Kljub posegu v obtoženčevo pravico do nedotakljivosti stanovanja ni prišlo do kršitve te pravice in da tudi USB ključek, ki je v vprašanju, v takšni situaciji ni bil pridobljen protiustavno, saj je pravica obtoženca omejena s pravicami drugih, v tem primeru z osebnostnimi pravicami otroka (tretji odstavek 15. člena Ustave), katerega zaščita ima v predmetni situaciji prednost ter se mora pravica obtoženca iz 36. člena Ustave umakniti uresničevanju družbeno pomembnejših vrednot.
Za t. i. spolno dejanje v kontekstu tretjega odstavka 173. člena KZ-1 gre praviloma takrat, ko pride do fizičnega (telesnega) stika med dvema osebama (obtožencu očitana izvršitvena ravnanja poljubljanja deklice na lica in enkrat na usta ter lizanje z jezikom po spolovilu), za drugačen poseg v spolno nedotakljivost v smislu privilegirane oblike kaznivega dejanja po četrtem odstavku 173. člena KZ-1 pa običajno z nekontaktnimi ravnanji storilca (kamor se uvršča drgnjenje spolnega uda z rokami do ejakulacije pred otrokom), ne glede na to, ali gre za ravnanja nizke intenzitete oziroma kratkotrajnosti.
Prvostopenjsko sodišče je na podlagi izkazanih okoliščin, torej pretresenosti obtoženca, svojega kritičnega in konstruktivnega odnosa, pripravljenosti sodelovati v postopku, obžalovanja in predhodne nekaznovanosti ustrezno pretehtalo, da ni več utemeljen sklep, da bi obtoženec v primeru izpustitve na prostost ponovil istovrstno kaznivo dejanje. Pri tem zgolj teža očitanega kaznivega dejanja ne zadostuje za sklep, da je podana ponovitvena nevarnost, temveč mora ta sklep izhajati tudi iz drugih okoliščin na strani storilca. Le-te pa v tem primeru, glede na vse navedeno, niso več podane oz. so se od odreditve pripora in od podaljšanja ukrepa ob vložitvi obtožnice spremenile do te mere, da ponovitvena nevarnost več ni podana, kot je to pravilno zaključilo prvostopenjsko sodišče.
Sodišče dokazov, pridobljenih na podlagi nezakonitega mladoletnikovega soglasja za pregled elektronske naprave, ni izločilo iz spisa, saj bi do istih dokazov organi pregona neizogibno prišli tudi po zakoniti poti, s pridobitvijo odredbe sodišča. Tej odločitvi se pridružuje tudi pritožbeno sodišče. V tem primeru gre dejansko za t.i. ponovljive dokaze in je možno preiskavo elektronske naprave oziroma pregled zavarovanih podatkov v nadaljevanju postopka kadarkoli ponovno opraviti na podlagi odredbe sodišča, saj so ti podatki še vedno na voljo. Kot je pravilno izpostavilo že prvostopenjsko sodišče, se preiskava elektronskih naprav lahko opravi bodisi na podlagi vnaprejšnje pisne privolitve imetnika ter policiji znanih in dosegljivih uporabnikov naprave, ki na njej utemeljeno pričakujejo zasebnost, bodisi na podlagi obrazložene pisne odredbe sodišča (drugi odstavek 219.a člena ZKP). Slednjega zaključka prvostopenjskega sodišča pritožba ne izpodbija oziroma ne nasprotuje, da je sodišče v zvezi s predmetnimi dokazi uporabilo t. i. izjemo neizogibnega odkritja.
Poleg splošne zahteve, da se sme za zagovornika vzeti samo odvetnik, njega pa lahko nadomešča odvetniški kandidat (četrti odstavek 67. člena ZKP) in prepovedi, da bi zagovornik v isti kazenski zadevi zagovarjal dva ali več obdolžencev (prvi odstavek 68. člena ZKP), ZKP v 69. členu določa, kdo v konkretni zadevi ne sme biti zagovornik. Tako med drugim zagovornik ne sme biti, kdor je v isti zadevi povabljen kot priča, razen če je po tem zakonu oproščen dolžnosti pričevanja in če izjavi, da ne bo pričal, ali če se zagovornik zaslišuje kot priča v primeru iz 2. točke 235. člena ZKP (drugi odstavek 69. člena ZKP). Prepovedi, določene v tem členu, veljajo za zagovornika ne glede na to, ali je bil najet po pooblastilu (tudi preko brezplačne pravne pomoči) ali postavljen po uradni dolžnosti. Razlog za navedeno omejitev obdolženčeve pravice do proste izbire zagovornika je konflikt interesov. Zagovornik je namreč dolžan ščititi interese obdolženca in si mora prizadevati za ugoden izid kazenskega postopka, kot priča pa je dolžan govoriti resnico, kar pomeni, da lahko obdolženca tudi obremeni in s tem prispeva k njegovi obsodbi.
Ustna odreditev strokovnega pregleda ni nujno zapisana v zapisniku o preizkusu alkoholiziranosti, da bi bil dokaz zakonit. Odsotnost zapisa o ustni odreditvi lahko zmanjša dokazno vrednost zapisnika, ne pomeni pa nezakonitosti dokaza. Dopustnost in dokazna vrednost ostalih dokazov, pridobljenih na podlagi zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti in odredbe za strokovni pregled, pa se presojata ločeno, ob upoštevanju zakonitosti osnovnih dokazov in celotnega postopka.
Ne-podpis in ne-vročitev pisne odredbe o strokovnem pregledu, da se preveri, ali ima obtoženec v organizmu več alkohola, kot je dovoljeno, samo po sebi ne vplivata na zakonitost dokaza, če je bila odredba ustrezno izdana in je bil obtoženec o njej obveščen.
Glede na to, da je bila soba, kjer so bile steklenice najdene, zaklenjena, pritožbeno sodišče zavrača kakršne koli dvome v to, ali sta policista že ob samem zavarovanju kraja "prestavljala" kakšne steklenice s sporno prepovedano drogo, upoštevaje, da v to sobo niti ne bi mogla vstopiti.
Četudi sta policista lahko stopila skozi odprta PVC vrata v kletne prostore in legitimirala pričo A. A., pa slednje po oceni pritožbenega sodišča nikakor ne pomeni, da sta dejansko začela opravljati ali hišno preiskavo ali vizualni pregled prostorov, kot to zmotno navaja zagovornik.
Zaključki prvostopenjskega sodišča, da je bila zasežena konoplja, tako posajena, kot tudi namočena v tekočini, najdena v prisotnosti obeh solenitetnih prič B. B. in C. C. ter obtoženca, pri čemer je bila zasajena konoplja neposredno vidno zaznavna pri izstopu iz stanovanjske hiše, konoplja, namočena v tekočini, pa pri vstopu v zaklenjeno klet, ki jo je tekom oprave hišne preiskave odklenil sam obtoženec, so utemeljeni in omogočajo življenjsko logičen zaključek, da je bila zaznana s prostim očesom in povsem naključno.
Po oceni pritožbenega sodišča je zagovornik s predložitvijo obsežne dokumentacije, katera obsega raznolikost virov (poročila nadzornih nevladnih organizacij glede razmer v konkretnih zaporih, članke glede vojnih razmer v Ukrajini, odločbe sodišč), kljub drugačnim zagotovilom države prosilke, dokazal obstoj zadostne stopnje verjetnosti, da bi bila zahtevana oseba v primeru izročitve državi Ukrajini lahko izpostavljena kršitvam temeljnih človekovih pravic in pravice iz 3. člena EKČP, zaradi česar ni izpolnjen pogoj iz 14. točke prvega odstavka 522. člena ZKP. Nevarnost vojne namreč ni omejena le na območja neposrednega bojevanja, temveč resnost vojne v Ukrajini z letalskimi in raketnimi napadi, zadnje mesece pa tudi z napadi z droni, ki lahko prizadenejo tudi območja, ki v nekem časovnem okviru sicer veljajo "za varna", v naslednjem trenutku pa ne več, vsaki oblasti otežuje zagotavljanje odsotnosti nevarnosti. V takšnem primeru pravica države glede izvedbe kazenskega postopka ali izvršitve kazni zapora ne more in ne sme pretehtati nad temeljnimi ustavnimi pravicami posameznika.