ZMZ-1 člen 50, 50/2, 50/2-2. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6.
mednarodna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes
Sodišče je v konkretnem primeru ob upoštevanju upravičenosti oziroma dopustnosti (sorazmernosti) posega v pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz člen 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU v zvezi z prvim in drugim odstavkom 47. člena in člena 52(1) Listine o temeljnih pravicah EU zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo tožnic zavrglo (6. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1), ker upravni akt, ki se izpodbija, zaradi svobodne izbire tožnic, da zapustita Slovenijo in se vanjo ne vrneta, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnic.
Nevarnost pobega je toženka utemeljila na uporabi tretje alineje 84.a člena ZMZ-1, to je, da je oseba predhodno že vložila prošnjo za mednarodno zaščito v RS ali drugi državi članici EU in jo je pozneje zapustila. Glede na podatke spisa, ki izkazujejo, da je tožnik pred tokratno prošnjo za mednarodno zaščito v RS že trikrat prej v RS vložil prošnjo ter vsakič, in to že kmalu po vložitvi prošnje, teritorij RS samovoljno zapustil, zaradi česar so bili postopki mednarodne zaščite ustavljeni, je pravilna ocena toženke v zvezi z obstojem nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, še preden bo odločila o njegovi prošnji in ji s tem preprečil, da bi ugotovila določena dejstva, s katerimi tožnik utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito in katera je mogoče ugotoviti zgolj s sodelovanjem tožnika.
mednarodna zaščita - preganjanje - veroizpoved - preganjanje zaradi vere
Sami pozivi z javljanjem na policijski postaji ne morejo predstavljati preteklega preganjanja in posledično na tem temelječega utemeljenega strahu pred preganjanjem, še posebej ne ob upoštevanju, da se Kazahstan sooča s terorizmom v bližnjih državah.Niti intenzivnost niti pogostost teh zaslišanj tožnika ni bila takšna, da bi bilo to mogoče opredeliti kot preganjanje. Glede njegovih izjav o dogodkih, ki jih je doživel v času, ko je bil zaposlen na letališču, pa je tožena stranka tudi pravilno ugotovila, da je tožnik sam dal odpoved delovnega razmerja v tej službi.
Tožena stranka je v svoji odločbi dovolj prepričljivo obrazložila, da informacije o izvorni državi ne potrjujejo navedb tožnika o preganjanju zaradi vere. Dovolj natančno je pojasnila, da tožnik pripada večinski muslimanski veri in ne kateri od tistih verskih skupnosti, od katerih se čuti država ogrožena.
ZMZ-1 člen 84a, 84a-3. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pridržanje za namen predaje - begosumnost - začasna odredba
Nevarnost pobega mora biti znatna oziroma velika, o čemer se je večkrat že izrekla tudi sodna praksa Sodišča EU in ESČP. Vendar pa izpodbijani sklep, kot izhaja iz njegove obrazložitve, ne temelji na določni in konkretni ugotovitvi o "znatni nevarnosti pobega", temveč se v dejanskem pogledu opira na ugotovitve tožene stranke glede: - "utemeljene domneve, da je tožnik begosumna oseba" ter - "da obstaja utemeljena verjetnost", da bi ozemlje Slovenije tožnik samovoljno zapustil, še preden bi bil zaključen postopek predaje pristojni državi članici.
Ker gre za trajajoče pravno sporno razmerje že sam odvzem prostost predstavlja težko popravljivo škodo, ki se z vsakim dnem le še povečuje, je potreba po izdaji začasne odredbe izkazana z višjo stopnjo od ''verjetnosti'', sama ''potrebnost'' začasne odredbe pa z dejstvom, da mora imeti tožnik učinkovito sodno varstvo.
mednarodna zaščita - status begunca - spor polne jurisdikcije - sprememba veroizpovedi - informacije o izvorni državi - dokazno breme - preganjanje zaradi veroizpovedi - prosilec iz Irana
Glede na to, da bi tožnik ob vrnitvi v Iran želel še naprej obiskovati cerkev, to pa bi bila lahko le domača cerkev, in da bo oblast nanj najverjetneje pozorna že od povratka naprej, od tožnika pa se ne sme pričakovati, da bi moral prenehati z obiskovanjem cerkve in/ali podpisati izjavo o odpovedi veri oziroma njenemu prakticiranju zato, da bi se izognil zgoraj naštetim dejanjem oblasti, sodišče zaključuje, da je z dovolj visoko stopnjo verjetnosti dokazano, da tožniku prav zaradi njegove spreobrnitve v krščanstvo in njegove izrecne želje po tudi kolektivnem izvrševanju te vere (2. alineja prvega odstavka in osmi odstavek 27. člena ZMZ-1) grozijo vsa zgoraj našteta dejanja.
Tožena stranka zgolj z navedbo, ki ni podprta z informacijami o izvorni državi, da oblasti preganjajo le visoko profilirane kristjane, in da obiskovalcem domačih cerkva grozijo le aretacije in kratkotrajna pridržanja, pri čemer ne upošteva posledic kontinuiranega nadzora in večkratnih aretacij zaradi obiskovanja domače cerkve ter odklonitve in/ali nespoštovanja pisne odpovedi krščanstvu, ni uspela ovreči vsakršnega dvoma, da se to ne bi zgodilo. Zgoraj našteta dejanja po oceni sodišča tudi ustrezajo definiciji dejanj preganjanja iz 26. člena ZMZ-1. V primeru ponavljajočih se aretacij, groženj, zahtev po podpisovanju izjav o odpovedi veri, pridržanj od enega do deset dni z možnostjo podaljšanja, obtožb z grožnjo večmesečne ali večletne zaporne kazni in nadzora, gre za dejanja fizičnega in psihičnega nasilja, diskriminatorne pravne, upravne, policijske in sodne ukrepe ter za diskriminatoren pregon oziroma kazen (1., 2. in 3. alineja drugega odstavka 26. člena ZMZ-1), ta dejanja pa so dovolj resne narave in dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic (1. alineja prvega dostavka 26. člena ZMZ-1).
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84a, 84a/3. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 21, 21/2, 23, 28.
mednarodna zaščita - pridržanje - omejitev gibanja - begosumnost
Po presoji sodišča Uredba Dublin III povsem jasno določa pogoja za ukrep pridržanja ob sklicevanju na njen 28. člen. Ob prvem pogoju, da je podana znatna nevarnost pobega je ta ukrep mogoče izreči le osebi, v zvezi s katero poteka postopek predaje.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84/2, 84a, 84a-3, 84a-5. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - begosumnost - predaja odgovorni državi članici
Tožena stranka je v konkretnem primeru pravilno uporabila objektivno merilo iz 3. in 5. alineje 84.a člena ZMZ-1, saj je tudi sodišče ugotovilo, da se je tožnik s svojim ravnanjem in dejanji izkazal za očitno begosumnega, glede na to, da je po odhodu iz svoje matične države, Islamske republike Afganistan, na svoji poti prečkal več držav članic EU, preden je 18. 11. 2021 ilegalno vstopil v Republiko Slovenijo ter že pred tem v Grčiji podal prošnje za mednarodno zaščito, ki so bile zavrnjene.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84a. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 2, 2(n), 28. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 8, 9.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - pridržanje za namen predaje - nevarnost pobega - begosumnost - začasna odredba - znatna nevarnost za pobeg
Prvi del določila člena 28(2) Uredbe EU št. 604/2013, ki se nanaša na standard „znatne begosumnosti“ je tožena stranka nepravilno uporabila, saj je begosumnost tožnika zelo šibko izkazala. Zelo šibka izkazanost begosumnosti pa ne more biti podlaga za pridržanje ne samo iz razloga, ker mora biti begosumnost „znatna“, ampak tudi zato, ker za vse pravne podlage pridržanj v povezavi s postopki mednarodne zaščite po sodni praksi Sodišča EU velja, da mora biti pridržanje "strogo omejen" ukrep, in mora biti izrečen v "izjemnih okoliščinah", če je to "nujno, razumno in sorazmerno," ker gre za "skrajno sredstvo". V predmetni zadevi takšne izjemne okoliščine niso izkazane. Po stališču Sodišča EU zadnji pododstavek člena 9(3) Direktive 2013/33 z neposrednim učinkom izrecno določa, „da je treba, kadar se izkaže, da je pridržanje nezakonito, zadevno osebo nemudoma izpustiti“ in nadaljuje, da iz tega „sledi, da mora biti v takem primeru nacionalnemu sodišču omogočeno, da odločitev upravnega organa, ki je odredil pridržanje, nadomesti s svojo in da bodisi izreče alternativni ukrep pridržanju bodisi odredi izpustitev zadevne osebe.“ Ker je po stališču Sodišča EU za razlago člena 6 Listine o temeljnih pravicah EU treba torej upoštevati člen 5 EKČP kot minimalno raven zaščite, je za odločitev, da mora tožena stranka nemudoma po prejemu te sodne odločbe in ne šele z njeno pravnomočnostjo prenehati izvajati ukrep pridržanja v Centru za tujce, relevantna tudi sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28. ZMZ-1 člen 84.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pridržanje za namen predaje - begosumnost - začasna odredba
Izpodbijani sklep, kot izhaja iz njegove obrazložitve, ne temelji na določni in konkretni ugotovitvi o "znatni nevarnosti pobega", temveč se v dejanskem pogledu opira na ugotovitve tožene stranke glede: - "utemeljene domneve, da je tožnik begosumna oseba" ter - "da obstaja utemeljena verjetnost", da bi ozemlje Slovenije tožnik samovoljno zapustil, še preden bi bil zaključen postopek predaje pristojni državi članici.
Po presoji sodišča, ob izpovedbi tožnika o razlogih, zaradi katerih je zapustil Romunijo, to še ne pomeni, da bo tožnik zapustil tudi Slovenijo še pred koncem predmetnega postopka, saj je na naroku tožnik na izrecno vprašanje tudi povedal, da namerava ostati v Sloveniji, navedeni opis oziroma ugotovitve tožene stranke pa po oceni sodišča ne kažejo na tožnikovo znatno begosumnost v smislu določil 28. člena Uredbe Dublin III, zaradi česar njegovo pridržanje na podlagi drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi s 84. členom ZMZ-1 ni mogoče.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 2, 2(n), 28. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84a.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pridržanje za namen predaje - nevarnost pobega - begosumnost - Dublinska uredba
V okoliščinah konkretnega primera dejstvo, da zakonodajalec Republike Slovenije v notranji pravni red ni prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ki predpisuje regulacijo alternativ ukrepu odvzema prostosti, ki dopušča prosilcu še več svobode gibanja kot ukrep pridržanja na območje Azilnega doma, to ni moglo vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve. Pri tako visoko izraženi begosumnosti tudi ukrep zadrževanja oziroma odvzema prostosti na območju Azilnega doma ne bi bil učinkovit in je zato pridržanje v Centru za tujce nujno za uresničitev legitimnega cilja zakonodajalca Republike Slovenije in EU.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84a, 84a-3. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/2.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pridržanje - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - nevarnost pobega - pridržanje za namen predaje - begosumnost
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je tožnik za mednarodno zaščito pred prihodom v Slovenijo že zaprosil na Hrvaškem, na odločitev pristojnega organa pa ni počakal kljub temu, da mu je bilo že vročeno vabilo z določenim datumom za razgovor. Pravilno je ocenila, da tožnikovo pojasnilo samovoljne zapustitve Hrvaške ne more biti sprejeto kot ustrezno, ker ni imel konkretne podlage, da bi si mislil, da ga bodo Hrvati deportirali nazaj v BiH, saj mu je bilo vročeno vabilo na drugi, nadaljnji razgovor, kar nakazuje na dejstvo, da je bil postopek na Hrvaškem v teku. Ker je pred prihodom v Slovenijo na ozemlju EU že podal prošnjo za mednarodno zaščito, pri tem pa državo zapustil pred podajo odločitve, je tožena stranka to utemeljeno štela kot nesodelovanje v postopku in na podlagi tega domnevala, da obstaja utemeljena verjetnost, da bi tudi ozemlje Slovenije utegnil samovoljno zapustiti.
Tožnik se v tožbi sklicuje tudi na odnos hrvaške policije do prosilcev za mednarodno zaščito, pri čemer pa ni izkazal, da bi z njim ponižujoče ravnali po tem, ko je že podal prošnjo za mednarodno zaščito in je dobil status prosilca. Morebitno nepravilno ravnanje policije z ilegalnimi prebežniki je lahko predmet kakšnega drugega postopka, v tem primeru pa se presoja ravnanje tožnika v času, ko je imel status prosilca za mednarodno zaščito na Hrvaškem.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1, 28, 28/2. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84a, 84a/1, 84a/1-3, 84a/1-5.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pridržanje za namen predaje - znatna nevarnost pobega prosilca
Tožnik v tožbi ne izpodbija ugotovitve tožene stranke, da je v drugi državi članici predhodno že zaprosil za mednarodno zaščito, kjer na odločitev o svoji prošnji ni počakal.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84, 84a-3. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 2, 2(n), 28, 28/2.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pridržanje - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - nevarnost pobega - pridržanje za namen predaje - begosumnost
Ker je tožnik že pred vstopom v RS v drugi državi članici že zaprosil za mednarodno zaščito, na odločitev pa ni počakal, lahko utemeljeno pričakuje, da bo enako storil tudi v RS. Poleg tega je na zapisnik o ustnem izreku izpodbijanega ukrepa kot ciljno državo navedel Nemčijo, kjer ima brata. Ravno tako je kot ciljno državo navedel Nemčijo ali pa katerokoli drugo državo EU na zaslišanju pred sodiščem. Po presoji sodišča je na podlagi navedenega tožena stranka pravilno sklepala, da je RS za tožnika zgolj tranzitna država. Pravilno je tudi ugotovila, da je s pridržanjem na prostore Centra za tujce mogoče zagotoviti, da bo ostal na območju RS, dokler ne bo opravljena njegova predaja državi, pristojni za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.
Tožena stranka je s tem, ko je preverjala, ali bi bil primeren milejši ukrep, in pri tem ocenila, da pri tožniku obstaja nevarnost, da bo pobegnil, in da zato glede na milejši režim v azilnem domu, ne bi bilo mogoče učinkovito uporabiti manj prisilnega ukrepa, opravila tudi oceno nujnosti in sorazmernosti izrečenega ukrepa. Takšna odločitev je tudi po presoji sodišča pravilna in zakonita.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 28. ZMZ-1 člen 70, 70/4, 84, 84/1, 84/1-3, 84/1-5, 84/7. URS člen 15, 19. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - začasna odredba - begosumnost - predaja odgovorni državi članici - pravica do osebne svobode - pogoji za izrek omejitve gibanja
Za sprejem odločitve, da se prosilca, pridrži na način, da se mu omeji gibanje mora biti, ob upoštevanju določil 2. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III ter 84. člena v zvezi s 84.a členom ZMZ-1, ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost pobega prosilca, da je izrečeni ukrep pridržanja sorazmeren ter da ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih ukrepov oziroma, da je ukrep za izvedbo predaje odgovorni državi članici tudi nujen.
Sodišče sledi stališču tožene stranke, da je tožnikova zapustitev Grčije in Hrvaške ter prihod v Slovenijo, del njegovega običajnega vzorca obnašanja, ki ga po besedah tožene stranke tožnik uresničuje oziroma ponavlja v Evropi. Posledično to pomeni, da v okoliščinah konkretnega primera dejstvo, da zakonodajalec Republike Slovenije v notranji pravni red ni prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ki predpisuje regulacijo alternativ ukrepu odvzema prostosti kot ukrep pridržanja na območje Azilnega doma, to samo po sebi niti ni moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sprejete odločitve tožene stranke v konkretnem primeru.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84a, 84a-3. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/2. ZUS-1 člen 32.
omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - nevarnost pobega - zahteva za izdajo začasne odredbe
Tožnik je vložil prošnjo za mednarodno zaščito na Hrvaškem in jo po lastni izjavi ilegalno zapustil preden je bilo odločeno o njegovi prošnji, zato je presoja toženke, da je podana domneva nevarnosti pobega pravilna in je na podlagi tega utemeljeno sklepala, da bo tožnik pobegnil, preden bo njegov postopek končan.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 23, 28. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84a, 84a/1, 84a/1-3.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - prosilec iz Irana - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - znatna nevarnost pobega prosilca - obrazložitev odločbe
Tožena stranka je v zvezi z izrečenim ukrepom sicer presojala pogoj begosumnosti, ki pa mora ob upoštevanju 28. člena Uredbe Dublin III znatna, vendar pa se obenem, kot tožnik pravilno opozarja, ni opredelila do drugega kumulativno določenega pogoja za izrek izpodbijanega ukrepa. Navedla je sicer, da podatki sistema Eurodac izkazujejo, da je tožnik predhodno že vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Nemčiji in dvakrat na Nizozemskem, ne pa tudi, ali je glede na te ugotovitve sprožila ustrezne postopke za ponovni sprejem tožnika v katero od teh dveh držav in če da, potem v katero. Zato so v tem delu razlogi izpodbijane odločbe tako bistveno pomanjkljivi, da se je ne da preizkusiti.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-2, 84a, 84a/1, 84a/1-2, 84a/1-5.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - znatna nevarnost za pobeg - nesodelovanje v postopku
Tožena stranka se pravilno ni ustavila na goli ugotovitvi kriterija iz člena 84.a ZMZ-1, ampak je najprej ugotovila, da je tožnik dvakrat samovoljno zapustil Slovenijo, kar ustreza določbi druge alineje prvega odstavka 84.a člena ZMZ-1, in to med strankama niti ni sporno. V naslednjem koraku pa je upoštevala tudi preostale specifične okoliščine konkretnega primera.
Tožena stranka je utemeljeno izpostavila tudi nesodelovanje tožnika v postopku, čeprav odločbe izrecno ni oprla tudi na peto alinejo 84.a člena ZMZ-1, ki nesodelovanje v postopku opredeljuje kot kriterij za ugotavljanje nevarnosti pobega. Vendar pa se je tožena stranka na zaslišanju ob podaji zahtevka za ponovno uvedbo postopka ukvarjala z razlikami v razlogih, zakaj je tožnik podal drugo prošnjo in prvi zahtevek za ponovno uvedbo postopka.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - navajanje nepomembnih ali zanemarljivih dejstev - varna izvorna država
Iz tožnikovih izjav v upravnem postopku izhaja, da je to zapustil zaradi težav z osebami, od katerih si je izposodil denar. Ker ga ni vrnil, so mu te osebe pričele groziti. Glede na navedeno sodišče pritrjuje toženi stranki, da iz tožnikovih zatrjevanj ne izhaja obstoj utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju.
Tožena stranka dejanskega stanja, ob upoštevanju drugega nosilnega stališča, da je Kosovo skladno Odlokom Vlade o določitvi seznama varnih držav razglašen za varno izvorno državo (tretji odstavek 61. člena ZMZ-1), tudi ni bila dolžna ugotavljati s pridobivanjem dodatnih poročil o izvorni državi, saj je mogoče sklepati, da v tej državi na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu ZMZ-1, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1)
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - begosumnost
Tožnik je predhodno vložil prošnjo v Sloveniji in na Nizozemskem, vendar je obe državi zapustil, preden je bil postopek končan, zato je pravilna tudi ocena toženke v zvezi z obstojem nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, še preden bi bilo mogoče ugotoviti določena dejstva, s katerimi je utemeljeval svojo prošnjo.
Pravilnik o načinu dostopa prosilcev za mednarodno zaščito do svetovalcev za begunce ter nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce člen 5. ZMZ-1 člen 11.
mednarodna zaščita - svetovalec za begunce - stroški zastopanja stranke - odmera stroškov zastopanja - začasna odredba
Začasna odredba predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Na táko prosilčevo možnost ne more vplivati ureditev iz sedmega odstavka 84. člena ZMZ-1, skladno s katero sodišče po predhodnem ustnem zaslišanju prosilca o tožbi odloči v treh delovnih dneh. Gre namreč za instrukcijski rok, zaradi česar lahko sodišče ob upoštevanju okoliščin konkretne zadeve izda sodbo kljub prekoračitvi tega roka.