Edini dostop do in iz sporne etaže je bil po lestvi in nobenega dvoma ni, da je ena od solenitetnih prič, torej A. A., šla po tej lestvi, kar je bilo tekom postopka nedvomno potrjeno, temu pa pritožba niti ne nasprotuje. B. B. in obtoženec pa po lestvi nista splezala, temveč sta ostala pod lestvijo (o tem skladno tako B. B. kot priči C. C. in A. A.), od koder pa sta tudi slednja prav tako lahko spremljala dogajanje in bi lahko videla, če bi bilo delo policistov kakor koli vprašljivo. S tem je nedvomno bil vsem omenjenim udeležencem omogočen stalni nadzor nad delom policije pri izvedbi hišne preiskave, onemogočeno pa kakršno koli podtikanje dokazov v kontekstu policijske zlorabe, tj. predvsem v situaciji, ko je bila v etaži najdena tako velika količina droge, da bi jo bilo nemogoče nezaznano prinesti v te prostore.
Pritožbeno sodišče glede pritožbenih navedb zagovornice o odsotnosti pravnega pouka pričama pri hišni preiskavi pojasnjuje, da tudi morebitna odsotnost tega pouka po tretjem odstavku 216. člena ZKP že izhodiščno ne privede do ekskluzijske sankcije, saj v 219. členu ZKP ta kršitev ni navedena, enako pa velja za opustitev branja zapisnika o hišni preiskavi.
V luči koncepta pričakovane zasebnosti gre v primeru družinskega stanovanja za deljeno zasebnost med družinskimi člani, kar pomeni, da je namenu tretjega odstavka 36. člena Ustave RS in prvega odstavka 216. člena ZKP zadoščeno, če je ob izvedbi hišne preiskave navzoč en polnoleten družinski član. Ob ugotovitvi, da je bil ob hišni preiskavi prisoten obtoženec, je povsem nepomembno, kje sta se takrat nahajali mama Č. Č. in sestra D. D.
Upoštevaje izvedensko mnenje, da so bile najdene rastline stare od 8 do 10 tednov, in upoštevaje za obtoženca ugodnejšo oceno (in dubio pro reo), da je obtoženec posadil že sadike, ki rastejo krajši čas, zgolj osem tednov, so bile tako v vsakem primeru rastline posajene vsaj do okvirnega datuma 10. 4. 2014, ko pa se obtoženec še ni nahajal na prestajanju zaporne kazni. Upoštevaje, da je prvo sodišče njegov zagovor, da se je na Vrhniki nahajal že od 8. ali 9. 3. 2014, pravilno ocenilo kot neresničnega, kar velja tudi za del zagovora, v katerem je trdil, da najdene prepovedane substance last M. M., pa se tako pritožbenemu sodišču ni pojavil prav noben dvom, da je bil ravno obtoženec tisti, ki je z namenom prodaje neupravičeno gojil 46 rastlin prepovedane droge konoplje, oskrbo katerih je po 22. 4. 2014 predal neznani osebi.
Drži, kar izpostavlja pritožba, da se v spisu nahajajo izjave oškodovancev, da želijo, da se obdolženec vrne domov in da je ukrep prepovedi približevanja nepravičen oz. da umikajo vložene kazenske ovadbe zoper obdolženca. Vendar sta oškodovanca D. D. in E. E. na glavni obravnavi jasno izpovedovala o strahu pred obdolžencem in pojasnila tudi, da so bile te izjave podpisane zgolj zato, da bi obdolžencu dala še eno priložnost, ki jo je zapravil in mu nista pripravljena oprostiti še enkrat, torej so očitno zadeve eskalirale do te mere, da želita nadaljevati pregon. Zgolj B. B. pa je povedal, da se obdolženca ne boji. Pritožbene navedbe, da sodišče torej ni upoštevalo spremembe stališč oškodovancev, so zmotne, saj je zgolj B. B. na glavni obravnavi izpovedoval drugače kot pri podaji ovadbe, kot že pojasnjeno pa bo stvar dokazne ocene presoja, zakaj je prišlo do te spremembe ter katera od izpovedb je verodostojnejša.
Odločitev sodišča, da za prepoved približevanja ni več razlogov, bi obdolžencu in njegovim najbližjim omogočila stike in postopno zbliževanje, ne bi pa omogočila zaključka, da je obdolženec s teto, bratrancem in dedkom že zmožen ustrezno bivati v vsakodnevnem življenju, ki prej ali slej prinese tudi različna nesoglasja - zlasti upoštevaje, da zadeva, ki naj bi bila povod za očitano kaznivo dejanje, torej nerešena vprašanja glede dedovanja kmetije, še ni zaključena in spori glede tega še niso razrešeni. Vsled vsega navedenega pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom, da je ponovitvena nevarnost pri obdolžencu še vedno podana.
Ker se obdolžencu kot izvršitveno ravnanje očita uporaba spremenjene listine, ne pa (tudi) njena ponareditev ali sprememba, so pritožbena zatrjevanja, da obdolženec tega potrdila ni predrugačil, za presojo njegove krivde povsem nepomembna. Bistvo kaznivega dejanja overitve lažne vsebine je v potrditvi lažne vsebine v javni listini na podlagi storilčevih navajanj lažnih okoliščin ali zamolčanja takšnih relevantnih okoliščin. Kaznivo dejanje je storjeno, ko je v listini potrjena lažna navedba, ki ima pomen za pravna razmerja. Storilec kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po 253. členu KZ-1 je lahko kdorkoli oziroma vsak, ki z nekim (izvršitvenim) ravnanjem spravi pristojni organ ali notarja v zmoto in s tem doseže, da ta v javni listini, zapisniku, knjigi ali poslovni listini potrdi karkoli lažnega, kar naj bi bil dokaz v pravnem prometu.
Ker iz priloženih dokazil tudi po oceni pritožbenega sodišča, ne izhaja noben razlog po 24. členu ZIKS-1, torej tudi ne uveljavljeni razlog, da je v obsojenčevi ožji družini kdo huje bolan in je nujno potrebna obsojenčeva pomoč (pri čemer morata biti oba pogoja podana kumulativno), je odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi obsojenčeve prošnje pravilna in zakonita.
Odveč je razprava o potrebnosti izvedenca s področja medicinske stroke, upoštevaje, da je sodišče prve stopnje zgolj pravilno presodilo, da zahtevani pogoj o nujni potrebnosti pomoči obsojenca hudo bolnemu očetu, iz dokazil, ki jih je obsojenec predložil, ne izhaja.