Odločilen element nezakonitosti izpodbijanega je v tem, da tožena stranka ni uporabila materialno-pravnega pojma "javnega reda" v smislu interpretacij, ki jih je razvilo Sodišče EU v navezavi na druge direktive, ki se uporabljajo tudi za pridržanje na podlagi Direktive o sprejemu 2013/33, ampak se tožena stranka sklicuje - v tem primeru celo izključno - na 10. in 11. člen Uredbe o hišnem redu Azilnega doma.
Tožena stranka v konkretnem primeru materialno-pravnega pojma zaščita javnega reda, kot ga razlaga Sodišče EU in kot ta standard izvira iz sekundarnega prava EU, sploh ni uporabila, zaradi česar je kršila materialno pravo.
S pridržanjem zaradi zaščite javnega reda preprečuje "nevarnost", da bi prišlo na primer do kršitve pravice do varnosti drugih ljudi. Tovrstni ukrepi pridržanja torej ne morejo oziroma ne smejo imeti izključno narave sankcije za preteklo dejanje tožnika, ampak mora nujno pomeniti skrajno sredstvo, nujen in sorazmeren način odvračanja nevarnosti v prihodnosti, da ne bi prišlo do kršitev pravice do varnosti drugih ljudi, če seveda ni mogoče učinkovito uporabiti drugega manj prisilnega ukrepa iz člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU.
Ko gre za varnostne incidente, je treba zaradi spoštovanja načela sorazmernosti ukrepa pridržanja iz določila člena 52(1) Listine v navezavi na člen 8(2) in (4) Direktive o sprejemu 2013/33 utemeljiti, zakaj blažja ukrepa od odvzema prostosti v Centru za tujce, ki sta urejena v drugem in tretjem odstavku 82.b člena ZMZ-1, ne bi bila primerna in ne bi mogla v enaki meri doseči legitimnega cilja kot ukrep na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1.
Zatrjevano tveganje, da bo tožnik v izvorni državi izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju (revščini), je očitno posledica splošnih ekonomskih in socialnih razmer v Maroku ter delovanja tamkajšnje države na teh področjih. Institut mednarodne zaščite pa varstvu pred tem ni namenjen, saj daje zaščito le osebi pred resno škodo, ki bi jo tej osebi v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu resne škode iz 24. člena ZMZ-1.
Tožnik ni izkazal pogojev za izdajo začasne odredbe, vključno s temeljnim pogojem, to je obstojem težko popravljive škode. Toženka in stranka z interesom pa sta izkazali prizadetost javne koristi ter poseg v koristi nasprotne stranke. Posledično je zato sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe kot neutemeljeno zavrnilo.
Vsebina in učinek začasne odredbe mora ostati v mejah tožbenega zahtevka. Z začasno odredbo tožnik ne sme doseči zavarovanja, ki mu ga ne bo dajala niti sodba, s katero bo ugodeno njegovemu tožbenemu zahtevku.
Glede na podatke javne listine je bila vročitev pošiljke s plačilnim nalogom I U 770/2025-11 z dne 26. 11. 2025 opravljena pravilno, tožnik pa zgolj z navedbami o neprejemu obvestila oziroma pošiljke pravilnosti vročitve ni omajal. Plačilni nalog je bil tožniku vročen 12. 12. 2025 s fikcijo vročitve, 15-dnevni rok za plačilo sodne takse pa se je iztekel 29. 12. 2025. V tem roku sodna taksa ni bila plačana, česar tožnik niti ne zanika.
Plačilo sodne takse je predpostavka za obravnavanje vložene pritožbe. Ker tožnik sodne takse ni plačal v postavljenem roku, plačila pa tudi ni bil oproščen, niti mu ni bil odobren odlog ali obročno plačilo sodne takse, se šteje, da je pritožbo umaknil.
Po pravni teoriji mora iz vsebine predpisa o organizaciji ali drugega predpisa izrecno izhajati, da gre za pooblastitev izdajanja odločb po ZUP, splošno pooblastilo za nadomeščanje namreč ne zadostuje.
Če uradna oseba, ki je odločbo podpisala, veljavnega pooblastila nima, to po presoji sodišča pomeni, da zakonitosti akta ni mogoče preizkusiti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP) in je odločbo treba odpraviti že iz tega razloga.
Neposredna zveza med graditvijo cevovoda, tudi kolikor se ta gradi pred pravnomočnostjo gradbenega dovoljenja in zatrjevanim onesnaženjem pitne vode, ki ga tožnik uveljavlja kot težko popravljivo škodo, s katero bo prizadeta javna korist, pa ker je delovanje cevovoda pogojeno z izdanim uporabnim dovoljenjem, ki ne more biti izdano pred pravnomočnostjo gradbenega dovoljenja, torej ne pred pravnomočno odločitvijo v tem upravnem sporu, ne obstaja. Zato sodišče meni, da ni potrebe za ureditev spornega pravnega razmerja, saj težko popravljiva škoda, ki jo zatrjuje tožnik, neposredno ne grozi.
Rok za predajo tožnika v Bolgarijo potekel, predaja na podlagi izpodbijanega akta ni več mogoča. V takem primeru mora tožena stranka razveljaviti izpodbijani sklep in obravnavati prošnjo tožnice za mednarodno zaščito v Sloveniji, če se tožnik nahaja v Sloveniji.
Upravni akt, ki ga tožnik izpodbija s tožbo, očitno ne posega več v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto korist.
Tožnik je bil predan Nemčiji. Pooblaščenke tožnika s tožnikom nima več stikov, tudi ne preko tretje osebe in tako tožnik nima več pravnega interesa za tožbo.
Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes, ki mora kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Če sodišče ugotovi, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, jo kot nedovoljeno zavrže.
Tožnik in njegovi družinski člani si po plačilu nastanitvenih stroškov, ne morejo privoščiti niti nakupa prehrambenih izdelkov v višini 172,69 EUR na osebo. Tudi za pokritje ostalih osnovnih življenjskih stroškov (za oblačila, obutev, higieno, frizerja, farmacevtskih izdelkov) nimajo (dovolj) denarja. Denarno nadomestilo v dodatni višini 444,70 EUR na mesec, ki ga tožnik uveljavlja s predlagano začasno odredbo, bo zagotovilo vsaj nekoliko višja sredstva za pokritje nastanitvenih stroškov. Brez tega bi tožnik verjetno moral opustiti osnovnošolsko izobraževanje, ki je po Ustavi obvezno, ogroženo bi bilo lahko celo njegovo preživetje in preživetje njegovih družinskih članov.
Res je kot trdi tožena stranka, da tožnik ni izkazal, da mu brez izdane začasne odredbe grozi izguba stanovanja. Vendar je po presoji sodišča verjetno, da bodo tožnik in njegovi družinski člani, če ne bodo zmogli plačevati stroškov nastanitve (poleg najemnine tudi obratovalne stroške), ostali brez strehe nad glavo, kar jih bo zagotovo pahnilo v eksistenčno stisko.
Tožena stranka meni, da ima tožnik za razreševanje svoje socialne stiske na voljo druge mehanizme npr. izredno denarno socialno pomoč, pomoč občine, nevladnih organizacij, prilagoditev življenjskih stroškov, iskanje cenejšega bivališča ali soudeležbe pri stroških. To sicer drži, vendar pa je tožnik navedel, da je bila ta finančna pomoč enkratne narave in da nanjo ne more več računati. Te navedbe tožena stranka ni prerekala.
Življenjsko logično in pričakovano je, da osnovni življenjski stroški (za nastanitev, prehrano, higieno in zadovoljitev drugih osnovnih življenjskih potreb) nastajajo vsak mesec sproti in jih je tudi plačevati treba sproti. Če tožnik in njegovi družinski člani ne bodo imeli dovolj sredstev niti za plačevanje osnovnih stroškov, bodo ogroženi.Težko popravljivo škodo predstavlja situacija, ki pomeni ogrožanje preživljanja posameznikov.
Začasna odredba ne sme onemogočiti doseganja učinkov, ki bi jih utemeljevala zavrnilna sodba. Vendar pa na to stališče ni mogoče opreti odločitve o predlagani začasni odredbi, če se s tem tožniku v teku sodnega postopka odvzame vsako možnost, da odvrne nastanek nenadomestljive ali nepopravljive škode. V skladu s 23. členom Ustave mu mora biti zagotovljena pravica do učinkovitega sodnega varstva, pri čemer je eden izmed vidikov učinkovitosti te pravice tudi zagotovitev ustreznih procesnih sredstev, ki preprečujejo, da bi v času postopka pred sodiščem prišlo do ravnanj, ki bi povzročila, da sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena.
Glede na hujše kršitve hišnega reda tožnika, ponekod z elementi nasilništva in napada na varnostnika, preprečevanje opravljanja dela zaposlenih, uživanje alkohola v azilnem domu, kraje tujega premoženja, kršitev Zakona o tujcih, so po mnenju tožene stranke izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja na podlagi prvega, drugega in četrtega odstavka 84. člena ZMZ-1. Milejši ukrepi, ki bi omogočali nadaljevanje bivanja na območju azilnega doma, pa so neprimerni in neučinkoviti, saj je nesporno, da gre v primeru tožnika za agresivno osebo, ki je občasno pod vplivom alkohola, ki neprestano krši hišni red kljub večkratnim izrečenim opozorilom po prenehanju kršitev, ki ovira delo zaposlenih, ki krade znotraj in zunaj azilnega doma in ki je hkrati storilec kaznivega dejanja po 299. členu KZ-1.
Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.
Tožeča stranka kot primarni razlog za izdajo začasne odredbe uveljavlja, da iz nasprotja med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane odločbe izhaja realna nevarnost, da bo izvršilni organ pri izvršbi izpodbijane odločbe odstranil tudi kovinske stebre (kandelabre) in ne LCD prikazovalnikov, ki so nanje pritrjeni. Zatrjevana nevarnost nastanka te škode ni podana. Izrek izpodbijane odločbe namreč ni omejen zgolj na navedbo ID številk spornih objektov, temveč jih v nadaljevanju izrecno in vsebinsko opredeljuje. Tako iz besedila izreka izpodbijane odločbe izhaja, da so enostavni objekti za obveščanje in oglaševanje sestavljeni iz kovinske konstrukcije, ki je pričvrščena na kovinske drogove (kandelabre), in iz vstavljenih svetlobnih prikazovalnikov - predvajalnikov (LCD displejev). Izrek torej izrecno in nedvoumno razlikuje med kovinskimi drogovi (kandelabri), ki nastopajo zgolj kot nosilci, na katere so enostavni objekti pričvrščeni, ter LCD prikazovalniki skupaj s kovinsko konstrukcijo, ki sestavljajo enostavne objekte za obveščanje in oglaševanje, katerih odstranitev je z izrekom naložena. Tega ne spremeni niti dejstvo, da izrek res vsebuje ID številke, ki predstavljajo kovinske drogove (kandelabre), kot to trdi tožeča stranka. Vendar bi moral organ, ki bi izvrševal izpodbijano odločbo, izrek izpodbijane odločbe razlagati v celoti in bi iz celotnega besedila izreka nedvomno ugotovil, da se naložena obveznost odstranitve oglaševalskih objektov nanaša na LCD prikazovalnike in ne na same kovinske drogove (kandelabre). Tudi tožena stranka je v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe v tem sodnem postopku izrecno potrdila, da se izpodbijana odločba nanaša izključno na odstranitev LCD prikazovalnikov, ki so na kovinske stebre zgolj pričvrščeni in ne na same kovinske stebre (kandelabre). Ker je organ, ki je izpodbijano odločbo izdal, hkrati tudi organ, ki bi bil pristojen za izvršbo izpodbijane odločbe, zatrjevana nevarnost odstranitve kovinskih stebrov (kandelabrov), ki so hkrati nosilci za LCD prikazovalnike, ni izkazana kot resnična in konkretna nevarnost nastanka škode.
Premoženjska škoda sama po sebi praviloma ne dosega praga težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1, ker je praviloma nadomestljiva. Vrhovno sodišče RS je v ustaljeni upravnosodni praksi poudarilo, da je o materialni škodi kot o nepopravljivi oz. težko popravljivi škodi za tožečo stranko mogoče govoriti le, če posega na primer v preživljanje tožeče stranke oziroma — pri pravnih osebah — pomembno posega v njeno dejavnost in to ne le začasno ali odvrnljivo. Težka popravljivost poslovne škode pri pravnih osebah je podana zlasti, kadar gospodarski subjekt ne more uresničiti svojih poslovnih načrtov oziroma izpolniti že dogovorjenih pogodbenih obveznosti, kar bistveno posega v njegovo poslovanje, na primer v nabavo osnovnih surovin ali obratovalnih sredstev oziroma novih investicij. Na tak bistven poseg v dejavnost pravne osebe pa je mogoče sklepati šele na podlagi celovitega prikaza predlagateljevega finančnega stanja, poslovanja oziroma obsega celotne dejavnosti.
Tožnik se 26. 1. 2026 samovoljno zapustil prostore azilnega doma v Ljubljani in se vanje ni vrnil.
Iz tožnikovega ravnanja je razvidno, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana zavrnilna odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.