CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO
VSL00067644
ZPP člen 270, 270/1, 270/3. Konvencija o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju, uveljavljanju in sodelovanju glede starševske odgovornosti in ukrepov za varstvo otrok (1996) člen 5.
pristojnost slovenskega sodišča - pristojnost slovenskega sodišča v zakonskih sporih - ugovarjanje pristojnosti slovenskega sodišča - ugovor nepristojnosti slovenskega sodišča - ukrepi za varstvo koristi otroka - Haaška konvencija - otrokovo običajno prebivališče - Srbija - okoliščine konkretnega primera - dokazna presoja - sklep o plačilu predujma - sklep procesnega vodstva - nedovoljena pritožba
Haaška konvencija z dne 19. 10. 1996 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju, uveljavljanju in sodelovanju glede starševske odgovornosti in ukrepov za varstvo otrok, katere podpisnici sta Slovenija in Srbija, določa, da so za sprejem ukrepov za varstvo koristi otrok pristojni sodni oz. upravni organi države pogodbenice, v kateri ima otrok običajno prebivališče. Običajno prebivališče je kraj, ki pomeni integracijo otroka v družinsko in družbeno okolje.
Zoper sklep, s katerim je sodišče upnico obvezalo na dopolnitev predujma za sodnega tolmača,, ni pritožbe, ke gre za sklep procesnega vodstva.
Pri ugotavljanju običajnega prebivališča se upošteva dolžina, razmere in razlogi za bivanje v državi in je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo obdobje bivanja mld. A. v Sloveniji in obdobje bivanja v Srbiji.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00067511
ZMZPP člen 68, 69. Uredba Sveta (EU) 2019/1111 z dne 25. junija 2019 o pristojnosti, priznavanju in izvrševanju odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o mednarodnem protipravnem odvzemu otrok (prenovitev) (2019) člen 3, 3-a.
Bruseljska uredba - navezne okoliščine - razveza zakonske zveze - (ne)pristojnost slovenskih sodišč - sklep o nepristojnosti - zavrženje predloga
Uredba taksativno določa, katere so navezne okoliščine, ki morajo biti izpolnjene, da je za odločanje v sporu pristojna država članica. Naveznih okoliščin, ki jih ponuja predlagateljica, Uredba ne predvideva in ne omogoča, da se jih uporabi. Tudi kriterijev iz 68. in 69. člena ZMZPP stranki ne izpolnjujeta. To pa pomeni, da slovensko sodišče ni pristojno za odločanje v tej zadevi.
Konvencija o vročitvi sodnih in zunajsodnih listin v civilnih ali gospodarskih zadevah v tujini (Haaška konvencija) člen 4, 5, 5/1, 5/3, 14. ZPP člen 318, 339, 339/2, 339/2-7, 339/2-8.
delna zamudna sodba - pravilno vročanje - pravilna vročitev tožbe - pogoji za zamudno sodbo - haška konvencija - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - zaprosilo za vročitev pisanj - tuja pravna oseba kot tožena stranka - možnost obravnavanja pred sodiščem - potrdilo o vročitvi - enako varstvo pravic - pravica do sodnega varstva - enakost pred zakonom
Iz 4. člena Haaške konvencije izhaja, da če osredji organ meni, da zaprosilo ni v skladu z določbami te konvencije, o tem takoj obvesti prosilca in navede svoje ugovore na zaprosilo. V konkretnem primeru je pristojni organ zaprosilo prejel in prosilca ni obvestil o nikakršnih zadržkih ali ugovorih, ki bi jih imel, kar pomeni, da je štel, da je izpolnjeno v skladu z zahtevami.
ZMZPP člen 12, 12/1, 12/2, 12/3, 12/4, 90, 90/1, 91, 91/1, 91/1-1. ZPP člen 110, 110/1.
tožniška varščina - ugotavljanje vzajemnosti - trditveno in dokazno breme - tuje pravo - uporaba tujega prava - ugotavljanje vsebine tujega prava - sodni rok - varščina za pravdne stroške
Razlog, da pri obstoju vzajemnosti ni mogoče govoriti o trditvenem in dokaznem bremenu pravdnih strank v običajnem smislu (ter je bil glede tega v dosedanji obrazložitvi izražen pridržek: če bi obstajali, bi bili ti bremeni sicer na vsakokratnem tožniku), je stališče, da ima tuje pravo (vsaj primarno) značaj prava in ne dejstva.
Sodnik lahko spozna vsebino tujega prava tudi zunaj postopka, iz tujih zakonskih besedil, zbirk tujih sodnih odločb, iz domače in tuje literature itn. Ker pa ugotavljanje tujega prava ni nujno preprosto, zakon ponuja pripomoček: zaprosilo ministrstvu za pojasnilo. Ta mehanizem ne bo vedno uspešen. Četudi je ugotavljanje vsebine tujega prava primarno naloga sodišča, stranki nista izključeni iz postopka, s katerim se ta naloga uresničuje. Lahko predložita o vsebini tujega prava "javno ali drugo listino pristojnega tujega organa ali ustanove"; ta ubeseditev zakona pa ni ovira, da bi priskrbeli tudi drugačne spoznavne vire, npr. mnenje kakšne od pravnih pisarn, ki se v ZAE ukvarjajo z gospodarskim pravom.
Pomembno je, da se o vsebini tujega prava v vsakem primeru doseže zanesljivost. Šele za primer, da se vsa opisana prizadevanja izjalovijo, določa četrti odstavek 12. člena ZMZPP: "Če za posamezno razmerje nikakor ni mogoče ugotoviti vsebine tujega prava, se uporabi pravo Republike Slovenije." Za primer take negotovosti o neobstoju dolžnosti slovenskih tožnikov dajati tožniško varščino v ZAE pa je vsebina slovenskega prava po oceni pritožbenega sodišča jasna: obveznost dajanja varščine velja.
O rezultatih ugotavljanja vsebine tujega prava mora sodišče strankam omogočiti razumne in učinkovite možnosti izjavljanja, bodisi da to vsebino ugotavlja samo (s pomočjo ministrstva ali brez nje) bodisi da stranki pri tem aktivno sodelujeta oziroma se izjavljata o procesnih aktivnostih druga druge. Tem možnostim bodo tipično v napoto prekratki roki.
Glede na četrti odstavek 79. člena ZMZPP, ki določa, da določbe o pristojnosti v zapuščinskem postopku veljajo smiselno tudi za pristojnost v sporih iz dednopravnih razmerij – kar je tudi dediščinska tožba – je bistvena okoliščina za določitev pristojnosti slovenskega sodišča po prvem in tretjem odstavku 79. člena ZMZPP (tudi v zvezi z dediščinsko tožbo), lega zapuščine ob zapustnikovi smrti.
osebni stečaj - stalno prebivališče dolžnika - stalno bivališče v tujini - izterjava stalnih prejemkov - omejitev izvršbe - omejitve in izvzetja iz izvršbe - postopek z mednarodnim elementom - uporaba prava
Že ob začetku postopka osebnega stečaja je dolžnik živel (in še živi) v Švici, kot izhaja tudi iz obvestila upraviteljice, je zaposlen v Švici pri družbi A. AG, Švica, imetnik transakcijskega računa pa je pri banki X. Ltd., vse to pa so okoliščine, iz katerih izhaja, da gre v obravnavanem primeru za stečajni postopek z mednarodnim elementom. Ker se izpodbijani sklep nanaša na sklep o izterjavi stalnih prejemkov, ki jih izplačuje dolžnikov delodajalec A. AG, bo moralo sodišče za pravne posledice postopka zaradi insolventnosti za medsebojne pravice in obveznosti strank pogodbe o zaposlitvi skladno s 484. členom ZFPPIPP uporabiti pravo države, ki se uporablja za to pogodbo (primerjaj še 21. člen ZMZPP). Glede izvzetja iz izvršbe ali omejitev izvršbe, ki se opravlja v tujini, pa ZFPPIPP nima posebnih določb. Konkretnih določb o uporabi materialnega prava za izvzetje ali omejitev izvršbe nima niti ZMZPP. Zato je na mestu splošno orientacijsko pravilo iz prvega odstavka 2. člena ZMZPP, po katerem se celo v primeru, da se pravo, na katerega napotujejo določbe tega zakona (toliko bolj v primeru, če takih določb o napotitvi sploh ni) izjemoma ne uporabi, kadar je glede na vse okoliščine primera očitno, da razmerje s tem pravom nima pomembnejše zveze, obstoji pa bistveno tesnejša zveza z nekim drugim pravom. Po oceni pritožbenega sodišča je zato v obravnavanem primeru, ko dolžnik skupaj s svojo družino živi in dela v Švici, navezna okoliščina za uporabo materialnega prava glede izvzetja ali omejitev izvršbe, najtesnejša zveza podana s pravom države, v kateri ima dolžnik stalno prebivališče, to pa je po podatkih spisa v Švici. Če je namen omejitve izvršbe v zagotovitvi dolžnikovega (in njegove družine) eksistenčnega minimuma, je prav, da se ta presoja glede na okoliščine (prihodke, stroške in standard) opravi po pravu države, v kateri dolžnik živi.
osebni stečaj - stalno prebivališče dolžnika - stalno bivališče v tujini - rubež denarnih sredstev na računu - omejitev izvršbe - postopek z mednarodnim elementom - uporaba prava
Že ob začetku postopka osebnega stečaja je dolžnik živel (in še živi) v Švici, zaposlen je v Švici, imetnik transakcijskega računa pa je pri Banki X. Ltd., vse to pa so okoliščine, iz katerih izhaja, da gre v obravnavanem primeru za stečajni postopek z mednarodnim elementom. Ker se izpodbijani sklep nanaša na sklep o rubežu denarnega dobroimetja dolžnika pri Banki X. Ltd., bo moralo sodišče za pravne posledice postopka zaradi insolventnosti za pravice in obveznosti strank ali udeležencev plačilnega sistema ali finančnega trga skladno s prvim odstavkom 482. člena ZFPPIPP uporabiti pravo države, ki se uporablja za ta plačilni sistem ali finančni trg. Glede omejitev izvršbe ali izvzetja iz izvršbe, ki se opravlja v tujini, pa ZFPPIPP nima posebnih določb. Konkretnih določb o uporabi materialnega prava za izvzetje ali omejitev izvršbe nima niti ZMZPP. Zato je na mestu splošno orientacijsko pravilo iz prvega odstavka 2. člena ZMZPP, po katerem se celo v primeru, da se pravo, na katerega napotujejo določbe tega zakona (toliko bolj v primeru, če takih določb o napotitvi sploh ni) izjemoma ne uporabi, kadar je glede na vse okoliščine primera očitno, da razmerje s tem pravom nima pomembnejše zveze, obstoji pa bistveno tesnejša zveza z nekim drugim pravom. Po oceni pritožbenega sodišča je zato v obravnavanem primeru, ko dolžnik skupaj s svojo družino živi in dela v Švici, navezna okoliščina za uporabo materialnega prava glede izvzetja ali omejitev izvršbe, najtesnejša zveza podana s pravom države, v kateri ima dolžnik stalno prebivališče, to pa je po podatkih spisa v Švici. Če je namen omejitve izvršbe v zagotovitvi dolžnikovega (in njegove družine) eksistenčnega minimuma, je prav, da se ta presoja glede na okoliščine (prihodke, stroške in standard) opravi po pravu države, v kateri dolžnik živi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00063081
ZMZPP člen 63. ZIZ člen 15, 224, 226. ZPP člen 29.
mednarodna pristojnost slovenskega sodišča - krajevna pristojnost - oprava izvršbe - kriptovaluta - nedenarna terjatev - stvar - izrek denarne kazni dolžniku - dolžnikov dolžnik - izvršba za uveljavitev nedenarne terjatve - civilnopravno razmerje z mednarodnim elementom - realna zveza med vsebino dovolitve izvršbe in državo izvršbe - krajevna pristojnost v izvršilnem postopku - dopustitev in opustitev - namen denarne kazni - storitev
Dolžnik je pravna oseba s sedežem v Veliki Britaniji, zato je sodišče prve stopnje najprej pravilno presojalo, ali je sodišče v Republiki Sloveniji sploh (mednarodno) pristojno za dovolitev in opravo izvršbe.
Po 63. členu ZMZPPP je slovensko sodišče izključno pristojno za dovolitev in opravo izvršbe, če se ta opravlja na območju Republike Slovenije.
Pravno pomembno je, ali je izpolnitev uveljavljane nedenarne obveznosti prenosa kripto sredstev z dolžnikovega računa na upnikov račun vezana na Republiko Slovenijo. Če bi bil odgovor pritrdilen, bi bila podana pristojnost slovenskega sodišča za dovolitev in opravo izvršbe za uveljavitev te nedenarne terjatve. Povedano drugače, obstajati mora neka realna zveza oziroma dejanska povezava med vsebino dovoljene izvršbe in državo dovolitve izvršbe. Ta pogoj je lahko izpolnjen tudi v primeru, ko se dolžniku nalaga opravo ali opustitev določenih ravnanj, ki so omejena na območje države izdaje, njegov obstoj pa je manj jasen, ko gre za plačilo določenega zneska. Teritorialna opredeljenost take izpolnitve je namreč težko določljiva, prav tako pa je težko določiti, s katerim denarjem bo obveznost poravnana in kje se ta nahaja. Pogoja realne zveze ukrep, katerega vsebina je plačilo, tako navadno ne izpolnjuje, razen če je mogoče pokazati, da bo to izvedeno s točno določenim premoženjem, ki se nahaja na območju države izdaje. Tako na primer slovensko sodišče ni pristojno za izdajo ukrepa zavarovanja na tujem bančnem računu, čeprav ima dolžnik bivališče v Republiki Sloveniji.
Drugače kot pri stvareh, pri katerih je poleg pripadnosti mogoče določiti tudi kraj, kjer se nahajajo, pri kriptovalutah ne vemo natančno, kje se nahajajo. Kar je bilo povedano v zvezi s težavno teritorialno opredelitvijo izpolnitve plačila določenega denarnega zneska, torej še toliko bolj velja za kriptovalute, oziroma konkretno za dolžnost prenosa določenega zneska kriptosredstev z dolžnikovega kriptoračuna na upnikov kriptoračun. Drugače kot pri bančnem računu, pri kriptovalutah niti ni neke fizične institucije z dejanskim sedežem v določeni državi, pri kateri bi imetniki imeli svoj račun. Institut kriptovalut v celoti temelji na virtualni podlagi. Glede na to tudi po presoji višjega sodišča ni mogoče identificirati zadostne dejanske oziroma realne zveze med predlagano izvršbo zaradi uveljavitve nedenarne terjatve prenosa kriptosredstev z dolžnikovega kriptoračuna na upnikov kriptoračun, in Republiko Slovenijo kot državo izvršbe.
Upoštevati je treba tudi, da je namen izvršbe z denarnimi kaznimi siliti dolžnika k izpolnitvi nenadomestne nedenarne obveznosti, v končni fazi tudi z izvršitvijo izrečenih kazni s posegom na dolžnikovo premoženje. V obravnavani zadevi pa upnik ni dokazal, da bi imel dolžnik kakršnokoli premoženje v Republiki Sloveniji, na katerega bi sodišče lahko poseglo z namenom prisilitve dolžnika k izpolnitvi nedenarne obveznosti prenosa kriptosredstev. Drugačen položaj bi bil, če bi upnik to storil, saj bi ta okoliščina lahko utemeljila mednarodno pristojnost slovenskega sodišča za izvršbo. Izrečenih denarnih kazni zaradi prisilitve dolžnika k izpolnitvi iz premoženja dolžnika v Veliki Britaniji pa slovensko sodišče nima pristojnosti izterjevati.
Pri določitvi kraja nastanka škode je potrebno upoštevati načelo predvidljivosti kot tudi sorazmerja med interesi oškodovanca na eni in oškodovalca na drugi strani. Pri tem je potrebno upoštevati, da je z določitvijo kraja nastanka škodljive posledice povezano ne samo vprašanje mednarodne pristojnosti sodišč, pač pa tudi izbire prava, ki ga je potrebno uporabiti (primerjaj prvi odstavek 30. člena ZMZPP).
V situaciji, ko je domnevni oškodovalec banka, je kot kraj nastanka škode odločilna država, v kateri je prišlo do kršitve pravil o preprečevanju pranja denarja. Banka namreč lahko pričakuje, da se bo njena odgovornost presojala po njenih domačih pravilih o preprečevanju pranja denarja in tudi oškodovanec mora predvideti, da se bo odškodninska odgovornost banke presojala po pravu njene države.
MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00065044
ZMZPP člen 1, 19, 20. ABGB paragraf 879, 891, 1347, 1357. KschG člen 3, 6, 6/1-13, 25c, 25d. ZPP člen 212, 337, 337/1.
uporaba tujega materialnega prava - avstrijsko pravo - kreditna pogodba - porok - solidarni porok - solidarni porok in plačnik - potrošnik - varstvo potrošnikov - pojasnilna dolžnost banke - družbenik - poslovodja
Iz odločbe Sodišča EU C-269/95, na katero se med drugim sklicujeta pritožnika, izhaja ravno zaključek, kot ga je naredilo sodišče prve stopnje na podlagi že citiranega ugotovljenega dejanskega stanja. Med sklenjena razmerja, kjer se uporabljajo pravila o varstvu potrošnikov, spadajo samo tiste pogodbe, sklenjene z namenom zadovoljevanja lastnih potreb posameznika v smislu zasebne potrošnje kot ekonomsko šibkejše stranke. Po drugi strani pa posebna zaščita, ki jo želijo zagotoviti te določbe, ni upravičena v primeru pogodb za trgovinsko ali poklicno dejavnost, kar sta ob sklepanju spornih pogodb počela pritožnika.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00063087
ZPP člen 214, 214/1. Konvencija ZN o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (Dunajska konvencija) člen 38. CC člen 2448, 2501 - 2506.bis, 2506.quater.
tuja pravna oseba - pravno nasledstvo - oddelitev s prevzemom - aktivna legitimacija - uporaba tujega prava - prenos premoženja - delitveni načrt - italijansko pravo - stranski intervenient - vstop v pravdo - priznanje dejstev - Codice civile
Za pravilen materialnopravni zaključek o aktivni legitimaciji je bila bistvena pravilna uporaba in predvsem razlaga italijanskega materialnega prava. Višje sodišče je namreč pritrdilo predhodni pritožbi tožnice, da mora sodišče tuje, v tem primeru italijansko, pravo uporabljati in razlagati tako, kot se razlaga v tistem pravnem območju, na katerem velja in kakor bi ga uporabil sodnik tujega pravnega reda. Poleg tuje norme mora tako upoštevati tudi sodno prakso tuje države in pojem natančnega opisa premoženjskih sklopov razložiti tako, kot bi ga sodnik v Italiji.
Pritožnica ne more uspeti niti s trditvami, da je tožnica v postopku s tem, ko je podala predlog za vstop prenosne družbe kot stranskega intervenienta, sama implicitno priznala, da nima aktivne legitimacije. To procesno dejanje namreč nima zveze z priznanjem dejstev v pravdnem postopku. Priznanje dejstev je veljavno le z izjavo, da so resnične dejanske navedbe, na katerih njen nasprotnik v pravdi gradi svoj zahtevek.
DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00061345
ZMZPP člen 48, 48/3, 86, 86/1, 86/2. ZPP člen 29. DZ člen 152, 152/1, 239, 262, 270. ZTuj-2 člen 32, 32/4. ZPPreb-1 člen 2, 2-3. Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 člen 8. Konvencija o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju, uveljavljanju in sodelovanju glede starševske odgovornosti in ukrepov za varstvo otrok (1996) člen 5. Haaška konvencija z dne 13. januarja 2000 o mednarodnem varstvu odraslih oseb (2000) člen 5.
postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - pristojnost slovenskega sodišča - tuj državljan - spor z mednarodnim elementom - zavrženje predloga - stalno prebivališče - kriterij stalnega prebivališča - običajno prebivališče - začasno skrbništvo - skrbništvo za poseben primer - prenehanje starševske skrbi - začasni ukrepi - nujni ukrep - prijavljeno stalno prebivališče - začasno bivanje v Sloveniji - kolizijska pravila - varstvo pravic osebnosti
Sodišče prve stopnje pojem stalno prebivališče tolmači pretogo oziroma preveč restriktivno. Razume ga le v upravnopravnem smislu (nepravilno ga enači s pojmom prijavljeno stalno prebivališče), in ne odgovori na vprašanje, ali je v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov nasprotne udeleženke.
Namen skrbništva, v povezavi z okoliščinami konkretnega primera (skrbništvo predlaga mati za svojo 19 – letno hči, ki zaradi motnje v duševnem razvoju potrebuje stalno skrb in nadzor), utemeljuje širšo razlago pojma stalno prebivališče v smislu drugega odstavka 86. člena ZMZPP, in sicer razlago, ki je bližje pojmu običajnega prebivališča (habitual residence).
Uredba (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju člen 4, 21, 21/1. ZD člen 210.
prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - pristojnost slovenskega sodišča - evropsko potrdilo o dedovanju - javna listina - sklep o dedovanju - dedna pravica zunajzakonskega partnerja
Potrdilo, na katerega se sklicuje pritožba, nima lastnosti evropskega potrdila o dedovanju. Zato tudi nima lastnosti sklepa o dedovanju, in je tudi potrebno izvesti zapuščinski postopek v Sloveniji.
Potrdilo o dedovanju, ki ga je izdal organ v Švici, v Sloveniji ne more imeti večje dokazne moči, kot bi ga imelo v državi, ki je to potrdilo izdala, in ne more imeti učinka, ki ga niti v Švici nima in velja z izrecnim pridržkom ničnostne tožbe, dediščinske tožbe in morebitnih tožb na ugotovitev obstoja ali neobstoja statusa dediča. To pomeni, da ni pravne ovire, da sodišče v Sloveniji v zapuščinskem postopku ne bi razširilo kroga dedičev po pokojni z zunajzakonskim partnerjem, če bo v pravdi dokazal, da je bil njen zunajzakonski partner in kot tak zakonit dedič v smislu določila ZD.
priznanje tuje sodne odločbe - zakonski pogoji - popoln predlog - nepopolna vloga - poziv na dopolnitev vloge - postopkovna pravila - vsebina predloga - kršitev pravice do obravnavanja - preuranjena odločitev - sporazumna razveza zakonske zveze pred notarjem
Obvezna vsebina predloga, s katerim se začne postopek, je predpisana v 23. členu ZNP-1, vložnik zahteve za priznanje pa mora predlogu po 95. členu ZMZPP priložiti tudi tujo odločbo ali njen overjen prepis, potrdilo o pravnomočnosti odločbe po pravu države izdaje ter overjen prevod, če odločba ni v uradnem jeziku sodišča. Šele tak predlog je popoln in sposoben za vsebinsko obravnavo. Če predlog naštetih predpostavk ne vsebuje, mora sodišče uporabiti pravila o ravnanju z nepopolnimi vlogami, ki so določena v 108. členu ZPP, na katerega napotuje 42. člen ZNP-1 v zvezi s 111. členom ZMZPP. To pomeni, da mora sodišče predlagatelja pozvati, naj svoj predlog ustrezno dopolni.
Sodišče prve stopnje navedenega postopkovnega pravila ni upoštevalo. Predlog je potem, ko je ugotovilo, da mu ni priložena odločba o razvezi zakonske zveze, temveč zgolj poročni list, brez nadaljnjega zavrglo. S takšno prenagljeno odločitvijo je predlagateljici brez podlage v zakonu odvzelo pravico do obravnavanja v postopku.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSK00065724
Konvencija o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju, uveljavljanju in sodelovanju glede starševske odgovornosti in ukrepov za varstvo otrok (1996) člen 7.. ZMZPP člen 89.. ZNP-1 člen 85, 101.. KZ-1 člen 190.
civilnopravno razmerje z mednarodnim elementom - spor z mednarodnim elementom - pristojnost slovenskega sodišča - razveza zakonske zveze - odločitev o varstvu in vzgoji otroka - starševska odgovornost - nezakonito zadržanje otroka - otrokovo običajno prebivališče - novo običajno prebivališče - zahteva za vrnitev otroka v matično državo - stroški postopka - prosti preudarek pri odločanju o stroških v družinskih sporih
Okoliščine, v katerih se pristojnost spremeni in prenese na organ države, v katero je bil otrok nezakonito odpeljan ali v kateri je bil nezakonito zadržan, so določene v 7. členu Konvencije o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju, uveljavljanju in sodelovanju glede starševske odgovornisti in ukrepov za varstvo otrok (MSKOVO) in sicer so to:
- otrok je pridobil običajno bivališče v drugi državi (1)
in
- otrok biva v tej drugi državi vsaj eno leto, potem ko je oseba, institucija ali drug organ s pravico do varstva in vzgoje izvedel ali bi moral izvedeti za kraj, v katerem je otrok (2)
in
- ni več v postopku nobena zahteva za vrnitev otroka, vložena v tem obdobju (3)
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE SKUPNOSTI
VSK00064663
ZPP-UPB3 člen 339, 339/2, 339/2- 8, 339/2-10.. Konvencija ZN o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (Dunajska konvencija) člen 35, 35/2, 35/3, 45, 45/1, 45/1-b, 46.. Izvedbena uredba Komisije (EU) št. 1337/2013 z dne 13. decembra 2013 o določitvi pravil za uporabo Uredbe (EU) št. 1169/2011 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z navedbo države izvora ali kraja porekla za sveže, ohlajeno in zamrznjeno prašičje, ovčje, kozje in perutninsko meso člen 2, 2/f.
distribucijska pogodba - sodba brez glavne obravnave - kršitev pravice stranke do izjave - kupoprodajna pogodba - arbitražna klavzula - pasivna legitimacija - stvarne napake blaga - poslovna skrivnost
Na zadnjem naroku je sodišče dalo toženi stranki rok 30 dni za odgovor na pripravljalno vlogo, ki jo je na ta narok prinesla tožeča stranka, pri čemer jo je izrecno opozorilo, da nima možnosti navajanja novih dejstev in dokazov (pripravljalna vloga tožeče stranke ni vsebovala ničesar bistveno novega). Tožena stranka pa v pripravljalni vlogi na navedbe tožeče stranke niti ni odgovarjala, ampak je predložila (in povzela) mnenje švicarske strokovnjakinje, ki jo je angažirala sama in izdelave katerega niti ni napovedala na zadnjem naroku, zato sodišču ni bilo treba ponovno odpreti glavne obravnave. Dejansko pa je v pripravljalni vlogi šlo za pravno interpretacijo rezultatov po naročilu strank pridobljenih izvedenskih mnenj, glede katerih pa se je sodišče prve stopnje opredelilo in jih (pravilno) ocenilo kot nerelevantne za to zadevo, zato o kršitvi pravice do izjave ni mogoče govoriti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00057849
ZPP člen 18, 18/3, 108, 108/4. ZMZPP člen 4. Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 7, 7-2.
zavrženje tožbe - spor z mednarodnim elementom - določitev pristojnosti - nepristojnost sodišča - pristojnost slovenskega sodišča - kršitev avtorske pravice - avtorsko delo - odstranitveni zahtevek - nepogodbena odškodninska odgovornost - denarna odškodnina - poziv na dopolnitev tožbe - subsidiarna uporaba zakona
Po določilu 2. točke 7. člena Uredbe Bruselj I bis je oseba s stalnim prebivališčem v državi članici lahko tožena v drugi državi članici v zvezi z delikti in kvazidelikti pred sodišči v kraju, kjer je prišlo ali lahko pride do škodnega dogodka.
Toženka je izdelke v embalaži z dizajnom tožnice prodajala na Švedskem, zato so pravilni razlogi sodišča, da za zahtevek za odstranitev blaga iz prometa in javnosti pristojnost slovenskega sodišča ni podana.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00057923
ZPP člen 288, 339, 339/2, 339/2-8. Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 7, 7-2.
spor z mednarodnim elementom - procesne predpostavke - pristojnost sodišč v sporih z mednarodnim elementom - pravica do izjave - dogovor o pristojnosti - razlaga uredbe - pristojnost slovenskega sodišča - kraj škodnega dogodka - kraj nastanka škode - posebne okoliščine - pismo o nameri
Sodišče EU je vprašanje pravne narave sporov za plačilo odškodnine zaradi neutemeljenega odstopa od pogajanj obravnavalo v zadevi C-334/00 (Tacconi), v kateri je pojasnilo, da gre v odsotnosti obveznosti, ki bi jo stranka prostovoljno sprejela nasproti drugi stranki, pri tožbi za plačilo odškodnine zaradi neutemeljenega odstopa od pogajanj, utemeljeni na predpogodbeni odgovornosti, za zadevo v zvezi z delikti ali kvazidelikti.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v obravnavani zadevi kraj nastanka škode Ljubljana, kjer ima tožnica sedež, saj je zatrjevana škoda nastala neposredno na bančnem računu tožnice, iz katerega je tožnica plačevala stroške storitev njenih zaposlenih in pravnih svetovalcev, ki predstavljajo zatrjevano škodo, te storitve pa so se prav tako izvajale na sedežu tožnice v Ljubljani.
Pravica do izjave ne narekuje seznanitve stranke z vlogami nasprotnika, ki ne vsebujejo po vsebini nič novega in so v svojem bistvu le ponovitev tistega, kar je bilo že prej povedano in pravilno vročeno.
ZPP člen 1. ZMZPP člen 1, 1/1, 1/2, 90, 90/1, 91, 91/1, 91/2. Konvencija o civilnem postopku (Haaška konvencija) člen 17. Pogodba med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah (2010) člen 16. OZ člen 82, 82/1, 82/2.
tožniška varščina - varščina za pravdne stroške - pogoj vzajemnosti - tuja pravna oseba - dvom o vzajemnosti - druge posebne okoliščine - razlaga mednarodne pogodbe - skupen namen pogodbenikov - pravdni stroški v zvezi s pripravljalnimi vlogami - vrednost predmeta spora
Določba 16. člena BBHPP ne dopušča razlage, za katero se zavzema tožena stranka, in sicer da zgolj okoliščina, da gre za tujega državljana, ki na ozemlju te pogodbenice nima stalnega ali začasnega prebivališča, ne utemeljuje odreditve plačila tožniške varščine, da pa jo lahko kakšna druga, dodatna okoliščina oziroma da je za odreditev plačila tožniške varščine poleg okoliščine, da gre za tujega državljana, ki na ozemlju te pogodbenice nima stalnega ali začasnega prebivališča, potrebno izkazati še druge, dodatne okoliščine.
DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00057488
DZ člen 67, 68. Uredba Sveta (EU) 2016/1103 z dne 24. junija 2016 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju pristojnosti, prava, ki se uporablja, ter priznavanja in izvrševanja odločb na področju premoženjskih razmerij med zakoncema člen 17.
premoženjska razmerja med zakoncema - skupno premoženje bivših zakoncev - spor o obsegu skupnega premoženja - določitev deleža na skupnem premoženju - zakonska domneva - prispevek k nastanku skupnega premoženja - skrb za dom in družino - dohodek - okoliščine konkretnega primera - nepremičnina v tujini - spori o stvarnih pravicah na nepremičninah v tujini - (ne)pristojnost slovenskih sodišč
Spor o deležih na skupnem premoženju ni obračunska pravda, kar z drugimi besedami pomeni, da ni namen takšne pravde, da bomo iskali prav vsak znesek dohodka pravdnih strank in v podrobnosti natančno ugotavljali vrednosti premoženja, itd.
Pristojnost sodišča Republike Slovenije za odločanje o skupnem premoženju na Hrvaškem izvira iz Uredbe Sveta (EU) 2016/1103 z dne 24. junija 2016 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju pristojnosti, prava, ki se uporablja, ter priznavanja in izvrševanja odločb na področju premoženjskih razmerij med zakoncema. Ta je sicer začela veljati 29. 1. 2019, a v prehodnih določbah določa, da se, če je bil postopek začet v državi članici izvora pred tem datumom odločbe, izdane po tem datumu, priznajo in izvršijo v skladu s poglavjem IV, če je bila pristojnost določena v skladu s pravili iz poglavja II. Pravdni stranki sta bivša zakonca, slovenska državljana, s prebivališčem v Sloveniji, zato je sodišče prve stopnje previlno zaključilo, da je podana pristojnost sodišča Republike Slovenije.