ZKP člen 83, 148, 285e. URS člen 35, 36. ZNPPol člen 53.
izločitev dokazov - pravica do zasebnosti - razumno pričakovanje zasebnosti - vstop v prostore - ekskluzija dokazov - pravica do nedotakljivosti stanovanja
Policisti so v tuj prostor vstopili brez odredbe, ob izrecnem nasprotovanju lastnice (o čemer skladno izpovejo zaslišane priče) in izven zakonsko določenih izjem, pri tem pa so v prostoru hodili vse do zadnje stene, da so lahko obtoženčevo vozilo poslikali iz vseh strani, tudi zadnje. Pri tem pa je prišlo do kršitve ustavno in konvencijsko varovane pravice do zasebnosti (35. in 36. člen Ustave RS in tudi 8. člen EKČP), ki se nanaša tudi na tovrstno garažo ob hiši, v kateri je bil parkiran avtomobil. Drži, kar navaja sodišče prve stopnje, da so policisti fotografirali le zunanjost vozila, česar pa kljub temu ni mogoče opravičiti s potrebnim pregledom prevoznih sredstev, v smislu drugega odstavka 148. člena ZKP. Bistvo konkretne zadeve je namreč v tem, da so policisti fotografirali sicer dovoljeno zunanjost obtoženčevega vozila, vendar na način, da so vstopili v prostor, znotraj katerega je obtoženec razumno pričakoval zasebnost.
ZKP člen 402, 402/3, 502, 502/1, 502c, 502c/1. KZ-1 člen 240, 240/1, 240/2.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi - podaljšanje - prepoved odtujitve ali obremenitve nepremičnin - utemeljen sum - konkretna utemeljitev nevarnosti - nujnost
Način izvršitve po (v času odločanja pritožbenega sodišča že pravnomočni) obtožnici storjenega kaznivega dejanja in kasnejšega kaznivega dejanja davčne zatajitve (ravnanja obdolženca), tudi po oceni pritožbenega sodišča jasno kažejo na preračunljivost obdolženca pri ravnanju s premoženjem in s tem brez dvoma predstavljajo konkretne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče zaključiti, da je podana utemeljena, realna nevarnost, da bo obdolženi sam ali preko pooblaščencev odtujil ali obremenil njemu lastne nepremičnine, ki predstavljajo edino premoženje obdolženca, iz katerega je mogoče realno pričakovati izpolnitev zahtevka za odvzem premoženjske koristi, in s tem onemogočil ali znatno otežil izpolnitev tega zahtevka.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00086821
KZ-1 člen 73, 73/1. ZPP člen 450b, 450b/1, 450b/2.
sporazum o priznanju krivde - predmet sporazuma o priznanju krivde - varnostni ukrep odvzema predmetov - fakultativni odvzem predmetov
Upoštevanje volje strank glede tistih vprašanj, ki so nedvomno predmet sporazuma o priznanju krivde, ne pomeni, da vsebina sporazuma omejuje odločanje sodišča o vprašanjih, ki ne smejo biti predmet sporazuma o priznanju krivde (drugi odstavek 450.b člena ZKP), ali o vprašanjih, ki bi lahko bila predmet sporazuma, pa niso (prvi odstavek 450.b člena ZKP).
Ob predpostavki, da dogovarjanje o neobveznih varnostnih ukrepih sploh ni možno, že po jezikovni razlagi prvega odstavka 450.b člena ZKP, v odločbi o odvzemu predmetov že pojmovno ne more iti za dopolnjevanje volje strank sporazuma.
Izvedenec, ki je v pogovoru z obdolžencem, ki se ni želel zagovarjati, ali s privilegirano pričo, ki o kaznivem dejanju ni želela izpovedovati, izvedel o kaznivem dejanju nekaj, česar sodišče ni moglo izvedeti, ker sta taki osebi uporabili privilegij pravne dobrote, da ne rabita izpovedovati, tega v izvedenskem mnenju ne sme povzeti, temveč mora takšne podatke ohraniti v svojem arhivu. Kljub temu pa izvedensko mnenje, če je v njem takšna izjava zapisana, ni nedovoljen dokaz, zaradi katerega bi ga bilo treba iz spisa izločiti.
uvedba preiskave - subsidiarni kazenski pregon - oškodovanec kot tožilec - zavrnitev zahteve za preiskavo - dokazi za utemeljen sum
Preiskava se uvede, ko je že podan utemeljen sum, da je znana oseba storila kaznivo dejanje in ne, da bi z uvedbo preiskave šele zbirali dokaze za očitke (zatrjevanja), ki jih ob odločanju za uvedbo preiskave ne podpira noben dokaz.
Subsidiarni kazenski pregon je mogoče prevzeti le za isto dejanje oziroma isti historični dogodek, glede katerega je državni tožilec zavrgel ovadbo ali odstopil od kazenskega pregona.
Storilec, ki si bo najprej pridobil na nezakonit način pridobljeno negotovinsko plačilno sredstvo, zatem pa to isto negotovinsko plačilno sredstvo tudi uporabil in si pridobil protipravno premoženjsko korist, bo kazensko odgovoren zgolj za uporabo negotovinskega plačilnega sredstva po drugem odstavku 246. člena KZ-1.
Očitek tatvine oškodovančeve bančne kartice je vsebovan v zakonskem znaku "pridobljeno na nezakonit način".
ZKP člen 149, 166, 340, 340/1, 340/1-1, 371, 371/2.
razveljavitev sodbe - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - kršitev pravice do obrambe - načelo neposrednosti izvajanja dokazov - pravica do zaslišanja obremenilne priče - nujna preiskovalna dejanja
Ne samo, da obdolženi pred zaslišanjem zanj obremenilnih prič B. B. in C. C. ni bil seznanjen kateri priči bo preiskovalni sodnik zasliševal tekom nujnih preiskovalnih dejanj in tudi ne, da gre za obremenilni priči, ni bil seznanjen, da obstaja možnost, da prič kasneje, na glavni obravnavi ne bo mogoče več zaslišati, niti ni bil pred njunim zaslišanjem seznanjen, da ima pravico do zagovornika, ki je lahko navzoč na zaslišanjih prič, ob tem pa je ostalo nejasno kdaj oziroma ali pravočasno je sploh bil seznanjen z zaslišanjem teh njemu tedaj neznanih prič, tudi na glavni obravnavi sodišče ni spoštovalo njegove pravice do obrambe. Kot izhaja iz odgovora GPU z dne 18. 2. 2025 je namreč sodišče razpolagalo s podatkom o bivališču vsaj ene od omenjenih prič (glede druge pa bi morebiti lahko pridobilo podatke od INTERPOLA Budimpešte), pa kljub vztrajni zahtevi obrambe, niti te ni zaslišalo. V takih okoliščinah ni mogoče zaključiti, da se je obdolženi zavestno odrekel navzočnosti na zaslišanju obremenilnih prič in možnosti njunega zaslišanja niti da obstajajo objektivne ovire za neposredno zaslišanje prič ter je mogoče prebrati njihove predhodno dane izpovedbe na podlagi 1. točke prvega odstavka 340. člena ZKP.
Sodišče ne sme uporabiti določila petega odstavka 443. člena ZKP, če upravičeni tožilec v obtožbi zatrjuje storitev kaznivega dejanja iz okrajne pristojnosti, ne glede na to, ali sodnik ocenjuje, da je bilo izvršeno hujše kaznivo dejanje. V tem primeru mora o stvari odločiti meritorno, seveda upoštevaje prepoved prekoračitve obtožbe.
kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - slabotna oseba - zakonski znaki kaznivega dejanja
Po prvem odstavku 172. člena KZ-1, veljavnega v času storitve obtožencu očitanega kaznivega dejanja, je bila slabotna oseba tista, pri kateri se zlorabi njena duševna bolezen, začasna duševna motnja, hujša duševna zaostalost, slabost ali kakšno drugačno stanje, zaradi katerega se ne more upirati. Novela KZ-1H (ki je začela veljati 30. 6. 2021) je definicijo slabotne osebe spremenila in sicer je slabotna oseba tista, pri kateri se zlorabi njena duševna bolezen, začasna duševna motnja ali hujša duševna manjrazvitost, zaradi katere ta ni sposobna podati privolitve. Namesto nesposobnosti upirati se, zakonsko besedilo zdaj govori o "nesposobnosti podati privolitev" v normativnem smislu (tj. nesposobnost učinkovito, torej pravno veljavno privoliti). Obenem je zožen krog okoliščin, z zlorabo katerih je dejanje mogoče izvršiti. Črtana je zloraba "slabosti", prav tako pa zakonsko besedilo ne vsebuje več klavzule, ki je dopuščala uporabo analogije intra legem ("kakšno drugačno stanje, zaradi katerega se ne more upirati"). Prav tako je novela zakonski znak zaostalost, nadomestila z znakom manjrazvitost. Za izpolnitev biti inkriminacije (ne glede na to, ali gre za kaznivo dejanje storjeno pred novelo KZ-1H ali po njej) ne zadošča zgolj ugotovitev, da je pri osebi podano eno od navedenih stanj, temveč tudi, da storilec takšno stanje žrtve zlorabi.
Sodišče prve stopnje je v skladu z ustaljeno sodno prakso (prim. sodba VSRS I Ips 30/2012 z dne 29. 8. 2013, sklep VSL V Kp 50250/2018 z dne 19. 9. 2022, sklep VSM V Kp 28989/2022 z dne 1. 12. 2022) pravilno pojasnilo, da samoiniciativno podane ovadbe ni mogoče šteti za obvestilo, ki ga policija pridobi od privilegirane priče in se zato iz spisa ne izloča. Prav tako ne drži, da bi morala oškodovanka ob podaji ustne ovadbe prejeti pravni pouk, saj policija oseb, ki imajo v morebitnem sodnem postopku status privilegirane priče, ni dolžna poučevati o privilegiju odpovedi pričevanju.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. ZKP člen 39, 39/1, 39/1-6.
izločitev sodnika - pristranskost sodnika - kršitev pravice do obrambe - pravna stališča sodnika
Procesno postopanje sodnika in vrsta odločitve, ki jih posamezni sodnik bodisi sam oziroma v senatu sprejme v okviru svojih pristojnosti, ne glede na to, ali so pravilne ali ne, same po sebi brez navedbe dodatnih okoliščin, ki bi kazale na pristranskost posameznega sodnika, tako ne morejo biti podlaga za njegovo izločitev.
Z nadaljnjo navedbo, da transformacija enega kaznivega dejanja v dve kaznivi dejanji ni dopustna, pa smiselno zatrjuje kršitev kazenskega zakona in izraža nestrinjanje s presojo sodišča, da je obdolženec s svojim ravnanjem izvršil dve kaznivi dejanji. V tem pa je pritožba utemeljena. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi obrazložilo, da je na mestu očitek obtožbe, da je obdolženec storil dve kaznivi dejanji, ker je uporabil dve na motorno vozilo pritrjeni ponarejeni registrski tablici in s tem uporabil dve ponarejeni javni listini, a takšno stališče ni pravilno. Ponarejena je bila registrska tablica z oznako E-..., torej ena javna listina, njena ponaredka pa sta bila z namenom, da prikažeta registracijo avtomobila in tako omogočita njegovo udeležbo v prometu, nanj pritrjena. Z uporabo teh ponaredkov je obdolženec zasledoval isti cilj, da v prometu uporablja avtomobil, ki ni registriran, je pa opremljen z registrskima tablicama, ki prikazujeta, da je registriran v skladu s predpisi, kar je pogoj za udeležbo v cestnem prometu. S svojim ravnanjem ni izpolnil zakonskih znakov dveh, temveč enega kaznivega dejanja ponarejanja listin iz tretjega odstavka 251. člena KZ-1, zato je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu pritrdilo in izpodbijano sodbo v izreku o krivdi spremenilo tako, da je ravnanje obdolženca pravno opredelilo kot eno kaznivo dejanje ponarejanja listin iz tretjega odstavka 251. člena KZ-1, v izreku o kazenski sankciji pa je v okviru izrečene pogojne obsodbe zanj določilo eno kazen.
V posledici ugotovljenega se tako porajajo utemeljeni pomisleki, ali je bila odreditev vročanja sodnega pisanja po detektivu dne 15. 2. 2025 na naslov ..., sploh utemeljena in tudi dejansko uspešna, račun zanjo v višini 65,01 EUR pa upravičeno izstavljen, zato se zaključek sodišča prve stopnje, da je oškodovanec te stroške povzročil po svoji krivdi, izkaže za vprašljivega.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00089935
Pogodba med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino o izročitvi člen 2, 3, 3-4. ZIKS-1 člen 28, 28/1. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11.
izvršitev kazni zapora - pogoji za izročitev tujca - zastaranje izvršitve kazni zapora - poziv na prestajanje kazni zapora - vročanje poziva na prestajanje kazni - vročanje osebi s prebivališčem v tujini - osebno vročanje - nadomestna vročitev sodnega pisanja - sprememba naslova - dolžnost obvestila o spremembi naslova - seznanitev s pisanjem - nedosegljivost obdolženega - izogibanje pred prestajanjem zaporne kazni - zadržanje zastaranja - dovoljenje za začasno prebivanje tujca - potek dovoljenja - izselitev - evropski nalog za prijetje in predajo
Sodišče prve stopnje ni izrecno zapisalo, da je bil poziv na prestajanje kazni zapora obsojencu osebno vročen, temveč da šteje, da je bil obsojenec s predmetnim pozivom seznanjen. Z navedeno ugotovitvijo soglaša tudi pritožbeno sodišče, saj temelji na spisovno skladnih podatkih, in sicer, da je naslov za vročanje obsojencu C. edini naslov, ki je bil sodišču znan po uradno dostopnih evidencah ter da obsojenec sodišču ni sporočil spremembe naslova svojega dejanskega prebivanja. Zato je obsojencu poziv na prestajanje kazni povsem utemeljeno in upravičeno vročalo na navedeni kot edini znani naslov obsojenca. Glede na navedeno ter da je bil sicer poziv vročen obsojenčevi materi, ki pa je povratnico podpisala, torej vročitev ni odklonila in tudi morebiti ni pripomnila, da obsojenec na tem naslovu ne živi in da mu pošiljke ne bo mogla posredovati, je sodišče razumno štelo oziroma sklepalo, da je bil obsojenec s pozivom seznanjen. Dejstvo pa je tudi, da sodišče do obsojenčeve vloge z dne 9. 7. 2025 zoper poziv oziroma vročanje le-tega ni prejelo nikakršnega ugovora s strani obsojenca.
Glede na način in okoliščine storitve kaznivega dejanja, ko naj bi bili storilci očitno pripravljeni na izvršitev le-tega, ko naj bi na sam kraj prišli z ustrezno opremo (uporaba maskirnih mask in rokavic, menjava obutve pred samo izvršitvijo kaznivega dejanja, iskanje trgovin z mobilnim telefonom na spletu), imeli naj bi razdeljene vloge in upoštevaje tudi obdolženčevo predhodno kaznovanost (kaznovan tako v Romuniji, kot Italiji), je presoja prvostopenjskega sodišča o obstoju ponovitvene nevarnosti povsem pravilna. Okoliščine, da ima obdolženec družino in visoke mesečne prihodke niso ostale spregledane, vendar pa je, glede na to, da so obstajale že pred storitvijo očitanega dejanja, logičen zaključek, da obdolženca ne odvrnejo od izvrševanja kaznivih dejanj, kot tudi ne vplivajo na njegovo mobilnost in begosumnost.
Prvostopenjsko sodišče se je tudi povsem ustrezno opredelilo do možnosti uporabe milejšega ukrepa (pritožbeno je predlagana varščina v višini 5.000,00 EUR). Pritožbeno sodišče pritrjuje, da tak ukrep ne bi bil zadosten, saj predstavlja manj kot dve mesečni plači obdolženca in ne bi odpravil obdolženčeve begosumnosti (čemur je varščina primarno namenjena) in tudi ne ponovitvene nevarnosti, ki je prav tako podana v sferi obdolženca.
podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - obstoj utemeljenega suma - priporni razlog ponovitvene nevarnost - nujnost in sorazmernost ukrepa - milejši ukrep - hišni pripor
Sodišče prve stopnje je natančno obrazložilo obstoj ponovitvene nevarnosti, ki se kaže predvsem v številčnosti izvršenih kaznivih dejanj, za katere so predpisane visoke zaporne kazni. Tako je zaključilo, da je obdolženec vztrajen, ob tem pa tudi ugotovilo, da ob predpisanih zdravilih s strani psihiatrinje zlorablja prepovedane droge ter živi neurejeno in je brez zaposlitve.
Poseg v osebno svobodo obdolženca je sorazmeren s potrebo po zagotovitvi varnosti ljudi, predvsem mladoletnih oškodovank.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pripor nujno potreben ukrep ter milejši ukrepi ne bi bili uspešni, saj noben milejši ukrep ne zagotavlja stalnega nadzora in posledično ne bi zagotovil, da obdolženi na prostosti dejanja ne bi ponovil. Na navedeno prepričljivo kaže obdolženčeva vztrajnost pri izvrševanju raznovrstnih kaznivih dejanj ter uživanje prepovedanih drog. Obdolžencu ni za zaupati, da milejših ukrepov ne bi zlorabil in nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj.
razveljavitev sklepa - ustavitev kazenskega postopka - fikcija umika predloga - navzočnost oškodovanca - neupravičen izostanek z naroka - pravilnost vročitve - podpis na vročilnici - kršitev pravice do sodelovanja v postopku
V kolikor se izkaže, da podpis na povratnici dejansko ni oškodovančev oziroma v primeru, da sodišče prve stopnje ne bo moglo brez dvoma zaključiti, da je oškodovanec podpisnik izpostavljene povratnice, bo moralo vnovič razpisati glavno obravnavo.
Izrek odvzema predmetov ima temelj izključno v njegovi izvršitvi kaznivega dejanja, zato gre za upravičen varnostni ukrep, ne oziraje se na to, ali obsojencu povzroča nevšečnosti. Slednjega bi se bilo treba zavedati pred odločitvijo za izvršitev kaznivega dejanja.
Prav ima sodišče prve stopnje, da gre glede na težo kaznivega dejanja, njegove škodljive posledice in nevarnost ponovne uporabe mobilnega telefona v tovrstne namene za nujen in sorazmeren ukrep. To velja še zlasti upoštevaje, da so bile vsebine osebne narave (ki niso povezane s kaznivim dejanjem), prenesene na poseben podatkovni medij in vrnjene obsojencu, v obsegu, kolikor je to bilo mogoče. Tako zagovornik ne more uspeti z navedbami, da ima obsojenec na telefonu fotografije prijateljev, ki so padli v vojni.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSC00086748
ZIKS-1 člen 12, 12/1. KZ-1 člen 86, 86/4.
nadomestitev kazni zapora - zapor ob koncu tedna - alternativna izvršitev kazni zapora - osebnostna urejenost obsojenca - zaposlitev - pogoji za ugoditev predlogu
Sodišče prve stopnje je vpogledalo v podatke registra ZZZS in je opravilo poizvedbe pri delodajalcu in na podlagi navedenega ugotovilo, da obsojenec v času podaje predloga formalno ni bil zaposlen, v vsakem primeru pa tudi ni toliko osebnostno urejen, da bi se ugodilo njegovemu predlogu. Zgolj možnost zaposlitve oziroma obljuba zaposlitve pa ne zadosti pogoju iz 1. alineje prvega odstavka 12. člena ZIKS-1.Tudi po presoji drugostopenjskega sodišča bo le prestana kazen zapora v zavodu za prestajanje kazenskih sankcij na obsojenca vplivala dovolj vzgojno, da bo doumel, da mora prevzeti odgovornost za svoja ravnanja.