CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00039924
ZPP člen 18, 18/3, 29. ZMZPP člen 1, 4, 6. Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 4, 7, 8, 9, 17, 19, 24, 26.
spor z mednarodnim elementom - mednarodna pristojnost slovenskega sodišča - oblikovanje izreka - narava spora - vrsta spora - dogovor o pristojnosti - sprememba prebivališča - bivanje v tujini - uporaba določb uredbe - Uredba 1215/2012 (Bruselj I bis) - mednarodna pristojnost - splošna pristojnost - izbirna pristojnost - tiha privolitev - izključna pristojnost
Sodišče RS je v sporu z mednarodnim elementom pristojno za sojenje, kadar je njegova pristojnost določena z zakonom ali z mednarodno pogodbo. Če v zakonu ali mednarodni pogodbi ni izrecne določbe o mednarodni pristojnosti za določeno vrsto spora, je sodišče RS pristojno za sojenje v tovrstnem sporu tudi tedaj, kadar njegova pristojnost izvira iz določb o krajevni pristojnosti (29. člen ZPP). Če sodišče med postopkom ugotovi, da za odločitev ni pristojno sodišče RS, se po uradni dolžnosti izreče za nepristojno, razveljavi opravljena pravdna dejanja in zavrže tožbo, razen v primerih, ko je pristojnost sodišča RS odvisna od privolitve tožene stranke, ona pa je v to privolila (tretji odstavek 18. člena ZPP).
Uporaba ZMZPP v konkretnem primeru ne pride v poštev. Pravila ZMZPP so namreč subsidiarne narave (glej 4. člen) in se uporabijo le za razmerja, ki niso urejena v drugem zakonu ali v mednarodni pogodbi. V konkretnem primeru pa so izpolnjeni pogoji za uporabo Uredbe: toženkino stalno bivališče je na Malti, ki je članica EU (6. člen); gre za civilno zadevo, za katero se Uredba uporablja (1. člen); tožba je bila vložena po 10. 1. 2015 (81. v zvezi z 66. členom) in to pred sodiščem v Sloveniji, ki je članica EU.
Ker tihi dogovor o pristojnosti temelji na namerni odločitvi strank spora o tej pristojnosti, za odsotno toženko, ki za postopek ne ve, ni mogoče šteti, da je vanjo privolila.
Zaključek sodišča prve stopnje, da toženka v pristojnost slovenskega sodišča ni privolila in je zato njen ugovor, dan v odgovoru na tožbo, pravočasen, je, čeprav iz drugačnih razlogov, pravilen.
Od pravilnosti presoje, da gre v konkretnem primeru za potrošniški spor v smislu 1. točke 17. člena Uredbe, je odvisna tudi pravilnost stališča sodišča prve stopnje, da je dogovor o pristojnosti, ki sta ga pravdni stranki sklenili pred začetkom spora, ob upoštevanju 19. člena Uredbe, neveljaven.
Ker v konkretnem primeru ni podana ne izključna pristojnost ne pristojnost na podlagi tihe privolitve, prav tako pa ne gre za potrošniški spor, je moralo pritožbeno sodišče presoditi, ali je pristojnost sodišča RS morda veljavno dogovorjena. Odgovor je pritrdilen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00039759
ZPP člen 318, 337, 337/3. ZMZPP člen 49, 55. OZ člen 131, 131/1. Pogodba med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah (2015) člen 8.
neposlovna odškodninska odgovornost - goljufija - izvedeni finančni instrumenti - finančne storitve - forex trgovanje - spor z mednarodnim elementom - zamudna sodba - dopustni pritožbeni razlogi zoper zamudno sodbo - vročanje v tujino - prevod pisanj - pristojnost slovenskega sodišča - prepozen ugovor zastaranja
Pogodba ne določa, da mora biti oseba, ki se ji pisanje vroča, opozorjena na to, da lahko pisanje zavrne. Iz 8. člena Pogodbe izhaja, da mora biti pisanjem, ki jih je treba vročiti osebam v zaprošeni državi, priložen prevod v jezik zaprošene države, če pa prevod ni priložen, se vročitev opravi le, če prejemnik pisanje prostovoljno sprejme. Tretja tožena stranka je vročitev sprejela, kar izhaja iz podpisane vročilnice, zato je prvostopenjsko sodišče pravilno štelo, da je s prostovoljnim sprejemom vročitev pravilno opravljena.
ZMZPP člen 109, 109/5. ZS člen 104, 106, 106/1, 106/1-2. ZPP člen 116.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zamuda - opravičen razlog - priporočena poštna pošiljka - dober strokovnjak - odsotnost odvetnika v pisarni - dolžna skrbnost
Navedbe o pooblaščenkini odsotnosti v tujini niso opravičljiv razlog, saj si mora odvetnik v primeru odsotnosti zagotoviti nadomeščanje ali kako drugače poskrbeti za to, da bodo neodložljiva opravila v odvetniški pisarni opravljena pravočasno.
Konvencija o zakonu, ki velja za prometne nesreče (Haaška konvencija) člen 3, 8. ZOR člen 200. Zakon o obligacionim odnosima (Zakon o obligacijskih razmerjih, BiH, 1978) člen 200. Orijentacioni kriteriji i iznosi za utvrđivanje visine pravične novčane naknade nematerijalne štete Vrhovnog suda Federacije Bosne i Hercegovine (Orientacijski kriteriji in zneski za ugotavljanje višine pravičnega denarnega nadomestila nematerialne škode Vrhovnega sodišča Federacije Bosne in Hercegovine, BiH, 2016) člen 1.
prometna nesreča v tujini - uporaba prava v odškodninskem sporu - uporaba prava bih - bosansko pravo - odškodnina za nepremoženjsko škodo - odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti - duševne bolečine zaradi skaženosti - Orientacijski kriteriji Vrhovnega sodišča Federacije Bosne in Hercegovine - haaška konvencija o zakonu, ki velja za prometne nesreče - odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo
Uporaba tožnikove čelade je bila skladna s tedanjo zakonodajo, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnikov soprispevek k nastanku škode ni podan.
Pravni naslov „zmanjšanje življenjske aktivnosti“ pomeni ugotavljanje funkcionalnih posledic zaradi škodnega dogodka in ne sposobnosti za pridobitno delo.
Sodišče prve stopnje je pri odločanju o višini pravične denarne odškodnine pravilno uporabilo določilo 200. člena ZOO ter Orientacijske kriterije Vrhovnega sodišča BIH. Ker uporaba Orientacijskih kriterijev predstavlja uporabo materialnega prava, je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo, ali je sodišče prve stopnje navedene kriterije uporabilo pravilno.
Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, bi z upoštevanjem kraja prebivališča oškodovanca dejansko prišlo do uporabe slovenskega prava, ki pa v obravnavanem primeru na podlagi 3. člena Haaške Konvencije o zakonu, ki se uporablja za prometne nesreče, ni uporabljivo. Poleg tega 8. člen navedene Konvencije izrecno določa, da je potrebno zakonodajo države, v kateri se je pripetila nesreča, uporabiti pri presoji obstoja in narave tožnikove poškodbe ali škode ter vrste in obsega odškodnine. Tuje pravo je potrebno uporabiti tako, kot bi ga uporabil sodnik tujega pravnega reda in je potrebno upoštevati tudi sodno prakso druge države.
DEDNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00037878
ZMZPP člen 12, 12/3, 80, 80/1. ZD člen 95, 98, 123, 123/1, 145. ZZK-1 člen 34, 40. OZ člen 19, 76, 76/3. URS člen 33.
zapuščinska zadeva - razmerje z mednarodnopravnim elementom - zapuščinski postopek po tujem državljanu - uvedba zapuščinskega postopka - predmet dedovanja - izvršitelj oporoke - pooblastila izvršitelja oporoke - mandatar - razpolagalna sposobnost - prodaja nepremičnine po izvršitelju oporoke - odobritev prodaje s strani sodišča - prenos lastninske pravice na nepremičnini - dedovanje po angleškem pravu - upravitelj dediščine - dedna pravica tujih državljanov - svoboda testiranja - pravica do zasebne lastnine in dedovanja - omejitev ustavnih pravic
Če v angleškem pravu ni pravne podlage za posebno odobritev prodajne pogodbe, s katero bi izvršitelji oporoke odtujili nepremičnine zapustnika (preden bi te sploh bile predmet dedovanja s strani dedičev), potem tudi slovensko sodišče takšne posebne odobritve ni dolžno dati oziroma zanjo ne more biti pristojno. Tudi sicer v slovenski pravni ureditvi dedovanja ni določeno, da bi izvršitelj oporoke za svoja razpolaganja (v imenu zapustnika) potreboval posebno odobritev sodišča. Odobritev sodišča za razpolaganje s stvarmi iz zapuščine potrebuje upravitelj dediščine (kot pooblaščenec vseh dedičev, ki ga postavi sodišče - glej 145. člen ZD), vendar tudi on ne tedaj, ko ima soglasje vseh dedičev za razpolaganje, kar je tudi situacija v konkretnem primeru. Poleg tega bi bilo odobritev mogoče dati le za konkreten, že sklenjen pravni posel, torej za nazaj (naknadno) in ne za vnaprej (pred sklenitvijo pogodbe se dá dovoljenje).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO
VDS00039875
ZMZPP člen 90, 90/1, 91, 91/1, 91/1-3.
tuj državljan - varščina - varščina za pravdne stroške
Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi zahteve za plačilo varščine pravilno oprlo na določbo iz 3. točke prvega odstavka 91. člena ZMZPP, po kateri toženec nima pravice do varščine za pravdne stroške, če se tožbeni zahtevek nanaša na tožnikove terjatve iz njegovega delovnega razmerja v Republiki Sloveniji. Tožena stranka neutemeljeno vztraja, da ta določba ne zajema tudi odškodninskih terjatev iz delovnega razmerja. Napačno meni, da bi se določba lahko nanašala npr. na terjatev iz naslova neizplačanih plač (ko je poudarjena lastnost delavca kot šibkejše stranke), ne pa na odškodninsko terjatev delavca iz nesreče pri delu. Po stališču pritožbenega sodišča ni podlage za razlago jasne določbe, ki zajema vse terjatve iz delovnega razmerja, na način, da bi bile odškodninske terjatve izvzete.
Konvencija o zakonu, ki velja za prometne nesreče (Haaška konvencija) člen 3, 4, 4a, 4b.
odškodninski zahtevek - odškodninska terjatev - nepremoženjska škoda - prometna nesreča - pravična denarna odškodnina - uporaba tujega prava - uporaba hrvaškega prava - hrvaško pravo - navezne okoliščine - pravo kraja prometne nesreče - registracija vozila - mednarodna pogodba - jezikovna razlaga - krivda voznika
Konvencija o zakonu, ki se uporablja za prometne nesreče v 3. členu odkazuje na zakonodajo države, v kateri se je pripetila nesreča. Tudi po mnenju Ustavnega sodišča je kraj, kjer je bilo škodno dejanje storjeno, vrednostno nevtralna navezna okoliščina. Soglašati je mogoče s pritožbo, da so nekateri škodni primeri lahko v tesnejši zvezi s kakšnim drugim pravom. Konvencija zato v 4. členu našteva izjeme, ko se namesto zakonodaje države, v kateri se je pripetila nesreča, uporabi domača zakonodaja države registracije. Nobena od naštetih izjem pa ni podana v tožničinem primeru.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO
VSL00036819
DZ člen 1. Zakon za semejstvoto (Družinski zakon, Makedonija, 2013) člen 179, 194. ZPP člen 7, 212.
določitev preživnine za otroka - postopek z mednarodnim elementom - dolžnost staršev preživljati otroka - tujec - starejši mladoletnik - uporaba tujega prava - makedonsko pravo - materialne zmožnosti staršev - pridobitne zmožnosti staršev - potrebe mladoletnega otroka - nekonkretiziran ugovor - pomanjkljiva trditvena podlaga - odsotnost trditev
Ker sta pravdni stranki državljana Republike Severne Makedonije in sta tam tudi sklenila zakonsko zvezo, je sodišče prve stopnje pri odločanju o višini preživninske obveznosti, ki ji toženec sicer oporeka, izhajalo iz določb Zakona za semejstvoto. Po določbi 179. člena citiranega zakona so starši dolžni preživljati svoje mladoletne otroke, določba 194. člena istega zakona pa sodišču nalaga, da pri odločanju o višini preživnine upošteva premoženje preživninskega zavezanca, delovno sposobnost, možnost zaposlitve, zdravstveno stanje in druge okoliščine, od katerih je odvisna ocena njegovih potreb. Na otrokovi strani pa upošteva njegovo starost in potrebe njegovega šolanja. Kot prispevek k preživljanju otroka pa šteje tudi delo in skrb tistega starša, kateremu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo.
Sodišče odloča na podlagi trditev in izvedenih dokazov. Ugovori glede preživninskih postavk/življenjskih potreb otroka so spadali v toženčevo trditveno in dokazno breme. Toženec je bil dolžan navesti minimum tistih dejstev, ki substancirajo njegove ugovore. Temu pa ni zadostil. Zato so neutemeljeni vsi njegovi pritožbeni očitki v zvezi z ugotavljanjem mesečnih potreb mld. A.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO
VSL00038160
ZMZPP člen 10, 10/1, 73, 73/1, 89. Konvencija o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju, uveljavljanju in sodelovanju glede starševske odgovornosti in ukrepov za varstvo otrok (1996) člen 5.
pristojnost slovenskega sodišča - Srbija - stalno prebivališče - običajno prebivališče - pravica do izjave
Za presojo pristojnosti sodišča Republike Slovenije je odločilna ugotovitev, kje sta imeli hčerki pravdnih strank stalno prebivališče na dan vložitve tožbe v tej zadevi (89. člen ZMZPP), oziroma katero je bilo njuno običajno prebivališče v pomenu 5. člena Haaške konvencije v zvezi z mednarodnopravnimi vidiki starševske odgovornosti in ukrepi za varstvo otrok iz leta 1996 (Konvencija), ki sta jo ratificirali tudi Republika Slovenija in Republika Srbija. Pojem stalnega prebivališča je zato treba razlagati v povezavi s pojmom običajnega prebivališča.
IZVRŠILNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00036645
ZIZ člen 44, 44/1, 53, 53/1, 53/2, 55, 55/1. OZ člen 347, 347/1, 358. Konvencija o uveljavljanju alimentacijskih zahtevkov v tujini (1956) člen 6. ZMZPP člen 8.
izvršba zaradi izterjave preživnine - ugovor zoper sklep o izvršbi - konkretizacija predloga - popolnost predloga za izvršbo - določnost zahtevka - aktivna legitimacija - izračun dolga - prenehanje preživninske obveznosti - ugasnitev obveznosti - polnoletnost - zastaranje preživninske terjatve - konkretiziranost ugovora - uporaba tujega materialnega prava
Izvršilni naslov je bil izdan v korist treh upnic, v njem pa je zapisana obveznost dolžnika plačevati mesečno, vsakega prvega v mesecu, preživnino 1.900 CHF, vključno z otroškimi dodatki v trenutni višini 165 CHF, od tega 800 CHF za vsakega otroka in za vlagateljico prošnje 300 CHF. V predlogu za izvršbo so upnice takemu izvršilnemu naslovu sledile, saj so pojasnile oziroma specificirale, koliko od skupno dolgovanega zneska odpade na vsako upnico posebej, zato so neutemeljena dolžnikova izvajanja, da zahtevek v predlogu ni dovolj konkretno opredeljen. Zgolj dejstvo, da upnice terjajo manj, kot določa sodba, še ne pomeni neskladnosti predloga za izvršbo z izvršilnim naslovom oziroma nesklepčnosti predloga, saj je terjani znesek še vedno preverljiv, dokler ostane v mejah terjatve, ki je določena v izvršilnem naslovu. V potrditev svojih navedb glede višine terjatve so upnice priložile izračune terjatev, iz katerih je za vsako od njih razvidno, koliko preživninskih obrokov, za katera obdobja in v kakšnih zneskih terja, zato ni mogoče slediti navedbam, da upnice niso obrazložile, na kakšen način so izračunale dolg. Ob tako konkretno, določno in jasno specificirani terjatvi je bilo dolžniku v celoti omogočeno konkretizirano podajanje ugovornih razlogov in ni mogoče slediti navedbam, da mu je bila kršena pravica do izjave, neutemeljeni pa so tudi očitki, da bi sodišče moralo upnice pozivati k dopolnitvi oziroma popravi predloga za izvršbo. Slednji je namreč vseboval vse obvezne sestavine, ki jih predvideva prvi odstavek 44. člena ZIZ.
Veljavna procesna zakonodaja upnic ne omejuje na način, da svojih terjatev, ki izvirajo iz istega izvršilnega naslova, ne bi smele združiti tako, da bi za njihovo izterjavo vložile en predlog za izvršbo, dokler zahtevek ostaja v mejah izvršilnega naslova. Tak način vložitve predloga za izvršbo ni nezakonit in ne preprečuje izvršbe, pač pa je vsaj v delu stroškovne posledice dolžniku celo v korist.
V konkretnem primeru je za presojo ugovora zastaranja terjatve treba uporabiti določbe švicarskega prava. Materialno pravo sodišče pozna po uradni dolžnosti, zato vsebine tujega prava stranke niso dolžne dokazovati, pač pa jo ugotovi sodišče tako, da obvestilo o tujem pravu zahteva od ministrstva, pristojnega za pravosodje, oziroma se o njegovi vsebini prepriča na drug ustrezen način. Okvir, na podlagi katerega pri pristojnih organih opravi dovolj določne poizvedbe o relevantnih določbah tujega materialnega prava, ki ga je potrebno za presojo utemeljenosti ugovora zastaranja aplicirati na konkretni dejanski stan, pa sodišče lahko pridobi le, če stranka pri ugovoru zastaranja poda dejanske navedbe, iz katerih je jasno razvidno, kateremu delu izterjevane terjatve oporeka in iz katerih razlogov. Breme jasne in opredeljene trditvene podlage, ki definira za konkretni primer relevantno tuje materialno pravo, je torej na dolžniku.
Višje sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam, da je zaključek o nekonkretiziranosti ugovornih navedb o zastaranju terjatve prestrog in napačen. Dolžnik je v ugovoru navedel, da je terjatev po njegovem mnenju zastarala v celoti oziroma so zastarale vsaj terjatve, ki so zapadle v plačilo do 10. 10. 2016. Tak ugovor vsebuje trditev, da so zastarale terjatve vseh upnic v celoti oziroma vsaj za časovno določno opredeljeno obdobje in je dovolj konkretiziran, da je mogoče opraviti materialnopravno vsebinsko presojo njegove utemeljenosti, česar pa sodišče prve stopnje zaradi napačnega izhodišča ni napravilo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00035721
ZPP člen 180, 180/3, 350, 350/2. Konvencija ZN o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (Dunajska konvencija) člen 1, 6, 8, 8/3, 39, 39/1. ZMZPP člen 19, 19/1, 19/2. URS člen 8, 8/2, 25.
Dunajska konvencija - neposredna uporaba - pogodba o mednarodni prodaji blaga - pravilna uporaba materialnega prava - konkludentna izjava volje - izključitev - uporaba OZ - razlaga izjav in ravnanja strank - namenska razlaga - pogodbena garancija - pravica do vračila kupnine - pravica do pritožbe
DK v 6. členu opredeljuje možnost, da stranki njeno uporabo izključita. Skladno s sodno prakso in tudi pravno teorijo se ne zahteva, da je izključitev uporabe DK izrecna. Zadostuje že tiha izključitev, pri čemer pa mora biti volja strank, da se DK izključi jasno razvidna iz ravnanja strank ali njihovih izjav.
Čeprav je DK del slovenskega prava, je pritožbeno sodišče upoštevajoč vse okoliščine tega primera zaključilo, da sta se pravdni stranki v okviru njune pogodbene avtonomije vsaj konkludentno dogovorili, da se v tem postopku za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka kot materialno pravo uporabijo določila OZ (in ZVPot), na katera sta se dosledno sklicevali. Po presoji pritožbenega sodišča namreč izjave tožeče stranke na naroku dne 20. 6. 2019, s katero se je tožena stranka strinjala, zaradi pristavka "saj se obe nanj sklicujeta" ni mogoče razumeti drugače.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSM00040736
Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 6, 6/1, 15, 15/1, 15/1-c, 16.. Uredba (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I) člen 6, 6/1, 6/1-b, 6/2.. Uredba (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah ( vročanje pisanj ) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000 člen 2, 2/1, 2/2, 6, 6/1, 7, 9, 10.. OZ člen 57, 57/1, 93, 119, 377.. ZIZ člen 44, 44/3.. ZPotK-1 člen 20, 20/1, 20/3, 27, 27/3.. ZPP člen 115, 212, 319, 319/2.
potrošniška kreditna pogodba - dogovor o pristojnosti - mednarodna pristojnost slovenskega sodišča - krajevna in stvarna pristojnost - uporaba slovenskega prava - ničnost kreditne pogodbe - dovoljenje za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja - pisnost pogodbe - oderuštvo - pasivna legitimacija - odstop terjatev - razmerje med prevzemnikom in dolžnikom - pravnomočno razsojena stvar - razmerje med pravdnim in izvršilnim postopkom - objektivne in subjektivne meje pravnomočnosti - sklep o izvršbi - zastaranje - vročanje v tujino - izvedba naroka v nenavzočnosti - trditveno breme
Posledično je sodišče prve stopnje kot materialnopravno podlago svoje odločitve utemeljeno uporabilo določbe ZPotK-1 in določila Uredbe sveta (ES) št. 1215/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju: Bruseljske uredbe) ter Uredbe (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (v nadaljevanju: Uredbe Rim I), ki se nanašajo na potrošniške pogodbe.
Konvencija o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Luganska konvencija) (1988) člen 5, 23, 23/1, 23/1-a, 23/1-b, 23/1-c, 23/2. Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 7, 25. OZ člen 120.
spor o pristojnosti - mednarodna pristojnost - tuja pravna oseba kot tožena stranka - Bruseljska uredba - dogovor o pristojnosti - splošni pogoji - sodna praksa Sodišča EU - prorogacija pristojnosti - prorogacijska klavzula - zavrnitev dokaznega predloga - zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič - pomanjkljiva trditvena podlaga
Ker je določba o posebni pristojnosti v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji enaka v Luganski konvenciji in v Bruseljski uredbi, je potrebno v skladu s Protokolom št. 2 k Luganski konvenciji pri razlagi Luganske konvencije upoštevati tudi odločitve Sodišča EU v zvezi z razlago Bruseljske uredbe.
Iz sodne prakse Sodišča EU izhaja, da je pogoj pisnosti prorogacijskega sporazuma izpolnjen le, če je stranka v pogodbi izrecno opozorjena na inkorporacijo prorogacijske klavzule v Splošnih pogojih poslovanja. V tovrstnih situacijah morajo biti Splošni pogoji poslovanja zainteresirani stranki tudi dejansko sporočeni. Na podlagi navedenega torej pogoj pisnosti v okoliščinah konkretne zadeve ni izpolnjen. Iz ponudbe in potrditve naročila namreč ni razvidno, da je bila tožena stranka izrecno opozorjena na umestitev prorogacijske klavzule v Splošne pogoje poslovanja. Poleg tega Splošni pogoji poslovanja tožene stranke niso bili del dokumentacije posredovane ponudbe oziroma potrditve naročila ali predmet kakršnekoli druge oblike komunikacije med pravdnima strankama. Zgolj sklicevanje na Splošne pogoje (z navedbo spletne strani v ponudbi, ne pa v potrdilu naročila), pogoju pisnosti in izrecnega soglasja strank o pristojnosti sodišča iz 1.(a) odstavka 23. člena Luganske konvencije ne zadosti.
Ker v postopku ni bilo sporno, da sta pravdni stranki v konkretnem primeru medsebojno prvič poslovno sodelovali, o ustaljenem poslovnem odnosu, na podlagi katerega bi bila tožena stranka že (predhodno) seznanjena z vsebino spornih Splošnih pogojev poslovanja, sporni dogovor o pristojnosti ni veljaven niti na podlagi 1.(b) odstavka 23. člena Luganske konvencije.
Za potrebe dokazovanja obstoja soglasja o mednarodno pristojnem sodišču bi bilo zato treba sodišču izkazati, da sta stranki o tem dejansko soglašali in sprejeli dogovor o pristojnosti, kar bi moralo biti jasno in natančno izkazano. Kljub temu, da so splošni pogoji običajno del sklepanja pogodb v mednarodni trgovini, slednje ne pomeni, da za veljavnost dogovora o pristojnosti ni potrebno soglasje, saj je glavni cilj 23. člena Luganske konvencije, da med strankama obstoji izrecno in določno soglasje o mednarodni pristojnosti. Da bi toženo stranko seznanila s prorogacijsko klavzulo, ali da bi se o njej pri sklepanju pogodbe pogovarjali oziroma dogovarjali, pa tožeča stranka ni trdila. Prav tako ne, da je tožena stranka pred tem sklepala poslovne odnose z drugimi strankami, ki delujejo v zadevnem sektorju, in da naj bi zato vedela kakšni so običaji.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00033178
ZZZDR člen 59, 59/1. ZPP člen 2, 2/1, 189. ZMZPP člen 67, 67/2.
darilna pogodba - skupno premoženje bivših zakoncev - razpolaganje s skupnim premoženjem brez soglasja zakonca - razpolaganje s skupno nepremičnino brez soglasja zakonca - naknadno ugotavljanje obsega skupnega premoženja - nepremičnine v tujini - ugotovitev ničnosti darilne pogodbe - izbrisna tožba - neveljavna vknjižba lastninske pravice - zahtevek za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja - posebno premoženje zakonca - višina deležev zakoncev na skupnem premoženju - ugovor višjega deleža na skupnem premoženju - uveljavljanje nadpolovičnega deleža na skupnem premoženju
Skupno premoženje zakoncev je enoten in nedeljiv pojem, vendar to ne preprečuje vložitve tožbe, ki ne zajema vseh predmetov skupnega premoženja. V skladu s sodno prakso lahko zakonec v ločenih pravdah uveljavlja zahtevek za ugotovitev, da posamezne stvari spadajo v skupno premoženje, vendar bo določitev deležev na skupnem premoženju v prvi pravdi (čeprav je predmet postopka le ena stvar iz skupnega premoženja) zaradi učinka res iudicata zavezovala tudi v naslednji pravdi, katere predmet bo druga stvar, ki prav tako spada v skupno premoženje. Zakonec zato ni dolžan s tožbo zajeti vsega premoženja, vendar bo delež, ki ga bo ugotovilo sodišče v prvi pravdi, predstavljal delež na vsem premoženju in ne le na posamezni stvari, ki je predmet konkretnega postopka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00034477
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 4, 7, 7/2, 11, 11/1, 11/1-b, 13, 13/2. Direktiva 2000/26/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. maja 2000 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, ki spreminja Direktivi Sveta 73/239/EGS in 88/357/EGS (Četrta direktiva o zavarovanju avtomobilske odgovornosti) člen 7, 7/1. ZPP člen 17, 52. ZOZP člen 42m, 42m/2. ZMZPP člen 4.
procesne predpostavke za tožbo - spor z mednarodnim elementom - nepristojnost sodišča - pristojnost tujega sodišča - mednarodna pristojnost - prometna nesreča, ki jo povzroči neznano motorno vozilo - prometna nesreča v tujini - obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti (AO) - zavarovalnica - pogodbeno zavarovanje
Obstoj pristojnosti je procesna predpostavka za obravnavo tožbe. Sodišče zato po prejemu tožbe po uradni dolžnosti in na podlagi tožbenih navedb in sodišču znanih dejstev preveri, ali in v kakšnem obsegu je pristojno za obravnavo zadeve. V konkretnem primeru je sodišče glede na zatrjevana dejstva pravilno ugotovilo, da gre za spor z mednarodnim elementom, za katerega se ne uporablja nacionalno pravo, to je ZMZPP. Pravilni so tudi argumenti za zavrnitev uporabe 52. člena ZPP. Navedeni člen namreč opredeljuje zgolj krajevno pristojnost (po prebivališču tožnika), ko so vse pravdne stranke državljani Republike Slovenije, ne pa tudi mednarodne pristojnosti, na kar se pri vložitvi tožbe na slovensko sodišče napačno sklicuje tožeča stranka. Ker sta obe pravdni stranki entiteti različnih držav članic EU, je pravilno tudi stališče v izpodbijanem sklepu, da se za določitev pristojnosti sodišča uporablja Uredba Bruselj I.
dodatni sklep o dedovanju - premoženje v tujini - pristojnost slovenskega sodišča
Pritožbeno ni sporno, da je izdaja dodatnega sklepa o dedovanju bila predlagana v zvezi s premoženjem pokojnega slovenskega državljana, ki se ne nahaja v Republiki Sloveniji. Ker iz razlogov sodišča prve stopnje ne izhaja, ali je premoženje, v zvezi s katerim je bila predlagana izdaja dodatnega sklepa o dedovanju, nepremično ali premično, prav tako pa iz razlogov o odločilnih dejstvih ne izhaja, da je za to premoženje izključno pristojen tuj organ (ter da je ta pristojni organ zapuščino pripravljen obravnavati), sodišče druge stopnje zaključuje, da je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena v zvezi s 366. členom ZPP, vse v zvezi s 163. členom ZD, saj izpodbijane odločitve zaradi pomanjkljivosti razlogov o odločilnih dejstvih ni mogoče preizkusiti.
MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00032713
Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 85, 85/1, 85/1-a, 85/1-b. OZ člen 174, 174/1, 174/2. ZPP člen 285.
razmerje z mednarodnim elementom - kolizijska pravila - zakonska cesija - subrogacija - odškodninska terjatev - odgovornostna zavarovalnica - pravice iz socialnega varstva - prispevki za pokojninsko zavarovanje - zmotna uporaba materialnega prava
Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi ukvarjalo z vprašanjem, ali je tožeča stranka po pravu nosilca socialne dajatve, to je po nemškem pravu, oškodovancu izplačala socialne dajatve (pokojnino, stroške zdravljenja) oziroma ali je prišlo do izpada plačila prispevkov za pokojninsko zavarovanje. Ugotovilo je tudi, da nemško pravo priznava zakonsko cesijo pravic oškodovanca na nosilca. Vendar pa je nadalje zmotno štelo, da predstavljajo te socialne dajatve, ki jih je nosilka socialnih dajatev izplačala oziroma nadomestila oškodovancu, tisto terjatev, ki preide iz oškodovanca na nosilko socialnih dajatev in ki jo lahko ta uveljavlja proti povzročitelju prometne nesreče oziroma njegovi odgovornostni zavarovalnici. To ne drži, saj zakonski prehod terjatev iz člena 116 SGB X ne zajema pravic, ki izvirajo neposredno iz Socialnega zakonika (SGB I - XII). Zaradi plačila oziroma nadomestila socialnih dajatev oziroma v tem obsegu, preide na nosilko socialnih dajatev odškodninska terjatev oškodovanca proti odgovorni osebi. Odškodninska terjatev je torej predmet subrogacije oziroma zakonske cesije. Vprašanje obstoja in višine cedirane odškodninske terjatve pa se presoja po pravu države, kjer je prišlo do prometne nesreče.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00033190
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 4, 4/1, 17, 17/1, 18.
spor z mednarodnim elementom - mednarodna pristojnost slovenskega sodišča - pristojnost slovenskega sodišča - stalno prebivališče toženca - posebna pristojnost - ugovor pristojnosti - potrošniška pogodba - potrošnik - odgovornost proizvajalca - odgovornost proizvajalca stvari z napako - garancijska izjava - razlaga določb - jezikovna razlaga - jasna določila - restriktivna razlaga
Kupca oziroma "potrošnika" ne varujejo pravila Uredbe Bruselj I - bis o posebni pristojnosti v korist potrošnika, kadar tožbe ne vloži proti prodajalcu, torej proti drugi pogodbeni stranki, temveč proti proizvajalcu. Ker odgovornost proizvajalca do kupca nastane, čeprav proizvajalec ni v pogodbenem odnosu s kupcem, proizvajalec kot garant ne more prevzeti vloge druge pogodbene stranke.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO
VSL00035044
Konvencija o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok (Haaška konvencija) člen 21. ZIZ člen 38, 38/6. ZPP člen 274.
pravica do stikov - stiki med starši in otroki - haška konvencija - mednarodno sodelovanje - stroški postopka - pravica do izjave - izvršilni naslov - procesna ovira za meritorno odločanje - ureditev stikov - ponovno odločanje o isti stvari
Določila Haaške konvencije niso namenjena zagotovitvi izvršitve že obstoječega izvršilnega naslova. Njihov namen je predvsem v zagotavljanju pomoči, tudi z upravnim sodelovanjem med državami, pri iskanju otroka in olajšanju sprejetja sporazumnih rešitev ter pomoči pri začetku postopka za dosego začasnih ukrepov, katerih cilj je, da se stiki med starši in otroci vzpostavijo in zagotovijo.
DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSL00035025
ZMZPP člen 2, 2/1. URS člen 54. Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 16. DZ člen 156, 157, 174, 175. ZNP-1 člen 98, 98/1.
ukrepi za varstvo koristi otroka - namestitev otroka v zavod - omejitev starševske skrbi - odvzem otroka staršem - ogroženost otroka - soglasje staršev - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - načelo najmilejšega ukrepa - začasna odredba v postopku dodelitve otroka - kolizijski skrbnik - uporaba slovenskega prava
Ukrep namestitve otroka v zavod sodišče izreče zaradi otrokovih psihosocialnih težav v odraščanju. Te težave se lahko kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge. ZD v 175. členu ureja namestitev otrok v zavod, pri čemer ne določa, da sodišče otroka odvzame in ga nato namesti v zavod. To pomeni, da lahko pride po tej določbi do namestitve otroka v zavod le s soglasjem staršev. Gre za edini ukrep po DZ, ki je mogoč le s soglasjem staršev.
Ukrep odvzema otroka staršem in njegovo namestitev v zavod ureja 174. člen DZ in spada med hujše ukrepe za varstvo otrokove koristi. Sodišče ga izreče le takrat, ko je otrok v družini tako ogrožen, da ga je treba iz družinskega okolja umakniti.
Po določilu prvega odstavka 98. člena ZNP-1 pridobi sodišče glede koristi otroka mnenje CSD, kadar CSD ni predlagatelj postopka za varstvo koristi otroka.