mednarodna zaščita - ponovni postopek za priznanje mednarodne zaščite - zavrženje zahtevka - nova dejstva
Kadar prosilec v postopku odločanju o njegovi prošnji za mednarodno zaščito zapusti Slovenijo in tožena stranka izda sklep o ustavitvi postopka zaradi domneve o umiku prošnje, pri čemer je splošno znano, da je takih primerov veliko, razlogi za zapustitev Slovenije pa so lahko zelo različni od bolj do manj (ne)utemeljenih, v odvisnosti od tega, ali se je prosilec odločil za zapustitev Slovenije kljub ustrezni informiranosti o posledicah samovoljne zapustitve Azilnega doma, prosilec pa se vrne v Slovenijo šele več kot po 9 mesecih, potem se dokazna pravila in dokazna ocena iz 64. in 65. člena ZMZ-1 ne smejo nanašati zgolj na primerjavo, kaj je tožnik povedal glede razlogov za strah pred vrnitvijo v izvorno državo ob podaji prošnje in kaj ob podaji prvega zahtevka za uvedbo postopka.
ZMZ-1 člen 64, 65. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 18.
mednarodna zaščita - zahteva za uvedbo ponovnega postopka - nova dejstva in novi dokazi
Tožena stranka bi lahko oziroma bi morala na podlagi ustreznega zaslišanja tožnika odločiti o zahtevku tožnika za uvedbo ponovnega postopka v smislu, ali njegove trditve lahko pomembno povečajo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za mednarodno zaščito in šele na tej podlagi zavreči njegov zahtevek, ali pa odločiti, da bo sprejela njegovo drugo prošnjo za mednarodno zaščito v obravnavo.
V izpodbijanem aktu bi tožena stranka morala obravnavati zahtevek tožnika za uvedbo ponovnega postopka na način, da bi vključila v dokazno oceno presojo, ali so elementi, ki jih navaja tožnik, takšni, da pomembno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje kot upravičenec do mednarodne zaščite.
Datum, ko je tožeča stranka dejansko prejela sodno pisanje v hišni predalčnik, v skladu z navedenim načelnim pravnim mnenjem ne vpliva na to, kdaj je nastopila fikcija vročitve. Rok za vložitev pritožbe pa začne teči naslednji dan po nastopu fikcije vročitve in se izteče na zadnji dan roka za vložitev pritožbe oziroma prvi delovni dan, če je zadnji dan roka za vložitev pritožbe sobota, nedelja ali drug dela prost dan.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29, 29/2.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - rok za predajo prosilca
Med strankama ni sporno, da je Kraljevina Švedska dne 25. 7. 2024 sprejela odgovornost za obravnavanje tožnikove Prošnje in ni sporno, da je rok za predajo tožnika po Uredbi Dublin III Kraljevini Švedski potekel 25. 1. 2025. Ker je rok za tožnikovo predajo potekel, je na podlagi drugega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III za obravnavo Prošnje odgovorna Republika Slovenija.
Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.
Tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora, saj je samovoljno, torej po svoji volji, ne oziraje se na navedene zakonske zahteve, zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - Republika Hrvaška - samovoljna zapustitev azilnega doma
Okoliščina, da je tožnik brez pojasnitve zapustil izpostavo Azilnega doma dne 17. 1. 2025 in se vanj ni vrnil, je v obravnavani zadevi nesporno izkazana. Tožnik torej ne izkazuje več pravnega interesa za tožbo v tem upravnem sporu.
Tožnica očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njeni prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor.
Tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njeni prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - prosilec iz Maroka
Slabe ekonomske razmere v izvorni državi prosilca same po sebi še niso razlog za priznanje mednarodne zaščite. Škoda, kakršno zatrjuje tožnik, tudi po presoji sodišča torej ne zadostuje za obstoj resne škode.
mednarodna zaščita - ponovni postopek za priznanje mednarodne zaščite - nova dejstva in novi dokazi - bistvena kršitev določb postopka - učinek ex nunc
Splošno znano dejstvo je, da je prišlo v času od leta 2017 do 2024 do političnih sprememb na Kosovu (ukinitev valute, dvojno državljanstvo, izločitev manjšine), na kar vse se je skliceval tožnik v upravnem postopku. Ker se tudi do teh navedb tožnika toženka ni opredelila, je utemeljen tožbeni razlog kršitve pravil postopka tudi v tem delu, saj se sklepa ne da preizkusiti.
V postopkih priznanja mednarodne zaščite je potrebna tudi ex nunc presoja dejstev in dokazov ter pravnih vprašanj. Kadar je to primerno, je potrebno upoštevati tudi informacije (dejstva in dokaze), ki so se pojavile po izdaji odločbe upravnega organa, kar pomeni, da v postopkih sodnega varstva po ZMZ-1 ni mogoče uporabiti 52. člena ZUS-1 v tem delu.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - ogrožanje varnosti - kršitev javnega reda in miru - zavarovanje dokazov - začasna odredba
Pri presojanih kršitvah po 4. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ne gre za vzpostavljanje dokaznega standarda, po katerem mora biti onkraj vsakršnega dvoma, da je tožnik storil dejanje ogrožanja življenja in premoženja z vidika obstoja kaznivega dejanja ali prekrška, ampak morajo biti dejstva (in okoliščine) dovolj konkretna, da je na njihovi podlagi mogoče oceniti resnost varnostnega tveganja, ki ga za osebno in premoženjsko varnost pomeni prosilec. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj treba nujno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje).
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 3/2-2. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4.
Pomanjkljivosti v azilnem sistemu bi morale biti sistemske, to pomeni večkratna ponavljajoča se neprimerna ravnanja, kar pa v konkretnem primeru ni bilo izkazano.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja za mednarodno zaščito - preganjanje - revščina
Tožnikova revščina ni in tudi ob vrnitvi ne bi bila rezultat zoper njega usmerjenih ravnanj subjektov resne škode. Gre za splošno stanje v tožnikovi izvorni državi, ki je posledica nedelovanja njenih sistemov, in s katerimi se ne sooča le tožnik, ampak tudi celotno prebivalstvo.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-2. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 24. ZMZ-1 člen 15, 33.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - državljan države članice EU - državljan EU - ugotovitev državljanstva - mladoletna oseba - stranka postopka - največja korist otroka
Prošnjo za mednarodno zaščito lahko vloži zgolj oseba, ki je državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, tretja država pa je vsaka država, ki ni članica EU.
Tožnica je državljanka Republike Romunije, ki je članica EU. Tožnica ne navaja nobenega primera iz Protokola, zato v skladu z 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP v zvezi s 33. členom ZMZ-1 ne more biti stranka postopka za priznanje mednarodne zaščite.
Tožnica je bila deležna posebnih procesnih jamstev, ko je njen zakoniti zastopnik imel možnost sodelovati v upravnem postopku, postavljati vprašanja in od organa zahtevati pojasnila ter na ta način s konkretnimi vprašanji, komentarji in predlogi poskrbeti, da se položaj tožnice vsestransko predstavi in razišče. Sodišče zato ugotavlja, da je toženka v upravnem postopku spoštovala največjo korist mladoletne tožnice.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - odvzem prostosti - kršitev hišnega reda - kršitev javnega reda in miru - ogrožanje varnosti - poseg v osebno svobodo - načelo sorazmernosti - začasna odredba
V zvezi z upoštevanjem načela sorazmernosti je treba v obravnavani zadevi po presoji sodišča vzeti v obzir tudi, da je tožnik vsaj dejanje 13. 1. 2025 storil v stanju alkoholiziranosti, kar je priznal v upravnem postopku. To pomeni, da ima očitno težave z alkoholom, ob takih okoliščinah pa je logična dokazna ocena tožene stranke, da drugačen ukrep (omejitev gibanja na območje azilnega doma) ne pride v poštev, saj bi bil tožnik vrnjen v okolje, v katerem bi se kršitve glede na dosedanje izkušnje in navedeno tožnikovo psihično stanje nadaljevale in da je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj treba nujno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.
Izpodbijani akt ni nezakonit, zato tožnik težko popravljive škode v tem okviru ni uspel izkazati. Zakonita omejitev gibanja namreč ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS). V preostalem delu tožnik težko popravljivo škodo uveljavlja z argumentom pravice do učinkovitega sodnega varstva, če bi sodišče tožbi ugodilo. Ker je tožbo zavrnilo, niti ta razlog ni izkazan. S samim sklicevanjem na odvzem prostosti kot težko popravljivo škodo, ne da bi tožnik ob tem izkazal osebno okoliščino posebne ranljivosti, pa tudi ne more biti izkazana težko popravljiva škoda.8 Zato je sodišče zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-1, 84/1-3. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 8, 8/3, 8/3-d.
mednarodna zaščita - pridržanje - znatna nevarnost pobega prosilca - odstranitev iz države - begosumnost - nujnost in sorazmernost ukrepa - začasna odredba
Iz besedila zakonske določbe tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 izhaja, da morajo biti za izrek ukrepa omejitve gibanja kumulativno izpolnjeni trije pogoji: (1) da je bilo prosilcu gibanje (že) omejeno zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, ali pred izvršitvijo stranske sankcije izgona tujca iz države ali ukrepa prepovedi vstopa, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve; (2) da je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo za mednarodno zaščito vložil samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve; in (3) da je imel prosilec možnost zaprositi za mednarodno zaščito.
Tožnik je zahtevek vložil šele dan zatem, čeprav je to možnost imel že pet let prej. Po oceni sodišča že ta okoliščina, ob tem, da tožnik ne izpodbija ugotovitev toženke, da ni imel nobenih novih ali spremenjenih okoliščin glede prošnje za mednarodno zaščito, jasno kaže na to, da gre za zlorabo omenjenega instituta in oviranje odstranitve iz države. Tako je logičen sklep, da namen tožnika nedvomno ni čakati na odločitev toženke, niti ni pričakovati njegovega sodelovanja z njo. Omejitve gibanja tožnika tako ni mogoče preprečiti z milejšim ukrepom pridržanja na območje oziroma prostore azilnega doma (ali njegove izpostave). Ta, za razliko od pridržanja v Centru za tujce, ne preprečuje nenadzorovanih odhodov s tega območja in s tem tudi iz Republike Slovenije. Ni sporno, da je tožnik v preteklosti (novembra 2019) samovoljno že zapustil Republiko Slovenijo, še preden je ta odločila o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, zaradi česar je bil postopek pravnomočno ustavljen. Tožnik tudi ne navaja konkretnih okoliščin, ki bi kazale na to, da bi bilo z milejšimi ukrepi, za katere se zavzema, mogoče doseči cilj, to je izpeljati postopek glede njegovega zahtevka. Zato je tudi po oceni sodišča utemeljen sklep toženke, da bo le s pridržanjem na prostore Centra za tujce mogoče zagotoviti, da ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo odločeno o njegovem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. Ukrep je sorazmeren in ustreza okoliščinam individualnega primera tožnika.
Izpodbijani akt ni nezakonit, zato tožnik težko popravljive škode v tem okviru ni uspel izkazati. Zakonita omejitev gibanja namreč ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave). V preostalem delu tožnik težko popravljivo škodo uveljavlja z argumentom pravice do učinkovitega sodnega varstva. To sodišče je že pojasnilo, da zgolj s sklicevanjem na odvzem prostosti kot težko popravljivo škodo, ne da bi tožnik ob tem izkazal osebno okoliščino posebne ranljivosti, ne more izkazovati težko popravljive škode. Zato je tudi predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 20, 20/1, 20/5.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja
Tožnik navaja, da je iz odgovora Republike Hrvaške razvidno, da se šteje, da je prošnjo na Hrvaškem umaknil. Sodišče ugotavlja, da je ključno, da je Republika Hrvaške z dne 11. 11. 2024 sprejela odgovornost za obravnavo tožnika kot prosilca in sicer na podlagi člena 20(5) Uredbe Dublin III. To jasno izhaja iz njenega odgovora toženki z dne 11. 11. 2024. Skladno s prvim odstavkom te določbe prosilca, ki je prisoten v drugi državi članici brez dokumenta za prebivanje ali ki tam vloži prošnjo za mednarodno zaščito po umiku svoje prve prošnje, podane v drugi državi članici med postopkom določanja odgovorne države članice, država članica, v kateri je bila najprej vložena ta prošnja za mednarodno zaščito, ponovno sprejme pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 z namenom dokončanja postopka določanja odgovorne države članice.
Tožnik ni navedel ničesar o tem, da bi imel posebej hudo poškodbo noge in da bi lahko zaradi predaje Republiki Hrvaški prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja. Na naroku je izpovedal, da v Sloveniji trenira nogomet. Po presoji sodišča zato toženka ni dolžna od Republike Hrvaške pridobiti posebno zagotovilo, da bo ustrezno poskrbela za tožnikovo zdravje.
Tožnikove izjave ne izkazujejo, da bo v Republiki Hrvaški deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma, da bo tam soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlogi prosilca za azil - varna izvorna država
Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z ekonomskimi težavami. Tožnik je namreč na osebnem razgovoru navajal, da je bil edini razlog za zapustitev Alžirije iskanje bolje plačanega dela. Glede na to, da je tudi na zaslišanju na naroku za glavno obravnavo izpovedal, da so bili njegovi glavni razlogi za zapustitev Alžirije tisti, ki jih je navajal na osebnem razgovoru, in sicer, da je prišel iskati zaposlitev in da je Alžirijo zapustil iz ekonomskih razlogov, sodišče sodi, da je tožena stranka pravilno ocenila, da tožnik očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito iz prve alineje 52. člena ZMZ-1. Sodišče tudi ocenjuje, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je Vlada Republike Slovenije z Odlokom Alžirijo določila kot varno izvorno državo, da tožnik ni navedel vsebinskih argumentov iz druge alineje prvega odstavka 62. člena ZMZ-1 in da zato ni mogoče sklepati, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z resno škodo v smislu 28. člena ZMZ-1. Tožnik namreč v postopku pred toženo stranko ni izpostavil nobenega konkretnega dogodka, ki bi se mu zgodil ter povzročil njegov odhod iz države. Še več, trdil je, da v Alžiriji drugih težav razen ekonomskih ni imel. Tožnikove tožbene navedbe v zvezi s tem, da Alžirija zanj ni varna izvorna država, pa so kot bo pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve te sodbe, nedovoljene tožbene novote (52. člen ZUS-1).
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - varna izvorna država - ekonomski razlogi prosilca za azil
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z ekonomskimi težavami. Tožnik je namreč na osebnem razgovoru navajal, da je bil edini razlog za zapustitev Alžirije iskanje bolje plačanega dela.
Sodišče tudi ocenjuje, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je Vlada Republike Slovenije z Odlokom Alžirijo določila kot varno izvorno državo, da tožnik ni navedel vsebinskih argumentov iz druge alineje prvega odstavka 62. člena ZMZ-1 in da zato ni mogoče sklepati, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z resno škodo v smislu 28. člena ZMZ-1. Tožnik namreč v postopku pred toženo stranko ni izpostavil nobenega konkretnega dogodka, ki bi se mu zgodil ter povzročil njegov odhod iz države. Še več, trdil je, da v Alžiriji drugih težav razen ekonomskih ni imel.
mednarodna zaščita - prošnja za priznanje mednarodne zaščite - ustavitev postopka - samovoljna zapustitev azilnega doma - domneva o umiku prošnje - zavrženje tožbe
Tožnik v tožbi ni izkazal nobene okoliščine, ki bi kazala na to, da ni imel druge izbire, kot da zaradi preživetja nenajavljeno odide iz Azilnega doma in si pridobi delo za plačilo brez dovoljenja pristojnega organa. Za svoje ravnanje v tožbi ni navedel razumnih in opravičljivih razlogov.