ZPP člen 22, 22/1, 22, 22/1. ZMZPP člen 49, 49/1, 49, 49/1.
mednarodna pristojnost - pristojnost
Sodišče na dogovor strank o pristojnosti ne pazi po uradni dolžnosti, temveč le na ugovor stranke. Po uradni dolžnosti pazi le na svojo mednarodno pristojnost.
Okoliščina, da tožena stranka ni dokazala dogovora, na katerega se sklicuje, ni razlog za ugotovitev, da je bil dosežen takšen dogovor, kot ga zatrjuje tožeča stranka. Takšno izhodišče bi pomenilo, da je dokazno breme obrnjeno. To pa za konkretni primer ne drži. Tožeča stranka je tista, ki mora dokazati, da je bil dogovor o ceni posameznega, naknadno naročenega prevoza na ozemlju Slovenije takšen, da je njen zahtevek v tem delu v celoti utemeljen. CMR konvencija obrestne mere ne določa, denarni dolg pa je prinosnina, zaradi česar je treba šteti, da so učinki zamude za tožečo stranko nastopili na ozemlju Italije. Posebne okoliščine torej govorijo v prid stališču, da se uporabi italijansko pravo. Fotokopije italijanskega civilnega zakonika in Dekretov ministra za zaklad, za proračun in za gospodarsko načrtovanje, ki jih je v spis predložila tožeča stranka, niso zadostna dokazila o vsebini tujega prava o višini obrestne mere.
ZTPDR člen 83, 83/2. ZOR člen 106, 163. ZMZP člen 20, 20-19.
delovno razmerje - spor z mednarodnim elementom - tujec - kraj opravljanja dela - pravo, ki ga je treba uporabiti
Za delovno razmerje je odločilno pravo kraja, kjer se delo opravlja. Slovenski predpisi se uporabljajo za vse delavce v vseh organizacijah in delodajalcih, ki delajo v Republiki Sloveniji, torej tako za delodajalce s sedežem v Sloveniji kot tudi za druge, ki imajo tu svoja predstavništva ipd., ali pa zgolj opravljajo določena dela. Za tožnika, ki je delal v v Sloveniji kot novinar tuje časopisne hiše, ki v Sloveniji ni imela svojega predstavništva, velja, da se uporablja pravo Republike Slovenije. Pravdni stranki pa bi lahko sami izbrali pravo, ki naj se uporablja (19. tč. 20. člena ZMZP).
Kadar gre za razmerje z mednarodnim elementom (tožeča stranka je tuja pravna oseba), je treba uporabiti pravila mednarodnega zasebnega prava (t.im. kolizijska pravila), ki določajo, katero pravo je treba uporabiti za takšno pravno razmerje z mednarodnim elementom. Ta pravila pa vsebuje Zakon o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 43/82, 72/82), ki je veljal v času, ko je civilno pravno razmerje med pravdnima strankama nastalo (4.6.1992).
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO
VSL22503
ZKP člen 109, 133. KZ RS člen 125.
izvršitev tuje sodne odločbe - kazenska sodba - italijansko pravo - prenos izvršitve kazni - predčasno izpustitev s prestajanja kazni
Naše pravo (Kazenski zakonik - Uradni list RS 63/94 in 23/99 in Zakon o izvrševanju kazenski sankcij - Uradni list RS 22/2000) takšnega načina odobritve predčasnega odpusta s prestajanja kazni v takšni obliki kot ga to pozna italijansko pravo ne pozna, pozna pa institut pogojnega odpusta (109. člen KZ), pri izreku katerega pa se upoštevajo enaki razlogi (vedenje obsojenca med prestajanjem kazni). Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v izpodbijanem sklepu oprlo na 125. člen KZ, pri tem pa ni upoštevalo, da je do spremenjenih okoliščin prišlo še v času v izvrševanja zaporne kazni v tujini - Republiki Italiji, ko je bila obsojencu z odločbami italijanskih sodišč odobreno predčasno izpustitev s prestajanja kazni. Dejstvo, da naše pravo takšnega instituta predčasne izpustitve na prostost ne pozna, pa ne more biti v škodo pravic obsojenca, saj bi to bilo v nasprotju tudi s temeljnimi načeli kazenskega prava. Prav to pa bi se zgodilo, če bi obsojencu, ki mu je bila postopku prenosa izvršitve kazni sicer izrečena enaka kazen kot v Republiki Italiji, ne bi pa domače sodišče upoštevalo tudi tistih odločb tujega sodišča, ki so obsojencu v postopku izvrševanja kazni omogočile pridobitev ugodnosti predčasne izpustitve.
tuja sodna odločba - res iudicata - skupno premoženje zakoncev
V skladu z določbo 1. odstavka 94. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZP; Ur. l. RS št. 56/99) je tuja sodna odločba izenačena z odločbo sodišča Republike Slovenije in ima v Republiki Sloveniji enak pravni učinek kot domača sodna odločba le, če jo prizna sodišče v Republiki Sloveniji. Glede na to sodna odločba nemškega sodišča, za katero toženec niti ne zatrjuje, da bi bila priznana pred sodiščem v Sloveniji, ne more imeti pravnega učinka pravnomočne sodne odločbe.
Tuja sodna odločba je izenačena z odločbo sodišča Republike Slovenije in ima enak pravni učinek v Republiki Sloveniji le, če jo prizna sodišče Republike Slovenije.
Sodišče ni sprejelo garancijske izjave prijatelja tožnice, da bo plačal pravdne stroške, če bodo ti nastali. Gre za bodočo obveznost, in tako poroštvo je mogoče preklicati pred nastankom obveznosti; zato ne gre za drugo primerno obliko varščine.
Pri odločanju o priznanju tuje sodne odločbe sodišče ni dolžno presojati ustreznost tujega procesnega prava. Pogoj za priznanje tuje sodne odločbe je, da je nasprotnemu udeležencu bila dana možnost obravnavanja pred tujim sodiščem.
Ni mogoče zavrniti predloga za priznanje tuje sodne odločbe zaradi kršitve načela kontradiktornosti, če je bila oseba učinkovito obveščena o teku postopka za izdajo te odločbe, čeprav vročanja pisanj formalno niso bila opravljena po določbah, ki urejajo osebno vročitev. Predlagatelj je upravičen do povrnitve vseh potrebnih stroškov postopka, če se prizna tuja dajatvena sodna odločba.
Tožena stranka ni upravičena zahtevati, da tožnika, ki sta državljana BiH s prebivališčem v B.L., plačata varščino za pravdne stroške, ker tudi državljani RS v BiH niso dolžni dajati varščine.
Če ima tožena stranka sedež v tujini, spor pa se nanaša na pogodbeno razmerje, ki ga ni potrebno izpolniti v Republiki Sloveniji, sodišče Republike Slovenije za odločanje ni pristojno. Takšno tožbo je potrebno zavreči.
izvršilni postopek - stroški izvršilnega postopka - zastopanje - odvetnik iz tujine - Makedonija - vzajemnost
Samo s primerjavo besedil zakonov o odvetništvu obeh držav (Republike Slovenije in Republike Makedonije), ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da je pogoj vzajemnosti, ki ga predpisuje slovenski zakon, izpolnjen. Makedonski zakon namreč omogoča tujim odvetnikom pravico do zastopanja pred domačimi sodišči tudi pod enakim pogojem - vzajemnosti. Zato je potrebno ugotavljati, ali je vzajemnost dejanska, torej ali v Republiki Makedoniji dejansko dopuščajo slovenskim odvetnikom, da zastopajo stranke pred makedonskimi sodišči.
spor z mednarodnim elementom - pravo, ki ga je treba uporabiti - prodaja nepremičnine
Kadar sodišče v sporu z mednarodnim elementom ugotovi obstoj pogodbe, mora po uradni dolžnosti preveriti, ali sta pogodbeni stranki sami izbrali pravo (19. člen ZMZP) oziroma ali obstoje posebne okoliščine, ki napotujejo na drugo pravo (20. člen ZMZP) in v sodbi obrazložiti zakaj je odločitev oprlo na konkretno uporabljeno pravo.
ZUKZ člen 20, 20. ZOR člen 387, 387/1, 387/2, 387, 387/1, 387/2.
pripoznava dolga - pretrganje zastaranja - razmerja z mednarodnim elementom - svoboda urejanja obligacijskih razmerij
Sporočilo tožene stranke, da "izplačilo 2,984.029, 05 din z obrestmi ni sporno in bo izvršeno po navodilih vaše (to je tožeče stranke") je tudi po mnenju pritožbenega sodišča jasno in tako določno, da zadošča dejanskemu stanu iz 2. odst. 387. čl. ZOR, to pa v posledici pomeni pretrganje zastaranja (1. odst. 387. čl. ZOR).
Sodišče prve stopnje je predmetni spor pravilno presodilo po slovenskem pravu, saj sta se obe pravdni stranki v svojih izvajanjih sklicevali na ZOR (ki je bil ob sklenitvi pogodbe mimogrede tudi bosansko pravo), kar pomeni, da sta pravo izbrali (argumentom a contrario k 1. odst. 20. čl. ZMZP). Uporaba slovenskega prava pa je še v skladu z načelom karakteristične izpolnitve, ki je uveljavljeno v teoriji in praksi in, po katerem je za določitev prava odločilen sedež stranke, na katero se karakteristična izpolnitev nanaša. V spornem primeru je to obveznost tožene stranke, ki je slovenski gospodarski subjekt, da v skladu s sklenjeno pogodbo, plača tožeči stranki ceno za nesporno dobavljeno blago.
priznanje tuje sodne odločbe - oznaka pravdne stranke - javni red
Zaradi pomanjkljive označbe tožene stranke v sodbi, ki ne vsebuje niti naslova tožene stranke, ni razvidno, ali gre za pravno, ali za fizično osebo. Pravna oseba se individualizira s firmo - to je z imenom, s katerim družba posluje. Obvezna sestavina firme je tako imenovano fantazijsko ime, po katerem se družba razlikuje od firm drugih družb, ter označba pravno -organizacijske oblike družbe (primerjaj 12. in 19. čl. ZGD). Fizična oseba pa se individualizira z imenom in priimkom. Tožena stranka tako, kot je označena v citirani sodbi, ne izpolnjuje nobenega od zgoraj navedenih pogojev za individualizacijo, zato po slovenskem pravu ne more biti pravdna stranka. Priznanje take sodne odločbe bi bilo v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so podani pogoji za priznanje tuje sodne odločbe, ko je ugotavljalo, ali so izpolnjeni pogoji, ki so predpisani v določilih 86. do 92. člena ZMZP.
ZUKZ člen 82, 83. Haaška konvencija o civilnem postopku (1954) člen 17.
varščina za pravdne stroške - tožniška varščina
Toženka nima pravice zahtevati od tožnice položitev varščine za pravdne stroške, če v državi katere državljanka je tožnica, državljani SFRJ, niso dolžni dajati varščine (83. čl. ZUKZ). Pri tem se upošteva dejansko vzajemnost. Morebitnega neobstoja vzajemnosti pa toženka z zatrjevanji ni uspela izkazati.
MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL41859
ZZZDR člen 58, 58/2, 62, 62/2, 58, 58/2, 62, 62/2. ZUKZ člen 21, 37, 38. ZOR člen 70, 73, 70, 73.
premoženjska razmerja med zakonci - delitev skupnega premoženja - overitev sporazuma pri sodniku - obličnost - razmerje z mednarodnopravnim elementom
V skladu z določbo 36. člena ZUKZ je potrebno za osebna in premoženjska razmerja zakoncev uporabiti pravo države, katere državljana sta. Za zakonca - slovenska državljana veljajo za delitev skupnega premoženja določbe drugega odstavka 58. člena in drugega odstavka 62. člena ZZZDR; za veljavnost takšnih poslov je torej potrebno, da jih overi sodnik. V primeru, ko zakon za veljavnost posla zahteva overitev pri sodniku, ni mogoče uporabiti 73. člena ZOR.