mednarodna zaščita - zahtevek za uvedbo ponovnega postopka - nova dejstva in novi dokazi
Tožnik je v vseh dosedanjih postopkih navajal enake razloge, na katere se je skliceval tudi v četrti ponovni zahtevi. Predložil pa je v upravnem postopku nov dokaz, in sicer policijsko izjavo, ki jo je na policiji po nasvetu tožnika podal tožnikov brat, ter taskiri strica in bratranca, ki sta bila glede na njegove navedbe ubita v sporih, poleg tega pa že v preteklih postopkih predložene njune fotografije. Sodišče pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da policijska izjava, ki je sicer nov dokaz v smislu prvega odstavka 64. člena ZMZ-1, ni dokaz, ki bi pomembno povečeval verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. Gre namreč za povzetek tožnikovih navedb v vseh dosedanjih postopkih, ki sta jih tako tožena stranka kot sodišče že večkrat presojala. Tako tožena stranka kot sodišče sta že presodila, da tožnik s svojimi navedbami v postopku zahteve za uvedbo ponovnega postopka ni bil neuspešen zato, ker tožena stranka njegovim razlogom ne bi verjela, pač pa zato, ker z navajanjem novih razlogov ni izkazal, da takšnih novih dejstev, ki so obstajala že v času prvega postopka, takrat brez svoje krivde ni mogel uveljavljati, oziroma, da gre za nova dejstva in dokaze, ki pa glede na pavšalno zatrjevanje tožnika pomembno ne povečujejo verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.
mednarodna zaščita - zahtevek za uvedbo ponovnega postopka - ponovna prošnja - nova dejstva in novi dokazi - zavrženje zahteve za uvedbo ponovnega postopka - krivda stranke glede navajanja novih dejstev in dokazov - krivda za neuveljavljanje novih dejstev in dokazov
Tožnik ni navedel novih dejstev ali dokazov, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Pravilna je ugotovitev toženke, da je tožnik v prvem postopku in v prvem zahtevku uveljavljal iste razloge in razloge, ki so bili znani že pred izdajo odločbe 11-3-20 v prvem postopku.
Tožnikove navedbe o prejetih telefonskih grožnjah je toženka utemeljeno presojala kot „nova dejstva“ v smislu določbe tretjega odstavka 64. člena ZMZ in tudi pravilno ugotovila, da tožnik ni dokazal, da teh dejstev ni mogel uveljavljati v prvem postopku brez svoje krivde, zato navedbe o telefonskih grožnjah ne izpolnjujejo pogojev iz tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1.
mednarodna zaščita - ponovni postopek za priznanje mednarodne zaščite - nova dejstva in novi dokazi
Razlog, ki ga je tožnik ponovil v prvem zahtevku kot razlog za mednarodno zaščito, torej težave oziroma grožnje zaradi svojega dolga v Pakistanu, upoštevajoč določbo 64. člena ZMZ-1, toženka pravilno ni upoštevala za utemeljenost prvega zahtevka.
ZMZ-1 člen 50, 50/3, 64, 64/1, 64/1-2, 65, 65/6. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 28, 28/2, 40, 40/4, 41. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 18, 19, 19/2, 52, 52/1.
mednarodna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - ponovna prošnja - zahtevek za uvedbo ponovnega postopka - novi dokazi in dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost izpolnjevanja pogojev - zavrženje ponovne vloge - pravica do informiranosti
Po določbi drugega stavka tretjega odstavka 50. člena ZMZ-1 se vsaka naslednja prošnja, podana po 9 mesecih od izdaje prvotnega sklepa, obravnava v skladu z določbami ZMZ-1, ki urejajo ponovno prošnjo. V tem okviru je poseg v pravico do dostopa do azilnega postopka in uveljavljanja pravice do azila usklajeno predpisan z ZMZ-1 in s Procesno direktivo II.
V predmetni zadevi torej ne gre za zavrženje zahtevka iz formalnih razlogov po ZUP, ampak za odločanje ki je v skladu z določilom 40. člena Procesne direktive II. ZMZ-1 v 64. in 65. členu nalaga toženki, da presodi glede na vsebino novih dejstev ali novih dokazov, ali gre za takšne okoliščine, ki pomembno povečujejo verjetnost izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito. To pa pomeni, da se upravni organ že spusti na polje presoje utemeljenosti zahtevka. S tem, ko je tožena stranka presojala razloge, ki jih je v zahtevi navedel tožnik, kateri pa dejansko ni navedel nobenih novih dejstev ne predložil novih dokazov, ki bi lahko pomembno povečevali njegove možnosti, je opravila presojo utemeljenosti njegove zahteve.
mednarodna zaščita - subsidiarna oblika zaščite - načelo zaslišanja strank - dokazni standard
Med strankama ni sporno, da grožnje, ki naj bi jih tožnik preko očeta prejemal od svojega strica, niso bile povezane z njegovo pripadnostjo določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, političnem prepričanju ali pripadnosti posebni družbeni skupini. Iz tožnikovih navedb ne izhaja, da bi šlo v predmetni zadevi za kakšno posebno obliko krvnega maščevanja ali za neko drugo pripadnost družbeni skupini v smislu petega odstavka 27. člena ZMZ-1 v povezavi z zatrjevanim zemljiškim sporom. Zato ima tožena stranka prav, da tožnik ne izpolnjuje materialno-pravnega pogoja za podelitev statusa begunca.
Stališče tožene stranke, da stranke ni treba seznaniti z dejstvi, ki se nanašajo nanjo, ker so ji ta dejstva zaradi tega že znana, ni pravilno. Kot je navedlo Vrhovno sodišče v sodbi in sklepu I Up 254/2015 z dne 12. 7. 2016 (37. točka obrazložitve), je namreč bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti ali pravni interesi so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve. Iz te pravice izhaja, da mora biti stranki zagotovljena pravica, da se lahko izjavi o celotnem procesnem gradivu, ki je v spisu in ki lahko vpliva na odločitev.
Tožnikove navedbe iz upravnega postopka in v tožbi očitno ne dajejo potrebne podlage za ugotovitev, da pri njem obstaja utemeljeno tveganje nastanka resne škode in sicer zaradi nizke stopnje intenzivnosti in resnosti zatrjevanih groženj v daljšem časovnem obdobju, pri čemer tožnik tudi nobenega elementa v njegovi izpovedbi o strahu pred resno grožnjo ni podkrepil s kakršnimikoli listinskimi dokazi o zemljiškem sporu.
mednarodna zaščita - državljanstvo - izvorna država - zaščita v izvorni državi - načelo zaslišanja stranke v postopku
Upravno sodišče je v prvotnem postopku zgolj ugotovilo, da je imela tožena stranka dovolj podlage za oceno, da je za tožnika štela, da je nigerijski državljan, kar pa ne pomeni, da je Nigerija edina izvorna država tožnika, če ima tožnik tudi liberijsko državljanstvo. V izpodbijanem aktu gre za napačno uporabo materialnega prava (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) glede ugotavljanja zaščite v Liberiji in na tej podlagi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje (2. točka prveag odstavka 64. člena ZUS-1) glede utemeljenega strahu pred preganjanjem v Liberiji. Če pa bi se izkazalo, da tožnik ne bi imel zaščite v Liberiji, potem bi tožena stranka za ugotovitev morebitne neverodostojnosti tožnikove izpovedbe o strahu pred preganjanjem morala predhodno preveriti tudi informacije o stanju v Nigeriji glede nasilja in groženj Fulanov uperjenih zoper kristjane in Nigerijce, ki imajo liberijske korenine, v povezavi z zemljiškimi spori.
Tožnik utemeljeno navaja, da bi se morala tožena stranka opredeliti do vseh dokazov, ki jih je predlagal v postopku ter jasno obrazložiti, kako jih je presodila oziroma zakaj jih ni izvedla. Če se upravni organ ne opredeli do dokaza, ki ga stranka predloži v postopku oz. ga v upravni odločbi niti ne omeni, je učinek takšnega ravnanja enak, kot če stranki sploh ne bi bila dana možnost, da se o nekem dejstvu izjavi in predloži dokaze za svojo izjavo.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - navajanje nepomembnih ali zanemarljivih dejstev - pospešeni postopek - prosilec iz Alžirije - varna izvorna država
Pristojni organ tudi v pospešenem postopku izvede ugotovitveni postopek, le da gre za posebno obliko skrajšanega ugotovitvenega postopka, v katerem preverja, ali so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 149/2016 z dne 1. 3. 2017). Glede na navedeno mora pristojni organ tudi v pospešenem postopku pravilno in popolno ugotoviti relevantno dejansko stanje, kar je tožena stranka v obravnavani zadevi tudi storila.
Dolžnost prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, je, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljile zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-4. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/3, 8/3-e.
omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - kršitev javnega reda in miru - resna grožnja za javni red ali javno varnost
Zaščita javnega reda v smislu realne ponovitvene nevarnosti, da bi se tožnik še naprej ukvarjal z organiziranjem nezakonitih prehodov meje kot član hudodelske združbe, prispeva k zaščiti pravic in svoboščin drugih in da je s tem ukrepom mogoče zaščititi javnost pred nevarnostjo, ki jo lahko povzročajo izvršena ravnanja tožnika. Upoštevajoč sodbo sodišča EU v zadevi J.N. mora biti uporaba tega ukrepa strogo omejena in izrečena le, če se to izkaže za potrebno ter na podlagi posamične presoje vsakega primera, če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa. Pri tem je dokazno breme glede ogrožanja javnega reda na državi, da dokaže, da zadevna oseba dejansko ogroža javni red. Vsak primer je treba obravnavati posebej in uporabiti načelo sorazmernosti v vseh fazah postopka. To pomeni, da je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti, ali očitano ravnanje pomeni resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo temeljnemu interesu države oziroma družbe.
Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno zaključila, da tožnik predstavlja resno grožnjo javnemu redu. S tem pa so tudi po presoji sodišča izpolnjeni pogoji po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 za izrek omejitve gibanja tožniku na prostore Centra za tujce v Postojni.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6. ZMZ-1 člen 50, 50/2, 50/3. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 28, 46, 46/11, 46/3. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 47, 52, 52/1.
Okoliščina, da je tožnik brez pojasnitve zapustil izpostavo Azilnega doma in se vanj ni vrnil, je v obravnavani zadevi nesporno izkazana. Tožnik oziroma svetovalka za begunce pa tudi nista izkazala, da je njegovo izginotje posledica okoliščin, na katere ni imel zadostnega vpliva.
Upravno sodišče v tej zadevi nikakor ne šteje, da zapustitev države avtomatično pomeni izgubo pravnega interesa za nadaljevanje upravnega spora, saj je izguba pravnega interesa za tožbo odvisna od konkretnih okoliščin in razlogov za zapustitev države in s tem v zvezi od presoje sorazmernosti posega v pravico do učinkovitega sodnega varstva.
Tožnica je s tožbo z dne 19. 10. 2018 sprožila upravni spor, četudi ji je prosilec A. A. predhodno preklical pooblastilo za zastopanje že dne 17. 10. 2018 in s tem seznanil tako tožnico, kot tudi Ministrstvo, zato je utemeljen in logičen zaključek tožene stranke, da tožnica, ker ni imela izkazanega pooblastila prosilca za vložitev tožbe, ni upravičena do nagrade za sestavo tožbe z dne 19. 10. 2018 in tudi ne do nagrade za preostale uveljavljane izvensodne storitve.
omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - predlog za postavitev predhodnega vprašanja sodišču evropske unije - nadaljevanje postopka - pravni interes za upravni spor - samovoljna zapustitev azilnega doma
Člen 8(3), prvi pododstavek, točka (d) Recepcijske direktive II je treba razlagati tako, da je to, da je prosilec za mednarodno zaščito že imel priložnost začeti azilni postopek, objektivno merilo v smislu te določbe.
Tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora, saj je Azilni dom samovoljno zapustil 19. 3. 2021 in se vanj ni vrnil. Tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor.
To, da prosilec nima osebnega dokumenta, po ustaljeni sodni praksi ne zadostuje za omejitev gibanja, ampak je ta razlog za omejitev gibanja podan, če obstaja očiten dvom v njegovo istovetnost.
Pogoj za omejitev gibanja na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni uvedba kazenskega postopka ali izdana mednarodna tiralica, ampak gre v okviru postopka mednarodne zaščite za to, da se tožniku omeji gibanje (tudi) zaradi preprečitve ogrožanja varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 12, 12/1, 12/4, 12/4-1.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - rok za predajo prosilca - sistemske pomanjkljivosti - trditveno in dokazno breme
Ker je tožniku viza za prebivanje izdana v Italiji pretekla znotraj šestmesečnega roka, se v konkretnem primeru uporabi prvi pododstavek četrtega odstavka 12, člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva in na podlagi katerega je za obravnavo tožnikove prošnje odgovorna Italija.
mednarodna zaščita - dokazni standard - preganjanje zaradi veroizpovedi - tožbena novota - prosilec iz Pakistana - prekluzija - subjekti zaščite
Pravilna je toženkina ocena, da tožnik ni dokazal subjektivnega elementa preganjanja zaradi veroizpovedi. Tožnik namreč niti ni trdil, da bi bil preganjan zaradi tega, ker je ahmadi, ampak zato, ker je želel prijaviti sestrino smrt. Tožbeni poizkusi drugačne opredelitve s strani tožnika v upravnem postopku postavljenega trditvenega okvirja in posledično ugotovljenega dejanskega stanja zato niso utemeljeni. Tožnik šele v tožbi zatrjuje, da so mu grozili in zažgali kamion zato, ker naj bi bil tožnik ahmadi, kar je na podlagi določbe 52. člena ZUS-1 prepozno in posledično neupoštevno.
Ni utemeljena tožbena trditev, da je v tožnikovi izvorni državi že samo dejstvo pripadnosti muslimanskim ahmadijem zadosten razlog, da je posameznik žrtev verskega preganjanja.
Tožnik ni uporabil zaščite svoje lastne države pred domnevno ogroženostjo, pri čemer ni zatrjeval, da slednjega ni storil, ker policiji ne bi zaupal oziroma, ker ta ne bi bila sposobna nuditi zaščite (to trdi šele v tožbi), temveč iz povsem drugačnih razlogov, pred katerimi bi ga že v osnovi lahko policija branila.
mednarodna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes
Sodišče sodne presoje po vsebini niti ne more opraviti, ker tožnika ni več in ga sodišče oziroma upravni organ v morebitnem ponovnem postopku niti ne more zaslišati, tako da organ ne bi mogel dopolniti postopka v primeru ugoditve tožbe, ker tožnika ni več v Sloveniji, sodišče pa ne sodi v hipotetičnih primerih.
mednarodna zaščita - ponovni postopek za priznanje mednarodne zaščite - zahtevek za uvedbo ponovnega postopka - nova dejstva - novi dokazi - novi dokazi in dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost izpolnjevanja pogojev - pravica do izjave
Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Organ pa se je dolžan z navedbami stranke seznaniti in jih ob kumulativnih pogojih dopustnosti in bistvenosti obravnavati, se do njih opredeliti ter jih ob odločitvi obrazložiti, in to ne samo navidezno ali pavšalno ali s "praznim" odgovorom.
Ob presoji navedenega tožbenega ugovora glede pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja sodišču ni razvidno, da je tožena stranka v upravnem sporu prerekala navedene tožnikove trditve (da se ni opredelila do tretjega sklopa novih dejstev), ki nakazujejo (vsaj) na možnost, da bo ob vrnitvi v Irak utrpel resno škodo (28. člen ZMZ-1), pri čemer navajanje novih dejanskih okoliščin v odgovoru na tožbo ni dopustno. Zato jih je treba šteti za priznane, takih pa ni treba dokazovati (prvi v zvezi z drugim odstavkom 214. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Že glede na procesno stanje zadeve je torej treba šteti, da v obravnavani zadevi ni sporno, da tožena stranka ni obrazložila, zakaj navedena dejstva ne izpolnjujejo standarda iz prvega odstavka 64. člena ZMZ-1. S tem pa je tožena stranka kršila tožnikovo pravico do obrazložitve odločbe, ki je sestavni del pravice stranke do izjave.
mednarodna zaščita - status begunca - politično prepričanje kot razlog preganjanja - prosilec iz Maroka - preganjanje - utemeljen strah pred preganjanjem
Tožena stranka je dovolj zanesljivo ugotovila na podlagi dveh osebnih razgovorov in vpogleda v informacije o stanju v izvorni državi, vključno v zvezi z varnostnim incidentom v taborišču Gdeim Izik, da tožnik ni izkazal, da je bil preganjan v obdobju 7 let od leta 2010 do 2017 po incidentu v taborišču Gdeim Izak, pa tudi, da ni bil preganjan zaradi zatrjevanih udeležb tožnika na demonstracijah za pravice prebivalcev Zahodne Sahare pred incidentom v Gdeim Izaku in da mu preganjanje tudi ne grozi v primeru vrnitve v izvorno državo.
Tožnik ni bil preganjan v izvorni državi zaradi svojega političnega prepričanja. Zato njegov strah pred prihodnjim preganjanjem ni utemeljen oziroma ga tožnik ni uspel utemeljiti, pri čemer je zelo pomembno, da je tožena stranka preučila in upoštevala tudi splošne informacije v zvezi z demonstracijami za samostojno Zahodno Saharo ter specifične informacije v zvezi z varnostnim incidentom v taborišču Gdeim Izik. Ne zadošča namreč, da tožnik pavšalno zatrjuje neupoštevanje informacij o izvorni državi, oziroma da je organ upošteval le informacije, ki so v prid toženi stranki. Trditve tožnika o njegovem zatrjevanem preganjanju morajo biti podprte z bolj konkretnimi informacijami o izvorni državi, ki se v večji meri povezujejo z okoliščinami tožnika, kot je to uspela izkazati tožena stranka v zvezi z argumentom, da tožnik nima utemeljenega strahu pred preganjanjem. Tega pa tožnik ni izkazal.
mednarodna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes
Tožnik je s samovoljno zapustitvijo azilnega doma sam dal podlago za sklep, da nima več namena prositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji ter posledično za domnevo, da je prošnjo umaknil. To pa obenem pomeni, da je s potekom zakonsko predpisanega roka treh dni prenehal tudi njegov pravni interes za tožbo.
mednarodna zaščita - status begunca - subsidiarna oblika zaščite - molk organa - podaljšanje subsidiarne zaščite - preuranjena tožba
Ni mogoče odločiti o podaljšanju subsidiarne zaščite pred pravnomočnostjo odločbe o samem priznanju subsidiarne zaščite. V nasprotnem primeru bi namreč prišlo do nedopustne procesne situacije, ko bi na primer tožena stranka podaljšala subsidiarno zaščito, čeprav odločitev o podelitvi subsidiarne zaščite ne bi več veljala.
ZMZ-1 člen 49, 49/6, 50, 50/2, 50/2-3, 50/3. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 28.
Okoliščina, da je tožnik brez pojasnitve zapustil izpostavo Azilnega doma in se vanj ni vrnil, je v obravnavani zadevi nesporno izkazana. Tožnik oziroma svetovalka za begunce pa tudi nista izkazala, da je njegovo izginotje posledica okoliščin, na katere ni imel zadostnega vpliva. Sodišče je zato zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo tožnika zavrglo.