Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4, 19, 19/2, 52, 52/3. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3.
Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - predaja prosilca odgovorni državi članici - država članica EU, odgovorna za obravnavanje prošnje - načelo nevračanja - načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami - nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja - diskrecijska klavzula - suspenzivni učinek tožbe v upravnem sporu - začasna odredba
Tožena stranka je glede bivanjskih razmer in dostopa do nujne zdravstvene pomoči prepričljivo utemeljila, da s tega vidika očitno ni podana nevarnost kršitve 4. člena Listine o temeljnih pravicah EU, saj so bile navedbe tožnika preveč splošne in ne izkazujejo stopnje nečloveškega ravnanja, ki je relevantno, da bi tožnik sprožil strogi zaščitni mehanizem omenjene pravice v postopkih po ZMZ-1 v Sloveniji. Vendar pa ima tožeča stranka prav v delu, kjer izpostavlja nevarnost vračanja tožnika iz Hrvaške v BiH spričo splošno znanih informacij o stanju in ravnanju s tujci in s tistimi, ki izrazijo namero za mednarodno zaščito, preden so te osebe nastanjene v centre na Hrvaškem. Kriterij (razmejitve), ko mora tožena stranka pristopiti k uporabi testa (ne)izpodbojnosti domneve oziroma k preverjanju načela medsebojnega zaupanja, je okoliščina oziroma pravni standard, da prosilec nima očitno neutemeljenega zahtevka („arguable claim“) glede 3. člena EKČP oziroma 4. člena ali 19(2) člena Listine EU. Sodišče EU se je temu standardu iz sodne prakse ESČP na najbolj jasen način pridružilo v sodbi v zadevi B, kjer je Sodišče EU v zvezi s standardom avtomatičnega suspenzivnega učinka pravnega sredstva postavilo standard, da tožnikove trditve niso očitno neutemeljene glede tveganja za nečloveško ravnanje. Pravni standard („arguable claim“) mora organ med drugim ugotavljati preko presoje, ali ta (isti) organ države članice „razpolaga z elementi,“ ki pričajo o dejanski nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici glede na standard varstva temeljnih pravic, kot so priznane v pravnem redu Unije in zlasti v členu 4 Listine EU. V takem primeru mora pri odločanju o predaji osebe organom druge države članice presoditi obstoj te nevarnosti. Pristojni organ se mora opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. Če takšnih informacij tožnik ne predloži v upravnem postopku ali v upravnem sporu, to ne more biti odločilno, ker mora po mednarodni sodni praksi v tovrstnih primerih organ ali sodišče, tudi ne oziraje se na procesno aktivnost prosilca, informacije preveriti tudi po uradni dolžnosti in važno je, ali bi organu te informacije o stanju v relevantni državi morale biti poznane. Ko organ države članice EU ugotovi, da v času odstranitve in predaje tujca drugi državi članici EU na podlagi zanesljivih informacij ni mogoče „izključiti vsakršne dejanske nevarnosti“ nečloveškega ravnanja, potem to še ne pomeni, da mora država članica EU odstranitev in predajo tujca dokončno odpovedati, ampak mora pristojni upravni organ najprej prevzeti določene obveznosti in v komunikaciji s pristojnimi organi druge države članice EU pridobiti posebna zagotovila, da v konkretnem primeru sprejema tujca do kršitve pravice do prepoved nečloveškega ravnanja ne bo prišlo. V zvezi s Hrvaško je splošno znano oziroma bi toženi stranki moralo biti poznano, da so številne mednarodnega organizacije in poročevalci opozarjali na določene resne pomanjkljivosti v azilnih postopkih in ravnanjih s tujci na Hrvaškem. Tožena stranka v postopku ni navedla nič konkretnega, kar bi kazalo, da navedeni problem ne obstaja v primeru vrnitve na Hrvaško po Dublinski uredbi. Tožnik je v času izvrševanja ukrepa premestitve tožnika na Hrvaško imel zahtevek glede varstva pred nečloveškim ravnanjem, ki ni bil očitno neutemeljen („arguable claim“), oziroma so v času izvršitve izpodbijanega dejanja obstajale javno dostopne informacije oziroma poročila relevantnih institucij, za katere bi tožena stranka morala vedeti, in ki so predstavljala utemeljene razloge za tveganje za kršitev pravice iz člena 4. oziroma 19(2) Listine EU v primeru vrnitve tožnika na Hrvaško. Takšne informacije so, kot že rečeno obstajale, tožnik se je na njih skliceval v tožbi, ko je dobil kvalificirano pomoč svetovalke za begunce, zato je sodišče tožbi ugodilo in je izpodbijano odločbo odpravilo, ker tožena stranka ni preverila relevantnih informacij v komunikaciji s hrvaškimi organi, da bi dobila ustrezna pojasnila ali zagotovila in ni ovrgla vsakršnega dvoma, ali bi tožniku v primeru vrnitve na Hrvaško bila kršena pravica iz 4. člena Listine EU. Po praksi ESČP velja, da kadar prosilec za azil nima očitno neutemeljenega zahtevka v zvezi s 3. členom EKČP, potem mora pravno sredstvo zoper sporno odločitev imeti avtomatični suspenzivni učinek. Slovenski zakonodajalec v ZMZ-1 (tretji in četrti odstavek 71. člena ZMZ-1) za primer tožbe v upravnem sporu, ko prosilec nima očitno neutemeljenega zahtevka v zvezi z pravico iz člena 19(2) Listine EU ni določil avtomatičnega suspenzivnega učinka, ampak velja splošna določba iz 32. člena ZUS-1,51 ki pa velja za vse vrste upravnih odločitev in ni izrecno prilagojena standardom varstva 3. člena EKČP oziroma člena 19(2) Listine EU. Določba 27. člena Dublinske uredbe namreč ne vsebuje materialnega pogoja za izdajo začasne odredbe, ki ga vsebuje določba 32. člena ZUS-1, to pa je pogoj, da „bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda“, pri čemer je treba „skladno z načelom sorazmernosti upoštevati prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank“. V tem sporu je treba materialno-pravni pogoj o težko popravljivi škodi iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 obravnavati v smislu vprašanja, ali ima tožnik v konkretnem primeru zahtevek v zvezi z pravico iz člena 19(2) Listine EU, ki ni očitno neutemeljen. Če zahtevek ni očitno neutemeljen oziroma bi z izvršitvijo izpodbijanega akta tožniku v navedenem smislu nastala težko popravljiva škoda, sodišče izda začasno odredbo ne glede na to, da tožena stranka v odgovoru na tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe pravi, da bo skladno z dosedanjimi primeri počakala do dokončne odločitve sodišča. Če pa gre pri tožniku za zahtevek, ki je očitno neutemeljen z vidika pravice iz člena 19(2) Listine EU, je začasno odredbo mogoče izdati, če bi bila tožniku z izvršitvijo akta prizadeta težko popravljiva škoda v zvezi z drugimi pravno-zavarovanimi dobrinami, kot je člen 19(2) Listine EU, in bi bila izdaja začasne odredbe sorazmerna s prizadetostjo javne koristi. Sodišče je že ob presoji utemeljenosti tožbe ugotavilo, da tožnik v konkretnem primeru nima očitno neutemeljenega zahtevka v zvezi s pravico iz člena 4. oziroma 19(2) Listine EU, kar posledično pomeni, da bi tožba v tem upravnem sporu morala imeti avtomatični suspenzivni učinek. Vendar pa je sodišče namesto avtomatičnega suspenzivnega učinka ugodilo predlogu tožnika, da začasno zadrži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tem upravnem sporu. Zato se sodišču ni bilo treba spuščati še v presojo, ali je izkazana težko popravljiva škoda.
ZMZ-1 člen 64, 65. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja - zavrženje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka - novi dokazi in nova dejstva
Tožena stranka s tožnikom ni razčistila okoliščin o tem, kako bi tožnik lahko pristojnemu organu predložil kakšne dokaze o smrti ali celo poboju njegovih družinskih članov in mu ni dala možnosti, da predloži morebitne dokaze, preden je zahtevek zavrgla.
V okoliščinah, ko tožnik ni imel že na prvi pogled neutemeljenega zahtevka glede na zatrjevane poboje družinskih članov, bi tožena stranka morala tožniku dopustiti možnost, da pridobi določene dokaze glede smrti in vzrokov smrti za družinske člane in da bi v primeru uspešno predloženih dokazov ali indicev preverila druge okoliščine v zvezi z lokacijo in časom zatrjevanih pobojev prek informacij o stanju v relevantnem področju Pakistana, pa tega ni storila, ampak je njegov zahtevek zavrgla.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/1, 28/3. ZMZ-1 člen 84, 84a, 84a/1, 84a/1-3.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - pridržanje za namen predaje odgovorni državi članici - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pridržanje - odvzem prostosti - nevarnost pobega - begosumnost - znatna nevarnost pobega prosilca - objektivni kriterij - dokazno breme
Zgolj ugotovitev, da je tožnik predhodno za mednarodno zaščito že zaprosil na Hrvaškem in v Bolgariji, kjer na odločitev ni počakal, brez obstoja drugih posebnih okoliščin primera, dopušča možnost pridržanja osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek po Dublinski uredbi, kar bi bilo v izrecnem nasprotju s prvim odstavkom njenega 28. člena.
mednarodna zaščita - subsidiarna zaščita - bistveno spremenjene okoliščine - preganjanje - resna škoda
Ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z aktualno situacijo v tožnikovi izvorni državi Afganistanu na podlagi Smernic UNHCR iz avgusta 2021 in februarja 2022 ni sporno dejstvo. Tožena stranka pa ni nasprotovala navedbam tožnika o povsem spremenjeni situaciji v Afganistanu, ki je naknadno nastopila šele po izdaji izpodbijane odločbe zaradi prevzema oblasti s strani talibanov v celotni državi in da tako v primeru vrnitve tožnik ne bi bil deležen nikakršne zaščite. Prevzem oblasti talibanov v celotnem Afganistanu avgusta 2021 je novo nastala okoliščina in bistveno spremenjena okoliščina glede aktualnih razmer v izvorni državi, zato tožnik ob upoštevanju stališč Vrhovnega sodišča (X Ips 4/2022 z dne 16. 3. 2022) izpolnjuje pogoje za priznanje statusa subsidiarne oblike zaščite, saj so podani utemeljeni razlogi, da bi bil tožnik v izvorni državi soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo.
mednarodna zaščita - ponovni postopek - zavrženje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka - novi dokazi in nova dejstva - informacije o izvorni državi - nedržavni subjekt preganjanja - prosilec iz Afganistana
Za priznanje mednarodne zaščite ne zadostuje dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. Zgolj dejstvo, da je ekonomski in socialni sistem v izvorni državi za tožnika slabši, ne more biti razlog za mednarodno zaščito.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84a, 84a-3.
mednarodna zaščita - pridržanje prosilca za namen predaje odgovorni državi članici - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - odvzem prostosti - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - nevarnost pobega - pridržanje - begosumnost - znatna nevarnost pobega prosilca - predaja odgovorni državi članici - objektivni kriterij
Tožnikove individualne okoliščine po presoji sodišča izkazujejo tako veliko nevarnost, da tožnik v Sloveniji ne bo počakal na predajo odgovorni državi članici, da jo je mogoče odvrniti le z najstrožjim ukrepom. Tožnikova zapustitev Avstrije in Italije, nezakonito prehajanje mej, vključno s Slovenijo, in dejstvo, da je za mednarodno zaščito v Sloveniji zaprosil šele po prijetju policije, kateri se je po lastni izpovedbi celo želel izogniti in zato ni potoval z vlakom, pretehtajo v prid obstoja realne, neposredne nevarnosti pobega, ki je ni mogoče preprečiti z milejšim ukrepom obveznega zadrževanja na območju azilnega doma. Ta za razliko od pridržanja v centru za tujce namreč ne preprečuje nenadzorovanih odhodov s tega območja.
mednarodna zaščita - zahtevek za uvedbo ponovnega postopka
Tožnik je imel že dvakrat možnost prikazati, v čem so razlogi za priznanje mednarodne zaščite, ob teh priložnostih pa se je predpostavljalo njegovo aktivno ravnanje, torej obveznost sodelovanja z organom.
Ker tožnik ni zatrjeval novih dejstev in predložil novih dokazov, njegovo trditveno gradivo ne more pomembno povečevati verjetnosti, da (tožnik) izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Ob takem stanju stvari, ko tožnik ni navajal novih pravno pomembnih dejstev in dokazov, ki bi upravičevali nov postopek, pa toženi stranki v obravnavani zadevi ni bilo treba pozvati tožnika na dopolnitev zahtevka v smislu 67. člena ZUP.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 18, 18/1, 18/1-b.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti - začasna odredba
Izjave tožnika na osebnem razgovoru ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in da za izjave o tem, da bi ga na Hrvaškem deportirali v Turčijo, ni predložil nobenega dokaza. Pravilno je tudi ugotovila, da imajo prosilci za azil na Hrvaškem podobne pravice kot v Sloveniji, zato vrnitev v to državo Evropske unije ne more in ne sme biti sporna, da je Republika Hrvaška polnopravna članica Evropske unije in spoštuje pravni red Evropske unije ter da tožnik ni navedel konkretnih dogodkov, zaradi katerih ga Slovenija ne more oziroma ga ne bi smela vrniti v Republiko Hrvaško. Na podlagi navedenega je pravilno sklepala, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bi bil ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju.
Ker je sodišče pojasnilo, da ne sledi navedbam, da bi bil tožnik v primeru predaje Hrvaški izpostavljen nevarnosti ponižujočega in nečloveškega ravnanja, je iz enakih razlogov zavrnilo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 18.
mednarodna zaščita - odgovorna država članica - predaja prosilca drugi državi - pogoji - začasna odredba
Predaja prosilca ali druge osebe iz 18. člena Uredbe Dublin III iz države članice, ki poda zahtevo, v odgovorno državo članico, se izvede v skladu z nacionalno zakonodajo države članice, ki poda zahtevo, po posvetu med zadevnima državama članicama, kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo (prvi odstavek 1. točke 29. člena Uredbe Dublin III). V kolikor se predaja tožnika v tem roku ne bi opravila, pa bi RS avtomatsko postala odgovorna država članica za obravnavo tožnikove prošnje na podlagi 2. točke 29. člena te iste uredbe.
mednarodna zaščita - prošnja za priznanje mednarodne zaščite - status begunca - subsidiarna zaščita - preganjanje - verodostojnost - dokazna ocena - prosilec iz Alžirije
Okoliščine oziroma dejanja, ki jih tožnik zatrjuje, ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, oziroma njegovim izjavam o specifičnih individualnih okoliščinah in dejanjih ni mogoče verjeti, ker ni bila ugotovljena tožnikova splošna verodostojnost, pa toženi stranki pri odločanju o priznanju mednarodne zaščite tožnikovih izjav ni bilo treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega elementa.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2. ZMZ-1 člen 49, 49/9, 51, 51/4.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - predaja prosilca republiki bolgariji - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka
Tožbena navedba, da iz razpoložljivih virov (tako mnogih NVO in dublinskih pisarn držav) izhaja, da so zaradi ukrajinske krize ustavljeni vsi transferji v vzhodnoevropske države in sicer Poljsko, Romunijo, Češko republiko, Slovaško in Bolgariji, ni dokazana. Toženka trditvi nasprotuje, tožnik pa ni predložil nobenih virov, na katere se sicer sklicuje kot utemeljitev svoje navedbe.
Drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III določa, da v primeru, kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, lahko prošnjo obravnava tudi druga država članica. Toženka je tudi po presoji sodišča pravilno ugotovila, da za Republiko Bolgarijo, ta domneva, ni izkazana.
Obstoj utemeljene domneve za nevračanje je izkazan že, če tožnik s svojimi izjavami in morebitnimi dokazi pri »povprečnem človeku« vzbudi utemeljeno domnevo oziroma dvom v spoštovanje človekovih pravic prosilcev za mednarodno zaščito v določeni državi, katera je podpisnica Uredbe Dublin III. Ocena toženke, da tožnik v konkretnem primeru ni vzbudil dvoma v spoštovanje človekovih pravic prosilcev v Republiki Bolgariji, je tudi po presoji sodišča pravilna.
mednarodna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes
Tožnik v času odločanja ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Iz obvestila tožene stranke z dne 24. 3. 2022 izhaja, da je tožnik 16. 11. 2021 samovoljno zapustil Azilni dom in se vanj ni več vrnil.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III)
Toženka je pravilno ugotovila, da za Republiko Hrvaško, ki je sprejela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje, ni podana utemeljena domneva, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti z zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Toženka se je opredelila do vseh relevantnih tožnikovih navedb in na to nanašajoče se tožnikove razloge pravilno ocenila kot neutemeljene. Pravilno je tudi pojasnila, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, s strani tožnika predloženi članki se nanašajo na „sistemske“ pomanjkljivosti v zvezi z ilegalnimi vstopi v Republiko Hrvaško in ne dokazujejo razlogov, zaradi katerih tožnik ne bi smel biti vrnjen v Republiko Hrvaško. Tako je pravilna ocena toženke, da tožnik, na katerem je bilo trditveno in dokazno breme, ni dokazal, da bi bil s predajo Hrvaški podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic niti sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - nerelevantna dejstva - varna izvorna država - posebna družbena skupina - grožnje - nedržavni subjekt
Da tožnik mafije ne mara, da je izobražen in rojen v Nemčiji, tožnika tudi po presoji sodišča ne uvršča v posebno družbeno skupino. Kot posebna družbena skupina šteje zlasti skupina, katere člane druži skupna prirojena lastnost ali poreklo, ki je nespremenljivo, ali značilnost ali prepričanje, ki je tako temeljnega pomena za posameznikovo identiteto, da se ga ne sme prisiliti, naj se ji odreče in ki ima v njegovi državi različno identiteto, ker ga družba, ki ga obkroža, dojema kot različno. Tožnik je zatrjeval preganjanje s strani nedržavnega subjekta, pri čemer pa po presoji sodišča iz njegovih navedb ne izhaja, da ga državni organi v izvorni državi ne bi bili sposobni zaščititi.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/2. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84a, 84a-3.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - predaja Republiki Hrvaški - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja - dokazno breme
Uredba Dublin III temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite in se zato vse države članice štejejo za varne države za državljane tretjih držav. V odsotnosti dokumentov ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov (na primer Sodišča EU, ESČP ali UNHCR, ki bi obravnavali azilni postopek na Hrvaškem kot kritičen) pa toženi stranki dejstva, ki se domneva, ni bilo potrebno še dodatno utemeljevati. Na tožniku je trditveno in dokazno breme glede dejstev, da bi bil s predajo Hrvaški podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic. Tožnik tako ni uspel izkazati dovolj velike verjetnosti obstoja sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ki bi preprečevala vrnitev tožnika pristojnim organom Hrvaške.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 3/3. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4, 19, 19/2. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - odgovorna država članica - načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja - dokazni standard - dokazno breme - Republika Hrvaška
Kriterij (razmejitve), ko mora tožena stranka pristopiti k takšni specifični obravnavi oziroma preverjanju načela medsebojnega zaupanja, je okoliščina oziroma pravni standard, da prosilec nima očitno neutemeljenega zahtevka (arguable claim) glede 3. člena EKČP oziroma 4. člena ali 19(2) člena Listine EU.
Ko je splošno znano oziroma bi toženi stranki moralo biti poznano, da so številne mednarodnega organizacije in poročevalci opozarjali na določene resne pomanjkljivosti v azilnih postopkih in ravnanjih s tujci na Hrvaškem, ni nujno, da tožnik že v upravnem postopku samoiniciativno pridobi in predloži takšna poročila, še posebej ob upoštevanju dejstva, da takrat ni imel brezplačne pravne pomoči oziroma dostopa do pravne pomoči in da tega dokaj zapletenega pravnega sistema ne more sam poznati oziroma razumeti brez kvalificirane pomoči.
Če organ države članice EU ugotovi, da v času odstranitve in predaje tujca drugi državi članici EU na podlagi zanesljivih informacij ni mogoče „izključiti vsakršne dejanske nevarnosti“ nečloveškega ravnanja, potem to še ne pomeni, da mora država članica EU odstranitev in predajo tujca dokončno odpovedati, ampak mora pristojni upravni organ najprej prevzeti določene obveznosti in v komunikaciji s pristojnimi organi druge države članice EU pridobiti posebna zagotovila, da v konkretnem primeru sprejema tujca do kršitve pravice do prepoved nečloveškega ravnanja ne bo prišlo.
omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - nevarnost pobega - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - objektivni kriterij - kvalificirane okoliščine - pridržanje v centru za tujce
Ker je tožnik ilegalno odšel iz Hrvaške, preden je bilo odločeno o njegovi prošnji, je izpolnjen objektivni kriterij iz tretje alineje 84. a člena ZMZ-1.
Za uporabo ukrepa omejitve gibanja je treba ugotoviti visoko stopnjo nevarnosti pobega, ki pomeni neposredno in konkretno nevarnost njegove izvršitve. Vzpostavljajo jo dodatno ugotovljene kvalificirane okoliščine, ki so druge kot te, ki ustrezajo zakonsko določenemu objektivnemu kriteriju. Gre za okoliščine, ki izvirajo iz sfere obravnavanega posameznika, nanašajo pa se na primer na njegove osebne lastnosti, na ravnanje pred pridržanjem, na način prehajanja med državami članicami.
mednarodna zaščita - zavrženje tožbe - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pridržanje - pravni interes - prenehanje omejitve gibanja
Ker je z dnem 24. 2. 2022 ukrep pridržanja prenehal, v tej zadevi ni več izkazan pravni interes tožnika za tožbo na odpravo izpodbijanega sklepa, ker ta od navedenega datuma ne učinkuje več.
Zaključek toženke, da ne gre za dovolj intenzivne posege, ki bi utemeljevali preganjanje, je povsem neobrazložen, zato se odločbe v tem delu ne da preizkusiti.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3.
Obstoj utemeljene domneve sistemskih pomanjkljivosti je izkazan že, če lahko tožnik s svojimi izjavami in dokazi pri povprečnem človeku vzbudi utemeljeno domnevo. Ko enkrat obstoji domneva, da v državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti, pa se dokazno breme glede okoliščin v tej državi v celoti prevali na toženo stranko.