Tožba je vložena prezgodaj, če organ ob njeni vložitvi še ni izdal upravnega akta, s katerim bi zavrnil projekt v opisanem obsegu, kar pomeni, da ob vložitvi tožbe še ni obstajal upravni akt, ki bi ga bilo mogoče v upravnem sporu izpodbijati oz. predlagati njegovo spremembo.
Izvršitev izpodbijane odločbe ne bi pomenila le prepovedi uporabe dveh lop, saj bi šlo s tem tudi za prepoved uporabe prostora, ki je kot dom pravno varovan v okviru človekove pravice iz 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Navedeno pa je že po naravi stvari neodpravljivo, saj odpadle možnosti uporabe objektov, ki sta za tožnika posebnega pomena, ni mogoče povrniti.
Tožnikova trditev o dolgu pomembno ne povečuje verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. Enako velja tudi za navedbe tožnika, da je ugotovil, da je Slovenija zanj najboljša izbira, ker je dobra država. Pravilno je bilo ugotovljeno, da je tožnik pri podaji prošnje 16. 7. 2024 navedel, da je iz Alžirije odšel zaradi revščine in da so ti razlogi obstajali že v času prvega postopka ter da pri vložitvi zahtevka ni predložil nobenih novih dokazov, ki bi obstajali že pred izdajo akta.
Odločilen element nezakonitosti izpodbijanega je v tem, da tožena stranka ni uporabila materialno-pravnega pojma "javnega reda" v smislu interpretacij, ki jih je razvilo Sodišče EU v navezavi na druge direktive, ki se uporabljajo tudi za pridržanje na podlagi Direktive o sprejemu 2013/33, ampak se tožena stranka sklicuje - v tem primeru celo izključno - na 10. in 11. člen Uredbe o hišnem redu Azilnega doma.
Tožena stranka v konkretnem primeru materialno-pravnega pojma zaščita javnega reda, kot ga razlaga Sodišče EU in kot ta standard izvira iz sekundarnega prava EU, sploh ni uporabila, zaradi česar je kršila materialno pravo.
S pridržanjem zaradi zaščite javnega reda preprečuje "nevarnost", da bi prišlo na primer do kršitve pravice do varnosti drugih ljudi. Tovrstni ukrepi pridržanja torej ne morejo oziroma ne smejo imeti izključno narave sankcije za preteklo dejanje tožnika, ampak mora nujno pomeniti skrajno sredstvo, nujen in sorazmeren način odvračanja nevarnosti v prihodnosti, da ne bi prišlo do kršitev pravice do varnosti drugih ljudi, če seveda ni mogoče učinkovito uporabiti drugega manj prisilnega ukrepa iz člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU.
Ko gre za varnostne incidente, je treba zaradi spoštovanja načela sorazmernosti ukrepa pridržanja iz določila člena 52(1) Listine v navezavi na člen 8(2) in (4) Direktive o sprejemu 2013/33 utemeljiti, zakaj blažja ukrepa od odvzema prostosti v Centru za tujce, ki sta urejena v drugem in tretjem odstavku 82.b člena ZMZ-1, ne bi bila primerna in ne bi mogla v enaki meri doseči legitimnega cilja kot ukrep na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1.
Ker tožnik v tožbi ne nasprotuje ključni ugotovitvi v postopku, to je, da je prošnjo za BPP za vložitev pritožbe zoper sklep o zavrženju obtožnega predloga dopolnil po izteku pritožbenega roka ter da je pritožbo zoper sklep o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodne takse vložil sam in je bilo njegovi pritožbi ugodeno, je utemeljen zaključek toženke, da je bila glede obeh zadev BPP izčrpana, stroški zastopanja po odvetniku pa niso nastali.
Tožnik je kot osrednji razlog za zapustitev izvorne države izpostavil finančno stisko in dolgove, ki jih ni mogel poravnati, kar pa ne more biti razlog za mednarodno zaščito. Težave zaradi dolgov, poslovnega neuspeha in sporov z zasebnimi subjekti ne morejo predstavljati preganjanja v smislu določb ZMZ-1.
V primeru obveznost služenja vojaškega roka ne gre za obliko preganjanja ali resne škode, razen, če bi dezerterstvo ali izmikanje vojaški službi lahko vodilo v nerazumno hudo kaznovanje za vojaški prekršek ali nečloveško ravnanje, česar pa tožnik ne trdi.
Presoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru bi bilo toženki mogoče očitati, da ni pridobila informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema z vidika nastanitvenih kapacitet in siceršnjega položaja oseb, ki pripadajo skupini LGBT+ kot predlaga tožnik. SEU in Vrhovno sodišče sta sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določeno skupino oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.
Tožnik ni uspel izkazati sistemskih pomanjkljivostih v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi ob predaji v Republiko Hrvaško lahko zanj pomenile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.
Zatrjevano tveganje, da bo tožnik v izvorni državi izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju (revščini), je očitno posledica splošnih ekonomskih in socialnih razmer v Maroku ter delovanja tamkajšnje države na teh področjih. Institut mednarodne zaščite pa varstvu pred tem ni namenjen, saj daje zaščito le osebi pred resno škodo, ki bi jo tej osebi v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu resne škode iz 24. člena ZMZ-1.
Bistvo dublinskega postopka ni ugotavljanje, ali je prosilec upravičen do zaščite, temveč izključno določitev, katera država članica EU je odgovorna za vsebinsko obravnavo prošnje. Posledično se kot nerelevantne izkažejo tožničine navedbe o tem, da bi osebe, ki zaprosijo za mednarodno zaščito zaradi preganjanja na podlagi svoje istospolne usmerjenosti, morale biti deležne posebne obravnave, da bi njihova spolna usmerjenost morala biti priznana kot legitimen razlog, ki lahko vodi do priznanja statusa begunca ali subsidiarne zaščite, da se tožnica boji, da Republika Hrvaška slednjega ne bo upoštevala in da se v primeru vrnitve v Rusko federacijo boji sistemskega nespoštovanja sodne prakse ESČP. Predmet obravnave je tako zgolj postopek ugotavljanja pristojnosti za obravnavo prošnje in presoja morebitnih ovir za predajo, ne pa razlogi za preganjanje v izvorni državi. Ta bo v pristojnosti Republike Hrvaške.
Zaslišanje oškodovanca kot priče in osumljenca v postopku posameznega preiskovalnega dejanja po naravi stvari ne pomeni uveljavljanja sodnega varstva pravic oškodovanca, zato mu pravica do BPP ne gre.
Po presoji sodišča razlog, da toženka o tožnikovi prošnji za dodelitev BPP še ni odločila, ker je zadeva v fazi pridobivanja dokazil v zvezi s premoženjskim stanjem tožnika v Tuniziji, ni upravičen razlog za to, da toženka ni odločila v predpisanem roku, kot ga določa 222. člen ZUP, ki se v postopku odločanja o upravičenosti do BPP uporablja na podlagi drugega odstavka 34. člena ZBPP.
Vsebina in učinek začasne odredbe mora ostati v mejah tožbenega zahtevka. Z začasno odredbo tožnik ne sme doseči zavarovanja, ki mu ga ne bo dajala niti sodba, s katero bo ugodeno njegovemu tožbenemu zahtevku.
Tožnik ni izkazal pogojev za izdajo začasne odredbe, vključno s temeljnim pogojem, to je obstojem težko popravljive škode. Toženka in stranka z interesom pa sta izkazali prizadetost javne koristi ter poseg v koristi nasprotne stranke. Posledično je zato sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe kot neutemeljeno zavrnilo.
Če obseg dolžnosti in pravic skrbnika za poseben primer ne zajema razpolaganja z nepremičninami, skrbnik ni upravičen do vložitve vloge za odobritev pravnega posla po 248. členu DZ.
Z vročitvijo prvega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo za namen zaposlitve tujcu pa se postopek za priznanje mednarodne zaščite, ki do takrat še ni pravnomočno končan, ustavi, o čemer pristojni organ tujca ob vložitvi prošnje posebej opozori. Pristojni organ o vročitvi prvega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo za namen zaposlitve obvesti ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, in urad, pristojen za oskrbo in integracijo migrantov.
Glede na navedeno tožnik nima več pravnega interesa za vodenje upravnega spora, saj si pravnega položaja s tožbo ne more več izboljšati.
Zakonska ureditev organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za dodelitev BPP zavrne. V upravnosodni praksi gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka. Vendar pa je glede na izrecno besedilo tretjega odstavka 24. člena ZBPP doseg navedene zakonske določbe brez dvoma večji in organu za BPP nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve.
Zakonodajalec je jasno določil meje oziroma obseg preizkusa zadeve, ki ga mora opraviti organ za BPP: razlogi za morebitno zavrnitev dodelitve BPP na tej podlagi morajo biti očitni, torej spoznavni na prvi pogled, brez poglobljene analize zadeve.
Vsebina in učinek začasne odredbe mora ostati v mejah tožbenega zahtevka. Z začasno odredbo tožnik ne sme doseči zavarovanja, ki mu ga ne bo dajala niti sodba, s katero bo ugodeno njegovemu tožbenemu zahtevku.
Glede na podatke javne listine je bila vročitev pošiljke s plačilnim nalogom I U 770/2025-11 z dne 26. 11. 2025 opravljena pravilno, tožnik pa zgolj z navedbami o neprejemu obvestila oziroma pošiljke pravilnosti vročitve ni omajal. Plačilni nalog je bil tožniku vročen 12. 12. 2025 s fikcijo vročitve, 15-dnevni rok za plačilo sodne takse pa se je iztekel 29. 12. 2025. V tem roku sodna taksa ni bila plačana, česar tožnik niti ne zanika.
Plačilo sodne takse je predpostavka za obravnavanje vložene pritožbe. Ker tožnik sodne takse ni plačal v postavljenem roku, plačila pa tudi ni bil oproščen, niti mu ni bil odobren odlog ali obročno plačilo sodne takse, se šteje, da je pritožbo umaknil.
Odreditev pripora med trajanjem kazenskega postopka je najbolj invaziven ukrep v svobodo obdolženca, ki zahteva skrbno presojo dokazov in iz njih izhajajočih dejstev, zato gre pri izdaji sklepa za odreditev pripora za samostojno meritorno odločitev med kazenskim postopkom. Iz tega razloga bi morala toženka nagrado za vloženo pritožbo tožnice zoper sklep o odreditvi pripora odmeriti po 1. točki tarifne številke 11 OT in ne po 2. točki te tarifne številke.
Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.
Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (na primer organov EU, ESČP, UNHCR) in tožnik ni izkazal drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države niti ne bi bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic. Ob takih okoliščinah toženi stranki torej ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja.