ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-1. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 33, 33/2, 33/2-a. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4.
mednarodna zaščita - mednarodna zaščita že priznana v drugi državi članici Evropske unije - zavrženje prošnje - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja
Tožnik je na obeh zaslišanjih opisal okoliščine, ki očitno ne kažejo nobenih znakov, da bi tožnik imel v upravnem ali sodnem postopku zahtevek glede pravice iz 4. člena Listine, ki ne bi bil očitno neutemeljen. V prošnji je me drugim povedal, da je potoval med Grčijo, kjer je bil 2 leti, Švedsko (10 mesecev), kjer se je združil s teto, Italijo, Nemčijo, Švico, Hrvaško, da je v Sloveniji izrazil namero za azil samo za to, da je lahko spremljal neko sirsko družino v dom v Logatcu, ker sicer ga niso pustili, da bi šel z njimi v Logatec. Na osebnem razgovoru je dodal, da se je zaradi družinskih problemov na Švedskem odselil v Grčijo, pred selitvijo je bil 5 mesecev pri prijateljih, ki so mu predlagali, da ostane pri njih; povedal je, da je njegov dom v Grčiji, da bi po zaključki šolanja v Sloveniji odšel nazaj v Sirijo, in da bi tam rad dokončal študij, Švedska mu je pomagala z najemnino pol leta, na Švedsko pa se ne želi vrniti, ker se tam ni našel, ni imel bivališča, dela in ni mogel študirati.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 20, 20/5.
predaja Republiki Hrvaški - mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III)
V tej zadevi tožnik v upravnem postopku ni izkazal okoliščin, ki bi kazale na možnost preganjanja ali resne škode v izvorni državi v primeru morebitnega verižnega vračanja. Tudi v tožbi ne zatrjuje in ne utemeljuje, da ima v zvezi z morebitnim (verižnim) vračanjem v izvorno državo zahtevek na podlagi 4. člena Listine, ki ni očitno neutemeljen niti ni navedel, da ima neko posebno okoliščino, zaradi katere bi bil pripadnik posebej ranljive skupine v kontekstu predaje po Dublinski uredbi.
V okvir splošne opredelitve nečloveškega ravnanja spada tudi to, da mora nečloveško ravnanje dosegati minimalno stopnjo resnosti, da preide v okvir pravice iz 3. člena EKČP oziroma člena 4. ali 19(2) Listine. Ocena te stopnje je relativna in je odvisna od okoliščin primera, zlasti od trajanja takšnega ravnanja, njegovih fizičnih in psihičnih učinkov, pa tudi od spola, starosti, zdravstvenega stanja žrtve.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - Republika Hrvaška - sistemske pomanjkljivosti
Policisti morajo nadzorovati gibanje oseb, ki se nelegalno nahajajo na ozemlju države, saj je to njihova naloga, zato policijskega pridržanja, čeprav v neprijetnih okoliščinah, ni mogoče opredeliti kot nečloveško ali poniževalno.
Po presoji sodišča je toženka v izpodbijanem sklepu pravilno izpostavila, da bo tožnik Republiki Hrvaški predan v okviru dublinskega postopka, torej postopka mednarodne zaščite z zagotovljeno pravico do tolmača.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 24, 24/2. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 33, 33/2, 33/2-a. ZMZ-1 člen 15, 15/1, 16, 16/1, 16/1-1, 70, 70/4.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - mednarodna zaščita že priznana v drugi državi članici Evropske unije - nedovoljena prošnja - pravo EU - primarnost evropskega prava - največja korist otroka - načelo otrokove koristi - pritožba - nacionalna procesna avtonomija - načelo enakovrednosti
Tožena stranka določbe člena 33(2)(a) Procesne direktive 2013/32/EU, po kateri ima organ diskrecijo, ali bo prošnjo zavrgel ali ne, ni uporabila ob pravilnem upoštevanju določbe člena 24(2) Listine. Tožena stranka bi morala v okviru ocenjevanja dobrobiti mladoletnika in v zvezi z njegovim socialnim razvojem z zanesljivostjo ugotoviti, kakšen status ima tožnik v Avstriji in od kdaj ga ima, če ga ima, ali je možno najti njegove bližnje sorodnike; preveriti bi morala, kako to oziroma zakaj ima mladoletnik kontradiktorne izjave glede bivanja v Avstriji; v teh primerih je namreč treba biti posebej pazljiv glede morebitne uporabe Direktive 2004/81 o dovoljenju za prebivanje, izdanem prebivalcem tretjih držav, ki so žrtve trgovine z ljudmi ali so bili predmet dejanj omogočanja nezakonitega priseljevanja, ki sodelujejo s pristojnimi organi. Šele, ko bi tožena stranka preverila, ali (n)ima mladoletni prosilec morda kakšne specifične potrebe, bi lahko ocenila tudi, ali lahko uporabi pooblastilo za diskrecijsko odločitev o zavrženju prošnje za mednarodno zaščito. Takšen podroben razgovor s prosilcem zaradi ugotavljanja vseh pravno relevantnih dejstev v zvezi z varstvom otrokovih koristi pa iz zapisnika prošnje in zapisnika o osebnem razgovoru ni razviden.
Iz sodne prakse Sodišča EU izhaja, da je treba primerljivost in enakovrednost ureditve oziroma pravnih pravil v nacionalnem pravu glede možnosti pritožbe zoper prvostopno sodbo presojati glede na položaj upravičenca do pravice, ki mu pripada po pravu EU, ne pa zgolj abstraktno za državni oziroma pristojni organ in za upravičenca.
Bistvena so pravila o pravnih sredstvih brez razlikovanja za pravna sredstva, ki temeljijo na kršitvi prava EU, in tista, ki temeljijo na kršitvi nacionalnega prava. Kršitve prava uveljavljajo posamezniki in zasebne pravne osebe kot tožniki, ne pa pristojni državi organi, ki so sporne odločitve sprejeli. Človekove pravice in med njimi tudi pravica do pravnega sredstva po azilnem pravu EU pripada(jo) prosilcem, ki so tožniki v upravnih sporih, kjer se izvaja pravo EU, ne pa pristojnim organom, ki odločajo o teh pravicah.
Prosilci za mednarodno zaščito so v slabšem oziroma neenakovrednem položaju glede njihove pravice do pravnega sredstva v situaciji, ko s tožbo v azilnem postopku uspejo pred sodiščem prve stopnje, tako da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo ministrstvu v ponovno odločanje, kakor tožniki v drugih upravnih sporih, kjer ne gre za izvajanje prava EU. In to velja tudi za tožnika v tem konkretnem primeru.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - Republika Hrvaška - sistemske pomanjkljivosti - istovetnost - verodostojnost prosilca
V obravnavanem primeru se tožnikove navedbe in njegova izpoved o neprimernem ravnanju hrvaških policistov nanašajo na njegovo prijetje po prečkanju bosansko hrvaške meje in na njegovo obravnavo na hrvaški policijski postaji. Potem, ko je le-to zapustil, tožnik ni več navajal, da bi bil s strani hrvaških organov deležen neprimernega ali celo ponižujočega obravnavanja.
Po presoji sodišča tožnikove trditve o dogajanju na hrvaški policijski postaji ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo tam z njim nečloveško ali poniževalno ravnali. Vrnjen bo v t.i. dublinskem postopku, ki ni policijski, temveč azilni postopek, v katerem mu bodo zagotovili tudi tolmača v jeziku, ki ga tožnik razume in govori.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - trditveno in dokazno breme - osebni razlogi
Tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo, temveč je očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi osebnih razlogov.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4. ZMZ-1 člen 46, 46/9, 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/3, 18, 18/1, 18/1-b.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnikove izjave ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, saj je tožnik opisoval težave v policijskem postopku, ne pa v postopku mednarodne zaščite.
V obravnavani zadevi ne gre samo za to, da niso ugotovljene sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilca v Republiki Hrvaški, ampak tožnik tudi sicer ni uspel izkazati, da bi mu v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško grozilo kakršnokoli nečloveško ali ponižujoče ravnanje, saj bo v primeru vrnitve vrnjen na podlagi Dublinske uredbe in bo imel povsem drugačen status, kot ga je imel, ko so ga hrvaški policisti prijeli ob ilegalnem prečkanju bosansko-hrvaške meje.
mednarodna zaščita - ponovni postopek - zavrženje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka - novi dokazi in nova dejstva
Sodišče se strinja z ugotovitvijo toženke, da novih dejstev v smislu tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1, ki jih je navedel v Zahtevku, o grožnjah in napadu osebe, ki ga je v izvorni državi porezala z nožem po levi roki in po levi strani lica ter posilila njegovo sestro, kakor tudi navedbe o korupciji v policiji ter tudi zatrjevano dejstvo, da mu sledijo čarovniki zaradi njegove krvi, ker je Zuhri, tožnik v prvem postopku ni navedel po lastni krivdi.
ZTuj-2 člen 47a, 47a/4. Direktiva sveta 2003/86/ES z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine člen 10, 10/2. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 7, 24, 24/2, 52, 52/1.
priznan status begunca - združitev z družino - krog družinskih članov - razširitev kroga družinskih članov - preživljanje družinskega člana - načelo sorazmernosti - pravica do družinskega življenja - največja korist otroka
Nosilec pravice do prebivanja mora dokazati obstoj "dejanskega položaja odvisnosti." Ta odvisnost izhaja iz dejanskega položaja, ki ga opredeljuje okoliščina, da finančno podporo družinskega člana zagotavlja nosilec pravice do prebivanja. Država gostiteljica mora presoditi, ali družinski član glede na svoj ekonomski in socialni položaj ni sposoben zadovoljevati svojih osnovnih potreb. Potreba po finančni pomoči mora obstajati v državi izvora družinskega člana ali v državi, iz katere prihaja, ko je zaprosil za to, da se pridruži državljanu Unije. Okoliščine vzdrževanja iz člena 10(2) Direktive 2003/86 in četrtega odstavka 47.a člena ZTuj-2 morajo torej obstajati "na dan vložitve prošnje".
Treba je šteti, da begunec svojega družinskega člana "vzdržuje" v smislu člena 10(2) Direktive 2003/86, če je ta družinski član dejansko odvisen v smislu tega, da po eni strani glede na gospodarske in socialne pogoje ta družinski član begunca na dan vložitve prošnje za združitev z beguncem ni sposoben zadovoljevati svojih osnovnih potreb v državi izvori ali v državi, iz katere prihaja, in da se po drugi strani ugotovi, da finančno podporo tega družinskega člana "dejansko zagotavlja begunec" ali da je ob upoštevanju vseh upoštevnih okoliščin - kot so sorodstvena stopnja zadevnega družinskega člana z beguncem, narava in trdnost njegovih drugih družinskih razmerij ter starost in gospodarski položaj njegovih drugih sorodnikov - razvidno, da je begunec "najbolj primeren" družinski član za zagotovitev zahtevane finančne podpore. Potrebna je torej "individualizacija preučitve prošnje za združitev družine".
ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - kršitev pravil postopka - predaja prosilca republiki bolgariji
V obravnavani zadevi sta tožnika svoj del dokaznega bremena izpolnila. Tožena stranka pa ni preverila, kako pristojni organi v Bolgariji v praksi uresničujejo Direktivo o sprejemu 2013/33/EU v primerih vrnjenih prosilcev po Dublinski uredbi oziroma ni pridobila ustreznega zagotovila, pri čemer je glede obrazložitve bivanjskih razmer za prosilce v Bolgariji obrazložitev izpodbijanega akta notranje preveč nekonsistentna in se jo ne da preizkusiti, kar posledično pomeni, da natančna (stroga) in s tem ustrezna (zadovoljiva) ocena tveganja ni bila narejena. Ob tem je treba upoštevati, da ima z vidika EKČP, Slovenija pravno obveznost, da spoštuje procesne dimenzije iz člena 3. EKČP v polni meri in zaradi diskrecijske klavzule ne gre za domnevo o enakovrednem varstvu pravic po pravu EU in EKČP. ESČP v takih primerih, ko gre za uporabo Dublinske uredbe med državami članicami EU, posebej upošteva, da ima država, ki je odgovorna za obravnavo prošnje, obveznosti iz Direktive o sprejemu 2013/33/EU.
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je tožnik kot razlog za zapustitev izvorne države in vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji navedel družinske težave z bratom. Pravilno je bilo ugotovljeno, da je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 Alžirijo z Odlokom od določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo ter da je bistveno to, da prosilec izkaže, da ga država ne more zaščititi, v konkretnem primeru pa tožnik tega ni izkazal, saj v zvezi z grožnjami brata niti ni poskušal izkazati zaščite v izvorni državi, okoliščina sorodstvene vezi med tožnikom in njegovim bratom pa ne more predstavljati utemeljenega razloga za to, da tožnik zaščite v izvorni državi ni iskal.
ZMZ-1 člen 49, 49/9, 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 20, 20/5. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti - ravnanje policije - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - zavrženje prošnje - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja
Ni sporno, da je bil tožnik 25. 2. 2023 vnesen v Centralno evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški s strani Republike Hrvaške in ni sporno, da je Republika Hrvaška na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III sprejela odgovornost za obravnavo tožnikov. Toženka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da je za obravnavanje tožnikove prošnje na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III odgovorna Republika Hrvaška. Neutemeljen je namreč tožbeni ugovor, da naj bi toženka nepravilno ugotovila, da Republika Hrvaška nima sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom.
Nedokazana je tožbena trditev, da naj bi iz tožnikove izpovedi in priloženih informacij o stanju na Hrvaškem izhajalo, da posameznikom na Hrvaškem sistematično onemogočajo pravico do dostopa do azilnega postopka, ter da naj bi bile tam osebe izpostavljene mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Sodišče v zvezi s tem izpostavlja, da ni sporno, da se tožnik v azilnem domu po lastni volji ni nastanil in kontaktov z uradnimi osebami v azilnem domu sploh ni imel. Tožnik sam pove, da je imel slabe izkušnje v zvezi s postopki, ki so jih vodili glede nezakonitega prehoda meje policisti, po oddaji prstnih odtisov pa s policisti ni imel več kontakta.
Iz tožnikovega ravnanja je po presoji sodišča razvidno, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana zavrnilna odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 17, 17/1, 20, 20/5. URS člen 2. ZUS-1 člen 32, 32/2, 32/5.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - diskrecijska klavzula - upravni postopek - začasna odredba
Tožena stranka je šele na zapisniku na glavni obravnavi sodišču sporočila, da bo obravnavala prošnjo tožnika za mednarodno zaščito in da ne bo predala tožnika Hrvaški.
Na podlagi nove pravne situacije, ugotovljene na glavni obravnavi, je Upravno sodišče moralo odpraviti izpodbijani akt, saj upoštevajoč načelo pravne varnosti in pravne države iz 2. člena Ustave ne moreta istočastno učinkovati upravni akt tožene stranke, da Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito in da bo tožnik predan Hrvaški, ter kasnejša diskrecijska odločitev tožene stranke, da bo Slovenija obravnavala tožnikovo prošnjo in da tožnik ne bo predan Hrvaški.
očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlog - varna izvorna država - nedržavni subjekt
Ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.
Dolžnost prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, je, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljile zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito. Zlasti mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki pa mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite.
mednarodna zaščita - odvzem prostosti - pridržanje - ogrožanje varnosti - resna grožnja za javni red ali javno varnost - kršitev javnega reda in miru
Zadošča ugotovitev, da so bile kršitve, ki so napad na osebno in premoženjsko varnost, storjene in zato ni možna ekskulpacija s smiselnim zatrjevanjem (kazenske) (ne)odgovornosti. Zato je presoja toženke, da je po ugotoviti, da so bile tožnikove kršitve tako hude in številne, da je treba za zaščito osebne, premoženjske varnosti ter javnega reda pred nevarnostjo, ki jo lahko povzroča ravnanje tožnika, tožniku izreči ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, tudi po presoji sodišča pravilna.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - priznanje statusa begunca - država članica EU - bistvena kršitev določb postopka
Tožena stranka glede na razlago SEU ni pravilno uporabila prava EU, saj je (sicer skladno z drugačnim, vendar (časovno) prej sprejetim stališčem Vrhovnega sodišča) izhajala iz napačnega izhodišča, da v tovrstnih primerih ni potrebna presoja prosilčevih posebnih okoliščin.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/1, 18/1-b. ZUS-1 člen 4.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti - ravnanje policije - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - zavrženje prošnje - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja - subsidiarni upravni spor
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnikove trditve o grdem ravnanju hrvaške policije temeljijo iz časa, ko je bil obravnavan kot tujec in ne kot prosilec za mednarodno zaščito, kar pa ne more biti prepričljiv razlog za to, da bodo v primeru njegove predaje Republiki Hrvaški na podlagi Dublinske uredbe kršene človekove pravice in da tam obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku. Pravilno je bilo ugotovljeno, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški tožnika sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve, ki so pristojne za vodenje postopka za priznanje mednarodne zaščite, in ne policija in da bo v primeru predaje Republiki Hrvaški tožnik predan v okviru dublinskega postopka, ki je del postopka za priznanje mednarodne zaščite, in ne policijskega postopka, v katerem je bil tožnik dejansko obravnavan, bistveno pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite na Hrvaškem, pa je to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko imajo ti status prosilca za mednarodno zaščito.
Treba je razlikovati med obravnavo ilegalnih migrantov, ki jo po prečkanju bosansko - hrvaške meje opravlja hrvaška policija, in med obravnavo oseb, ki so na podlagi Dublinske uredbe predane Republiki Hrvaški, to je uradnim osebam pristojnih organov Republike Hrvaške za mednarodno zaščito. Tožnik pa se v svoji tožbi sklicuje ravno na ravnanje hrvaške policije ter izraža nestrinjanje s tem, da je pomembno to, kakšno je ravnanje hrvaških organov po pridobitvi statusa prosilca za azil.
Tudi če nobena organizacija ne nadzira teh postopkov, to še ne pomeni, da bi bile v teh postopkih podane kakršnekoli pomanjkljivosti v azilnih postopkih v Republiki Hrvaški. Iz dopisa pristojnih organov Republike Hrvaške z dne 27. 4. 2023, s katerim je Hrvaška sprejela odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje, celo izhaja, da navedeni organi povprašujejo o tem, ali ima tožnik kakršnekoli zdravstvene težave, bodisi fizične ali psihične, kar po mnenju sodišča pomeni dodatno zagotovilo, da tožnik ne bo podvržen kakršnemu koli nečloveškemu ravnanju.
O tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito je bilo odločeno s posamičnim upravnim aktom, to je s sklepom, s katerim je bilo odločeno, da se prošnja zavrže, ker je za obravnavanje njegove prošnje pristojna Republika Hrvaška. Tožnik je lahko očitek o kršitvah ustavnih pravic uveljavljal v okviru rednega upravnega spora na podlagi 2. člena ZUS-1 in je z vložitvijo tožbe to tudi storil, sodišče pa je tudi sicer dolžno pri sojenju ugotavljati, ali je bilo z izdajo upravnega akta nezakonito poseženo tudi v ustavne pravice posameznika. To pomeni, da niso izpolnjene procesne predpostavke za vodenje subsidiarnega upravnega spora.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 20, 20/5. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti - ravnanje policije - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - zavrženje prošnje - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja
Ni sporno, da je bil tožnik vnesen v Centralno bazo EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito 25. 2. 2023 s strani Republike Hrvaške in ni sporno, da je Republika Hrvaška na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III sprejela odgovornost za obravnavo tožnikov. Toženka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da je za obravnavanje tožnikove prošnje na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III odgovorna Republika Hrvaška. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da naj bi toženka nepravilno ugotovila, da Republika Hrvaška nima sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom.
Tožnik bo ob morebitni vrnitvi v Republiko Hrvaško vrnjen v t.i. dublinskem postopku kot prosilec za mednarodno zaščito, kot utemeljeno pojasni tudi toženka, na mednarodnem mejnem prehodu bo predan uradnim organom pristojnega ministrstva Republike Hrvaške in ne policiji, ki naj bi s tožnikom grdo ravnala.
Iz tožnikovega ravnanja je po presoji sodišča razvidno, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana zavrnilna odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.