ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84a. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28. ZUP člen 237, 237/1, 237/1-7.
Razlogi izpodbijanega sklepa v zvezi z obstojem okoliščin, ki vzpostavljajo visoko stopnjo nevarnosti tožnikovega pobega, so tako bistveno pomanjkljivi, da se ga ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja za mednarodno zaščito - statusa begunca - subsidiarna zaščita - splošna verodostojnost prosilca - notranja (ne)konsistentnost
Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. Ugotovitev skladnosti in verjetnosti tožnikovih izjav in njegove splošne verodostojnosti v obravnavani zadevi je podlaga za dokazno oceno njegovih navedb o izpolnjevanju pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite, saj zgolj slabe življenjske razmere v izvorni državi oziroma tamkajšnje slabše socialne storitve, ne morejo biti podlaga za priznanje mednarodne zaščite.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84a. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/1, 28/2.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - begosumnost
Tožnikova zapustitev Grčije in Hrvaške, nezakonito prehajanje mej, vključno z Republiko Slovenijo, in dejstvo, da je za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji zaprosil šele po prijetju policije, pretehtajo v prid obstoja realne, neposredne nevarnosti pobega, ki je ni mogoče preprečiti z milejšim ukrepom obveznega zadrževanja na območju azilnega doma. Glede na navedeno je sklepanje, da je tožnik begosumna oseba, in da bi, v kolikor mu gibanje ne bi bilo omejeno, svojo pot nadaljeval v Francijo in v Republiki Sloveniji ne bi počakal na predajo odgovorni državi članici (ki je v tem primeru najverjetneje Hrvaška), utemeljeno.
ZMZ-1 člen 51, 51-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1, 3/2.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici
Na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, je odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje Norveška, kjer pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in nevarnostjo nečloveškega ali poniževalnega ravnanja na Norveškem ni. Zgolj z opravo osebnega razgovora na državo članico ne preide odgovornost za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito.
mednarodna zaščita - zahteva za uvedbo ponovnega postopka - nova dejstva - zavrženje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka - nova dejstva in novi dokazi - novi dokazi in nova dejstva
Tožnik v zahtevi za uvedbo ponovnega postopka ni navedel takšnih novih dejstev oziroma predložil takšnih novih dokazov, ki bi pomembno povečevala verjetnost, da je do mednarodne zaščite upravičen.
Za priznanje mednarodne zaščite ne zadostuje dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja za mednarodno zaščito - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes
Tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora, saj je azilni dom samovoljno zapustil 5. 5. 2022 in se vanj ni vrnil. Tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor.
ZMZ-1 člen 2, 2/11. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 78, 78/1. ZUP člen 214.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje - državljan države članice EU - stranka v postopku - obrazložitev odločbe
Tožena stranka je nepravilno uporabila materialno pravo in sicer načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami EU iz določil členov 2 in 4(3) Pogodbe EU oziroma ni uporabila Protokola št. 24 k Temeljnim pogodbam EU in tudi ni dala tožniku možnosti, da bi se pred uradno osebo organa, ki je pristojen za odločanje o prošnji za mednarodno zaščito, izrekel o razlogih, zaradi katerih naj bi ga bilo strah pred preganjanjem v izvorni državi, s čimer je kršila tudi njegovo pravico do izjave oziroma obrambe kot splošnega pravnega načela v pravu EU.
Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 8, 8/3, 8/4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 2, 2-n, 28, 28/2. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84a, 84a-3.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pridržanje - begosumnost - znatna nevarnost pobega prosilca - predaja prosilca odgovorni državi članici - objektivni kriterij - pridržanje za namen predaje odgovorni državi članici - odvzem prostosti - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - nevarnost pobega
Za ugotovitev begosumnosti in še toliko bolj za ugotovitev „znatne“ begosumnosti ni dovolj, če tožena stranka ugotovi zgolj (eno) okoliščino iz določila 84.a člena ZMZ-1 ob tem, da bi po pravu EU vse okoliščine iz člena 84.a ZMZ-1 morale biti vsaj kolikor toliko „objektivne“, ampak mora vedno (objektivni) kriterij begosumnosti povezati in upoštevati skupaj s celovitim dejanskim položajem oziroma okoliščinami prosilca za mednarodno zaščito in njegovih ravnanj.
Poleg kriterija iz tretje alineje 84.a člena ZMZ-1 je tožena stranka v obrazložitvi akta ugotavljala tudi razloge, zakaj je omenjene tri države zapustil in je ocenila, da za svoja ravnanja ni navedel nobenih utemeljenih razlogov. Sodišče se strinja z oceno tožene stranke. Sodišče se zato lahko strinja z dokazno oceno tožene stranke, da je begosumnost tožnika znatna in s tega vidika izpodbijani akt nima nezakonitosti.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja za mednarodno zaščito - novi dokazi in dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost izpolnjevanja pogojev - zavrženje ponovne vloge
Tožnik novih dokazov, ki bi pomembno povečevali verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite ob vložitvi zahtevka ni podal, zato je bilo zavrženje njegovega drugega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka pravilno in zakonito.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - ogrožena osebna varnost - resna grožnja za javni red ali javno varnost
Ključni razlog za pridržanje tožnika na prostore Centra za tujce niso le njegova pretekla nasilna dejanja, temveč so to predvsem njegove psihične težave in zloraba alkohola, zaradi katere se njegove psihične težave stopnjujejo.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja za mednarodno zaščito - preganjanje - utemeljen strah
Ko ni podan subjektivni element, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, oziroma njegovim izjavam o specifičnih individualnih okoliščinah in dejanjih, ni mogoče verjeti, ker ni bila ugotovljena tožnikova splošna verodostojnost, pa toženki (in sodišču) pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav niti ni bilo treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.
ZMZ-1 člen 64, 65. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja - zavrženje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka - novi dokazi in nova dejstva
Tožena stranka s tožnikom ni razčistila okoliščin o tem, kako bi tožnik lahko pristojnemu organu predložil kakšne dokaze o smrti ali celo poboju njegovih družinskih članov in mu ni dala možnosti, da predloži morebitne dokaze, preden je zahtevek zavrgla.
V okoliščinah, ko tožnik ni imel že na prvi pogled neutemeljenega zahtevka glede na zatrjevane poboje družinskih članov, bi tožena stranka morala tožniku dopustiti možnost, da pridobi določene dokaze glede smrti in vzrokov smrti za družinske člane in da bi v primeru uspešno predloženih dokazov ali indicev preverila druge okoliščine v zvezi z lokacijo in časom zatrjevanih pobojev prek informacij o stanju v relevantnem področju Pakistana, pa tega ni storila, ampak je njegov zahtevek zavrgla.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4, 19, 19/2, 52, 52/3. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3.
Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - predaja prosilca odgovorni državi članici - država članica EU, odgovorna za obravnavanje prošnje - načelo nevračanja - načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami - nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja - diskrecijska klavzula - suspenzivni učinek tožbe v upravnem sporu - začasna odredba
Tožena stranka je glede bivanjskih razmer in dostopa do nujne zdravstvene pomoči prepričljivo utemeljila, da s tega vidika očitno ni podana nevarnost kršitve 4. člena Listine o temeljnih pravicah EU, saj so bile navedbe tožnika preveč splošne in ne izkazujejo stopnje nečloveškega ravnanja, ki je relevantno, da bi tožnik sprožil strogi zaščitni mehanizem omenjene pravice v postopkih po ZMZ-1 v Sloveniji. Vendar pa ima tožeča stranka prav v delu, kjer izpostavlja nevarnost vračanja tožnika iz Hrvaške v BiH spričo splošno znanih informacij o stanju in ravnanju s tujci in s tistimi, ki izrazijo namero za mednarodno zaščito, preden so te osebe nastanjene v centre na Hrvaškem. Kriterij (razmejitve), ko mora tožena stranka pristopiti k uporabi testa (ne)izpodbojnosti domneve oziroma k preverjanju načela medsebojnega zaupanja, je okoliščina oziroma pravni standard, da prosilec nima očitno neutemeljenega zahtevka („arguable claim“) glede 3. člena EKČP oziroma 4. člena ali 19(2) člena Listine EU. Sodišče EU se je temu standardu iz sodne prakse ESČP na najbolj jasen način pridružilo v sodbi v zadevi B, kjer je Sodišče EU v zvezi s standardom avtomatičnega suspenzivnega učinka pravnega sredstva postavilo standard, da tožnikove trditve niso očitno neutemeljene glede tveganja za nečloveško ravnanje. Pravni standard („arguable claim“) mora organ med drugim ugotavljati preko presoje, ali ta (isti) organ države članice „razpolaga z elementi,“ ki pričajo o dejanski nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici glede na standard varstva temeljnih pravic, kot so priznane v pravnem redu Unije in zlasti v členu 4 Listine EU. V takem primeru mora pri odločanju o predaji osebe organom druge države članice presoditi obstoj te nevarnosti. Pristojni organ se mora opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. Če takšnih informacij tožnik ne predloži v upravnem postopku ali v upravnem sporu, to ne more biti odločilno, ker mora po mednarodni sodni praksi v tovrstnih primerih organ ali sodišče, tudi ne oziraje se na procesno aktivnost prosilca, informacije preveriti tudi po uradni dolžnosti in važno je, ali bi organu te informacije o stanju v relevantni državi morale biti poznane. Ko organ države članice EU ugotovi, da v času odstranitve in predaje tujca drugi državi članici EU na podlagi zanesljivih informacij ni mogoče „izključiti vsakršne dejanske nevarnosti“ nečloveškega ravnanja, potem to še ne pomeni, da mora država članica EU odstranitev in predajo tujca dokončno odpovedati, ampak mora pristojni upravni organ najprej prevzeti določene obveznosti in v komunikaciji s pristojnimi organi druge države članice EU pridobiti posebna zagotovila, da v konkretnem primeru sprejema tujca do kršitve pravice do prepoved nečloveškega ravnanja ne bo prišlo. V zvezi s Hrvaško je splošno znano oziroma bi toženi stranki moralo biti poznano, da so številne mednarodnega organizacije in poročevalci opozarjali na določene resne pomanjkljivosti v azilnih postopkih in ravnanjih s tujci na Hrvaškem. Tožena stranka v postopku ni navedla nič konkretnega, kar bi kazalo, da navedeni problem ne obstaja v primeru vrnitve na Hrvaško po Dublinski uredbi. Tožnik je v času izvrševanja ukrepa premestitve tožnika na Hrvaško imel zahtevek glede varstva pred nečloveškim ravnanjem, ki ni bil očitno neutemeljen („arguable claim“), oziroma so v času izvršitve izpodbijanega dejanja obstajale javno dostopne informacije oziroma poročila relevantnih institucij, za katere bi tožena stranka morala vedeti, in ki so predstavljala utemeljene razloge za tveganje za kršitev pravice iz člena 4. oziroma 19(2) Listine EU v primeru vrnitve tožnika na Hrvaško. Takšne informacije so, kot že rečeno obstajale, tožnik se je na njih skliceval v tožbi, ko je dobil kvalificirano pomoč svetovalke za begunce, zato je sodišče tožbi ugodilo in je izpodbijano odločbo odpravilo, ker tožena stranka ni preverila relevantnih informacij v komunikaciji s hrvaškimi organi, da bi dobila ustrezna pojasnila ali zagotovila in ni ovrgla vsakršnega dvoma, ali bi tožniku v primeru vrnitve na Hrvaško bila kršena pravica iz 4. člena Listine EU. Po praksi ESČP velja, da kadar prosilec za azil nima očitno neutemeljenega zahtevka v zvezi s 3. členom EKČP, potem mora pravno sredstvo zoper sporno odločitev imeti avtomatični suspenzivni učinek. Slovenski zakonodajalec v ZMZ-1 (tretji in četrti odstavek 71. člena ZMZ-1) za primer tožbe v upravnem sporu, ko prosilec nima očitno neutemeljenega zahtevka v zvezi z pravico iz člena 19(2) Listine EU ni določil avtomatičnega suspenzivnega učinka, ampak velja splošna določba iz 32. člena ZUS-1,51 ki pa velja za vse vrste upravnih odločitev in ni izrecno prilagojena standardom varstva 3. člena EKČP oziroma člena 19(2) Listine EU. Določba 27. člena Dublinske uredbe namreč ne vsebuje materialnega pogoja za izdajo začasne odredbe, ki ga vsebuje določba 32. člena ZUS-1, to pa je pogoj, da „bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda“, pri čemer je treba „skladno z načelom sorazmernosti upoštevati prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank“. V tem sporu je treba materialno-pravni pogoj o težko popravljivi škodi iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 obravnavati v smislu vprašanja, ali ima tožnik v konkretnem primeru zahtevek v zvezi z pravico iz člena 19(2) Listine EU, ki ni očitno neutemeljen. Če zahtevek ni očitno neutemeljen oziroma bi z izvršitvijo izpodbijanega akta tožniku v navedenem smislu nastala težko popravljiva škoda, sodišče izda začasno odredbo ne glede na to, da tožena stranka v odgovoru na tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe pravi, da bo skladno z dosedanjimi primeri počakala do dokončne odločitve sodišča. Če pa gre pri tožniku za zahtevek, ki je očitno neutemeljen z vidika pravice iz člena 19(2) Listine EU, je začasno odredbo mogoče izdati, če bi bila tožniku z izvršitvijo akta prizadeta težko popravljiva škoda v zvezi z drugimi pravno-zavarovanimi dobrinami, kot je člen 19(2) Listine EU, in bi bila izdaja začasne odredbe sorazmerna s prizadetostjo javne koristi. Sodišče je že ob presoji utemeljenosti tožbe ugotavilo, da tožnik v konkretnem primeru nima očitno neutemeljenega zahtevka v zvezi s pravico iz člena 4. oziroma 19(2) Listine EU, kar posledično pomeni, da bi tožba v tem upravnem sporu morala imeti avtomatični suspenzivni učinek. Vendar pa je sodišče namesto avtomatičnega suspenzivnega učinka ugodilo predlogu tožnika, da začasno zadrži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tem upravnem sporu. Zato se sodišču ni bilo treba spuščati še v presojo, ali je izkazana težko popravljiva škoda.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/1, 28/3. ZMZ-1 člen 84, 84a, 84a/1, 84a/1-3.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - pridržanje za namen predaje odgovorni državi članici - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pridržanje - odvzem prostosti - nevarnost pobega - begosumnost - znatna nevarnost pobega prosilca - objektivni kriterij - dokazno breme
Zgolj ugotovitev, da je tožnik predhodno za mednarodno zaščito že zaprosil na Hrvaškem in v Bolgariji, kjer na odločitev ni počakal, brez obstoja drugih posebnih okoliščin primera, dopušča možnost pridržanja osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek po Dublinski uredbi, kar bi bilo v izrecnem nasprotju s prvim odstavkom njenega 28. člena.
mednarodna zaščita - subsidiarna zaščita - bistveno spremenjene okoliščine - preganjanje - resna škoda
Ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z aktualno situacijo v tožnikovi izvorni državi Afganistanu na podlagi Smernic UNHCR iz avgusta 2021 in februarja 2022 ni sporno dejstvo. Tožena stranka pa ni nasprotovala navedbam tožnika o povsem spremenjeni situaciji v Afganistanu, ki je naknadno nastopila šele po izdaji izpodbijane odločbe zaradi prevzema oblasti s strani talibanov v celotni državi in da tako v primeru vrnitve tožnik ne bi bil deležen nikakršne zaščite. Prevzem oblasti talibanov v celotnem Afganistanu avgusta 2021 je novo nastala okoliščina in bistveno spremenjena okoliščina glede aktualnih razmer v izvorni državi, zato tožnik ob upoštevanju stališč Vrhovnega sodišča (X Ips 4/2022 z dne 16. 3. 2022) izpolnjuje pogoje za priznanje statusa subsidiarne oblike zaščite, saj so podani utemeljeni razlogi, da bi bil tožnik v izvorni državi soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo.
mednarodna zaščita - ponovni postopek - zavrženje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka - novi dokazi in nova dejstva - informacije o izvorni državi - nedržavni subjekt preganjanja - prosilec iz Afganistana
Za priznanje mednarodne zaščite ne zadostuje dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. Zgolj dejstvo, da je ekonomski in socialni sistem v izvorni državi za tožnika slabši, ne more biti razlog za mednarodno zaščito.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84a, 84a-3.
mednarodna zaščita - pridržanje prosilca za namen predaje odgovorni državi članici - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - odvzem prostosti - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - nevarnost pobega - pridržanje - begosumnost - znatna nevarnost pobega prosilca - predaja odgovorni državi članici - objektivni kriterij
Tožnikove individualne okoliščine po presoji sodišča izkazujejo tako veliko nevarnost, da tožnik v Sloveniji ne bo počakal na predajo odgovorni državi članici, da jo je mogoče odvrniti le z najstrožjim ukrepom. Tožnikova zapustitev Avstrije in Italije, nezakonito prehajanje mej, vključno s Slovenijo, in dejstvo, da je za mednarodno zaščito v Sloveniji zaprosil šele po prijetju policije, kateri se je po lastni izpovedbi celo želel izogniti in zato ni potoval z vlakom, pretehtajo v prid obstoja realne, neposredne nevarnosti pobega, ki je ni mogoče preprečiti z milejšim ukrepom obveznega zadrževanja na območju azilnega doma. Ta za razliko od pridržanja v centru za tujce namreč ne preprečuje nenadzorovanih odhodov s tega območja.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 18.
mednarodna zaščita - odgovorna država članica - predaja prosilca drugi državi - pogoji - začasna odredba
Predaja prosilca ali druge osebe iz 18. člena Uredbe Dublin III iz države članice, ki poda zahtevo, v odgovorno državo članico, se izvede v skladu z nacionalno zakonodajo države članice, ki poda zahtevo, po posvetu med zadevnima državama članicama, kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo (prvi odstavek 1. točke 29. člena Uredbe Dublin III). V kolikor se predaja tožnika v tem roku ne bi opravila, pa bi RS avtomatsko postala odgovorna država članica za obravnavo tožnikove prošnje na podlagi 2. točke 29. člena te iste uredbe.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 18, 18/1, 18/1-b.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti - začasna odredba
Izjave tožnika na osebnem razgovoru ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in da za izjave o tem, da bi ga na Hrvaškem deportirali v Turčijo, ni predložil nobenega dokaza. Pravilno je tudi ugotovila, da imajo prosilci za azil na Hrvaškem podobne pravice kot v Sloveniji, zato vrnitev v to državo Evropske unije ne more in ne sme biti sporna, da je Republika Hrvaška polnopravna članica Evropske unije in spoštuje pravni red Evropske unije ter da tožnik ni navedel konkretnih dogodkov, zaradi katerih ga Slovenija ne more oziroma ga ne bi smela vrniti v Republiko Hrvaško. Na podlagi navedenega je pravilno sklepala, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bi bil ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju.
Ker je sodišče pojasnilo, da ne sledi navedbam, da bi bil tožnik v primeru predaje Hrvaški izpostavljen nevarnosti ponižujočega in nečloveškega ravnanja, je iz enakih razlogov zavrnilo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe.
mednarodna zaščita - zahtevek za uvedbo ponovnega postopka
Tožnik je imel že dvakrat možnost prikazati, v čem so razlogi za priznanje mednarodne zaščite, ob teh priložnostih pa se je predpostavljalo njegovo aktivno ravnanje, torej obveznost sodelovanja z organom.
Ker tožnik ni zatrjeval novih dejstev in predložil novih dokazov, njegovo trditveno gradivo ne more pomembno povečevati verjetnosti, da (tožnik) izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Ob takem stanju stvari, ko tožnik ni navajal novih pravno pomembnih dejstev in dokazov, ki bi upravičevali nov postopek, pa toženi stranki v obravnavani zadevi ni bilo treba pozvati tožnika na dopolnitev zahtevka v smislu 67. člena ZUP.