Čeprav je tožnica slovenska državljanka s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji in prejema samostojno hrvaško starostno pokojnino od 18. 3. 2010 dalje, ji ni mogoče priznati dodatka k pokojnini po Zakonu o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ (ZZSV). Tožnica je namreč od 18. 3. 2010 dalje tudi sočasno uživalka sorazmernega dela slovenske starostne pokojnine. To pa je za odločitev v tej zadevi edino relevantno, saj kot pravilno razloguje že sodišče prve stopnje, izključuje možnost uporabe ZZSV.
vstop v pravdo - subjektivna sprememba tožbe - cesija - odtujitev terjatve med pravdo - procesna legitimacija - stvarna legitimacija - prekinitev postopka - pravno nasledstvo - sposobnost biti stranka v postopku - pravdna sposobnost - zastopanje pravdno nesposobne stranke
ZPP ne pozna pojma subjektivne spremembe tožbe na aktivni strani. Takšna sprememba je navsezadnje tudi pojmovno nemogoča, kajti nujni pogoj vsake spremembe tožbe je aktivno ravnanje tožeče stranke. Povedano drugače: tožeča stranka se lahko odloči in namesto prvotnega toženca toži nekoga drugega, ne more pa se odločiti, da bo namesto nje v vlogi tožnika nastopal nekdo drug. V dispoziciji ravnanja tožeče stranke je le, da se tožbenemu zahtevku odpove ali pa ob pogojih iz 188. člena ZPP tožbo umakne.
Kadar med pravdo pride do odtujitve stvari (odstop terjatve), o kateri teče pravda, in s tem do materialnopravnega nasledstva, je procesno nasledstvo možno zgolj, če v to privolita obe pravdni stranki.
Na kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se lahko sklicuje le stranka, ki se jo ta kršitev tiče. Namen navedene zakonske določbe je namreč izključno v tem, da so v pravdi varovani interesi pravdno nesposobne stranke in ne morda interes nasprotne stranke ali drugih udeležencev, da se v primeru zanje neugodne odločitve lahko sklicujejo na morebitne procesne kršitve
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00005874
ZDR-1 člen 85, 85/2, 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. ZJU člen 154.. KZ-1 člen 37, 37/1, 257, 257/1.. ZPP člen 5, 339, 339/2, 339/2-8.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic - rok za podajo izredne odpovedi - prekluzivni rok - absolutna bistvena kršitev določb postopka - načelo kontradiktornosti - dokaz z zaslišanjem prič - zavrnitev dokaznega predloga
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je za začetek 30-dnevnega prekluzivnega roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po določbi drugega odstavka 109. člena ZDR-1 bistveno, kdaj je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku (policistu) ugotovil generalni direktor policije (predstojnik), ki nastopa in odloča v imenu Generalne policijske uprave. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala dne 31. 3. 2016, pravočasna, to je podana znotraj subjektivnega in objektivnega roka po drugem odstavku 109. člena ZDR-1.
Utemeljen je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se nanaša na postopanje sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo dokazne predloge tožnika za zaslišanje prič, s katerimi je tožnik dokazoval nepravilno vročanje pisne obdolžitve in vabila na zagovor s strani tožene stranke in s tem kršitev pravice do obrambe v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Pritožnik trdi, da storilec ni imel možnosti izjaviti se o okoliščinah, ki jih sodišče šteje za relevantne za izdajo izpodbijanega sklepa. Po njegovi oceni bi mu moralo sodišče omogočiti, da se izjasni o vseh okoliščinah pred izdajo izpodbijanega sklepa. Pritožbeno sodišče odgovarja, da je storilec pred izdajo izpodbijanega sklepa vedel, da je 1.7.2017 storil prekršek po zgoraj navedenem plačilnem nalogu (to potrjujejo tudi pritožbene navedbe), ravno tako je bil v sklepu opr. št. EPVD 55/2016 z dne 20.1.2017 poučen, da v preizkusni dobi ne sme storiti prekrška, ki je opredeljen kot hujši prekršek zoper varnost cestnega prometa kot tudi o posledici, ki bo sledila v primeru storitve hujšega prekrška v preizkusni dobi, to je, da bo sodišče preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Vse relevantne okoliščine, ki so bile podlaga izpodbijanemu sklepu so bile storilcu znane že pred tem, zato ne gre za novote, ki bi od storilca zahtevale dodatno izjasnitev pred njegovo izdajo.
URS člen 29, 29/4.. ZPrCP člen 8. ZP-1 člen 7, 65, 65-4, 155, 155/1-6.
domneva nedolžnosti - nedovoljen dokaz - domneva odgovornosti lastnika vozila
Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko ni postopalo po četrtem odstavku 65. člena ZP-1, saj listine, ki jih je pritožnik poslal sodišču prve stopnje skupaj z zahtevo za sodno varstvo (tudi izjava uporabnika vozila z dne 24.4.2017) niso dokazi, ki bi dokazovali, da je prekršek storil kršitelj in ti ne zmorejo sanirati kršitve ustavno zagotovljene kršitve domneve nedolžnosti, ki je bila zagrešena ob izdaji plačilnega naloga. Enako oziroma še posebej velja za izjavo kršitelja, ki naj bi predstavljala po oceni prekrškovnega organa njegovo priznanje, da je v času prekrška res vozil vozilo po omenjenem cestnem odseku, saj gre za izjavo storilca, ki jo je podal preden je bil poučen o svojih pravicah kot izhaja iz 4. alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde). Spisovni podatki potrjujejo, da storilec ni bil poučen o navedeni ustavni pravici, zato njegova izjava ne more biti dokaz v procesnem smislu, na katerega bi se smela opreti izpodbijana sodba, saj ta na podlagi 6. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 predstavlja nedovoljen dokaz (podobno sodba Vrhovnega sodišča RS IV Ips 117/2008 z dne 24.2.2009).
- točka 218, 218/2.. ZObr-UPB1 člen 97f.. - člen 8, 8/2.. ZDR člen 147, 147/2, 147/7.
dodatek za delo preko polnega delovnega časa - nadurno delo - referenčno obdobje
Delovni čas v referenčnem obdobju v posameznih delovnih dnevih traja več ali manj kot 8 ur. Delovne ure morajo biti razporejene tako, da delovni čas ne sme trajati manj kot 4 ure na dan in ne več kot 56 ur na teden. Delodajalec mora delo organizirati in delovni čas razporediti tako, da je v referenčnem obdobju v povprečju dosežen polni delovni čas. Delodajalec mora poskrbeti, da v referenčnem obdobju delavec v povprečju ne opravi več delovnih ur kot znaša polni delovni čas, kar pomeni, da mora delavcu omogočiti, da eventuelne presežke ur izrabi kot proste ure ali proste dneve. Znotraj referenčnega obdobja mora torej priti do izravnavanja, tako da ob koncu referenčnega obdobja znaša stanje nič, da torej presežkov delovnih ur ni. V kolikor delodajalec v času referenčnega obdobja ne poskrbi za takšno izravnavo ur in ima delavec višek delovnih ur, se te ure štejejo kot nadure.
Referenčno obdobje, ki traja 6 mesecev, v koledarskem letu traja od 1. 1. - 30. 6. in 1. 7. - 31. 12. (če v drugem predpisu ali aktu delodajalca ni drugače določeno).
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - učitelj
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da kršitve na prvi pogled, splošno gledano, res niso posebno hude, oziroma so za dijake celo ugodnejše kot ocenjevanje po predpisih, vendar pa sta učenje in ocenjevanje dijakov temeljne naloge učitelja. Ocene, ki jih dijaki pridobijo, so uradno veljavno potrdilo o njihovem znanju in dokazujejo, da jim je tožena stranka to znanje posredovala v skladu z določbami ZPSI-1. Zato je potrebno zaupanje tožene stranke, da se bodo učitelji pravil ocenjevanja držali. Glede na ponavljajoče kršitve, na katere je bil tožnik izrecno opozorjen v predhodnih opozorilih, pa je tožena stranka upravičeno izgubila zaupanje v delo tožnika.
skupno starševstvo - preživninska obveznost staršev - preživninsko breme
Pri skupnem starševstvu se določi mesečna preživninska obveznost posameznega roditelja do otroka, kar bo moralo sodišče prve stopnje določiti v izreku nove odločbe, s tem, da bo tudi določilo (poračunalo) obseg medsebojnih obveznosti pravdnih strank iz naslova preživninske obveznosti do otroka od vložitve tožbe do izdaje nove odločbe.
Zaslišanje priče je predlagala tožeča stranka. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s 152. členom ZPP, kjer je določeno, da vsaka stranka predhodno sama krije stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji, do pravnomočne rešitve zadeve, potne stroške priče pravilno naložilo v plačilo tožeči stranki.
vznemirjanje lastninske pravice - tožba na prenehanje vznemirjanja lastninske pravice - souporaba nepremičnine - dovozna pot
Ob ugotovitvah, da so tožniki solastniki sporne nepremičnine, da toženca na tej nepremičnini nimata nobene pravice, ki bi jima dajala podlago za poseganje v lastninska upravičenja tožnikov oziroma za souporabo njihove nepremičnine in da toženca (so)uporabljata nepremičnino tožnikov proti njihovi volji, je jasno, da je takšno ravnanje tožencev protipravno. Lastninska pravica tožnikov na navedeni nepremičnini je brez omejitev, zato jo imajo izključno tožniki pravico uporabljati in že zato tudi ni mogoče govoriti o njihovi zlorabi lastninske pravice, ker tožencema ne dovolijo souporabe te nepremičnine, ki je v naravi sicer dovozna pot za dostop do drugih nepremičnin pravdnih strank.
Pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in do I. kategorije invalidnosti oziroma do poslabšanja zdravstvenega stanja. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb toženca ter razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine.
denarna odškodnina za nematerialno škodo - previsoka denarna odškodnina - individualizacija in objektivizacija odškodnine
Tožniku odmerjena odškodnina predstavlja 88 povprečnih neto plač ob dnevu sojenja in ni previsoka in ni izven okvirov sodne prakse v primerljivih zadevah.
V skladu s 86. členom OZ je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. ZGD-1 v 227. členu določa prepoved vračila vložkov (delničarju). Natančnejše opredelitve pojma "vračila vložka" ne vsebuje, vendar gre po naravi stvari za kakršnekoli posle, katerih posledica je zmanjšanje premoženja družbe v korist njenega delničarja. Tudi ni nujno, da sta v tovrstnih poslih in ravnanjih udeležena le družba in delničar. Iz tretjega odstavka 227. člena ZGD-1 izhaja, da so nedopustna tudi plačila, ki niso bila dana zgolj neposredno delničarju, pač pa so bila dana z njim povezani družbi ali tretjemu po njegovem naročilu. Ne glede na raznolikost poslov in možne različne udeležence v tovrstnih poslih mora biti izkazana relevantna vez med zmanjšanjem premoženja družbe na eni strani in obogatitvijo njenega delničarja na drugi strani, da ima posel oz. pravno dejanje značilnosti prepovedanega vračila vložka. Ni sporno, da se zavarovanje, ki ga da hčerinska družba (sestrska družba) za obveznosti družbe matere (sestrske družbe) šteje kot prikrito vračilo vložka delničarju (družbi materi), če družba, ki je to zavarovanje dala in je bilo kasneje tudi unovčeno, zanj ni prejela ustreznega nadomestila. Za takšno situacijo je šlo tudi v obravnavanem primeru. Vendar pa ZGD-1 v 233. členu določa tudi sankcijo za kršitev prepovedi iz 227. člena, saj vzpostavlja vrnitveni zahtevek družbe (oz. drugih delničarjev in upnikov) do delničarjev, ki morajo družbi vrniti prepovedana plačila. To pomeni, da Dodatek, tudi, če je bilo z njegovo sklenitvijo kršeno pravilo iz 227. člena ZGD-1, ni ničen, saj zakon zaradi kršitve prisilnega predpisa predpisuje "nekaj drugega".
V primeru prepovedi in dolžnosti vračila vložka gre za institute korporacijskega prava, ki določa notranji ustroj družb in ureja razmerja med udeleženci teh notranjih razmerij, v obravnavanem primeru med družbo in njenimi delničarji. Obveznosti, ki jih imajo delničarji do družbe v skladu s pravili korporacijskega prava, so dolžni delničarji sami tudi v celoti izpolnjevati. Odgovornosti za njihovo neizpolnitev ni mogoče naprtiti tretjim. To pomeni, da tretje osebe, s katerimi družbe vstopajo v pogodbena razmerja, v načelu nimajo nikakršnih (niti moralnih) dolžnosti skrbeti za notranja razmerja v tej družbi oz. za to, da njeni delničarji pravilno izpolnjujejo svoje obveznosti do družbe in da ne kršijo prisilnih predpisov.
Tako porok kot pristopnik k dolgu se lahko zavežeta za manj, kot dolguje upniku glavni dolžnik.
V primeru, če odgovornost poroka (enako tudi pristopnika) ni izrecno omejena z dogovorom, porok odgovarja za vsako povečanje obveznosti, nastalo z dolžnikovo zamudo ali po dolžnikovi krivdi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
VDS00006212
ZPIZ-2 člen 63.. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-15.
III. kategorija invalidnosti - zavrnitev dokaznih predlogov - možnost obravnavanja pred sodiščem
Iz zapisnika z glavne obravnave z dne 16. 3. 2017 ne izhaja, da bi sodišče dokazne predloge tožeče stranke, kakor so bili podani v tožbi (glede zaslišanja tožnice in postavitve sodnega izvedenca ortopeda) kakorkoli obravnavalo ali o njih odločalo. Tako ni mogoče slediti obrazložitvi zavrnilne sodbe v točki 7, da je sodišče zavrnilo predlog za postavitev sodnega izvedenca ortopeda in tudi predlog za zaslišanje tožnice. Takšnega sklepa senat prvostopenjskega sodišča na glavni obravnavi dne 16. 3. 2017 ni sprejel. Tako prvostopenjsko sodišče glede dokaznih predlogov s strani tožnice glede zaslišanja tožnice in postavitve sodnega izvedenca ortopeda sploh ni odločalo. Tožnici s takšnim postopanjem prvostopenjskega sodišča ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.
Sodišče o oprostitvi plačila sodnih taks odloča na podlagi obstoja pogojev, ki jih določa zakon in ki morajo obstojati na dan, ko taksna obveznost nastane. Ker pa taksna obveznost še ni nastala, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik ob vložitvi tožbe še nima pravne koristi za odločitev o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks. Zato je tudi pravilno predlog zavrglo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - reparacija - honorar - sodna razveza - višina denarnega povračila
Sodišče prve stopnje bi moralo vse honorarje, ki jih je tožnik prejel iz naslova pogodb civilnega prava (avtorskih in drugih) upoštevati pri ugotavljanju višine reparacije, ne glede na to, ali bi jih lahko prejemal tudi v času zaposlitve pri toženi stranki.
V primeru ugotovitve nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja s sodbo sodišča je treba delavcu za nazaj priznati delovno razmerje in vse pravice iz njega, vse do ponovnega nastopa dela (v primeru reintegracije) oziroma do prenehanja pogodbe o zaposlitvi z sodbo sodišča (v primeru sodne razveze). Odločitev o upravičenosti do reparacije je tako odvisna zgolj od ugotovitve nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi in ni potrebe po ugotavljanju predpostavk odškodninske odgovornosti, ne glede na to, da se z reparacijo doseže izravnava (restitucija) delavčevega položaja.
Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da bi morala biti višina denarnega povračila primerljiva višini odpravnine v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (108. člen ZDR-1). Gre za dva različna delovnopravna instituta, ki ju med seboj ni mogoče primerjati in posledično tudi ni mogoče višine denarnega povračila opredeliti upoštevaje višino odpravnine.
podjemna pogodba (pogodba o delu) - obligacija rezultata - odstop od pogodbe - ugovor neizpolnitve pogodbene obveznosti - učinki razvezane pogodbe - zastaranje terjatev iz gospodarske pogodbe - prenovitev (novacija) - pripoznava dolga
Pogodba o opravljanju storitev je podjemna pogodba, ki je obligacija rezultata. Iz te značilnosti podjemne pogodbe izhaja, da ima naročnik v primeru izvajalčeve neizpolnitve ugovor proti zahtevku za plačilo pogodbene cene.
Ker je tožena stranka podala ugovor neizpolnitve pogodbe, je bilo v konkretnem primeru na tožeči stranki dokazno breme, da je Pogodbo izvrševala tako, kot izhaja iz njenih določb, ki pa mu ni zadostila. Sodišče prve stopnje je izvedlo predlagani dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke, ki pa sodišča ni prepričal v trditve, da je tožeča stranka opravljala storitve v skladu s Pogodbo.
OZ člen 111, 111/2. ZPP člen 318, 318/1, 324, 324/5.
zamudna sodba - vračilo avansa
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, ali z dejstvi, ki so splošno znana, in zaključilo, da glede na takšna dejstva tožeča stranka na podlagi drugega odstavka 111. člena OZ utemeljeno zahteve vračilo avansa.
Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo pravnoodločilna dejstva, ki so bila navedena v tožbi in ki se glede na to, da tožena stranka na tožbo ni odgovorila, štejejo za priznana. Navedlo je predpise, na katere je oprlo sodbo in razloge, ki upravičujejo izdajo zamudne sodbe (peti odstavek 324. člena ZPP).
ZFPPIPP člen 24, 131, 131/1, 131/2, 356, 357, 389, 389/2, 389/3, 390, 390/1. ZIZ člen 79, 101, 102.
osebni stečaj dolžnika - dovoljenost izvršbe - stroški stečajnega postopka - nastanek terjatve po začetku stečajnega postopka - tekoči življenjski stroški - najemnina za stanovanje - vzajemna neizpolnitev dvostranske pogodbe
Terjatev ni nastala šele s sklenitvijo oziroma izvršljivostjo poravnave, temveč že takrat, ko je imela upnica pravico od dolžnikov terjati njeno izpolnitev, torej ko je nastal pravni temelj zanjo.
Po trenutku začetka stečajnega postopka nad dolžnikom skladno s prvim odstavkom 131. člena ZFPPIPP ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi. Edine izjeme od tega pravila so predvidene v primerih, določenih v drugem odstavku 131. člena in v prvem odstavku 390. člena ZFPPIPP, pri čemer je treba izjeme razlagati restriktivno.
Terjatve, ki so nastale pred začetkom postopka osebnega stečaja nad dolžnikoma, se ne uvrščajo med izjeme iz drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP, zato izvršbe v tem delu ni mogoče dovoliti. Prav tako izvršbe ni mogoče dovoliti za preostanek terjatve iz naslova najemnine za stanovanje, ki je nastala po začetku postopka osebnega stečaja nad dolžnikoma, saj ne gre za stroške stečajnega postopka, temveč za običajne življenjske stroške oziroma potroške, ki jih ni mogoče poplačati iz stečajne mase.