IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00079447
KZ-1 člen 86, 86/9.
delo v splošno korist - smotrnost
Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da izvršitev zaporne kazni z delom v splošno korist pri obsojenki ne bi bila smotrna, ker ne bi delovala generalno in specialno preventivno, niti v smeri resocializacije obsojenke in je ne bi odvrnila od ponovnega izvrševanja kaznivih dejanj, saj se očitno raje kot s poštenim delom preživlja z izvrševanjem kaznivih dejanj. Pravilno je sodišče prve stopnje poudarilo tudi, da mora kazen zapora ohraniti tudi svoje bistvo - povračilnost v smislu sodobnega pojmovanja tj. neodobravanja kršitev norm na način, ki obsojenca tako ali drugače prizadene.
odločba o kazenski sankciji - povratništvo - okoliščine iz družinskega življenja
Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da ni prav nobene podlage za spremembo kazenske sankcije v korist obdolženca. Prvostopno sodišče je namreč pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo vse okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije ter je obdolžencu izreklo po vrsti in višini povsem primerno kazensko sankcijo. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo težo obravnavanih kaznivih dejanj, stopnjo obdolženčeve krivde, okoliščine, v katerih so bila kazniva dejanja storjena, kakor tudi osebnost obdolženca, njegovo prejšnje življenje ter vse tiste okoliščine, ki vplivajo na izbiro in odmero kazenske sankcije in je obdolžencu določilo povsem primerne posamične in izreklo primerno enotno zaporno kazen. Pri odmeri posameznih in enotne kazni so v zadostni meri prišle do izraza tudi vse olajševalne okoliščine, ki jih v pritožbi izpostavlja obdolženčeva zagovornica, tudi obdolženčevo priznanje krivde. Prvostopno sodišče pa pri odmeri kazni utemeljeno ni moglo prezreti obteževalnih okoliščin, ki so prav tako izpostavljene v izpodbijani sodbi. Obdolženec je namreč specialni povratnik, že predkaznovan tudi za istovrstna kazniva dejanja, pa več kot očitno do sedaj izrečene kazenske sankcije niso nanj imele prav nobenega vpliva. Obdolženec je tako tokrat obravnavana kazniva dejanja izvrševal v času preizkusne dobe, določene v drugi pravnomočni sodbi, navedeni v izpodbijani sodbi. Več kot očitno je torej, da obdolženca od izvrševanja kaznivih dejanj do sedaj izrečene sankcije niso odvrnile. Od izvrševanja vedno novih kaznivih dejanj zoper premoženje obdolženca niso odvrnile niti njegove družinske razmere, ki jih v pritožbi izpostavlja njegova zagovornica. Skrb za otroka s posebnimi potrebami in nosečo ženo obdolženca namreč nista odvrnila od izvrševanja vedno novih kaznivih dejanj, tako da navedeno tudi ne more biti razlog za znižanje kazni obdolžencu, kot to v pritožbi predlaga njegova zagovornica.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO PRAVO ČLOVEKOVIH PRAVIC - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO
VSL00079079
URS člen 18. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4. Okvirni sklep Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami člen 5, 8, 8/1. ZSKZDČEU-1 člen 10, 11, 23, 23/4.
evropski nalog za prijetje in predajo - predaja, izročitev slovenskega državljana drugi državi članici EU - predaja osebe brez soglasja - ponovna odreditev pripora - postopek za prijetje in predajo med državami članicami - sklep o dovolitvi predaje osebe drugi državi - pravica do izjave v postopku - predhodni postopek - bivalne razmere v zaporu - poizvedbe sodišča - seznanitev z ugotovitvami postopka - razlogi za zavrnitev predaje zahtevane osebe - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja - načelo vzajemnega priznavanja
Pravica do izjave zahtevane osebe in njegove obrambe po vsebini ni bila kršena in s tem tudi ne ustavne pravice zahtevane osebe. Pregled spisovnega gradiva izkazuje, da rezultat poizvedb zahtevani osebi in njegovi obrambi res ni bil posebej vročan, s posebno odredbo v seznanitev, vendar je vsebina navedenega odgovora v celoti, z enakim tekstom povzeta v predlogu preiskovalne sodnice, posredovanem izvenobravnavnemu senatu. Tako sestavljen predlog preiskovalne sodnice pa je bil zahtevani osebi in zagovornici tudi posredovan s pozivom, da v roku treh dni na naveden predlog podata morebitne pripombe. Naveden predlog je zahtevana oseba prejela 1. 7. 2024, njegova zagovornica 14. 6. 2024, vendar nihče od njiju v zvezi s posredovanim jima predlogom preiskovalne sodnice ni podal nikakršnih pripomb ali zahtev v smeri oprave dodatnih pojasnil, kar bi gotovo lahko storila, glede na to, da je o zadevi prvostopenjsko sodišče odločilo 11. 7. 2024. Tako se izkaže, da sta zahtevana oseba in njegova zagovornica imela dejansko možnost izjaviti se tudi o vsebini pridobljenih podatkov, pa tega nista storila, zato se na zatrjevano kršitev ne moreta uspešno sklicevati in je tudi pravilno razlogovanje prvostopenjskega sodišča o tem.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00086141
KZ-1 člen 54, 54/1, 204, 204/2. ZKP člen 17, 52, 52/1, 53, 53/2, 147, 371, 371/1, 371/1-5. OZ člen 69, 74, 74/1, 75. ZGD-1 člen 515.
tatvina - nadaljevano kaznivo dejanje - predlagalni delikt - predlog za pregon - procesna predpostavka za odločanje - upravičeni predlagatelj - oškodovanec - predlog oškodovanca - oblika in vsebina predloga - izjava volje - ovadba kot predlog za pregon - pooblastilo za vložitev predloga - zastopanje pravne osebe - upravičenost za zastopanje - poslovodja - zakoniti zastopnik družbe - možnost zastopanja - pooblastitev - delavec oškodovanca - vodja enote - prodajalec - oblika pooblastila - ustno pooblastilo - pogodba o zaposlitvi s poslovodno osebo - obstoj procesne predpostavke - obstoj pooblastilnega razmerja - pravočasnost predloga za pregon - vložitev kazenske ovadbe zoper neznanega storilca
Spisovno je izkazano, da je bila v vseh štirih v pritožbi izpostavljenih primerih kazenska ovadba oziroma predlog za pregon podana v zakonsko predpisanem roku s strani upravičene osebe. Gospodarsko družbo namreč zastopa zakoniti zastopnik, poleg njega pa lahko tudi pooblaščenci. Družba mora imeti zakonitega zastopnika, poleg njega pa ima lahko tudi enega ali več pooblaščencev. Družba lahko preko svojih zakonitih zastopnikov za opravljanje določenih poslov družbe pooblasti tudi druge osebe (pooblaščenci). Njihovo upravičenje za zastopanje družbe izvira iz volje družbe oziroma njenega zakonitega zastopnika. Družba lahko podeli bodisi generalno bodisi specialno pooblastilo. Obseg pooblastila pooblaščencev družbe določa pooblastitelj, torej družba oziroma njen zakoniti zastopnik (razen za prokurista, pri katerem obseg pooblastila določa zakon, konkretno ZGD-1). Prav ima sicer zagovornik, ko izpostavlja, da delavec gospodarske družbe, četudi je vodja poslovalnice, ni zakoniti zastopnik družbe, saj trgovinski poslovodja ni poslovodja v smislu 515. člena ZGD-1. To pa pomeni, da lahko zastopa družbo le na podlagi izjave volje družbe, torej na podlagi pooblastilnega razmerja. Tudi prodajalka trgovine, oškodovane s kaznivim dejanjem tatvine, je lahko upravičena, da poda predlog za pregon storilca, če se izkaže, da jo je lastnik trgovine za to pooblastil (Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 126; sodba VSRS I Ips 123/98 z 30. 9. 1998).
Drži sicer ugotovitev pritožnika, da se je sodišče prve stopnje šele v zadnji fazi glavne obravnave podrobneje ukvarjalo in razčiščevalo obstoj pooblastilnega razmerja, vendar pa se ni moč strinjati s pritožnikom, da je na ta način sodišče neupravičeno popravljalo napako tožilstva in reševalo obstoj procesne predpostavke. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje, ki je to storilo brez dokaznega predloga tožilstva, je skladno s pravili kazenskega postopka. Sodišče je namreč tisto, ki mu ZKP v 17. členu nalaga dolžnost, da po resnici in popolnoma ugotovi dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe (načelo iskanja materialne resnice), v ta namen pa lahko izvaja tudi dokaze po uradni dolžnosti.
oškodovančev prevzem kazenskega pregona - zahteva upravičenega tožilca - zavrženje obtožnega predloga - opis dejanja v obtožnem aktu - ovadba oškodovanca
Po oceni sodišča druge stopnje vse v ovadbi naznanjene okoliščine predstavljajo obravnavani historični dogodek in zato ravnanje tožilstva, ki se ob zavrženju kazenske ovadbe do vseh dejstev ni opredelilo, ne sme imeti škodljivih posledic za oškodovanca kot tožilca na način, da bi bil zaradi tega onemogočen v uveljavljanju svoje pravice do nadaljevanja kazenskega pregona.
Poleg tega pa velja v konkretnem primeru opozoriti tudi na določbo 433. člena ZKP, po kateri lahko oškodovanec, če državni tožilec v roku enega meseca po prejemu ovadbe ne vloži obtožnega predloga in ne obvesti oškodovanca, da je zavrgel ovadbo ali odložil kazenski pregon, sam začne pregon s tem, da poda na sodišču obtožni predlog. Gre za izjemo od splošnega pravila, vsebovanega v 60. členu ZKP, saj oškodovancu omogoča prevzem pregona tudi v primeru neaktivnosti državnega tožilca.
sklep o disciplinskem kaznovanju zagovornika - denarna kazen za zagovornika - zavlačevanje postopka - predlog za izločitev dokazov - objektivna in subjektivna predpostavka - namen - okoliščine konkretnega primera - merila za napolnitev pravnega standarda - malomarno ravnanje
Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da ugotovljene okoliščine kažejo na to, da je odvetnica s podanim predlogom za izločitev dokazov očitno merila izključno na zavlačevanje kazenskega postopka. Za disciplinsko sankcioniranje v skladu s 140. členom ZKP ni dovolj, da oseba v objektivnem smislu zlorabi svojo pravico in s tem zavlačuje postopek. Izkazati je treba tudi subjektivno komponento, ki je zajeta v disciplinskem prestopku - da kršitelj (očitno) meri na zavlačevanje kazenskega postopka. Tako je treba izkazati tudi namen udeleženca za zavlačevanje postopka. To pomeni, da zloraba (procesne) pravice in zavlačevanje kazenskega postopka iz malomarnosti ne smeta biti razlog za disciplinsko denarno kaznovanje zagovornika in drugih udeležencev
obstoj utemeljenega suma - priporni razlog - begosumnost - preizkus razlogov za pripor - sprememba sodbe - sprememba pravne kvalifikacije
Utemeljen sum, da sta obtoženca storila očitano kaznivo dejanje izhaja iz nepravnomočne obsodilne sodbe, ki jo je sodišče prve stopnje v krivdoreku spremenilo le glede pravne kvalifikacije kaznivega dejanja in v izrečenih zapornih in denarnih kazni. Čeprav se sprememba nanaša na milejšo pravno kvalifikacijo obravnavanega kaznivega dejanja in je zaradi tega prišlo do nižje izrečene kazni zapora, je zaporna kazen še vedno relativno visoka, zato priporni razlog begosumnosti pri obtožencih še vedno obstoji v enaki meri, saj se okoliščine, ki jih je nazadnje ugotovilo sodišče prve stopnje po izreku sodbe, niso v ničemer spremenile.
Sama ugotovitev uporabe predmeta (telefona) pri kaznivem dejanju ne zadošča. Varnostni ukrep odvzem predmetov po prvem odstavku 73. člena KZ-1 je fakultativni ukrep, zato bi morala odločitev o izreku takšnega ukrepa vsebovati tudi utemeljitev o ugotovitvi obtoženčeve nevarnosti, da bi zasežen mobilni telefon s pripadajočima SIM karticama obtožena uporabila pri storitvi morebitnega novega kaznivega dejanja, kar utemeljeno izpostavlja tudi zagovornik v pritožbi. Materialnopravno izhodišče, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločbo o izreku varnostnega ukrepa po prvem odstavku 73. člena KZ-1, je zato napačno.
Izvedensko mnenje se izloči iz spisovnega gradiva samo v primeru, če so podani razlogi iz prvega odstavka 251. člena ZKP. Nestrokovnost mnenja oz. zatrjevanja, s katerimi se izraža dvom o pravilnosti izdelanega izvedenskega mnenja, ne morejo biti razlog za izločitev izvedenskega mnenja, saj so strokovnost, verodostojnost in sprejemljivost vsebine izvedenskega mnenja predmet dokazne ocene sodišča, pri čemer pa mora sodišče morebitne nejasnosti, nepopolnosti in druge pomanjkljivosti izvedenskega mnenja odpraviti upoštevaje 257. in 258. člen ZKP.
izločitev dokazov - mladoletna priča - zaslišanje mladoletne osebe - zaslišanje otroka - pravna dobrota
Uradne zaznamke o obvestilih, ki so jih policiji dale osebe, za katere se izkaže, da imajo status privilegirane priče po drugem odstavku 236. člena ZKP, se izloči iz spisa le v primeru, če se te osebe ob kasnejšem zaslišanju pred sodiščem, po tem, ko jih sodišče pouči o pravni dobroti, odrečejo pričanju. To pa pomeni, da v kolikor se te osebe pričanju ne odrečejo, uradnih zaznamkov z njihovimi izjavami ni potrebno izločati. Čeprav je torej mld. oškodovanka podala izjavo policistki, ne da bi bila predhodno poučena o pravni dobroti po drugem odstavku 236. člena ZKP in je taista izjava kasneje zabeležena tudi v drugih listinah, kasneje pa je bila oškodovanka zaslišana pri izvedencu, brez pouka, medtem ko pred sodiščem ni bila zaslišana in ji tako nikoli ni bil dan pravni pouk o pravni dobroti, razlogi za izločitev njene izjave in njenih reprodukcij v drugih dokazih niso podani.
Kdaj gre za stroške, ki jih je procesni udeleženec povzročil po svoji krivdi, je dejansko vprašanje. Iz zgoraj povzete določbe prvega odstavka 94. člena ZKP gre zaključiti, da so to stroški, ki jih je procesni udeleženec povzročil s procesno nedisciplino oziroma z zlorabo procesnih pravic. Krivdni razlogi, ki so podlaga za naložitev plačila stroškov po določbi prvega odstavka 94. člena ZKP, morajo biti najprej objektivno izkazani, istočasno pa pogojeni z zavedanjem procesnega udeleženca o ignoriranju ali zlorabi procesnega dejanja, zaradi česar v nadaljevanju takšni stroški nastanejo. Ker so navedbe sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa glede vabljenja oškodovanca na glavno obravnavo za dne 13. 1. 2023 in za dne 13. 2. 2024 v nasprotju s podatki sodnega spisa, ko je sodišče prve stopnje v obeh primerih vročalo vabili oškodovancu po pooblaščenem vročevalcu, ne da bi mu pred tem skušalo vročiti vabili po redni pošti, oškodovancu seveda ni mogoče očitati, da se je vročitvi vabila po redni pošti izmikal. Tako mu tudi ni mogoče očitati, da je stroške, ki so nastali zaradi angažiranja pooblaščenega vročevalca, povzročil po svoji krivdi.
Ta varnostni ukrep se izreka storilcu kaznivega dejanja zaradi njegove nevarnosti, ki izhaja iz možnosti, da storilec še naprej razpolaga s predmeti, navedenimi v prvem odstavku 73. člena KZ-1, to je s predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje ali so nastali s kaznivim dejanjem. Gre za fakultativni ukrep, saj o nevarnosti storilca sodišču ni treba odločati le v tistih primerih, ko je v skladu z določbo četrtega odstavka tega člena odvzem predmetov v zakonu določen kot obvezen. Zato bi morala odločitev o izreku takšnega ukrepa vsebovati tudi utemeljitev o ugotovitvi obtoženčeve nevarnosti, da bi zasežen mobilni telefon s pripadajočima SIM karticama uporabil pri storitvi morebitnega novega kaznivega dejanja. Za izrek varnostnega ukrepa odvzema predmetov namreč zgolj ugotovitev uporabe predmeta (telefona) pri kaznivem dejanju ne zadošča. Materialnopravno izhodišče, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločbo o izreku varnostnega ukrepa po prvem odstavku 73. člena KZ-1, je zato napačno.
vrnitev v prejšnje stanje - sodba o kaznovalnem nalogu - ugovor zoper sodbo o kaznovalnem nalogu - upravičeni vlagatelj
Pravico do vložitve prošnje za vrnitev v prejšnje stanje ima zgolj in samo obdolženi, ne pa tudi sestra z izkazanim oz. predloženim pisnim pooblastilom. Samo prošnjo bi sicer lahko vložil tudi zagovornik, vendar pritožnice kot obdolženčeve sestre ni mogoče šteti za zagovornico.
S tem, ko sodišče prve stopnje v izrečeni varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja ni vštelo časa dejanskega odvzema vozniškega dovoljenja obdolžencu, je prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu.
izvršitev tuje sodne odločbe - izvršitev kazenske sodbe tujega sodišča - način izvršitve - predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - vikend zapor
Določba tretjega odstavka 139. člena ZSKZDČEU-1 pa je jasna in nedvoumna in sicer, da domače sodišče, ko prevzame v izvršitev tujo sodbo, ne sme spreminjati vrste, trajanja in načina izvršitve kazenske sankcije, razen izjem, ki pa niso predmet te zadeve. Izvršitev triletne zaporne kazni predstavlja način izvršitve, kot je bil določen v tuji sodbi, in zato v tega glede na izrecno zakonsko prepoved ni dopustno poseči.
ZKP člen 156, 165, 165a, 220, 220/2, 285e. EJT preambula 15, 80. ZBan-3 člen 145.
izločitev dokazov - kršitev ustavnih pravic - Evropsko javno tožilstvo (EJT) - evropski delegirani tožilec - preiskava v kazenskem postopku - preiskovalna dejanja - preiskovalni sodnik - funkcionalna pristojnost - bančni podatki - zaupni podatki
Uredba 2017/1939/EU torej s svojim neposredno zavezujočim učinkom in hierarhično nadrejenostjo nacionalnemu pravu ne predvideva več faze sodne preiskave, temveč pristojnost za začetek in vodenje predkazenskega postopka dodeljuje EDT. Vendar zgolj zato ni mogoče pritrditi stališču pritožnika, da je prišlo zaradi takšne zasnove predkazenskega postopka do kršitve ustavnih pravic obdolženca, še zlasti, ker se je zaslišanje prič, glede katerih je zagovornik predlagal izločitev zapisnikov o zaslišanju, opravljalo pred preiskovalno sodnico vključno z vsemi zahtevanimi pravnimi pouki.
Zaključkov ne more omajati zagovornik obtožene z lastno dokazno oceno podatkov in zaključkov izvedenca dr. E. E. ter z navedbami, da je obtožena za mladoletno oškodovanko skrbela po svojim najboljših močeh in v skladu s svojimi sposobnostmi. Zato je po prepričanju pritožbenega sodišča, upoštevajoč vse navedeno, obstoj razlogov za ukrep prepovedi približanja (195.a člen ZKP) zoper obtoženo še vedno povsem utemeljen.
stroški kazenskega postopka - krivdno povzročeni stroški - poseben sklep o stroških kazenskega postopka
O krivdnih stroških izda sodišče poseben sklep, razen če odloči o stroških, ki jih morata povrniti zasebni tožilec in obsojenec v odločbi o glavni stvari (drugi odstavek 94. člena ZKP). V skladu s sodno prakso v primeru odmere krivdnih stroškov po 94. členu ZKP sodišče na podlagi drugega odstavka 94. člena ZKP odloči s posebnim sklepom le glede drugih procesnih udeležencev (oškodovanec, oškodovanec kot tožilec, zagovornik, zakoniti zastopnik, pooblaščenec, priča, izvedenec, tolmač in strokovnjak), saj na ta način omogoči pravico do pritožbe, medtem ko se obsojencu in zasebnemu tožilcu stroški, ki so nastali po njuni krivdi, naložijo v plačilo s sodbo ali s sklepom, s katerim se odloči o glavni stvari.
Določbo drugega odstavka 94. člena ZKP je torej potrebno tolmačiti tako, da se obsojencu stroški, ki so nastali po njegovi krivdi, naložijo v plačilo s sodbo ali s sklepom, s katerim se odloči o glavni stvari.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00078233
ZIKS-1 člen 12. KZ-1 člen 86.
vikend zapor - zapor ob koncu tedna - zaposlitev - opravljanje dela - osebnostna urejenost obsojenca
Namen alternativnega načina prestajanja zaporne kazni s t. i. vikend zaporom je v tem, da se obsojencu omogoči, da nadaljuje z opravljanjem dela oz. z izobraževanjem. Zato kljub temu, da iz prvega odstavka 12. člena ZIKS-1 izhaja, da se lahko zapor ob koncu tedna dopusti obsojencu, ki je v času odločanja o načinu izvršitve kazni zapora zaposlen, za izpolnjevanje tega pogoja (zaposlitve ali šolanja) ne zadošča zgolj formalnopravno urejen status, temveč dejansko opravljanje dela oz. izobraževanje.
Utemeljitev neogibnosti pripora sama po sebi vsebuje (tudi) presojo, da milejši ukrep ne pride v poštev. Sodiščeprve stopnje je v izpodbijanem sklepu o podaljšanju pripora presodilo, da je pripor v konkretnem primeru edini primeren, sorazmeren in neogiben ukrep za zagotovitev varnosti ljudi, da milejši ukrep ne pride v poštev.