Toženka je glede na ugotovljene okoliščine napačno štela, da ji osebnega razgovora s tožnikom ni treba opraviti, ker je pobegnil, saj se je po dveh dneh vrnil v azilni dom. Tam se je nahajal tudi v času izdaje izpodbijanega sklepa.
S tem, ko je toženka izpodbijani sklep 16. 1. 2025 izdala ne da bi s tožnikom predhodno opravila osebni razgovor, ki je bil predviden za 17. 1. 2025, je tožniku odvzela pravico do obveščenosti iz 4. člena Uredbe Dublin III, 4. in 5. člena ZMZ-1 ter pravico do izjave.
Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.
Že iz tožnikovih izjav v upravnem postopku ni razvidno upoštevno problematiziranje razmer v zvezi z namestitvijo prosilcev v hrvaškem azilnem domu. Ob takih okoliščinah pa v obravnavani zadevi po presoji sodišča ni bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema.
Sodišče je upoštevalo v postopku v upravnem sporu predloženo tožnikovo trditveno gradivo, ki je obstajalo že v času odločanja v postopku izdaje izpodbijanega sklepa. Tožnik je namreč prosilec za mednarodno zaščito brez znanja slovenskega jezika, ki ga v upravnem postopku ni zastopal kvalificirani pooblaščenec, s čimer je izkazal, da navedenega gradiva upravičeno ni mogel navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1). S tem povezane odločilne nove dejanske okoliščine (da osebe po predaji Republiki Hrvaški v dublinskem postopku niso ovirane pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite in da se zanje v zvezi z nastanitvijo spoštujejo minimalne zahteve v skladu s 4. členom Listine) je tožena stranka prav tako navedla šele v odgovoru na tožbo in jih dokazovala z aktualnimi poročili, katerih vsebine tožnik ni prerekal.
V obravnavani zadevi se tožnikove navedbe o domnevno slabem ravnanju hrvaških policistov ob vstopu v Republiko Hrvaško, ki ga tožnik v tožbi ni določno opredelil, po presoji sodišča nanašajo na policijsko obravnavo tožnika kot osebe, ki je nezakonito na ozemlju Republike Hrvaške. Da tožnik takrat še ni imel statusa prosilca za mednarodno zaščito, je nenazadnje razvidno iz njegovih izjav v upravnem postopku, da ga je policija po odvzemu prstnih odtisov spustila, vendar se tožnik po tem ni napotil v azilni dom, saj se je odločil, da bo šel v Slovenijo. Navedeno pomeni, da tožnik po izjavi namere za mednarodno zaščito s policijo ni več imel stika, saj je bil napoten v namestitvene kapacitete.
Ni izkazan obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine.
Sistemske pomanjkljivosti glede nastanitve oseb, ki so v dublinskih postopkih vrnjeni na Hrvaško, že po naravi stvari ne morejo izhajati iz posplošenih tožbenih navedb, da je ruskim državljanom na Hrvaškem le v manjši meri priznana mednarodna zaščita.