člen OZ), ko je toženki naložilo, da je na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe dolžna tožeči stranki poravnati zapadle zneske zavarovalne premije.
vrnitev v prejšnje stanje - predpostavke za vrnitev v prejšnje stanje - procesna napaka sodišča - umik tožbe zaradi neplačila sodne takse
To pomeni, da je institut vrnitve v prejšnje stanje namenjen za odpravo posledic zamude, ki se pravdni stranki zgodi, ali ki jo slednja zagreši. Kadar pa pravdna stranka sodišču očita, da je izgubila pravico opraviti neko pravdno dejanje zaradi tega, ker je sodišče pri opravljanju procesnih dejanj storilo napako, takšni očitki ne morejo predstavljati razlogov za vrnitev v prejšnje stanje, ampak lahko predstavljajo le grajanja procesnih dejanj sodišča.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00003491
ZPP člen 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8. ZIZ člen 15, 58, 58/4, 239, 272, 272/2. OZ člen 5.
kontradiktornost v postopku zavarovanja - načelo hitrosti postopka - zloraba bančne garancije - nedovoljene pritožbene novote - načelo vestnosti in poštenja - obstoj nevarnosti za uveljavitev terjatve - potencialna nevarnost
V postopku zavarovanja z začasno odredbo je treba upoštevati določene posebnosti, predvsem da gre za ukrep zavarovanja zahtevka in da za izdajo začasne odredbe zadošča verjetnost utemeljenosti zahtevka. Ta ukrep lahko doseže svoj namen le, če je izdan v hitrem postopku. Kontradiktornost postopka se lahko vzpostavi šele v postopku z ugovorom, vendar še vedno v postopku pred sodiščem prve stopnje. Sodišče prve stopnje je postopalo v skladu z ustaljeno sodno prakso, ko je brez naroka odločilo po ugovoru dolžnika in odgovoru upnika na ugovor dolžnika.
O spornih dejstvih med pravdnima strankama in o pravilni izpolnitvi pogodbenih obveznosti, to je o temeljnem poslu, bo sodišče odločalo v pravdnem postopku. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga upnik v pritožbi ni uspel izpodbiti, pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni šlo za zvijačno ravnanje dolžnika, kar bi bil edini razlog za to, da bi lahko sodišče dolžniku preprečilo unovčitev bančne garancije za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti. Načelo vestnosti in poštenja ni bilo kršeno.
Le potencialna nevarnost, da bi lahko upnik pri udeležbi v bodočih javnih razpisih ne mogel enakopravno sodelovati z drugimi ponudniki, ne zadošča za to, da bi bil izkazan še drugi pogoj za izdajo začasne odredbe.
URS člen 35. URS člen 35. ZKP-UPB4 člen 18, 215, 215/6, 371, 371/1-8.
nedovoljen dokaz - ogled - pravica do zasebnosti - skrit prostor prevoznega sredstva - nujno preiskovalno dejanje - preiskava vozila
Delovni stroj ni prevozno sredstvo, na katerem bi bilo moč uveljavljati ustavno pravico do zasebnosti, saj nima kabine ali drugega zaprtega prostora, kjer bi lastnik lahko pričakoval zasebnost. Zato uporaba šestega odstavka 215. člena ZKP ne pride v poštev.
Ker je policija opravljala preiskovalna dejanja na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 164. člena ZKP, ni potrebovala odredbe preiskovalnega sodnika, ki bi dovoljevala dostop po tujem zemljišču.
ZIZ člen 272., 272/1., 272/2., 275.. ZGD-1 člen 38.a, 38.a/3, 41., 42., 395.
začasna odredba - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - predpostavke za izdajo začasne odredbe - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - verjetnost izkaza obstoja terjatve - izpodbijanje skupščinskega sklepa - predlog za položitev varščine - imenovanje člana nadzornega sveta
Pri regulacijskih začasnih odredbah ni nevarnosti, da uveljavitev terjatve ne bo omogočena, ali da bo otežena, saj je v bistvu terjatev z izdajo takšne odredbe (začasno) že uveljavljena. To pomeni, da se za regulacijske začasne odredbe, kjer se o nevarnosti uveljavitve terjatve niti ne razpravlja, ne more uporabiti instituta izdaje začasne odredbe ob pogoju položitve upnikove varščine.
pritožbeni razlogi - opredelitev do nerelevantnih navedb
Pritožba je pravno sredstvo zoper sodbo, izdano na prvi stopnji, sme pa se izpodbijati zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka opozarja na neskladnost med tožbenimi navedbami (trditvami) o tem, kaj bodo izpovedale priče, in izpovedmi prič na zaslišanju na glavni obravnavi, ne predstavljajo izpodbijanja sodbe sodišča prve stopnje. Enako velja za zatrjevane neskladnosti med trditvami tožeče stranke in izjavami prič, ki jih je priložila tožbi, saj nanje izpodbijana sodba ni oprta.
izpodbijanje sklepa skupščine - razlogi za izpodbojnost - kršitev zakona ali statuta - veljavnost sklepa skupščine - vpliv kršitev na veljavnost sklepa - teorija relevance
Sklep skupščine je izpodbojen tudi, če je pri sprejetju sklepa kršen zakon ali statut in te kršitve vplivajo na veljavnost sklepa (na primer ker za sprejetje sklepa ni glasovala zadostna večina - 2. točka prvega odstavka 395. člena ZGD-1). V zvezi s to pravno podlago bi morala tožeča stranka trditi in dokazovati ne le, da je bil pri sprejetju sklepa kršen zakon ali statut (usklajeno delovanje delničarjev M1. d.o.o. in O.A., ki imata skupaj 29,28 % delnic z glasovalno pravico in delničarja V. d.d. - v likvidaciji, ki ima 48 % delnic z glasovalno pravico, po 8. členu ZPre-1, kar ima za posledico - ker ni bila dana prevzemna ponudba - mirovanje glasovalnih pravic teh treh delničarjev na sporni skupščini - 63. člen v zvezi s 6. in 7. členom ZPre-1), temveč bi morala tudi trditi in dokazovati, da so v konkretnem primeru te kršitve vplivale na veljavnost sklepa. Vendar pa tega procesnega gradiva v smeri upoštevanja teorije kavzalnosti oziroma relevance tožeča stranka sploh ni podala, zato tudi ni več pravno pomembno, ali so omenjeni delničarji v zvezi z zadnjim zasedanjem skupščine tožene stranke delovali usklajeno.
Pri presoji tehtnosti razlogov za prenos krajevne pristojnosti po prvem odstavku 35. člena ZKP je treba izhajati iz izjemnosti prenosa glede na predhodno zakonsko določeno krajevno pristojnost. Pomembno je tudi, da se razlogi za prenos nanašajo za celotno sodišče (gl. sklep Vrhovnega sodišča RS I Kr 30387/2012 z dne 22.1.2015) z vsemi sodniki in drugimi zaposlenimi in ne na posameznega sodnika, ki zadevo obravnava, in ki mora v primeru okoliščin, ki vzbujajo dvom v njegovo nepristranskost, ravnati po prvem odstavku 40. člena ZKP ter od predsednika sodišča zahtevati oziroma mu predlagati, da ga izloči.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00004290
URS člen 28, 28/1. KZ-1 člen 135, 286, 286/1. ZKP člen 147, 147/1, 148, 148/3, 358, 358-1, 372, 372-1, 394, 394/1.
kazniva dejanja zoper pravosodje - oviranje pravosodnih in drugih državnih organov - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona - načelo zakonitosti - pravni standard - razlaga kazenskega zakona - prekoračitev obtožbe - kazenska ovadba - uradni zaznamki o zbranih obvestilih - načelo neposrednosti - sprememba sodbe - grožnja - ustrahovanje - resnost grožnje - dejanje po zakonu ni kaznivo
Grožnje, ki jih domnevni storilec izreče priči z namenom, da bi vplival na njeno pričanje v sodnem postopku, morajo biti objektivno resne, tj. takšne narave in intenzivnosti, da so pri naslovniku objektivno zmožne povzročiti občutek ogroženosti (strahu) za življenjsko, telesno ali duševno celovitost oziroma tovrstno integriteto bližnje osebe. Če objektivna resnost vsebine groženj ni substancirana oziroma konkretizirana v opisu dejanja, dejanje ni kaznivo že po samem zakonu.
Sodba se ne sme opirati na vsebino kazenske ovadbe in izjav, ki jih občani posredujejo organom odkrivanja in pregona tekom predkazenskega postopka, kolikor te vsebine ne potrjujejo dokazi, ki so bili neposredno izvedeni pred sodiščem. Navedenega pravila ni dopustno zaobiti z zaslišanjem državne tožilke, ki je sprejela kazensko ovadbo.
podaljšanje zadržanja na varovanem oddelku - psihiatrična bolnišnica - zadržanje na oddelku pod posebnim nadzorom
Glede na ugotovljeno pravno pomembno okoliščino, da je za dosego zadovoljive remisije duševne bolezni zadržane osebe potrebno nadaljnje vsaj enomesečno hospitalno zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice in ob ugotovljenih okoliščinah iz prvega odstavka 39. člena ZDzdr, je pravilen zaključek, da je predlog utemeljen po določbah 70. člena ZDzdr.
ZPP člen 213, 213/2, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8. OZ člen 921.
postopek v sporu majhne vrednosti - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - dokaz z izvedencem - nerelevanten dokaz - plačilo zavarovalne premije
Pritožba smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z drugim odstavkom 213. člena ZPP z očitkom, da sodišče ni sprejelo predloga za določitev strokovnjaka za banke, da ugotovi plačilo 625,04 EUR in da pri banki pridobi dokumente, da je vplačal navedeni znesek. Uveljavljanje te kršitve pomeni nedopusten pritožbeni razlog, pri čemer očitana kršitev po presoji pritožbenega sodišča tudi ni prerasla v absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je sicer res za dokazovanje svojih trditev smiselno predlagal postavitev izvedenca ustrezne stroke in poizvedbe pri banki, vendar le glede dejstva, da naj bi banka prejela ta znesek in kam je šel, če ga tožeča stranka ni dobila. Zato je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da bi bila predlagana dokaza nerelevantna za odločitev, saj se nanašata zgolj na nepravilno postopanje banke, ker po trditvah toženca plačanega zneska ni nakazala tožeči stranki.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena - objektivna nevarnost - subjektivna nevarnost
Nevarnost iz prve alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ ni opredeljena kot subjektivna, temveč kot objektivna. Zadostuje torej že verjeten izkaz nastanka posledice same, torej nevarnosti za bodočo izterjavo.
neobrazložena sodba - razlogi o odločilnih dejstvih - neutemeljena zavrnitev dokaznega predloga - dokaz z izvedencem finančne stroke - razlike v izpovedbi prič - dokazna presoja
Utemeljena pa je pritožba, ko navaja, da je sodišče prve stopnje obdolžencu prekršilo pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist, ko ni ugodilo dokaznemu predlogu, da se z izvedencem finančne stroke s področja ocenjevanja vrednosti podjetij ugotovi, kakšna je bila tržna vrednost delnic N. v novembru 2006. Obdolženec je v zagovoru zanikal, da bi z navedeno medsebojno kompenzacijo terjatev in obveznosti oškodoval družbo C. ter je trdil, da delnice družbe N. niso imele vrednosti, ker je bila družba N. celotno navedeno obdobje nelikvidna, nesolventna, prezadolžena in kapitalsko neustrezna, kar je podkrepil s predloženim strokovnim mnenjem davčne svetovalke P.M., iz katerega izhaja, da je bila tržna vrednost delnic N. v navedenem obdobju enaka nič, enako pa zatrjuje na podlagi finančnega mnenja K. z dne 21. 5. 2015.
Bistvo pritožbe je zmotna uporaba materialnega prava. Hipotekarni dolžnik dvanajst let ni poskrbel za vpis lastninske pravice na nepremičnini nanj, zato ne more sedaj upnik kriti dolžnikovih stroškov, ki so nastali zaradi malomarnega ravnanja hipotekarnega dolžnika.
Upnik se je dolžnikovemu ugovoru upiral, navajal vsebinske razloge, zakaj je dolžnikov ugovor neutemeljen. Sodišče prve stopnje je tudi upoštevalo, da je dolžnik skušal nastalo situacijo rešiti po mirni poti že pred vložitvijo ugovora, vendar neuspešno.
pogodbeno materialno pravo - navedba dejstev - sodba presenečenja za stranke - podnajemna pogodba
Za pogodbeno materialno pravo je bistveno, da nanj sodišče prve stopnje ne pazi po uradni dolžnosti in mora stranka (stranki), če želi, da bo sodišče sporno razmerje presojalo po konkretnih pogodbenih določilih, to ustrezno konkretizirati skozi trditve, saj je ugotavljanje vsebine pogodbenih določil dejansko vprašanje, ugotavljanje dejstev pa je podvrženo procesnim pravilom.
Ker je sodišče prve stopnje presojalo sporno razmerje po pogodbah, glede katerih sta pravdni stranki podali le omejene trditve ali pa sploh ne, je s tem napačno uporabilo materialno pravo in zmotno ugotovilo dejansko stanje in drži pritožbena trditev, da je izdalo sodbo presenečenja, ko je zaradi uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti presodilo, da je podnajemna pogodba pogodba v korist tretjega, pri tem pa pravdnima strankam sploh ni omogočilo, da bi se s pravnim naziranjem sodišča prve stopnje seznanilo pred razsojo v sporni zadevi.
SPZ člen 92, 99. OZ člen 334. ZPP člen 190. ZCes-1 člen 2, 2/1, 2/1-24, 2/1-25, 3.
varstvo lastninske pravice - poseg v lastninsko pravico - vrnitev nepremičnin v neposredno posest - vrnitveni zahtevek - odstranitveni zahtevek - opustitveni zahtevek - pasivna legitimacija - nasprotje v izreku sodbe - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - posest - dejanska oblast - posestno varstvo - pridobitev posesti dediča - dedičeva odgovornost za dolgove - javno dobro - javne ceste - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Ker posest ni pravica, se ne deduje. Zgolj s ciljem, da se dediču, ki je v trenutku zapustnikove smrti najpogosteje odsoten, nudi posestno varstvo nasproti tretjim (ne pa tudi obratno), SPZ v 29. členu določa, da dedič pridobi na zapustnikovih stvareh posest v trenutku zapustnikove smrti. Zato v sporu zaradi vrnitve stvari dedič ni pasivno legitimiran, če stvari, katere vrnitev se z lastninsko tožbo zahteva, nima tudi v dejanski posesti.
Tožnica pa utemeljeno opozarja na napačnost zaključka, da ni podana njuna pasivna stvarna legitimacija, kolikor zahteva odstranitev stvari in opustitev nadaljnjih poseganj v nepremičnino. Zanjo ni odločilno, ali sta toženca za protipravno stanje na tožničinih nepremičninah vedela ali k njemu kaj prispevala. Kolikor tožnica zahteva odstranitev stvari in opustitev nadaljnjih poseganj v nepremičnino, je predmet obravnave (zatrjevani) dolg pokojne, ki je nastal zaradi (zatrjevanega) protipravnega vznemirjanja s strani njune pravne prednice. Drugi in tretji toženec sta njena dediča in kot taka njena univerzalna pravna naslednika. Ker se ne dedujejo le pravice, temveč tudi dolgovi, in sicer tako denarni, kot tudi nedenarni, če niso osebne narave (v konkretnem primeru niso) (334. člen OZ), sta dediča zatrjevano obveznost pokojne, ki izhaja iz zatrjevanega protipravnega vznemirjanja, lahko podedovala.
Za odločitev v zadevi je pomembno, da je tožnica obravnavani nepremičnini namenila za pot, dostopno vsem. Kot pot jo torej smejo uporabljati tudi toženci. Za presojo, ali ravnanje prvega toženca in prvotne druge toženke preprečuje tožnici izvrševanje njenih lastninskih upravičenj z opisano vsebino, zato ne zadostuje, da sta toženca uporabljala pot za prehod, ampak je pomembno, ali sta bila onadva tista, ki sta postavila ograje in smreke ter položila tlakovce, oziroma ali sta onadva tista, ki imata izključno korist od tega.
zavarovanje denarne terjatve - začasna odredba - namen začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve - subjektivna nevarnost - regulacijska začasna odredba
Pogoji za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve po 270. členu ZIZ se razlikujejo od pogojev za izdajo regulacijske začasne odredbe, ki jo je mogoče izdati ob izpolnjevanju pogojev za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve iz druge in tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Pri izdaji regulacijskih (ureditvenih) začasnih odredb je potreben restriktiven pristop, zato mora sodišče omejevalno razlagati pojem nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode ter hujše neugodne posledice, saj bi se sicer izgubil namen sodnega varstva v pravdi in bi se prekomerno poseglo v pravice nasprotne stranke.
Namen začasne odredbe ni dokončna ureditev razmerja, saj je temu namenjen pravdni postopek, pač pa, v primeru denarnega zahtevka, le zavarovanje bodoče izvršbe (zagotovitev sredstev za plačilo vtoževane odškodnine).
Z začasno odredbo upnik ne more doseči izpolnitve zahtevka, katerega s tožbo niti ne uveljavlja.